Vipava ultra trail UTVV100 2016 (109km/6000vm)

 

Vipava ValleyUltra Trail, UTVV ali Vipava 360°, kot se imenuje celotni dogodek, je prekrasna gorska trail preizkušnja, v kateri v 109km in čez 6000vm obkrožiš Vipavsko dolino po hribčkih in gorah, ki jo obkrožajo. 109km prekrasne narave in srčnih ljudi. Energe team je bil tam.

Tekma, ki sem se je veselila že celo leto. Lani sem prvo izvedbo zamudila, ker sem tekla na tekmi Europa cup v Nemčiji. Poslušala pa sem pohvale udeležencev in si obljubila, drugo leto pa tudi jaz.

Vremenska napoved je poskrbela za naval adrenalina že davno pred štartom. Pogled na napovedane padavine, nevihte in veter, so v meni povzročili prav tesnobne občutke. Po lanski Istri100milja in LogaskaCelje, kjer sem se fino nahladila, si nisem želela nove takšne izkušnje. Dežja se ne bojim, v kombinaciji z vetrom pa zna iz utrujenega telesa potegniti še zadnje atome moči. Zato ga spoštujem.

Malo je manjkalo, da se na zadnji dan prijav nisem prestavila na krajšo 50km progo. Po posvetu z Andrejem in Natašo, pa sem sklenila, da grem na štart. Vedela sem, da sem bila maksimalno pripravljena in sem naredila vse, kar je mogoče, da bi v Vipavi videla cilj. Zato sem vse ostalo predala v roke univerzuma. Naj se zgodi, kot mi je namenjeno. Dokler bosta telo in psiha zdržala, bom na progi. Ko karkoli odpove, bom nekje na toplem.

Tako sem se v soboto zjutraj znašla na avtobusu skupaj s 100 drugimi ultra norci in se peljala na štart v Ajdovščino. Na štartu (0km) dežuje. Jaz pa se pritožujem. Nikjer nadstreška, da bi se skrila podenj in suha pričakala štartni strel. Iščem mesto na asfaltu, kamor bi odložila nahrbtnik, pa da ga ne zmočim in umažem. Ko se zavem ironije. Sem tik pred tem, da 20ur rijem po dežju in blatnih poteh, mene pa skrbi, da si ne zmočim frizurce in umažem nahrbtnika. Nasmeh je nazaj, še preden je izginil in že se objemamo in spodbujamo s prijatelji tekači, s katerimi se podajamo na noro avanturo.

Vzpon na Podrto goro (10km) me je fajn zadihal in segrel. Čeprav je padal dež, je pihal jugo in ozračje je bilo vlažno. Pričakovala sem, da bo na grebenu proti Otlici pihalo in hladilo, pa je bilo prav prijetno. Pot proti Otlici je več ali manj speljana po grebenu in kljub dežju, so se na dolino odpirali prekrasni razgledi.

 

V vzpon proti Malemu Golaku (25km) sem zagrizla sama in v svojem ritmu. Tako mi je najljubše. Na tekmi sem najrajši sama s svojimi mislimi. Nimam pojma, koliko časa sem potrebovala do vrha. A po tistih mehkih potkah skozi Trnovski gozd, mi je pot minila res hitro. Nekaj časa sva se prehitevala z Leonom, potem pa mi je v tistih gozdovih pokazal hrbet in jo strumno ubral naprej. Ko sem tik pod vrhom pokukala iz gozda, so na vrhu zvonili s kravjimi zvonci in me glasno vzpodbujali: »Najvišjo točko te tekme si že dosegla. Pustimo zdaj ob strani to, koliko vzponov in spustov je še do cilja in da je to bolj slaba tolažba.« Hvala navijači: »Vsaka tolažba je boljša, kot nobena.«

Na okrepčevalnici pri Iztokovi koči (26km) sem z užitkom popila kozarec gazirane vode z magnezijem. Odlično za žejo, še boljše za prebavo. Že na prvem ovinku me je dobesedno odneslo v grm. Ker je bil zjutraj štart zelo zgodaj, mi ni uspelo na veliko potrebo. Želodček se je do Golakov že izpraznil in tisti magnezij je šel direktno v črevesje, kjer je naredil pravo razdejanje. Napaka, ki sem jo plačevala naslednjih 15 ur. Grmovje ob poti me je namreč gostilo vsakič, ko sem karkoli pojedla.

Poti iz Golakov na Čaven nisem poznala, me je pa čisto navdušila. Mehka gozdna stezica se je vila malo gor, malo dol po pomladno zelenih gozdovih. Kilometri so izginjali za mano. Srečala sem Matjaža in ujel me je v akciji.

 

V koči na Mali Gori (36km) nas je čakala prava gostija in prijazni gostitelji. Napokala sem se palačink, čez dvesto metrov, zdaj že rutinirano, obiskala grmovje in nato uživala v teku po širnih travnatih planjavah. Prava sreča, da je bilo v dolini megleno, da sem se lahko posvečala teku. Sicer bi se tam ustavila, ulegla v travo in zrla v daljavo. Sem si pa obljubila, da se še vrnem sem.

Na kontrolni točki moški glas iz megle vpije: »Dajmo Katja!«. Zavpijem nazaj: »Kdo je tam, da ve, da sem jaz Katja.« In mi nasmejan odgovori: »Ja tisti, ki ima kontrolno listo vaših štartnih številk«. Neverjetno, kako me takšna drobna pozornost napolni s pozitivno energijo.

Grizem kolena na Kucelj (38km), ki je zadnji vzpon na prvi polovici proge. Opazujem cvetoče travnike. Na vrhu je kontrolna točka in nasmejani prostovoljki. Ves čas čutim neizmerno hvaležnost do teh ljudi. Ure in ure stojijo na dežju in vetru, da lahko mi tekmujemo.

Pred mano pa je 10km in 1200vm spusta proti dolini. Na trenutke je teren lepo tekaški, potem pa sledijo precej izpostavljeni tereni. Potka, široka za dober čevelj, se spušča po izjemno strmem travniku. Hodim kot manekenka. Taka malo bolj blatna. Postavljam nogo pred nogo. Pa ne bom zdaj hodila, si mislim in prestavim v tekaški korak. V naslednjem trenutku mi spodrsne. Zgornja noga je na potki, spodnja pa tam nekje spodaj. Hvala bogu za palice, na katere sem se ujela. Če bi zdrsela po tistem travniku, bi končala nekje daleč spodaj. Prav, bom pa hodila.

Pot proti Vitovljam (44km) se mi je zdela neskončno dolga. Prihod k postojanki pri cerkvici Svete Marije pa veličasten. Dež je pravkar ponehal in prikazalo se je sonce. Direktno iz gozda sem pritekla na stopnišče, vrh katerega se je odprl razgled do morja in še čez. Pod stopniščem pa travnat balkon in Tomaž s fotoaparatom. Tako me je presenetil, da mi je skoraj ukradel nasmeh.

 

Naslednji spust je bil bolj tekaško prijazen. Kar na enkrat pa idilo prekine potok, ki ga je bilo treba prečkati. S temi prečkanji je pri meni vedno en hudič, ki tudi tokrat ni počival. Zaradi obilice deževja je potok narasel in tok je bil precej divji. V vodi so bile sicer neke skalce in bi se ga načeloma dalo prečkati brez, da zajameš vodo v čevlje. Samo kaj, ko se je meni že prva skala obrnila in sem na polno čofnila v vodo. Besna sem nato na polno gazila po vodi. Če sem se že namočila, si bom pa vsaj  blatne superge fajn oprala, sem si mislila. Od besa pa bi najrajši kar cela not skočila. Bi ohladilo vročo glavo. Na srečo je bil potoček preplitev. Sicer bi v Batuje mogoče kar odplavala. Čiste superge so zdržale točno do naslednjega ovinka, za katerim je sledil spust po blatnem toboganu.

Na polovici poti v Batujah (52km, ) je sonček že fajn nažigal. Obula sem suhe superge in kratke hlače, ter zagrizla v drugo polovico proge. Čakalo me je 25 precej nerazburljivih kilometrov. Tehnično zahtevni deli proge so bili za mano. Na kolovozih po obronkih hribčkov, ki se dvigajo na spodnjem delu Vipavske doline, sem dala možgane na pašo.

V Vrtovčah (63km) me je čakalo prijetno presenečenje. Kar na enkrat sta na progo skočila Mirjana in Damjan: »Presenečenje!« Mirjana me je objemala, pa sem ji rekla, da rajši ne, ker sem čist gnila. Zaskrbljena me vpraša: »Ojoj, a se tako slabo počutiš?« »Ne, samo tok sem prešvicana.« Čeprav bi jo najrajši res močno stisnila. Vsako tako navijaško presenečenje mi na progi da neverjetnega zaleta, s katerim se potem polnim še kilometre in kilometre.

 

 

Težave s prebavo so se nadaljevale. Vsakemu koščku banane ali druge trde hrane, je sledil postanek v grmovju. Hvala bogu, da narava ponuja neomejeno kotičkov za opravke te vrste. Sem razmišljala, kako bi bilo s tako težavo teči na Ljubljanskem maratonu. Najtežji del projekta je bilo tako vlečenje mokrih hlač nazaj na njihovo mesto.

Že nekaj časa je deževalo. Pred edinim omembe vrednim vzponom na tem delu proge, pa se je nad mano dobesedno utrgal oblak. Ko sem se vzpenjala na Štjak, mi je v hipu postalo jasno, zakaj je pot na tem delu tako razdrapana. Kar na enkrat so z vrha prinorele podivjane vode in razumela sem, da to ni samo pot, ampak tudi hudourniška struga.

Takrat je prvič na dolgi poti nastopil trenutek, ko sem se sama sebi zasmilila. Zaskrbelo me je, da me od vse vode in vetra ne zazebe. Do Podnanosa, kjer me je čakal Andrej s toplimi oblačili, je bilo še dobrih 10 kilometrov, kar mi bo glede na teren gotovo vzelo vsaj uro in pol. V Štjaku (78km) sem bila že povsem depresivna in niti prijazna ekipa na okrepčevalnici me ni mogla spraviti v dobro voljo.

Na poti proti Sv. Socerbu sem pred seboj zagledala znano postavo. Dohitela sem Petra. Dež je še vedno lil kot iz škafa, vendar v zavetju gozda ni pihalo, dobra družba pa je pomagala k temu, da se je prešerna volja spet vrnila. S Petrom sva po klancu navzdol tekla kot nora. Na polno sem gazila po lužah, saj sem vedela, da bom čez slabe pol urce obula suhe superge. Poklicala sem Andreja, da najavim prihod. Tako sem vriskala v telefon, da je, kot mi je kasneje povedal, mislil, da sem na drogi. Če iskreno pogledamo, sem pravzaprav tudi bila. Hormona sreče je bilo v mojem telesu za izvoz.

Dobrodošlica v Podnanosu (86km) je bila za zjokat. Od sreče, da ne bo pomote. Še sreča, da mi je na polno kapljalo s kape, da se ni videlo solzic. Postojanka je dobesedno skakala v zrak. Ne lažem. Od huronskega navijanja mojih navijačev in prostovoljk, se je dvigala streha, pod katero so se skrivali pred dežjem. Tam me je čakal Andrej, ki mi je po pretečeni 50ki tja pripeljal suha in topla oblačila za zadnji del podviga. Ob njem Nataša in Mojca, ki sta se po premagani 25ki preoblekli v navijačice. Pa Mirjana in Damjan, ki sta še vedno vztrajala ob progi. Andrej me je usmeril v boks kot F1, me celo preoblekel, nahranil in napojil. Za slovo mi je na glavo namontiral lučko in ob vzklikih najboljših navijačev sem prešerne volje, ter polna energije, zagrizla v zadnjih 25km proti Nanosu.

V gozdu je bilo že precej temno. Prižgala sem lučko in začela nočno avanturo. Po malem me je lovila melanholija. Po tisti bučni energiji v Podnanosu, sem bila spet sama samcata, na nemilost prepuščena temi in dežju. Pred mano pa 1000vm vzpona. A melanholiji ni dobro dovoliti, da se razmnoži. Iz glave lahko kaj hitro preide tudi v telo. Zato sem rajši razmišljala o tem, da sem z vsakim korakom višje in bližje cilju.

Prebava še vedno ni sodelovala. Za povrh vsega mi je zmanjkalo robčkov, ma to ne bi bil problem, saj je bilo na voljo dovolj vlažnega listja. Ampak kako mi je ratalo izbrat ravno takega z bodicami, pa res ne vem.

Kar na enkrat sem iz teme zaslišala glasove, kar je pomenilo, da sem že pri Lovski koči (91km). Ko sem stopila iz zavetja gozda, pa sem začutila tudi burjo, ki so jo napovedovali za noč. V hipu me je zmrazilo skozi premočen anorak in zaskrbelo, kako bom zdržala preostanek poti. »Ali haluciniram? Tako podrta pa tudi še nisem,« se pogovarjam sama s sabo. Ampak zakaj se mi pred očmi prikazujejo Andrej, pa Mojca in Nataša z goreteks jakno v naročju? Ne. Niso sanje. Ti norci so se res pripeljali sem gor in mi prinesli dodatna oblačila. Ne vem, če sem se tam uspela primerno zahvalit. Zato izkoristim to mesto. Hvala, hvala, hvala in še enkrat hvala. Rešili ste mojo tekmo.

 

 

Brez skrbi pred burjo, ki je divjala po pobočjih Nanosa, sem odskakljala naprej. Veter je pihal s tako hitrostjo, da je dež padal vodoravno. Resno me je skrbelo, da mi ne odpihne palic. V nekem trenutku sem se po vojaško usmrknila in tisti moj smrkelj je verjetno pristal v Razdrtem. Dež se je ulival s tako močjo, da sem dobesedno plavala po hribu navzgor. Veter v prsa, jaz pa na glas prepevala vojaške koračnice in z odločnim korakom rezala navkreber. Spomnila sem se na svojega klenega dedka, ki je bil partizan in mu na ves glas zapela: »Mi gremo, gremo, s puško na rami, v napad na svobodno zemljo!« Hvala ata, tudi zaradi tebe imam privilegij, da sem na tem svetu in lahko zganjam te bedarije.

Na Plešo (96km) sem prišla na široko nasmejana ob enajstih ponoči. Naletela sem na bolnišnico na koncu mesta. Slabo oblečeni tekmovalci so tam na smrt premraženi odstopali drug za drugim. Fant na okrepčevalnici je komentiral, da sem ena trmasta baba in da me za nobeno ceno ne bi imel doma. Jaz pa sem sezula superge, ožela nogavice, si jih obula nazaj in odšla naprej v temno noč. Jedla že nekaj časa nisem več, mi vsaj po grmovju ni bilo treba počepat. V tisti burji si tega res nisem želela.

Čmokala sem navzdol proti Abramu. Vsako izogibanje blatu in lužam je bilo jalovo delo. Vsake toliko mi je šumenje v gozdu dalo vedeti, da imam tudi živalsko družbo. Potolkla sem s palicami in pametne živalce so se mi umaknile. Na dolgem travniku pa za sabo zaslišim zamolkli: »Hš, hš, hš.« Počasi pogledam nazaj, ali je za mano kakšna lučka. To bi bil dokaz, da za mano hodi človek. Lučke ni. Samo tema. Pospešim. »Hš, hš, hš,« pa pospeši za mano. Srce mi pade v hlače. Nato pa se zavem, da »hška« moj zledeneli čop, ki drgne ob kapuco moje jakne. Zasledovala sem samo sebe in malo je manjkalo, pa bi se pojedla.

Pred Abramom (102km), pa nove halucinacije. Sredi gozda ob makadamski cesti stoji naš avtodom in me vabi pod topel tuš in mehko pernico. »Mater. Saj je čist taprav.« Ker zraven se derejo moji navijači. A je moj mož čist prtegnjen? Z avtodomom se vozi po nanoški planoti, da skrbi za svojo noro babo. Ma če pa midva nisva za skupaj, ni noben. Še hiter objem Heleni, ki je kot gorska reševalka pomagala na okrepčevalnici in že sem na poti.

Čaka me še zadnjih 5 kilometrov. Sama pri sebi sklenem, da ne bom več tekla. Niti na delih, kjer bo to mogoče. Zdaj je moja glavna misija priti v cilj nepoškodovana. Čeprav copati na spolzkih kamnih ne drsijo, se prav previdno kotalim navzdol in pazim vsak korak. In prosim boga, da se odcep za Plaz prikaže čim prej. »Saj si zaslužim,« ga na glas prepričujem. Dajva tole hitro zrihtat. Andrej me že nestrpno pričakuje. Mami in babi Ani ne moreta k zasluženemu počitku, dokler ne pridem varno v cilj.  

In že sem na zadnjem spustu proti kampu Tura (109km). Napeto čakam, kdaj bom zaslišala glasbo iz cilja. Še pravi čas si poravnam jakno. Na ciljni fotki pa že ne morem zgledat, kot da sem iz gozda. Po ličkih stečejo solzice sreče, ko na progo skoči Andrej in skupaj stečeva proti koncu avanture. Sredi noči sem v cilju deležna še vrhunske masaže. Epopeja Vipava 360° je po 19ih urah in osvojenem 3. mestu v ženski konkurenci zaključena.

 

Naslednje jutro se lačna zbudim v sončen dan. »Za zajtrk imamo avokado, sir, salamo, ampak kruha pa nimamo,« na glas komentiram. »Če nimate kruha, pa jejte potico, je rekla Marija Antonietta,« se oglasi Nataša in mi nasmejana izroči dve potički. Prislužila sem si ju s svojimi zlobnimi komentarji, da ekipa s trojk »Rajši tečemo, kot potičko pečemo«, se pa s potico še nikoli ni izkazala. In tako smo zajtrk preživeli tudi brez kruha.

Organizacija tekme je vrhunska. Proga je označena tako dobro, da se še jaz nisem uspela zgubit. Okrepčevalnice so lepo založene, prostovoljci pa srčni in prijazni. Škoda, da organizator nima besede pri vremenu, saj bi v tem primeru gotovo organiziral še boljše razglede. Pridem na popravni izpit naslednje leto. Ali pa tudi ne, da ne pokvarim odličnega rezultata od letos.

 

Spet sem bila (pre)dolga. Ampak (pre)dolgo sem bila tudi na progi.