sobota, 19. december 2015

Istra UPM 2015 (53,8km/550vm)


Istra ultra promo marathon ali po domače Istra v vašem srcu je prekrasen tek, ki sem sem ga do letos pretekla že dvakrat. Letos pa me je po enoletnem premoru spet nagovoril. Čudovita trasa v dolžini 53,8km se vije med Savudrijo in Novigradom. Razgibana trasa s 550m vzponov in spustov je speljana po makedamskih in deloma asfaltiranih cestah po notranjosti Istre. Proga v prvem delu nudi prekrasne razglede na Piranski zaliv, ošvrkne Buje, se vzpne na Grožnjan in spusti v dolino reke Mirne.

Termin teka v začetku decembra je odličen. Ali pa grozen. Kakor se vzame. Odličen zato, ker je to edina takšna prireditev v decembru, kar je odlična spodbuda, da ne »zaspim« v tem predzimskem in predprazničnem času. Grozen pa zato, ker se je, v času najdaljše noči, meglenih dni in poznojesenskega totalnega padca energije, res težko spravit na kakšen konkreten trening. K temu, da sem se na tekmo sploh prijavila, sta zato botrovala dva razloga. Prvi je bil, da sem upala na pobeg iz megleno depresivne Ljubljane, k s soncem obsijani obali. Drugi pa ta, da sem želela še zadnjič izkoristiti odlično letošnjo kondicijo.

Kljub temu sem si rekla, da se bom teka udeležila samo, če bo napovedano lepo vreme. Ko je teden pred tekom vremenska napoved še vedno kazala suho in sončno nedeljo, mene pa kar ni in ni mikalo, da bi se letos matrala še na eni tekmi, je bilo treba počasi najti dober izgovor. A žal me Andrej v tej ideji ni podprl. V torek zvečer je rekel le: »Pa boš menda ja šla!«. Prav takrat je poklicala še Klara in s predlogom, da gremo skupaj, v nekaj trenutkih zlomila moj šibki odpor. V sredo zjutraj sem plačala štartnino in tako je bilo odločeno.
 
Ko sem v nedeljo zjutraj v manjši skupini norcev stala na štartu pri svetilniku v Savudriji, mi še kar ni bilo jasno, da sem res spet na tekmi. Po pravici povedano, bi bila rajši nekje na toplem. Pod kovtrom, če bi se dalo. Ne da zmrzujem v tekaški opremi pri kakih 3 stopinjah, pred mano pa dobrih pet ur teka. A te jamrarije so bile v resnici samo v glavi. Hudiček v mojem telesu, ki me je spravil na ta štart, pa je vedel, da je v meni skrita eksplozija energije.


Ko smo stekli, me je preplavil val optimizma in vedela sem, da sem na pravem mestu. Že na prvem vzponu proti naselju Kempinski je izza oblakov sramežljivo pokukalo sonce. To je energija zame. Prva skupinica fantov z Nežo na čelu nam je že pobegnila iz vidnega polja. Mi pa smo se v prijetni družbi ob kramljanju lotili razgibanega makedama. Proga, ki se po istrsko vije gor pa dol, nas je kmalu pripeljala do najvišje točke nad Piranskim zalivom.

 
Razgledi na Sečoveljske soline so v tem letnem času čarobni. Nizko sonce soline obarva v zelenkasto sive odtenke. Pogled z vrha prvega vzpona je dih jemajoč. Ta pogled sem srkala vase, ko sem sproščeno tekla v prijetnem spustu do mejnega prehoda Sečovlje. Punca pred mano ga je dobro žgala. Tempo mi je bil prijeten. Razmišljala sem, da bom lepo tekla za njo in jo poskusim pustiti za sabo na naslednjem vzponu. Ta je eden najhujših na tej trasi. Z višine morske gladine se v proga dobrem kilometru dvigne za slabih 150vm.

In že grizem kolena. Tega klanca do letos še nisem uspela preteči. Danes pa pulz dovoli tudi to razkošje. Nekje na polovici sotekmovalko suvereno pustim za sabo. Do vrha pritečem v odličnem počutju. Zdaj sem na drugem mestu. Pred mano pa še slabih 35km. Manjšo družbo fantov spustim naprej. Ni mi do klepeta. Proga, ki je zdaj zavila v notranjost Istre, se od tu naprej namreč samo še vzpenja.

Kmalu bom v Gambocih. Mala istrska vasica, bogu izza nogu, na katero me vežejo lepi spomini. Tam je zadnja leta živela moja stara mama. Še danes čutim toploto njenega šporgeta, v katerem ogenj skoraj ni ugasnil. Spomnim se mrzlih sobic njene hiše, kjer sem se prebujala ob slastnem vonju kavice, ki mi jo je obvezno prinesla v posteljo. Takrat se mi je vedno zdelo prezgodaj, zdaj pa hrepenim po kakšni dodatni minutki z njo. Za zajtrk me je čakal kruh iz njene pečice. Topel, zunaj hrustljav, z mehko sredico. Prav tak, kot ona. Klena ženska z mehkim srcem. Že pred zajtrkom se je na njenem štedilniku kuhal lonec krompirja, iz katerega bo kasneje zamesila njoke. Družbo mu je delala divjačina, ki je počasi klokotala, da bi ure kasneje postala najboljši golaž na svetu.

Zdaj tečem mimo trt in oljčnih nasadov, kjer sem kot deklica obirala grozdje in olive. Takrat je bila to seveda huda muka, zdaj pa čutim dediščino zemlje, ki sem jo prejela. V teh krajih sem prvič nabirala koromač, rukolo in šparglje, ter okušala njihove divje okuse. Mama Jožica, ti si mi predala okuse Istre in jih vsadila globoko vame. Zato tako kot ti, zdaj ko sem odrasla, rada hodim po tej zemlji. Nabiram, kar nam ponuja in z njenimi darovi hranim svoje telo. Danes bom samo tekla mimo. Spomladi, ko bo narava vzklila, pa se vrnem, da oberem, kar mi ponudi.

V Bujah ob progi čakajo najboljše navijačice. Vedno nasmejane Turbo Movke. Odvržem še nekaj oblačil. Hvaležna sem za pomoč. Njihovi vzkliki pa me tako ali tako poženejo naprej. Sledi mukotrpen asfaltni vzpon proti Grožnjanu. Da ne jenjam, skrbi sotekačica, ki mi že nekaj časa diha za ovratnik. Grizem in krizem dolgočasne kilometre.

Končno Grožnjan! Tekačica še vedno tik za mano. Brez obiranja torej. Hiter pogled z višine 300m proti morju, ki se svetilka v daljavi in na glavo navzdol. Spust z Grožnjana obožujem. Kilometri spustov na trailih mi dajejo samozavest. Zaupam svojim nogam, da so močne in povsem pripravljene na to, kar jih čaka v naslednjih treh kilometrih.  

 
Tečem kot zmešana. Žene me tudi misel na to, da bom kmalu zagledala mojega dragega. Andrej je avto odpeljal iz štarta na cilj in mi zdaj s kolesom prihaja nasproti. Zadnjih 20 kilometrov po precej dolgočasni dolini reke Mirne, bo tako minilo v prijetni družbi. Že ga zagledam. Skače po sredi ceste in fotografira. Moj dragi! To je zame trenutek čiste sreče. Utrujena od premaganih kilometrov, a hkrati polna energije za preostanek poti. Srečna, da bo z mano.

V tišini bova skupaj premagovala kilometer za kilometrom. Vsake toliko me bo posilil z gelom in mi ponudil pijačo. Jaz bom sicer malo tečnarila, potem pa ga bom ubogljivo pojedla. Vsaj enkrat me bo pokomandiral, naj tečem po idealni liniji in tako prihranim kakšen meter poti. Gotovo mi bo povedal kaj lepega. Vsaj enkrat me bo tudi napizdil. Tudi jaz se bom sigurno hotla kaj skregat. Pa mi ne bo uspelo. Ker danes je on tukaj zame in je potrpežljiv z vsemi mojimi muhami. Ampak ves čas bova neskončno srečna ker sva skupaj, da lahko skupaj migava in se podpirava.

Dolina reke Mirne je dolgočasna samo v tekaškem smislu. Ko tečeš in tečeš, se namreč zdi, da enolične makedamske poti ne bo nikoli konec. A v resnici je okolica prečudovita. Kakšne barve je sploh danes Mirna? Zdaj zelena v vedno šibkejših sončnih žarkih. Temno modra, ko se sonce skrije za oblake. Tudi črna, ko zablodim v tekaško krizo. Ves čas pa leno teče mimo neskončnih zelenih travnikov.

 
Kot kaže pogled nazaj, sem naslednjo punco pustila daleč za sabo. Pomirjena preklopim v mirnejši tempo. Že tečem pod nadvozom avtoceste, ki na visokih stebrih prečka dolino. Tokrat je minilo zelo hitro. V daljavi slutim morje. A zdaj že vem, da je do tja še nekaj kilometrov, ki se lahko vlečejo kot čreva.

Morje, pritekla sem do morja. A zame ni postanka. Ne še. Čaka me še zadnji vzpon čez Antanal, do cilja v Novigradu. Pogled na uro pove, da bom to progo pretekla daleč najhitreje do zdaj. In ne samo to. Moči je še dovolj. Obstajajo torej rezerve za še boljši rezultat. 5:09 je danes dovolj za drugo mesto. Takoj za Nežo Mravlje. »Takoj za« je seveda zelo raztegljiv pojem.

 
Dan pred tekmo sem v knjigi Kiliana Jorneta našla misel, s katero se ne bi mogla bolj strinjati: »Razlika med drogo in športom je ta, da se po celodnevnem zadevanju počutiš bedno, po ekstremnem podvigu pa se počutiš kot bog." Za mano je prečudovita tekaška sezona. Moja želja ob koncu leta pa, da bi mi telo služilo še dolga leta, da bi se lahko čim večkrat počutila kot boginja.
 

Ni komentarjev:

Objava komentarja