4. Ruth-in tek

 

Čez vikend se je obetal »must go« tekaški dogodek. 48urni tek in pohod okrog Blejskega jezera v spomin na ultramaratonko in našo vzornico Ruth. Torej je bilo jasno, kje bo Energe team.

Teden dni pred tekom je kazalo, da bo za vikend res podn od vremena. Za taprave tekače vreme tako ali tako ni faktor. Ker pa je Ruthin tek humanitarni dogodek, bi organizatorjem iz srca privoščila lepo vreme. Zato, ker lepo vreme na Bled pritegne horde sprehajalcev, od katerih bi tudi naključni mimoidoči gotovo prispevali kak evro za dober namen. In pa zato, ker bi bilo Never give up-ovcem gotovo prijetneje dežurati 48 ur v suhem in sončnem vremenu. Pa se oni zgoraj ni dal prepričati in tako je tokrat kroženje okrog jezera potekalo v megli, dežju in snegu.

 

Tokrat bodo Never give up z zbranimi sredstvi na športne počitnice peljali otroke iz socialno ogroženih družin. Moj poklon ideji in izvedbi.

 pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin in sicer z organizacijo športnih počitnicpomagali otrokom iz socialno ogroženih družin in sicer z organizacijo športnih počitnic Znana ultra nora tekaška druščina tudi tokrat ni razočarala. Na Bledu smo se zbrali vsi. Slaba vremenska napoved ni izgovor, da se pravi tekač zlekne na kavč.

 

Sama sem si za letos zadala deset krogov, kar znese nekaj manj kot 60km. Hvala bogu za Ruthin tek, na tako dolg trening se sama res težko spravim. Na Bledu pa minejo tik tak, kljub temu, da se kroži po eni in isti poti. Ker tek ni tekmovalen, je še toliko bolj zabaven, saj vsi najdejo čas za druženje in klepetanje.

Na Bled smo prišli v petek pozno zvečer. Andreja so srbeli podplati, da bi, kot ponavadi, že zvečer obrnila kakšen nočni krog. Pa se jaz nisem dala prepričat. Še dan prej smo se podili po belih strminah, zato sem pred tekom potrebovala malo počitka. 

Zjutraj sva malo polenarila. Po zajtrku pa štart. Prvi krog je bil še bolj samoten, potem pa sva začela srečevat znane tekaške obraze. Korak je tekel lahkotno. Pred drugim krogom sva slekla odvečna oblačila. Čeprav je rahlo snežilo, te tek prijetno segreje. V tretjem krogu sva klepetala z Majo. Po četrtem krogu me je Andrej zapustil, češ, da bo tekel malo počasneje. Peti krog sem obrnila v klepetu s Pijo. Takrat sem že čutila rahle posledice asfalta. Korak ni bil več tako prožen, kot na začetku. V šestem krogu sem se zaklepetala z Marijo. Pred sedmim krogom sem srečala Nataši, ki sta pridno zagrizli v svoj tekaški načrt. Osmi krog se je vlekel in vlekel, saj sem ga večino pretekla le v družbi svojih misli. Deveti krog je hitro minil v Žigovi družbi. Prijetno presenečenje pa sta mi pripravila še Brina in Andrej, ki sta mi prišla nasproti.

 

Ob misli, da me čaka še en krog, se je telo uprlo. Ravninski asfaltni teki niso moja najljubša tekaška disciplina. Na trailih lahko kilometre nizam in nizam, pa na telesu ne čutim takšnih posledic, kot na asfaltu. Na trdi podlagi se mi telo nekako »zbije« skupaj in po nekaj urah me boli dobesedno vse. Ker pa sem rekla deset krogov, nisem mogla kar tako odstopit. In sem prišla na briljantno idejo. Ker so Nataša, Mojca in Nataša tekle svoj zadnji krog v nasprotno smer, jim bom tekla nasproti. Ko jih srečam, pa bom obrnila smer in se z njimi vrnila v cilj. Priznam, da sem si iskreno želela, da jih srečam čim prej in tako pogoljufam zadnji krog. Ideja se je izkazala za odlično. Tek sem tako zaključila v super babji družbi.

Evidentiranje krogov na Ruthinem teku poteka tako, da jih sam označuješ s črticami na veliki tabli, ki se nahaja v štartno ciljni areni. Kot se je število tekačev in pohodnikov približevalo 1000, se je večalo tudi število črtic pri nekaterih norcih. Ivi jih je letos nanizal 27. Ne bom računala koliko je to kilometrov, ker ne znam do tolk štet. Lahko pa povem, da je bil v nedeljo zjutraj še vedno nasmejan in voljan za klepet. Ker sem deseti krog malo skrajšala, sem deseto črtico narisala krajšo. Poštenje velja!

 



Tekaškim črticam smo dodali tudi gurmanske. Izgubljene kalorije je treba nadomestit. Ker med tekom skoraj nisem jedla, me je po teku popadla volčja lakota. Z odlično predjedjo, tortelini v smetanovi omaki, me je v avtodomu pričakala Brina. Hči, kot si jo lahko le zaželiš. S prijatelji smo si potem privoščili kosilo pri Emi. Ker je znana po gromozanskih porcijah, sem naročila samo meso. Pa kljub temu nisem uspela pojest vsega kar so mi prinesli, kar je kasneje zelo razveselilo našo Sneži. Seveda bi bil greh izpustiti sladico. Na Bledu je izbira logična. Kremšnite so bile zelo dobre. Ampak premajhne. Zato nas je Andrej zvečer pocrkljal še s pregrešno dobrimi palačinkami, ki so jih pekli v Zavodu pod Strehco. Bile so odlične! 

 

V nedeljo sem desetim črticam dodala še enajsto. Pohodniško. Če sem čisto iskrena, se mi zjutraj res ni dalo ven v dež, pa me je Andrej izbezal na plano. In ni mi žal. Never give up!