Ultra pušeljc trail UPT 2016 (110km/7000vm)

  

V soboto zjutraj sem stala na štartu Ultra pušeljc traila. Pred mano pa dolg dan, ko se bom podila in potila po trasi speljani v objemu prelepih vrhov in dolin s startom v Podbrdu. Po startu se bomo podali čez Kovce, Koblo, Črno prst, Kal, Stržišče, Obloke, Hudajužno, Durnik, Porezen, Vrše, Tuškov grič, Črni Vrh, Kopačnico, Blegoš, Spodnjo Ravan, Železnike, Ratitovec, Dajnarsko planino, Soriško planino, Lajnar, Kovce, Petrovo Brdo, Robar, do cilja v Podbrdu. Premagati bo treba 110 kilometrov in 7000 metrov vzponov in spustov. Proga, ki zasluži spoštovanje

 

A zgodba se začne že prej. Pravzaprav se je začela že pred leti, ko sem bila še trail pripravnica in sem prvič slišala za GM40 - znameniti Gorski maraton štirih občin. Spomnim se, kako sva z Andrejem prav na dan, ko je bil Matej na tem podvigu, tekla od doma na Katarino in sem Mateju poslala navijaško sporočilo, da če bo on pretekel štiri občine, naj se preveč ne važi, ker jaz sem pa tri. Ideja je počasi zorela, dozorela pa letos v začetku leta, ko sem med prvimi oddala prijavo.

Življenje pa ima z mano čudne načrte. Po uživaško pretečeni stotki v Vipavi, mi je zadogajala ideja, da bi še v Podbrdu odtekla stotko. Še istega dne sem doplačala štartnino in se prestavila na daljšo traso. Vikende do tekme sem porabila za to, da sem zlezla na vse najvišje vrhove, ki jih prečka trasa. Prečudovita narava in dobro počutje sta me navdala z neverjetnim optimizmom in komaj sem čakala, da se podam na pot. Ko sem videla še močno konkurenco, sem vedela, da ne grem tekmovat, pač pa samo uživat. Tako mi je tudi najljubše.

Z mano bo najboljši navijaški team Energe Andrej in Nataša. Andrej me bo na nekaj dostopnih točkah počakal s kolesom. Kot kaže je v Vipavi ugotovil, da z avtodomom po hribih ni najboljša opcija, pa čeprav so pred tekmo prijatelji pobirali stave, do katere nadmorske višine lahko pripelje s kućo putujućo. Nataša pa je bila prav skrivnostna in ni hotela razkriti, kje bo skočila iz grma. Tako sem bila prijetno vznemirjena in radovedna kaj naklepa.

Iz dneva v dan sem preverjala vremensko napoved, saj kar nisem mogla verjet, da bom dejansko dočakala tekmo v sončnem vremenu. Vse je bilo tako zelo idilično, da sem za trenutek pomislila, kaj pa, če je to samo zatišje pred viharjem. Poslala sem svoje spoštovanje progi in predvsem 7000vm, ki jih bom morala premagati. Čutila sem namreč, da ta mir v meni v bistvu izvira iz prepotentnosti.
 

Takrat se mi je skozi glavo zapodila misel, ki je ne bi smelo biti tam. »Bojda nisi pravi študent, dokler ne padeš izpita. Ali si torej pravi ultraš, dokler enkrat na tekmi ne odstopiš?« Od kje zdaj takšna razmišljanja? In zakaj? In ja. To je bil začetek konca ultra dobrega počutja. Kot neko seme zla, ki ga je od nikjer in nikoder sproducirala moja glava.

Že tiste noči me je zbudil močan krč v mečni mišici. Zame nekaj čisto novega. In ni pa ni hotel popustiti. Zjutraj me je mišica tako bolela, da sem prav fajn šepala. Dan pred tekmo. Počutila sem se tako nemočno, da sem se skoraj zjokala. Andrej me je fino zmasiral in do večera je fizična bolečina popustila, glava pa ni bila več ista. Neizmerni optimizem je izginil in bila sem kar nekako tečna.

 

 

Pa pojdimo nazaj na štart. Optimizem se vrača v družbi podobnih norcev in naših navijačev. Nasmehov, objemov, dobrih želja za izvoz. Pomeša se toliko enih občutkov, da v zraku kar poka. Priznam, da sem odvisna od te energije. Zato si na štart želim čim pogosteje.

 

 

Začetek trase mi je neizmerno všeč. Cesta se res blago vzpenja, predvsem pa je dovolj široka, da ni nepotrebne potrate energije pri prehitevanju. Vsak lahko sproščeno ujame svoj tekaški ritem.
 

Vzpon čez Koblo na Črno prst je prekrasen. Vendar se je zame uživanje končalo že kakšne pol ure po začetku. Mečna mišica, ki je bila načeta od nočnega krča, ni hotela sodelovati in je neprestano opozarjala, da se krč lahko ponovi vsak trenutek. Spustila sem tempo in depresivna rinila v hrib. Na melišču pod vrhom sem se poigrava z mislijo, da bi kar odstopila. Od namere me je odvrnilo dejstvo, da bom potem tako ali tako mogla peš nazaj v dolino, kar pomeni, da bom rajši stisnila še do Hudajužine in odstopila tam, če se stanje ne popravi.
 

Ko pa me je na vrhu (14km, 1400vm) pričakalo še neverjetno presenečenje, odstop ni bil več opcija. Nisem mogla verjeti, ali so že prividi, ali na sedlu res stoji Nataša. Za vsak slučaj sem ji skočila v objem, da sem potipala, če je res taprava. Bila je. Na spustu sem počasi preračunavala, kdaj je ženska zjutraj vstala, da ji je uspelo iz Ljubljane na Črno prst. Neverjetna je!

 

 

Nekje proti dolini so me ujeli prvi fantje, ki so tekli svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Štartali so dve uri za nami, zdaj pa so že tu. Črno prst so torej pretekli še enkrat hitreje kot jaz. Seveda sem se jim umikala s poti. Enemu celo tako zelo zavzeto, da mi je spodrsnilo in sem na polno telebnila v blatno lužo. Blatne roke sem sicer oprala pri naslednjem izviru, ni pa bilo čisto jasno, kako posušeno blato deluje na zadnji strani moje tekaške kiklce in kakšno domišljijo spodbuja.

Malo sem važna, ker so me v Hudajužni (27km, 1800vm) napovedali kot vodilno žensko na GM40 – svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu. Čeprav je bilo do takrat jasno, da tokrat ne bo medalje niti v vaški ultra ligi, si vseeno štejem v čast, da sem s svojo pojavo za trenutek izgledala kot svetovna prvakinja v gorskih tekih. Pod vplivom takih misli in Andrejeve nege na okrepčevalnici, sem pozabila na bolečo nogo in ideje o odstopu.

 

 

Da bi bil dan še lepši, mi je gospa na okrepčevalnici pod Durnikom čestitala za obletnico. Čestitke sem z veseljem sprejela, med takšnimi napori se pač ni prepirati za svoj prav, marsikaj ti namreč lahko uide iz spomina. Zato sem sopihajoč v Durnikovo strmino tuhtala, obletnica česa bi to lahko bila. In predvsem, kako je tista gospa vedela zanjo, če se je pa še jaz ne spomnim. Nakar se mi je posvetilo, da me je verjetno zamenjala za Venceljnovo Katko in mi čestitala za obletnico poroke. Moja svetlo modra oprava in ime na štartni številki, sta verjetno delovali rahlo zavajajoče. Ne glede na vse, pa se mi je zazdelo izredno fajn, da me je pomladila za kakšnih 15 let. Lepe želje ob obletnici pa sporočam naprej. Ne bi bilo fer, da jih obdržim, ker sem zdaj že gotova, da niso bile zame.

Vzpon na Durnik je proti pričakovanjem minil lahkotno. Za tiste, ki ga ne poznate, naj povem, da je to 1000vm dobesedno navpičnega vzpona. Strmina ne popusti niti za hip, na nekaterih mestih organizator celo napne vrvi, da si pomagaš pri vzponu. Malo mi je bilo tečno, ker sem se ves čas morala umikati tekačem na krajši progi, po drugi strani pa je bilo res zanimivo opazovati svetovno gorsko tekaško elito, kako se spopada s progo. Na treh okrepčevalnicah do vrha se je razlegal zvok harmonike. Kar zaplesala bi, ampak tam ni prostora za polko. Zato sem se zmenila s harmonikaši, da se za ples dobimo v cilju.

In potem prisluhi. Nemogoče. Nad mano se dere ZZTopka. Vkopana v strmino navija, slika, snema, poje. Po hribu se razlega: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Durnik čisto blizu, a še daleč je do njega.« Melodijo dodajte sami, saj komad poznate.

 

 

Pod vrhom Porezna horde navijačev. Presenetita me Tanja in Irena. Tu se proga stotke odcepi od hrupne in množično obiskane maratonske razdalje. V hipu me objameta samota in tišina. Še nekaj korakov in z vrha Porezna (33km, 3000vm) se odpre pogled proti Črnemu vrhu. Neskončni zeleni travniki in gozdovi božajo moje oči na dolgem spustu.

Ker vem, da me po dolgem spustu čaka vzpon na najvišjo točko smučišča na Cerknem, se s tistim tam zgoraj pogajam, naj se proga na smučišče priključi kje više in ne prav na spodnji postaji. Ponovno se izkaže, kako vedno drži tista, da pazi kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči. Vzpon se namreč ne začne prav na spodnji postaji, kaj dosti višje pa tudi ne. Naslednjič moram biti pri željah bolj natančna. Obujam spomine na zimske smučarske dogodivščine. Poleti tukaj sploh še nisem bila. Javim se Andreju in priteče mi nasproti. Na vrhu (43km, 3500vm) mi izza mize pogrnjene za poročno gostijo maha še Nataša. Miza je taprava, Nataša tudi, na poroko pa žal nisem povabljena, zato me navijača naženeta po poti naprej.

 

 

Kmalu tečem mimo odcepa za Blegoš. Tukaj sva z Andrejem enkrat že hodila. Zakaj za vraga moram jaz zdaj čisto v dolino, pa nazaj gor, če pa bi lahko bila po tej grebenski poti tik tak na Blegošu. Črno misel odženem. Take na lep sončen dan niso dovoljene.

Po veselem sprejemu v Kopačnici zagrizem v tretji, več kot 1000vm vzpon. V Leskovici naberem gozdnih jagod, ki so bile zadnjič, ko sva šle tam mimo z Natašo, še zelene. Sonce močno sije v zatilje, strmina ne popušča, ustavljam se ob potočkih, ki tečejo po poti. Zdi se mi, da se vlečem kot megla. Prejšnji teden, ko sva  tukaj hodili z Natašo sem bila polna moči, zdaj pa sem prava crkovina. Pot do cilja pa še neskončna. Zdaj sem pravzaprav šele nekje na polovici, dan pa se že preveša v popoldne. Dolga bo tole. Kljub depresivnim mislim in utrujenosti, se vrh le prikaže. Lep je. Prekrasen. In kakšni so šele razgledi. Vidi se, kako naj rečem, do povsod.

 

 

Na spustu do koče pod Blegošem (57km, 4500vm) si močno zaželim, da bi tam zagledala moja dva navijača. In že mi mahata. S proge pa za trenutek k sponzorjem. Kmalu bo postalo jasno, da jih ne omenjam za reklamo. Na okrepčevalnicah so namreč ponujali mojo staro znanko iz Vipave magnezijevo vodo Magnesio. Ker se v Vipavi nisva dobro ujeli, sem tokrat na vsaki postojanki posebej prosila za navadno vodo in Magnesio prepričano odklonila. Kljub temu pa očitno nisem bila dovolj previdna, ali pa me na kakšni okrepčevalnici niso vzeli čisto resno, češ, voda je voda. In tako se je na spustu z Blegoša začela ponavljati zgodba iz Vipave.

20km spusta proti Železnikom je bilo neskončno dolgih. Veliko je bilo asfaltnih odsekov, kjer sem tekla precej hitro, so pa zato noge toliko bolj trpele. Predvidevam, da so se tam, v mokrih nogavicah in supergah neprimernih za asfalt, začele še težave z žulji. Mi bodo pa od tega spusta v spominu najbolj ostali domačini. Preprosti ljudje, ki so se brez izjeme dvignili od svojega garaškega dela, da so mi pomahali in zaželeli srečno na poti: »Bravo, srečno,« so mi vpili. »Ne meni, vam naj bo srečno, srčni ljudje. Vi ste pridni, da se z lastnimi rokami preživite v teh lepih, a človeku neprijaznih strminah!«

V Železnikih (74km, 4800vm) me čakajo oblačila za čez noč in moj dream Energe team. Jaz ju samo šetam: »Ti natoči tole, ti mi obleci ono.« Zdaj smo že lepo uigrani. Počasi se bliža noč. Vidim Natašo, kako me gleda. Verjetno zgledam zdelana, ali pa pesimistična. Ja, vzpona na Ratitovec se ravno ne veselim. Sploh ob pomisli, kako sem se pred nekaj urami vlekla na Blegoš.

Kljub temu na ultrah ni nič tako, kot v vsakdanjem življenju. Vzponi in padci pridejo en za drugim v nelogičnem zaporedju. Vzpon proti Prtovču tako mineva v prijetni družbi kipeče energije. Noge so sveže, kot da so šele začele. Iščem logično razlago. Mogoče je zato, ker sonce zahaja in postaja prijetno hladno. Pa verjetno ni to. Ni logike. Je samo nihanje, svetloba se menja s temo, kot v naravi. Zajaham val pozitivizma, da ga čim bolj izkoristim, ker v vsem tem dobrem počutju je že seme negativnega. To dobro počutje žal ne bo trajalo, kot niso trajali niti slabi trenutki.

Tečem mimo okrepčevalnice, češ saj zdaj sem pa že skoraj na Prtovču. Pa pravi možakar: » Eh, je še kar do tja, najprej boš šla še dol v Podlonk.« Puf. Dobro razpoloženje izgine kot milni mehurček. V glavi zapoka. Zakaj za boga zdaj že pol ure spet tečem navzdol, če pa hočem gor. Ratitovec je gor. Če bom zdaj, ko sem šla že toliko gor, spet tekla dol, potem bom mogla nazaj gor. »Bemtiš gor pa dol! Kdo si je izmislil to bedarijo?«

Prilezem na Prtovč, kjer me čaka Roman iz Domela. Zelo sem ga vesela. »Si se pa načakal danes. Ma si tudi ti malo kriv. Maš veze pri organizatorju in predlagaj kakšno bližnjico, da drugo leto malo skrajšamo te muke.« To seveda za šalo. Čisto zares pa me je ena sama hvaležnost. Znan nasmeh in spodbuda ob progi sta neprecenljiva.

Zdaj pa res. Znočilo se je, jaz pa napadam Ratitovec. Zadnji vrh pred ciljem. Če izpustimo še vzpon na Soriško, ma tisto naj ostane za konec. Zagledam lučko, ki prihaja navzdol. Tanja je, ki se vrača z Ratitovca, kamor je pospremila Mateja. Malo meditiram in kar na enkrat sem pod vrhom (90km, 6300vm). Vidim kočo in se razveselim, a me hkrati oblije srh, da se kar naježim. Zaslutim, da sem obkrožena z nečim živim. Vidim sence ogromnih teles. Ko posvetim z lučko, telesa dobijo tudi svetleče oči. Domišljija skoraj poleti, ko se zavem zvoka kravjih zvoncev, kar pa ne prinese olajšanja, ko se krave napotijo proti meni. "Prosim, bejžte stran, ker se vas bojim." Krave pa me butasto gledajo in prav počasi obkolijo. Srce mi razbija in razmišljam, kako bi iz koče priklicala kakšnega gorskega reševalca, da me varno spravi mimo teh krav. Članarino v PZS imam za letos plačano, bog si ga vedi, ali zavarovanje krije tudi reševanje pred kravami.

S kravami se nekako le zmenimo, da bi šla samo mimo. V koči je veselo, vesela sem tudi jaz. Krav ne omenjam, da ne bi izpadla koza. Kasneje o sebi ugotavljam zanimive stvari. Ure in ure tekam po temnih gozdovih in ni me strah medvedov, volkov ali risov, potem pa me ob pamet spravi čreda krav.

Čas proti Sorici se vleče kot jara kača. Pot je precej razdrapana in skoraj ne morem v tekaški korak. V počasnem koraku pa kilometri izginjajo prepočasi. Neskončno sem vesela, ko srečam Andreja, ki mi je prišel nasproti s Soriške planine. Zdaj sem že spet na gozdni cesti in lahko preklopim v tekaški korak. Nekako še sama sebi ne morem verjeti, da po 100km in 6500vm še vedno lahko precej lahkotno tečem. Človeško telo je čudežni stroj.

Na Soriški (98km, 6500vm) opravim kar se da hitro. Do roba me čaka še lušten vzponček. Zdaj se črevesne težave preselijo še v želodec. Slabo mi je. V telesu sem slaba. Spet se oglasi od krča poškodovana mišica, pa žulji me pečejo. Sama sebi se smilim. Težave na poti se seštevajo, čas zato neusmiljeno mineva. Tokrat bom na poti predolgo.  

Zakaj za boga so nad vrhom smučišča zažgali križ? Mogoče jih je zeblo, pa so zakurili ogenj in je ta ušel izpod nadzora? Ampak saj na vrhu Soriške ni križa. Torej so zanalašč gor prinesli ogromen križ in ga zažgali. Srhljivo! Kakšno božje znamenje je zdaj to? Ko se streznim in ugotovim, da je samo sij polne lune, ki odseva med drevesi pod vrhom. Zdaj se mi pa čisto zares blede.

Ko prilezem do roba, sem sicer nagrajena s prečudovito nočno panoramo. Luna osvetljuje nočno nebo. Do konca in še dlje slutim sence mogočnih hribov in dolin. Tam spodaj, 1000vm nižje, vidim tudi Podbrdo. Moj današnji cilj. Čisto pod mano je, lahko bi pljunila dol. In se spomnim ZZTopke in Čiste jebe. Pa si jo prav žalostno zapojem: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Podbrdo čisto blizu, pa tak daleč je do njega.« In se podam na pot.

Vijugam po mulatjeri speljani po travnati strmini. Pot je idealno tekaška, a noge so preveč telečje, da bi si utrujena in v temi tukaj upala v tekaški korak. Samo en napačen korak, pa sem res lahko v cilju v enem šusu. Zato nejevoljno cepetam navzdol. Pokličem Andreja in mu predlagam, naj me ne čakata v Podbrdu, naj gresta vendar na toplo v avtodom, pa javim, ko bom pred ciljem. Telo je nagajalo in vedela sem, da se bom vlekla kot megla. Hvala bogu za glavo, ki tudi za trenutek ni več pomislila na predajo. Cilj je bil že moj, samo tam še nisem bila.

Na Petrovem brdu seveda zagledam moja navijača. »A mene kdo uboga, za boga milega! A vama je treba tuki zmrzovat?« »Mamo že imava, hvala za nepotrebne nasvete,« dobim nazaj. Mitja, ki je prostovoljec na okrepčevalnici, mi ponudi sadni narezek, ampak želodček ni za. In zdaj sem res na zadnjem odseku. Vem, da me čaka še en vzponček, ki se v bistvu izkaže za vzpon, ampak zdaj tudi mislim ne več, samo grizem korak za korakom. Ko se pot končno prevesi navzdol, stečem kot nora. »Mi je vseeno, tudi če mi jutri noge odpadejo, samo da tole čim prej mine.« Tečem, kot da sem šele začela. Ko po pol ure zagledam ciljni balon, sem utrujena na smrt, a kljub temu mi čudovit iztek po modri preprogi in čez osvetljen mostiček dvigne vse kocine. Zazdi se mi, da sta navijača še srečnejša od mene, da sem ju končno odrešila 22 urnih muk.

 

 

Dan po bitki čutim vsako mišico v telesu. Tega nisem navajena. Utrujena že, utrujena sem vedno, tokrat pa sem uničena. Zdaj vem, da me je tokrat ego malo zapeljal. Dve stotki, s tako krutim profilom, v mesecu dni, sta za moje telo preveč. Prav je, da iščem svoje meje, kajti to je klic moje duše. Vendar moram biti pri tem spoštljiva tudi do svojega telesa. Limite lahko še dvignem, to vem. Bo pa treba to narediti »počasi in z andahtjo«.

Včeraj sem po hiši tekala v črnih cepkah in kiklci. Cepke fajn pomagajo proti zatekanju gležnjev, kar je že stalnica po takšnem naporu. In sem Andreju rekla, da sem kot Helga, pa je komentiral, da zgledam mogoče že tako, ampak hodim pa kot Herr Flick.

 

 

Vipava ultra trail UTVV100 2016 (109km/6000vm)

 

Vipava ValleyUltra Trail, UTVV ali Vipava 360°, kot se imenuje celotni dogodek, je prekrasna gorska trail preizkušnja, v kateri v 109km in čez 6000vm obkrožiš Vipavsko dolino po hribčkih in gorah, ki jo obkrožajo. 109km prekrasne narave in srčnih ljudi. Energe team je bil tam.

Tekma, ki sem se je veselila že celo leto. Lani sem prvo izvedbo zamudila, ker sem tekla na tekmi Europa cup v Nemčiji. Poslušala pa sem pohvale udeležencev in si obljubila, drugo leto pa tudi jaz.

Vremenska napoved je poskrbela za naval adrenalina že davno pred štartom. Pogled na napovedane padavine, nevihte in veter, so v meni povzročili prav tesnobne občutke. Po lanski Istri100milja in LogaskaCelje, kjer sem se fino nahladila, si nisem želela nove takšne izkušnje. Dežja se ne bojim, v kombinaciji z vetrom pa zna iz utrujenega telesa potegniti še zadnje atome moči. Zato ga spoštujem.

Malo je manjkalo, da se na zadnji dan prijav nisem prestavila na krajšo 50km progo. Po posvetu z Andrejem in Natašo, pa sem sklenila, da grem na štart. Vedela sem, da sem bila maksimalno pripravljena in sem naredila vse, kar je mogoče, da bi v Vipavi videla cilj. Zato sem vse ostalo predala v roke univerzuma. Naj se zgodi, kot mi je namenjeno. Dokler bosta telo in psiha zdržala, bom na progi. Ko karkoli odpove, bom nekje na toplem.

Tako sem se v soboto zjutraj znašla na avtobusu skupaj s 100 drugimi ultra norci in se peljala na štart v Ajdovščino. Na štartu (0km) dežuje. Jaz pa se pritožujem. Nikjer nadstreška, da bi se skrila podenj in suha pričakala štartni strel. Iščem mesto na asfaltu, kamor bi odložila nahrbtnik, pa da ga ne zmočim in umažem. Ko se zavem ironije. Sem tik pred tem, da 20ur rijem po dežju in blatnih poteh, mene pa skrbi, da si ne zmočim frizurce in umažem nahrbtnika. Nasmeh je nazaj, še preden je izginil in že se objemamo in spodbujamo s prijatelji tekači, s katerimi se podajamo na noro avanturo.

Vzpon na Podrto goro (10km) me je fajn zadihal in segrel. Čeprav je padal dež, je pihal jugo in ozračje je bilo vlažno. Pričakovala sem, da bo na grebenu proti Otlici pihalo in hladilo, pa je bilo prav prijetno. Pot proti Otlici je več ali manj speljana po grebenu in kljub dežju, so se na dolino odpirali prekrasni razgledi.

 

V vzpon proti Malemu Golaku (25km) sem zagrizla sama in v svojem ritmu. Tako mi je najljubše. Na tekmi sem najrajši sama s svojimi mislimi. Nimam pojma, koliko časa sem potrebovala do vrha. A po tistih mehkih potkah skozi Trnovski gozd, mi je pot minila res hitro. Nekaj časa sva se prehitevala z Leonom, potem pa mi je v tistih gozdovih pokazal hrbet in jo strumno ubral naprej. Ko sem tik pod vrhom pokukala iz gozda, so na vrhu zvonili s kravjimi zvonci in me glasno vzpodbujali: »Najvišjo točko te tekme si že dosegla. Pustimo zdaj ob strani to, koliko vzponov in spustov je še do cilja in da je to bolj slaba tolažba.« Hvala navijači: »Vsaka tolažba je boljša, kot nobena.«

Na okrepčevalnici pri Iztokovi koči (26km) sem z užitkom popila kozarec gazirane vode z magnezijem. Odlično za žejo, še boljše za prebavo. Že na prvem ovinku me je dobesedno odneslo v grm. Ker je bil zjutraj štart zelo zgodaj, mi ni uspelo na veliko potrebo. Želodček se je do Golakov že izpraznil in tisti magnezij je šel direktno v črevesje, kjer je naredil pravo razdejanje. Napaka, ki sem jo plačevala naslednjih 15 ur. Grmovje ob poti me je namreč gostilo vsakič, ko sem karkoli pojedla.

Poti iz Golakov na Čaven nisem poznala, me je pa čisto navdušila. Mehka gozdna stezica se je vila malo gor, malo dol po pomladno zelenih gozdovih. Kilometri so izginjali za mano. Srečala sem Matjaža in ujel me je v akciji.

 

V koči na Mali Gori (36km) nas je čakala prava gostija in prijazni gostitelji. Napokala sem se palačink, čez dvesto metrov, zdaj že rutinirano, obiskala grmovje in nato uživala v teku po širnih travnatih planjavah. Prava sreča, da je bilo v dolini megleno, da sem se lahko posvečala teku. Sicer bi se tam ustavila, ulegla v travo in zrla v daljavo. Sem si pa obljubila, da se še vrnem sem.

Na kontrolni točki moški glas iz megle vpije: »Dajmo Katja!«. Zavpijem nazaj: »Kdo je tam, da ve, da sem jaz Katja.« In mi nasmejan odgovori: »Ja tisti, ki ima kontrolno listo vaših štartnih številk«. Neverjetno, kako me takšna drobna pozornost napolni s pozitivno energijo.

Grizem kolena na Kucelj (38km), ki je zadnji vzpon na prvi polovici proge. Opazujem cvetoče travnike. Na vrhu je kontrolna točka in nasmejani prostovoljki. Ves čas čutim neizmerno hvaležnost do teh ljudi. Ure in ure stojijo na dežju in vetru, da lahko mi tekmujemo.

Pred mano pa je 10km in 1200vm spusta proti dolini. Na trenutke je teren lepo tekaški, potem pa sledijo precej izpostavljeni tereni. Potka, široka za dober čevelj, se spušča po izjemno strmem travniku. Hodim kot manekenka. Taka malo bolj blatna. Postavljam nogo pred nogo. Pa ne bom zdaj hodila, si mislim in prestavim v tekaški korak. V naslednjem trenutku mi spodrsne. Zgornja noga je na potki, spodnja pa tam nekje spodaj. Hvala bogu za palice, na katere sem se ujela. Če bi zdrsela po tistem travniku, bi končala nekje daleč spodaj. Prav, bom pa hodila.

Pot proti Vitovljam (44km) se mi je zdela neskončno dolga. Prihod k postojanki pri cerkvici Svete Marije pa veličasten. Dež je pravkar ponehal in prikazalo se je sonce. Direktno iz gozda sem pritekla na stopnišče, vrh katerega se je odprl razgled do morja in še čez. Pod stopniščem pa travnat balkon in Tomaž s fotoaparatom. Tako me je presenetil, da mi je skoraj ukradel nasmeh.

 

Naslednji spust je bil bolj tekaško prijazen. Kar na enkrat pa idilo prekine potok, ki ga je bilo treba prečkati. S temi prečkanji je pri meni vedno en hudič, ki tudi tokrat ni počival. Zaradi obilice deževja je potok narasel in tok je bil precej divji. V vodi so bile sicer neke skalce in bi se ga načeloma dalo prečkati brez, da zajameš vodo v čevlje. Samo kaj, ko se je meni že prva skala obrnila in sem na polno čofnila v vodo. Besna sem nato na polno gazila po vodi. Če sem se že namočila, si bom pa vsaj  blatne superge fajn oprala, sem si mislila. Od besa pa bi najrajši kar cela not skočila. Bi ohladilo vročo glavo. Na srečo je bil potoček preplitev. Sicer bi v Batuje mogoče kar odplavala. Čiste superge so zdržale točno do naslednjega ovinka, za katerim je sledil spust po blatnem toboganu.

Na polovici poti v Batujah (52km, ) je sonček že fajn nažigal. Obula sem suhe superge in kratke hlače, ter zagrizla v drugo polovico proge. Čakalo me je 25 precej nerazburljivih kilometrov. Tehnično zahtevni deli proge so bili za mano. Na kolovozih po obronkih hribčkov, ki se dvigajo na spodnjem delu Vipavske doline, sem dala možgane na pašo.

V Vrtovčah (63km) me je čakalo prijetno presenečenje. Kar na enkrat sta na progo skočila Mirjana in Damjan: »Presenečenje!« Mirjana me je objemala, pa sem ji rekla, da rajši ne, ker sem čist gnila. Zaskrbljena me vpraša: »Ojoj, a se tako slabo počutiš?« »Ne, samo tok sem prešvicana.« Čeprav bi jo najrajši res močno stisnila. Vsako tako navijaško presenečenje mi na progi da neverjetnega zaleta, s katerim se potem polnim še kilometre in kilometre.

 

 

Težave s prebavo so se nadaljevale. Vsakemu koščku banane ali druge trde hrane, je sledil postanek v grmovju. Hvala bogu, da narava ponuja neomejeno kotičkov za opravke te vrste. Sem razmišljala, kako bi bilo s tako težavo teči na Ljubljanskem maratonu. Najtežji del projekta je bilo tako vlečenje mokrih hlač nazaj na njihovo mesto.

Že nekaj časa je deževalo. Pred edinim omembe vrednim vzponom na tem delu proge, pa se je nad mano dobesedno utrgal oblak. Ko sem se vzpenjala na Štjak, mi je v hipu postalo jasno, zakaj je pot na tem delu tako razdrapana. Kar na enkrat so z vrha prinorele podivjane vode in razumela sem, da to ni samo pot, ampak tudi hudourniška struga.

Takrat je prvič na dolgi poti nastopil trenutek, ko sem se sama sebi zasmilila. Zaskrbelo me je, da me od vse vode in vetra ne zazebe. Do Podnanosa, kjer me je čakal Andrej s toplimi oblačili, je bilo še dobrih 10 kilometrov, kar mi bo glede na teren gotovo vzelo vsaj uro in pol. V Štjaku (78km) sem bila že povsem depresivna in niti prijazna ekipa na okrepčevalnici me ni mogla spraviti v dobro voljo.

Na poti proti Sv. Socerbu sem pred seboj zagledala znano postavo. Dohitela sem Petra. Dež je še vedno lil kot iz škafa, vendar v zavetju gozda ni pihalo, dobra družba pa je pomagala k temu, da se je prešerna volja spet vrnila. S Petrom sva po klancu navzdol tekla kot nora. Na polno sem gazila po lužah, saj sem vedela, da bom čez slabe pol urce obula suhe superge. Poklicala sem Andreja, da najavim prihod. Tako sem vriskala v telefon, da je, kot mi je kasneje povedal, mislil, da sem na drogi. Če iskreno pogledamo, sem pravzaprav tudi bila. Hormona sreče je bilo v mojem telesu za izvoz.

Dobrodošlica v Podnanosu (86km) je bila za zjokat. Od sreče, da ne bo pomote. Še sreča, da mi je na polno kapljalo s kape, da se ni videlo solzic. Postojanka je dobesedno skakala v zrak. Ne lažem. Od huronskega navijanja mojih navijačev in prostovoljk, se je dvigala streha, pod katero so se skrivali pred dežjem. Tam me je čakal Andrej, ki mi je po pretečeni 50ki tja pripeljal suha in topla oblačila za zadnji del podviga. Ob njem Nataša in Mojca, ki sta se po premagani 25ki preoblekli v navijačice. Pa Mirjana in Damjan, ki sta še vedno vztrajala ob progi. Andrej me je usmeril v boks kot F1, me celo preoblekel, nahranil in napojil. Za slovo mi je na glavo namontiral lučko in ob vzklikih najboljših navijačev sem prešerne volje, ter polna energije, zagrizla v zadnjih 25km proti Nanosu.

V gozdu je bilo že precej temno. Prižgala sem lučko in začela nočno avanturo. Po malem me je lovila melanholija. Po tisti bučni energiji v Podnanosu, sem bila spet sama samcata, na nemilost prepuščena temi in dežju. Pred mano pa 1000vm vzpona. A melanholiji ni dobro dovoliti, da se razmnoži. Iz glave lahko kaj hitro preide tudi v telo. Zato sem rajši razmišljala o tem, da sem z vsakim korakom višje in bližje cilju.

Prebava še vedno ni sodelovala. Za povrh vsega mi je zmanjkalo robčkov, ma to ne bi bil problem, saj je bilo na voljo dovolj vlažnega listja. Ampak kako mi je ratalo izbrat ravno takega z bodicami, pa res ne vem.

Kar na enkrat sem iz teme zaslišala glasove, kar je pomenilo, da sem že pri Lovski koči (91km). Ko sem stopila iz zavetja gozda, pa sem začutila tudi burjo, ki so jo napovedovali za noč. V hipu me je zmrazilo skozi premočen anorak in zaskrbelo, kako bom zdržala preostanek poti. »Ali haluciniram? Tako podrta pa tudi še nisem,« se pogovarjam sama s sabo. Ampak zakaj se mi pred očmi prikazujejo Andrej, pa Mojca in Nataša z goreteks jakno v naročju? Ne. Niso sanje. Ti norci so se res pripeljali sem gor in mi prinesli dodatna oblačila. Ne vem, če sem se tam uspela primerno zahvalit. Zato izkoristim to mesto. Hvala, hvala, hvala in še enkrat hvala. Rešili ste mojo tekmo.

 

 

Brez skrbi pred burjo, ki je divjala po pobočjih Nanosa, sem odskakljala naprej. Veter je pihal s tako hitrostjo, da je dež padal vodoravno. Resno me je skrbelo, da mi ne odpihne palic. V nekem trenutku sem se po vojaško usmrknila in tisti moj smrkelj je verjetno pristal v Razdrtem. Dež se je ulival s tako močjo, da sem dobesedno plavala po hribu navzgor. Veter v prsa, jaz pa na glas prepevala vojaške koračnice in z odločnim korakom rezala navkreber. Spomnila sem se na svojega klenega dedka, ki je bil partizan in mu na ves glas zapela: »Mi gremo, gremo, s puško na rami, v napad na svobodno zemljo!« Hvala ata, tudi zaradi tebe imam privilegij, da sem na tem svetu in lahko zganjam te bedarije.

Na Plešo (96km) sem prišla na široko nasmejana ob enajstih ponoči. Naletela sem na bolnišnico na koncu mesta. Slabo oblečeni tekmovalci so tam na smrt premraženi odstopali drug za drugim. Fant na okrepčevalnici je komentiral, da sem ena trmasta baba in da me za nobeno ceno ne bi imel doma. Jaz pa sem sezula superge, ožela nogavice, si jih obula nazaj in odšla naprej v temno noč. Jedla že nekaj časa nisem več, mi vsaj po grmovju ni bilo treba počepat. V tisti burji si tega res nisem želela.

Čmokala sem navzdol proti Abramu. Vsako izogibanje blatu in lužam je bilo jalovo delo. Vsake toliko mi je šumenje v gozdu dalo vedeti, da imam tudi živalsko družbo. Potolkla sem s palicami in pametne živalce so se mi umaknile. Na dolgem travniku pa za sabo zaslišim zamolkli: »Hš, hš, hš.« Počasi pogledam nazaj, ali je za mano kakšna lučka. To bi bil dokaz, da za mano hodi človek. Lučke ni. Samo tema. Pospešim. »Hš, hš, hš,« pa pospeši za mano. Srce mi pade v hlače. Nato pa se zavem, da »hška« moj zledeneli čop, ki drgne ob kapuco moje jakne. Zasledovala sem samo sebe in malo je manjkalo, pa bi se pojedla.

Pred Abramom (102km), pa nove halucinacije. Sredi gozda ob makadamski cesti stoji naš avtodom in me vabi pod topel tuš in mehko pernico. »Mater. Saj je čist taprav.« Ker zraven se derejo moji navijači. A je moj mož čist prtegnjen? Z avtodomom se vozi po nanoški planoti, da skrbi za svojo noro babo. Ma če pa midva nisva za skupaj, ni noben. Še hiter objem Heleni, ki je kot gorska reševalka pomagala na okrepčevalnici in že sem na poti.

Čaka me še zadnjih 5 kilometrov. Sama pri sebi sklenem, da ne bom več tekla. Niti na delih, kjer bo to mogoče. Zdaj je moja glavna misija priti v cilj nepoškodovana. Čeprav copati na spolzkih kamnih ne drsijo, se prav previdno kotalim navzdol in pazim vsak korak. In prosim boga, da se odcep za Plaz prikaže čim prej. »Saj si zaslužim,« ga na glas prepričujem. Dajva tole hitro zrihtat. Andrej me že nestrpno pričakuje. Mami in babi Ani ne moreta k zasluženemu počitku, dokler ne pridem varno v cilj.  

In že sem na zadnjem spustu proti kampu Tura (109km). Napeto čakam, kdaj bom zaslišala glasbo iz cilja. Še pravi čas si poravnam jakno. Na ciljni fotki pa že ne morem zgledat, kot da sem iz gozda. Po ličkih stečejo solzice sreče, ko na progo skoči Andrej in skupaj stečeva proti koncu avanture. Sredi noči sem v cilju deležna še vrhunske masaže. Epopeja Vipava 360° je po 19ih urah in osvojenem 3. mestu v ženski konkurenci zaključena.

 

Naslednje jutro se lačna zbudim v sončen dan. »Za zajtrk imamo avokado, sir, salamo, ampak kruha pa nimamo,« na glas komentiram. »Če nimate kruha, pa jejte potico, je rekla Marija Antonietta,« se oglasi Nataša in mi nasmejana izroči dve potički. Prislužila sem si ju s svojimi zlobnimi komentarji, da ekipa s trojk »Rajši tečemo, kot potičko pečemo«, se pa s potico še nikoli ni izkazala. In tako smo zajtrk preživeli tudi brez kruha.

Organizacija tekme je vrhunska. Proga je označena tako dobro, da se še jaz nisem uspela zgubit. Okrepčevalnice so lepo založene, prostovoljci pa srčni in prijazni. Škoda, da organizator nima besede pri vremenu, saj bi v tem primeru gotovo organiziral še boljše razglede. Pridem na popravni izpit naslednje leto. Ali pa tudi ne, da ne pokvarim odličnega rezultata od letos.

 

Spet sem bila (pre)dolga. Ampak (pre)dolgo sem bila tudi na progi.

Beogradski maraton 2016

 

Tri Nataše so beograjsko polovičko pretekle že pred dvemi leti in očitno tako zelo uživale, da so si jo letos ponovno zaželele. Čeprav me guljenje asfalta ne navdušuje najbolj, pa so potovanja z avtodomom po evropskih prestolnicah, v kombinaciji z maratonom nekaj, čemur se težko uprem. Ideja je bila tako hitro potrjena. Poleg teka smo se v Energe teamu najbolj veselili kulinaričnih užitkov z žara, ki jih ponuja dežela gostiteljica. Nabralo se nas je lepo število. Pet tekačev in spodobno spremstvo.

Camper stop, kjer smo se namestili po Natašinem nasvetu, je bil več kot odličen. Le kakih 3km oddaljen od centra. Tako smo se že prvi večer z avtobusom zapeljali v center in tam pojedli odlične pleskavice. Naslednji dan so bili v planu ogledi mesta s kolesom. Vendar zjutraj nisem bila več prepričana, če je to najboljša ideja. Na poti do centra namreč ni bilo videti kolesarskih stez, promet pa je bil precej divji. Kljub temu sem si želela, da poizkusimo. Napovedan je bil vroč dan, želela sem si ogledati čim več, dan pred maratonom pa si res nisem želela še maratonske hoje. Kolo se je tako zdelo odlična rešitev.

Zajahali smo naše konjičke in se podali v mestno džunglo. Priznam, da je bila vožnja čez center precej adrenalinska. Poleg tega me je presenetilo kako hribovit je Beograd. Ulice Starega Beograda se strmo vzpenjajo in spuščajo. Začutila sem hvaležnost, da bo večji del maratona potekal po Novem Beogradu, ki je pretežno ravninski. Tukaj bi namreč kaj hitro nabrali lepo število višincev.

Srečno smo prikolesarili do Kalemegdana, ga prevozili po dolgem in počez in užili razglede na sotočje Save in Donave, razvpite splave, ter nepregledne stolpnice Novega Beograda. Se spustili na Knez Mihajlovo, kjer smo si privoščili kavico in krajši izlet po trgovinah. Po odličnem kosilu na ekscentrični Skadarliji, smo se zapeljali še čez Trg Republike, mimo cerkve Svetega Save, ter se mimo Novega groblja v divji vožnji spustili nazaj proti Donavi in našemu parkirišču.

Popoldne smo izkoristili za kratko poležavanje na 28ih stopinjah. Če bi se v polnosti zavedala, kakšna savna me čaka na teku naslednji dan, bi popoldne verjetno rajši preživela v senci.

Zvečer smo se s tekaško druščino dobili za dvig številk in večerjo. V načrtu sem imela kakšne testenine, pa se po pregledu jedilnika nisem mogla upreti dimljenim piščančjim bedrcem. Samo upala sem lahko, da me ne bodo preveč žejala in odžirala mirnega predmaratonskega spanca.

In že je tu jutro in rutinirane priprave na tek. Glede na peklensko vročo vremensko napoved, je bilo treba obleči čim manj. V primerjavi s pripravami na ultra trail preizkušnje, ko je treba spakirati nepregledno množico opreme, je priprava na maraton mala malica.

 

 

Pred startom smo se skrivali v prijetni senčici. Šele ko smo po poku pištole stopili na žgoče sonce, sem se v polnosti zavedela kaj me čaka naslednje štiri ure. Napovedanih je bilo sončnih in vetrovnih 28 stopinj. Najbolj me je bilo strah tega, kako bo te vremenske razmere prenašalo telo, ki se na take razmere letos še ni navadilo.

Tekmovalnih planov sicer nisem imela. Zadnji maraton sem tekla pred skoraj dvemi leti, trenirala tudi nisem ravnine in asfalta. Tako pravzaprav nisem imela pojma, kaj naj pričakujem in kaj zmorem. Seveda pa sem na progi od sebe nameravala dati vse.

Po lepem začetku po ulicah Starega Beograda, smo v daljšem spustu pritekli do mosta čez Savo. Na vse strani so se odpirali prekrasni pogledi. Bližina vode me vedno prevzame in tako je bilo tudi tokrat. Tekli smo vzdolž parka ob Donavi. Po nekaj kilometrih se je skupna trasa maratona in polmaratona ločila. Priznam, da sem začutila pravo olajšanje, ko je gneča kar na lepem izginila. Zdaj nisem več trošila energije za prehitevanje in sem lahko preklopila na svoj meditativni ritem.

Sonce je neusmiljeno žgalo. Žeja je bila huda. Na okrepčevalnicah je bila na voljo samo voda. Okrepčevalnic je bilo sicer veliko, vendar nekaj hitrih požirkov ni več zadostovalo do naslednje. Zato sem vzela plastenko in jo med tekom odprto držala v roki. Voda je pljuskala in me rahlo polivala, sem ter tja pa sem odpila požirek. Ob progi so bili tudi gasilci, ki so nas polivali s curki vode. V prvem krogu se nisem upala predati temu razvratu, skrbelo me je namreč, da v mokrih supergah ne staknem kakšnega žulja. Po letu in pol imam na nogah namreč končno spet vse nohte. Ti so mi en za drugim odpadali, ko sem pod njimi dobivala žulje na deževnih tekmah. Zato je bila ena največjih želja tokratnega maratona, priti v cilj z vsemi nohti. Ja, čudne so želje maratoncev.

Ob progi je bilo kar nekaj glasbenih točk. Glasna glasba me je ponesla na svojih krilih. Ponovno sem v živo doživela, kako se počutijo tekači v Ljubljani, ko jih na Energe štantu razvajamo z glasnim rokom. Hvala vsem, ki ste špilali ob progi. Jaz sem ploskala in skakala, kar so moči še dale.

Navijačem pa posvečam poseben poklon. Skoraj ni bilo dela na 42km, kjer ob progi ne bi bilo ljudi. Mislim, da sem več navijačev videla le še v Berlinu. Seveda pa je treba povedati, da tam teče 40.000 tekačev, v Beogradu pa je teh le 6.000. In kako srčno so navijali. Na njihovih obrazih in v njihovih besedah je bilo toliko vzpodbude, da sem letela na njihovi energiji.

Nepregledne vrste otrok so stale ob progi z iztegnjenimi rokicami. Mislim, da se pritisnila vsaj 1000 petk. Da ne govorim o tem, kako so se jim ob tem zaiskrile očke. Meni pa orosile. Ko sem gledala veselje malih deklic, ki so me občudovale, sem jim zaželela, da bi zrasle v močne in pogumne ženske. Take, ki se ne ustrašijo maratonskih razdalj, pred katere nas postavlja življenje.

 

 

Poseben odstavek namenjam navijaškim komentarjem. Kaj takšnega še nisem doživela v svoji tekaški karieri. Mlad fant mi vpije: »Ajmo curo trći.« Ojoj, v Beogradu iz gospe postanem deklica. Zrela ženska me pogleda globoko v oči in dahne: »Trći lepotice, trči.« Starka sedi na stolu in vpije: »Ajmo lutkice, ne daj se.« Sotekač se ustavi ob meni: »Ajmo Slovenko, nećemo sad da usporimo.« Gruča dečkov se zapodi in tekmuje z mano. Seveda me prehitijo, a po nekaj metrih se upehani ustavijo. Pred mano pa je vsaj še deset kilometrov. Skupinica otrok na kolesih vozi ob meni. Mlada deklica me občudujoče gleda. Skupina mladih na mostu čez Savo trosi pisane listke in na ves glas navija. Zaplešem.

 

Peklensko vročih 40km je minilo, da ne vem kdaj. Zapodim se v zadnji klanec. Ko sem ga gledala na profilu, se mi je zdel strašen. Zdaj pa se vzpenjam v nespremenjenem ritmu. Nekateri tekači tek zamenjajo s hojo, moje noge pa se vzpona ne bojijo. In že je pred mano ciljna ravnina. Z očmi iščem prijateljice polmaratonke, ki so obljubile, da me počakajo v cilju. Tukaj so. Stečem k njim, delim petke. Pogled na uro pove, da sem si v Beogradu kljub hudi vročini in razgibani progi pritekla nov PB.

3:51 in absolutno 10. mesto so razlog za veselje. Pomenijo pa tudi to, da ima Beograjski maraton veliko boljše navijače, kot pa tekače. Sploh ženske maratonke so v teh krajih očitno še vedno eksotika.

Zvečer pa, kot je rekel Andrej: »Udri brigu na veselje.« Odlična večerja v gostilnici Balkan ekspres. Lahko samo ugibate, kaj se je znašlo na krožniku. Nisem uspela pojest vsega, kar sem naročila, čeprav je bila hrana odlična. Beograd je izpolnil vsa pričakovanja.

Dušan Mravlje je v svoji knjigi napisal, da je to najtežji maraton na svetu. Poleg vročine in precej zahtevnega profila še zato, ker ob progi ves čas diši po čevapčičih. Jaz pa lahko dodam, da je tudi eden lepših. 

 

4. Ruth-in tek

 

Čez vikend se je obetal »must go« tekaški dogodek. 48urni tek in pohod okrog Blejskega jezera v spomin na ultramaratonko in našo vzornico Ruth. Torej je bilo jasno, kje bo Energe team.

Teden dni pred tekom je kazalo, da bo za vikend res podn od vremena. Za taprave tekače vreme tako ali tako ni faktor. Ker pa je Ruthin tek humanitarni dogodek, bi organizatorjem iz srca privoščila lepo vreme. Zato, ker lepo vreme na Bled pritegne horde sprehajalcev, od katerih bi tudi naključni mimoidoči gotovo prispevali kak evro za dober namen. In pa zato, ker bi bilo Never give up-ovcem gotovo prijetneje dežurati 48 ur v suhem in sončnem vremenu. Pa se oni zgoraj ni dal prepričati in tako je tokrat kroženje okrog jezera potekalo v megli, dežju in snegu.

 

Tokrat bodo Never give up z zbranimi sredstvi na športne počitnice peljali otroke iz socialno ogroženih družin. Moj poklon ideji in izvedbi.

 pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin in sicer z organizacijo športnih počitnicpomagali otrokom iz socialno ogroženih družin in sicer z organizacijo športnih počitnic Znana ultra nora tekaška druščina tudi tokrat ni razočarala. Na Bledu smo se zbrali vsi. Slaba vremenska napoved ni izgovor, da se pravi tekač zlekne na kavč.

 

Sama sem si za letos zadala deset krogov, kar znese nekaj manj kot 60km. Hvala bogu za Ruthin tek, na tako dolg trening se sama res težko spravim. Na Bledu pa minejo tik tak, kljub temu, da se kroži po eni in isti poti. Ker tek ni tekmovalen, je še toliko bolj zabaven, saj vsi najdejo čas za druženje in klepetanje.

Na Bled smo prišli v petek pozno zvečer. Andreja so srbeli podplati, da bi, kot ponavadi, že zvečer obrnila kakšen nočni krog. Pa se jaz nisem dala prepričat. Še dan prej smo se podili po belih strminah, zato sem pred tekom potrebovala malo počitka. 

Zjutraj sva malo polenarila. Po zajtrku pa štart. Prvi krog je bil še bolj samoten, potem pa sva začela srečevat znane tekaške obraze. Korak je tekel lahkotno. Pred drugim krogom sva slekla odvečna oblačila. Čeprav je rahlo snežilo, te tek prijetno segreje. V tretjem krogu sva klepetala z Majo. Po četrtem krogu me je Andrej zapustil, češ, da bo tekel malo počasneje. Peti krog sem obrnila v klepetu s Pijo. Takrat sem že čutila rahle posledice asfalta. Korak ni bil več tako prožen, kot na začetku. V šestem krogu sem se zaklepetala z Marijo. Pred sedmim krogom sem srečala Nataši, ki sta pridno zagrizli v svoj tekaški načrt. Osmi krog se je vlekel in vlekel, saj sem ga večino pretekla le v družbi svojih misli. Deveti krog je hitro minil v Žigovi družbi. Prijetno presenečenje pa sta mi pripravila še Brina in Andrej, ki sta mi prišla nasproti.

 

Ob misli, da me čaka še en krog, se je telo uprlo. Ravninski asfaltni teki niso moja najljubša tekaška disciplina. Na trailih lahko kilometre nizam in nizam, pa na telesu ne čutim takšnih posledic, kot na asfaltu. Na trdi podlagi se mi telo nekako »zbije« skupaj in po nekaj urah me boli dobesedno vse. Ker pa sem rekla deset krogov, nisem mogla kar tako odstopit. In sem prišla na briljantno idejo. Ker so Nataša, Mojca in Nataša tekle svoj zadnji krog v nasprotno smer, jim bom tekla nasproti. Ko jih srečam, pa bom obrnila smer in se z njimi vrnila v cilj. Priznam, da sem si iskreno želela, da jih srečam čim prej in tako pogoljufam zadnji krog. Ideja se je izkazala za odlično. Tek sem tako zaključila v super babji družbi.

Evidentiranje krogov na Ruthinem teku poteka tako, da jih sam označuješ s črticami na veliki tabli, ki se nahaja v štartno ciljni areni. Kot se je število tekačev in pohodnikov približevalo 1000, se je večalo tudi število črtic pri nekaterih norcih. Ivi jih je letos nanizal 27. Ne bom računala koliko je to kilometrov, ker ne znam do tolk štet. Lahko pa povem, da je bil v nedeljo zjutraj še vedno nasmejan in voljan za klepet. Ker sem deseti krog malo skrajšala, sem deseto črtico narisala krajšo. Poštenje velja!

 



Tekaškim črticam smo dodali tudi gurmanske. Izgubljene kalorije je treba nadomestit. Ker med tekom skoraj nisem jedla, me je po teku popadla volčja lakota. Z odlično predjedjo, tortelini v smetanovi omaki, me je v avtodomu pričakala Brina. Hči, kot si jo lahko le zaželiš. S prijatelji smo si potem privoščili kosilo pri Emi. Ker je znana po gromozanskih porcijah, sem naročila samo meso. Pa kljub temu nisem uspela pojest vsega kar so mi prinesli, kar je kasneje zelo razveselilo našo Sneži. Seveda bi bil greh izpustiti sladico. Na Bledu je izbira logična. Kremšnite so bile zelo dobre. Ampak premajhne. Zato nas je Andrej zvečer pocrkljal še s pregrešno dobrimi palačinkami, ki so jih pekli v Zavodu pod Strehco. Bile so odlične! 

 

V nedeljo sem desetim črticam dodala še enajsto. Pohodniško. Če sem čisto iskrena, se mi zjutraj res ni dalo ven v dež, pa me je Andrej izbezal na plano. In ni mi žal. Never give up!

 

 

Palmanova 2016 (21km)

In smo šli. V Palmanovo. Ne znam do tolk štet kerkič. Da bom šla v Palmanovo tudi naslednje leto, je že zdaj jasno. Zakaj in kaj me tja vleče, si tisti, ki ste to že pozabili, lahko preberete na Palmanova 2014. Ampak vseeno je treba še enkrat povedat. Palmanova ni samo en super tek. Je še prijetno druženje. In priložnost za uživanje v nakupovanju. Vse našteto je v naglici vsakdanjega življenja včasih bolj obveznost, kot prijetno opravilo, zato še še toliko bolj sladko, kadar lahko to počneš v miru. 

Letos je bil prvi del tekme, to je »Trail du Šoping«, skoraj pod vprašajem, saj je imela naša tamala v soboto tekmo na Ptuju. Ampak ultra turbo Energe team je oddelal tekmo in že smo šibali z vzhoda naše deželice proti zahodu. Čez mejo smo bili še pravi čas, da smo ujeli sladki dve urici po trgovinah. Suunto nam je nameril 2h, mal km in 0vm. Utrujeni pa, kot se spodobi.

Tekmovalna ekipa se je letos malo skrčila. Mojca je pred tremi tedni odtekla svoj prvi maraton in je uživala v tekaškem brezdelju. Andreja je položila viroza. Tomaž pa nam ni zaupal, zakaj se ne bo potil z nami. So pa vsi prestopili med navijače. Če prištejem še Polono in njeno navijaško druščino, smo imeli letos veliko več navijačev, kot tekačev. Se sploh ne pritožujem.

Pred štartom smo se malo iskali in veliko klicali. V Palmanovi je »Orientacijski tek« obvezni neuradni del ogrevanja pred štartom. Trije vhodi in venček simetričnih uličic, ki objemajo osrednji trg, so garancija za nesporazume kje kdo koga čaka in kam naj kdo pride. Tako se vsako leto znova lovimo in iščemo po labirintih ulic znotraj obzidja. Hvala bogu, da je trg prav v osrčju te zmede in da se tam vse začne in konča. Tam smo se konec koncev tudi letos spet našli tudi mi. Nataša, Uroš in Katja, z nasmehom na štartu.

Po vseh letošnjih pretečenih kilometrih nisem imela pojma, kaj naj pričakujem, preden se preizkusim v »Trail du Najkrajšiletošnjitek«. Vedela sem samo, da bom v cilju prej kot v dveh urah. Že misel na to, mi je po vseh ultra tekmah, pričarala nasmeh na usta. Manj kot dve uri in muke bo konec. To je tisti pravi čar polmaratona za nas ultraše. Vseeno pa tekme nisem mogla vzet za hec. Kaj pa vem, kateri hudič me obsede na štartu, da potem na tekmi vedno tečem na žive in mrtve.

Vseh 21 kilometrov teka sem uživala. In ko je Suunto na cilju pokazal 21 km in 1:44, sem skakala od sreče. Ta rezultat je za večino profi tekaških amaterjev verjetno smešen. Zame pa nekaj neverjetnega. Ko sem pred desetimi leti vstala s kavča in se vpisala med tekače, v tempu pod 5 min/km nisem pretekla niti 100 metrov. Zdaj pa je za mano celih 21 kilometrov pri takšni povprečni hitrosti. In to pretečenih z nasmehom.

 

 

Čeprav so po teku uličice Palmanove še vedno enako podobne druga drugi, je njihova geometrija zanimivo bolj prijazna. Do Laboratoria, kjer strežejo najboljše minjončke na svetu, vsi najdemo pot brez izgubljanja. Nataša letos spet časti. Tudi ona je konkretno popravila svoj najboljši polmaratonski čas.

Na poti domov prijetno utrujena kujem načrte za naslednje leto. Ko bom v Palmanovo prišla res pripravljena. Ker bom prej delala po programu. Intervale. Pa vse kar paše zraven enega res hard treninga. Mogoče si bom najela celo trenerja.

Japajade! Kdo bo zapravljal čas z intervali, stadioni in fitnesi, če pa okoliški hribčki in vrhovi kličejo nase. Pozimi me vabijo odeti v snežno odejo, spomladi s prebujajočim življenjem, poleti v svoj hlad in jeseni na preproge odpadlega listja. Tek je način življenja.

 

Istra UPM 2015 (53,8km/550vm)

Istra ultra promo marathon ali po domače Istra v vašem srcu je prekrasen tek, ki sem sem ga do letos pretekla že dvakrat. Letos pa me je po enoletnem premoru spet nagovoril. Čudovita trasa v dolžini 53,8km se vije med Savudrijo in Novigradom. Razgibana trasa s 550m vzponov in spustov je speljana po makedamskih in deloma asfaltiranih cestah po notranjosti Istre. Proga v prvem delu nudi prekrasne razglede na Piranski zaliv, ošvrkne Buje, se vzpne na Grožnjan in spusti v dolino reke Mirne.

Termin teka v začetku decembra je odličen. Ali pa grozen. Kakor se vzame. Odličen zato, ker je to edina takšna prireditev v decembru, kar je odlična spodbuda, da ne »zaspim« v tem predzimskem in predprazničnem času. Grozen pa zato, ker se je, v času najdaljše noči, meglenih dni in poznojesenskega totalnega padca energije, res težko spravit na kakšen konkreten trening. K temu, da sem se na tekmo sploh prijavila, sta zato botrovala dva razloga. Prvi je bil, da sem upala na pobeg iz megleno depresivne Ljubljane, k s soncem obsijani obali. Drugi pa ta, da sem želela še zadnjič izkoristiti odlično letošnjo kondicijo.

Kljub temu sem si rekla, da se bom teka udeležila samo, če bo napovedano lepo vreme. Ko je teden pred tekom vremenska napoved še vedno kazala suho in sončno nedeljo, mene pa kar ni in ni mikalo, da bi se letos matrala še na eni tekmi, je bilo treba počasi najti dober izgovor. A žal me Andrej v tej ideji ni podprl. V torek zvečer je rekel le: »Pa boš menda ja šla!«. Prav takrat je poklicala še Klara in s predlogom, da gremo skupaj, v nekaj trenutkih zlomila moj šibki odpor. V sredo zjutraj sem plačala štartnino in tako je bilo odločeno.
 

Ko sem v nedeljo zjutraj v manjši skupini norcev stala na štartu pri svetilniku v Savudriji, mi še kar ni bilo jasno, da sem res spet na tekmi. Po pravici povedano, bi bila rajši nekje na toplem. Pod kovtrom, če bi se dalo. Ne da zmrzujem v tekaški opremi pri kakih 3 stopinjah, pred mano pa dobrih pet ur teka. A te jamrarije so bile v resnici samo v glavi. Hudiček v mojem telesu, ki me je spravil na ta štart, pa je vedel, da je v meni skrita eksplozija energije.

Ko smo stekli, me je preplavil val optimizma in vedela sem, da sem na pravem mestu. Že na prvem vzponu proti naselju Kempinski je izza oblakov sramežljivo pokukalo sonce. To je energija zame. Prva skupinica fantov z Nežo na čelu nam je že pobegnila iz vidnega polja. Mi pa smo se v prijetni družbi ob kramljanju lotili razgibanega makedama. Proga, ki se po istrsko vije gor pa dol, nas je kmalu pripeljala do najvišje točke nad Piranskim zalivom.

 

Razgledi na Sečoveljske soline so v tem letnem času čarobni. Nizko sonce soline obarva v zelenkasto sive odtenke. Pogled z vrha prvega vzpona je dih jemajoč. Ta pogled sem srkala vase, ko sem sproščeno tekla v prijetnem spustu do mejnega prehoda Sečovlje. Punca pred mano ga je dobro žgala. Tempo mi je bil prijeten. Razmišljala sem, da bom lepo tekla za njo in jo poskusim pustiti za sabo na naslednjem vzponu. Ta je eden najhujših na tej trasi. Z višine morske gladine se v proga dobrem kilometru dvigne za slabih 150vm.

In že grizem kolena. Tega klanca do letos še nisem uspela preteči. Danes pa pulz dovoli tudi to razkošje. Nekje na polovici sotekmovalko suvereno pustim za sabo. Do vrha pritečem v odličnem počutju. Zdaj sem na drugem mestu. Pred mano pa še slabih 35km. Manjšo družbo fantov spustim naprej. Ni mi do klepeta. Proga, ki je zdaj zavila v notranjost Istre, se od tu naprej namreč samo še vzpenja.

Kmalu bom v Gambocih. Mala istrska vasica, bogu izza nogu, na katero me vežejo lepi spomini. Tam je zadnja leta živela moja stara mama. Še danes čutim toploto njenega šporgeta, v katerem ogenj skoraj ni ugasnil. Spomnim se mrzlih sobic njene hiše, kjer sem se prebujala ob slastnem vonju kavice, ki mi jo je obvezno prinesla v posteljo. Takrat se mi je vedno zdelo prezgodaj, zdaj pa hrepenim po kakšni dodatni minutki z njo. Za zajtrk me je čakal kruh iz njene pečice. Topel, zunaj hrustljav, z mehko sredico. Prav tak, kot ona. Klena ženska z mehkim srcem. Že pred zajtrkom se je na njenem štedilniku kuhal lonec krompirja, iz katerega bo kasneje zamesila njoke. Družbo mu je delala divjačina, ki je počasi klokotala, da bi ure kasneje postala najboljši golaž na svetu.

Zdaj tečem mimo trt in oljčnih nasadov, kjer sem kot deklica obirala grozdje in olive. Takrat je bila to seveda huda muka, zdaj pa čutim dediščino zemlje, ki sem jo prejela. V teh krajih sem prvič nabirala koromač, rukolo in šparglje, ter okušala njihove divje okuse. Mama Jožica, ti si mi predala okuse Istre in jih vsadila globoko vame. Zato tako kot ti, zdaj ko sem odrasla, rada hodim po tej zemlji. Nabiram, kar nam ponuja in z njenimi darovi hranim svoje telo. Danes bom samo tekla mimo. Spomladi, ko bo narava vzklila, pa se vrnem, da oberem, kar mi ponudi.

V Bujah ob progi čakajo najboljše navijačice. Vedno nasmejane Turbo Movke. Odvržem še nekaj oblačil. Hvaležna sem za pomoč. Njihovi vzkliki pa me tako ali tako poženejo naprej. Sledi mukotrpen asfaltni vzpon proti Grožnjanu. Da ne jenjam, skrbi sotekačica, ki mi že nekaj časa diha za ovratnik. Grizem in krizem dolgočasne kilometre.

Končno Grožnjan! Tekačica še vedno tik za mano. Brez obiranja torej. Hiter pogled z višine 300m proti morju, ki se svetilka v daljavi in na glavo navzdol. Spust z Grožnjana obožujem. Kilometri spustov na trailih mi dajejo samozavest. Zaupam svojim nogam, da so močne in povsem pripravljene na to, kar jih čaka v naslednjih treh kilometrih.  

 

Tečem kot zmešana. Žene me tudi misel na to, da bom kmalu zagledala mojega dragega. Andrej je avto odpeljal iz štarta na cilj in mi zdaj s kolesom prihaja nasproti. Zadnjih 20 kilometrov po precej dolgočasni dolini reke Mirne, bo tako minilo v prijetni družbi. Že ga zagledam. Skače po sredi ceste in fotografira. Moj dragi! To je zame trenutek čiste sreče. Utrujena od premaganih kilometrov, a hkrati polna energije za preostanek poti. Srečna, da bo z mano.

V tišini bova skupaj premagovala kilometer za kilometrom. Vsake toliko me bo posilil z gelom in mi ponudil pijačo. Jaz bom sicer malo tečnarila, potem pa ga bom ubogljivo pojedla. Vsaj enkrat me bo pokomandiral, naj tečem po idealni liniji in tako prihranim kakšen meter poti. Gotovo mi bo povedal kaj lepega. Vsaj enkrat me bo tudi napizdil. Tudi jaz se bom sigurno hotla kaj skregat. Pa mi ne bo uspelo. Ker danes je on tukaj zame in je potrpežljiv z vsemi mojimi muhami. Ampak ves čas bova neskončno srečna ker sva skupaj, da lahko skupaj migava in se podpirava.

Dolina reke Mirne je dolgočasna samo v tekaškem smislu. Ko tečeš in tečeš, se namreč zdi, da enolične makedamske poti ne bo nikoli konec. A v resnici je okolica prečudovita. Kakšne barve je sploh danes Mirna? Zdaj zelena v vedno šibkejših sončnih žarkih. Temno modra, ko se sonce skrije za oblake. Tudi črna, ko zablodim v tekaško krizo. Ves čas pa leno teče mimo neskončnih zelenih travnikov.

 

Kot kaže pogled nazaj, sem naslednjo punco pustila daleč za sabo. Pomirjena preklopim v mirnejši tempo. Že tečem pod nadvozom avtoceste, ki na visokih stebrih prečka dolino. Tokrat je minilo zelo hitro. V daljavi slutim morje. A zdaj že vem, da je do tja še nekaj kilometrov, ki se lahko vlečejo kot čreva.

Morje, pritekla sem do morja. A zame ni postanka. Ne še. Čaka me še zadnji vzpon čez Antanal, do cilja v Novigradu. Pogled na uro pove, da bom to progo pretekla daleč najhitreje do zdaj. In ne samo to. Moči je še dovolj. Obstajajo torej rezerve za še boljši rezultat. 5:09 je danes dovolj za drugo mesto. Takoj za Nežo Mravlje. »Takoj za« je seveda zelo raztegljiv pojem.

 

Dan pred tekmo sem v knjigi Kiliana Jorneta našla misel, s katero se ne bi mogla bolj strinjati: »Razlika med drogo in športom je ta, da se po celodnevnem zadevanju počutiš bedno, po ekstremnem podvigu pa se počutiš kot bog." Za mano je prečudovita tekaška sezona. Moja želja ob koncu leta pa, da bi mi telo služilo še dolga leta, da bi se lahko čim večkrat počutila kot boginja.