četrtek, 19. april 2018

100 miles of Istria (110km/4400vm) - english version

Energe team was trailing along Istrian paths at 100miles of Istria race again last weekend. 100 miles of Istria is Croatia's biggest race. It started in 2013, when at the start line there were 200 runners. This year, more than 1600 trailers from 52 countries started the race. From 2016, the race is part of the world-class Ultra Trail World Tour, the selection of the attractive trail races around the world.

I return to Istria every year, because the organization of the trail is outstanding and the views along the path are magnificent. I come also because almost all Slovenian trail runners, my friends, come to Istria to run the race and I can’t miss the opportunity for a pleasant gathering. I know the trail almost by heart, since this year I am going to run it for the forth time. The weather forecast was promissing a wonderful spring weekend at seacoast.

The fun begins on Friday at nine in the evening, when my supporters accompany me to the bus that will take us from Umag, where tomorrow we will cross the finish line, to the start at Lovran. The lights on the bus are turned on, and when we stand in the middle of the dark Umag, we feel like golden fishes in the aquarium. Our supporters stare at us till the lights go out, the engines of the buses start and slowly we head towards new adventure. I sit on a broken seat. It is moving a few inches to the left and to the right. Therefore on every left bend I fall into the lap of the friend who is sitting next to me, trying to catch the last minutes of sleep before a long night.

The ride from Umag to Lovran seems infinite. The fact that the bus ticket is only one-way and that we will go back on foot, seems like a bad joke. And on the top of it, we won’t take the shortest way, but we will cross all the Istrian mountains and hills.

This time I feel no anxiety at the start. I feel calm and concentrated. Maybe it's just a lucky coincidence. Finally, this time I'm starting a race healthy, without injuries and well rested. I wait in a large group of Slovenian trail friends. The time until the start passes by in a pleasant chat. Just before midnight I leave the group and take a place in the start box. I want to take a moment with myself to calm my mind.

My view flows somewhere up in the dark. Although the moon is still almost full and beautifully illuminates the clear night sky, my view can not detect the beauty it is looking for. A kilometer and a half in height above us there is the mighty Ucka. Climbing its steep slope is our first goal of the day or better to say of the night. Soon the crowd of runners will lighten up and awaken its night peace. I look back, where the glitter of thousands of lights of Rijeka glistens on the sea. It's nice. This is the last contact with civilization for several hours. Start in the middle of the night is magical.

The river of runners flutters over the start line and immediately we bite into the steep slope. The first challenge is a vertical and a half kilometer to Ucka. I quickly catch the group with a comfortable pace and the annoying takeovers stops. First minutes after the start of the race might be dangerous, since there is a lot of unintentional tripping and mashing with the poles.

My only concern from now on is that I do not reach the top of Ucka too soon. The excessive pace on the first ascent is usually paid at the end of the race. In the dark we pass the forests, we climb up the muddy sections. There is the stream, which runs along the path. Higher on the route there are some snow sections. Somewhere there I overtake Romanian trailer Diana for the first time. We are going to be together the whole night and day and overtake each other for numerous times, except that we do not know it yet.

Running meditation is suddenly interrupted by a burning pain in the toe. What the hell?! I was bragging myself with my perfect health so much, and now this. Let’s wait till the aid station and see what is on the matter.

I distract myself with watching the trees passing by in the small mysterious circle of light from my headlamp. Suddenly I'm on the last slope before the river of lights from a 100 km course merge with the ones struggling with the 100 miles course. The slope is severe here. But slowly, step by step I’m approaching the ridge.

Less than two hours after start I look down at the Rijeka lights from a height of 1400vm. The view is magnificent. My legs are light, my soul flies. I take just a glance of that beauty and I’m already on my way down to Poklon (12km/1440vm) to the first aid station. It’s not easy to get there. The path is slippery, muddy and on some sections still covered with snow. I sleigh some steeper parts on my bottom. It’s safer and funnier than risking to slip and fall. The toe on my leg stops hurting me while running downhill. Great! I can hear sounds of cheering from the aid station up the hill. It is crazy to run toward this high energy through dark woods.
The next section to Brgudac is changed this year. I like it a lot. A long descent and laid ascent follows the forest road. I can turn of my brain and run automatically. I overtake the girl from Romania several times, and then she overtakes me. All the time to the next aid station we run close together. These 15km pass really quickly. But on the last ascent the pain in my toe suddenly comes back. I have a very high pain threshold, but this is almost unbearable.
At Brgudac aid station (26km /1600vm) I take off my running shoe and check the toe. I suspect that I have a problem with an inferior nail. It’s not a question what to do! I pull the nail and tear it of. I feel instant relief. The pain is gone. Let’s call this the trail way pedicure.
Just three more ascents and descents and I’ll be in Trstenik. The night passes by on muddy trails, mountain paths, meadows, forests and mountain peaks. I meet the girl from Romania several times. As everything circulates in the nature, so swings also our mood and energy. At some moments I feel strong, but in the next moment my energy is low. But the crisis come and go. In a quiet meditation I climb up to the rocky peak from the dark forest and in the distance I can see two moons. One is glowing up in the sky and the other is glittering at the surface of the sea down there. I know I can’t reach the one in the sky, but if I run really fast, maybe I can catch the one at the sea surface.
Sunrise is one of the most marvellous things that can be experienced in the mountains. The nature is being softly kissed by the sun rays and I feel like I’m in heaven. I’m so blessed that I almost forget that I do not like the last ascent from Gomila down to Trstenik. The shrubbery bushes that cut my legs and rocky section is waiting for me to beat it.

In the very next moment I pass houses of Trstenik (44km /2500vm). At the aid station I eat and drink at the same time. I ask for coffee. A friendly volunteer pulls the cappuccino from the package to the cup in a slow motion. I'm becoming impatient. She is in no hurry. She patiently waits for a jug with boiling water, because there is another volunteer standing in front of it. But I'm in a hurry. Actually I don’t know why, but I am. So I take coffee making into my own hands. I pull the cup out of her hands, I grab a jug of water, I pour the water, I pour the milk and I swallow the coffee in a gulp. I grant a grateful smile to the volunteer and I’m back on track again. Just before leaving the aid station I see that the Romanian girl is still following me. I feel a bit guilty for my impatience at the aid station later, sice volunteers use their free time to be there at the race just for us and you can bet that we are not a friendly customers at the times of our crisis.
I run towards the Zbevnica. The most beautiful part of the trail is waiting for me. Bora is slightly blowing. I inhale fresh air with full lungs and I enjoy every minute of coldness, as the sun is already rising and a hot day is about to start. The summit of Zbevnica is glittering in a morning sun that turns those endless meadows into the field of gold.

On the ascent I feel pure pleasure. I admire thousands of landscapes of nature. The real prize, of course, is waiting at the top. My body stands there but my soul is flying together with the view over the Istria and all the way to the sea. Somewhere there is Umag that I’m headed to today, to get to the finish line. There is no pain in this thought, only a pleasant expectation. And just like the mind, also the body is fresh in this emerging morning.

The descent from Zbevnica has somehow shortened in recent years. The mountain trail vanishes under my step. The birds are singing in the trees and my heart is singing as well. I’m overtaking tired runners, but at the time I’m not in the mood to chat. At this moment I am a part of the nature. I quietly meditate. I do not run, I simply fly. I feel like I’m ethereal.
I shorten my route with some contemplation. This time it is about a hygiene standard on trails. This is usually a special challenge. Well, I'm not talking about sweaty and stinking running tops. No. On my way down to Buzet, I’m analyzing something else. I find that I strictly use my forefinger to blow my nose. Jet for putting on Vaseline on my lips I use ring finger, and middle finger to putt Vaseline on my bottom. But I always lubricate my lips first. Jet at the aid station I usually eat with all three of them, so there is no quarrel between the bacteria. When it crosses my mind that I have to find a puddle as soon as possible, since above Buzet there is usually a photographer taking pictures and I have to wash my muddy legs before I get there.
On the balcony just above the Buzet my view overflows again. I stare, I breathe, I hug it. Tears of happiness are shining in my eyes. I have to share this filing of overwhelm with someone. I call my mom. I want to tell her how infinitely I am grateful that she is helping me with the children for all this years, so I can do these crazy running. "Mom, thank you! Without you, I would not have been who I am! "
People often ask me what’s the point of running so long distances. While answering I often can’t find the right words to explain. But now I can feel it. There it is! And I realize that these feelings can’t be described with words, but that they are possible to experience.
In Buzet (59km /3000vm) I change into light clothes for a long and hot day. I quickly eat some food, have a short chat with my friends and here I am dealing with the other half of the trail. I’m calling Andrej to announce that I’ll be in Zrenj, where he is going to wait for me for the first time today, at noon. I can’t wait to see him and get loaded with extra love energy. I don’t know how it is working, but it’s a fact that the energy of our loving ones is the best fuel.
Up the hill and down the hill, and so it goes. The sun is burning. I’m thinking cold thoughts and I don’t let it to warm me too much. Suddenly I'm at the river that we have to cross. Usually the water is not so deep and it is possible to cross it by using the big rocks. But not today, the rocks are deep below the surface. Never mind. I'm ready. I take off the running shoes and wade into cold water. I enjoy the moments of cooling and look up for the right rock on the other side. I sit down on it, I pull out the towel from my backpack, this year I'm ready. I wipe my legs and I put on dry sneakers.

The bells in bell tower in Zrenj are ringing for noon. I come around the corner and I see Andrej. "Didn’t I say I'll be here at noon?" I get the loving hug I've been waiting for twelve hours. I take a moment to rest in the shade of a bus stop when the Romanian girl overtakes me again. I can’t believe she caught me again. All the way from Buzet, I had the feeling that I get rid of her. I follow her along the meadows towards Oprtalj, but I see that she's in the element. I do not have a slightest chance to catch her.

At Oprtalj (87km / 3800vm) I get a cold drink, a massage and a kiss. The hottest part of the day is coming. I dream ice cream. I hardly bear the heat. In front of me there is an ascent towards Završje. I do not let the heat comes close to me. I use the tunnel at Parenzana and the fountain in Zamask to cool down.
At Groznjan (90km /4100vm) a girl from New Zealand, whom I left behind at night on forest tracks over Brgudec, suddenly overtakes me. The volunteer tells me that I just slipped to the fourth place. What?! I had no idea that I was ranked so well. I run as hell down Parenzana. I see a young rival running one hundred meters in front of me. The situation awakens the hidden competitor inside me. I'm running as crazy, although it's not clear to me where my energy is coming from. I catch the girl after a kilometer and I overtake her. I can feel that she has surrendered and I can continue in a comfortable pace.

On the ascent to the Buje I see a Romanian rival in front of me. I feel a new wave of power. I run the whole ascent and I catch her right in front of the last aid station (97km /4300vm). I see that she is surprised, because she was convinced she got rid of me. Although we are so close together, I feel peace in myself and at the aid station I take time for refreshment. The Romanian girl takes a different tactic and doesn’t stop at the aid station. I feel now more than ever that I need Andrej's support, and I ask him to come to cheer once again somewhere on the last section of the trail.
In front of me there is the last 13km long section that crosses the meadows in front of Umag. This section of the trail is the one that most of the trailers do not like. It is flat and infinite. But I kind of love it. This is the section where I usually put all my limitations behind and I run like a hell. Andrej says that I’m talented for muddy trails. I feel that there is still some extra energy inside of me. I passed the whole trail in my comfort zone. I feel no pain, I have no injuries and I do not feel tired. I accelerate and run to the full power. I run so fast that I do not have time to see green meadows, vineyards and orchards that I pass. But I know they're there. And I know that they are beautiful.
I'm thinking how it is possible that the route has changed so much over the past few years. The stones on the track are not so sharp anymore, the roots are less slippery, the streams are easier to cross, the slopes are mild and the descents are shorter. I conclude that maybe it is me, that has changed.
Few kilometers before finish there is Andrej cheering at the side of the track. He says that the Romanian girl is not far ahead and that I should try and catch her. I want to, but I feel tired. I can see her in the distance, just when I'm overtaking a friend. I ask him to support me with energy. He immediately understands what I want. When I pass him I can feel his look on my back, that keeps me going.
My world narrows into a red dot. Not the one that's seen when you are pushing yourself too much. The red dot is Romanian’s red running shirt. This point is my target. It's hard to describe the feelings that are overwhelming me. It's not about overcoming her, it's not about overtaking her, it's not about winning a medal, it's not about the result. No. It's about finding calmness, firmness and focus inside of me. It's about believing in myself. Do I believe that I can do it? I slowly approach and overtake her a kilometer before the first houses of Umag. This is my victory. This is beating myself and my limitations.

Till the late evening, I’m waiting for my friends at the finish line, and I’m watching all the tiny and great victories. The joy that you can only feel when you overcome yourself. And wide smiles that are all over the faces.
The next day while standing on the big stage of the Ultra Trail World Tour hugged by Alen, something squeezes my stomach and instead of my eternal smile there are some tears on the photos. At this point it is just too much of everything to handle it. All the events, all the feelings, all the inner and outer fights, which brought fat and anxious perfect girl to this stage. The thought crosses my mind: "Good girls go to heaven, but bad girls can go everywhere." That cup in the shape of a hill that is pushed into my hands, belongs to all of us. To all of my dear ones, my friends, my running tribe. To all of those who are part of my path towards here. To those who have paved this way with a smile, embrace, advice, view, or a comment. It was a hard way, full of soft hugs!

In case I made someone cry, let me fix it. After Friday, when I waited for the start for the whole day, Saturday, when I was at the track all night and day, Sunday, when I celebrated for the whole day, I ran out of batteries on Monday. I woke up literally stoned. I do not know why I did not ask if I could come to my job a bit later and sleep longer in the morning. I didn’t. Dressed for work, with a handbag in my hand, I locked myself out of the house with keys of a caravan, instead of those of a car, in my hand. Good start of the day. Andrej came home from work and saved me. But then I came to work without my laptop and I could go home once again. It would have been much better if I’d slept up to ten and come to work normal and at the same time.

Thank you 100 miles of Istria for another great race!

nedelja, 15. april 2018

100 miles of Istria (110km/4400vm)

Tokrat sem imela toliko dela z branjem zgodb, ki so se zlile iz sotekačev na 100 miles of Istria, da skoraj nisem našla časa za zapis svoje. Ko pa sem začela, se zgodba ni in ni hotela končati in nastal je roman.

Prejšnji vikend se je Energe team spet podili po stezicah Istre. 100 milj Istre je največja Hrvaška trail tekma. Prvič je bila izvedena leta 2013, ko je na startu stalo nekaj čez 200 tekačev. V letošnjem letu se je na štiri proge podalo čez 1600 trailašev iz 52ih držav. Od leta 2016 je tekma del svetovne serije Ultra Trail World Tour, ki združuje najbolj atraktivne trail tekme po celem svetu. To so tehnikalije. Vračam pa se zato, ker je lepo! In ker v Istro pride skoraj vsa slovenska trail smetana, torej ni za izpustiti priložnosti za prijetno druženje.

Progo poznam že skoraj na pamet, saj jo bom letos pretekla četrtič. Vremenska napoved je obetala kičast spomladanski vikend na morju. Pričakovanj, razen za dober trening pred UTMB, nisem imela, zato pred tekmo nisem čutila prav nobene nervoze in sem neizmerno uživala.

Zabava se začne v petek ob devetih zvečer, ko me Andrej in Nataša pospremita na avtobus, ki nas bo odpeljal iz Umaga, kjer bomo jutri prečkali ciljno črto, na start v Lovran. V avtobusu so prižgane luči in ko tako stojimo sredi temnega Umaga, se počutimo kot zlate ribice v akvariju. Naši navijači nas nemo občudujejo. Luči se ugasnejo, motorji zabrnijo in odplavamo svobodi naproti. Sedim na pokvarjenem sedežu, ki se premika nekaj centimetrov levo in desno. Tako na vsakem levem ovinku priletim v naročje Igorju, ki na sosednjem sedežu poskuša ujeti zadnje minute spanca pred dolgo nočjo.

Vožnja iz Umaga v Lovran se vleče kot čreva. To, da je vozovnica samo enosmerna in da bomo šli nazaj peške, se zdi kot slaba šala. In še to ne po najkrajši poti, pač pa čez vse istrske hribe in hribčke.

Tokrat na startu ni znanih mravljinčkov, pač pa umirjenost in osredotočenost. Mogoče je to zgolj srečno naključje, ali pa se pozna trailaška kilometrina. Končno pa se na tekmo podajam zdrava, nepoškodovana in spočita. Na startu čaka številčna slovenska ekipa. Čas do poka pištole mine v prijetnem klepetu. Tik pred polnočjo zapustim skupino in se v startni boks postavim sama. To je trenutek za umiritev misli.

Pogled odtava nekam gor v temo. Čeprav je luna še vedno skoraj polna in lepo razsvetljuje jasno nočno nebo, moj pogled ne zazna lepotice, ki jo išče. Kilometer in pol v višino nad nami se namreč šopiri mogočna Učka, ki je naš prvi današnji cilj. Kmalu jo bo osvetlila množica lučk tekačev in zbudila njen nočni mir. Ozrem se nazaj, kjer se na morju lesketa odblesk na tisoče luči Rijeke. Lepo je. To je zadnji stik s civilizacijo za nekaj ur. Štart sredi noči je čaroben. 

Reka tekačev se zlije čez startno črto in takoj zagrize v strmino. Čaka nas vertikal kilometer in pol na Učko. Prvih tristo višincev se vzpenjamo po stopnicah. Precej hitro ujamem skupino z udobnim tempom in zoprno prehitevanje se neha. Kmalu po štartu je na progi lahko poživotno opasno, saj se dogaja nenamerno spotikanje in mahanje s palicami.

Moja edina skrb od zdaj naprej je, da vrha Učke ne dosežem prehitro. Pretiran tempo na prvem vzponu se ponavadi plača proti koncu tekme. Do vrha doživimo vse. V gozdu se blatni odseki menjajo s pravim potokom, ki teče kar po poti, višje na poti so sneženi odseki. Tam nekje prvič prehitim Romunko Diano, s katero se bova v nadaljevanju poti prehiteli še neštetokrat, le da takrat tega še ne vem.

Blaženost prekine pekoča bolečina v nožnem mezincu. Kaj je to za en vrag? In to navkreber. Sklenem, da bom stisnila zobe, da vidim, kako bo z bolečino pri teku navzdol. Pa tako sem hvalila svoje zdravje in počutje. Zdaj pa težave že na samem začetku.

Zamotim se z opazovanjem skrivnostnega krogca svetlobe, ki ga v hosti riše moja svetilka. In že sem na zadnji strmini, preden se bo naša reka luči zlila s tisto, ki se je danes lotila 100miljske preizkušnje. Ta kos proge je res pasji. Strmina ne popušča. A počasi, korak za korakom in že je pred mano greben.

Lahkih nog priskakljam na vrh Učke. Slabi dve uri po startu, na lučke Rijeke gledam z višine 1400vm. In že se spuščam proti prvi okrepčevalnici na Poklonu (12km/1400vm). Iz smelega tekaškega ritma me sicer nekajkrat vržejo snežne zaplate. Če ne gre drugače, nekatere drsalnice oddelam kar po tazadnji. Prst na nogi me na spustih neha boleti. Odlično! Ta del poti mine res hitro, saj se že na vrh hriba sliši glasba in navijanje z okrepčevalnice. Nor občutek, ko sredi noči tečeš proti tej energiji.

Naslednji odsek do Brgudca je letos speljan po novi, veliko bolj humani progi. Prijeten in dolg spust po cesti do Račje vasi je v celoti tekaški. Prav tako je tekaška večina vzpona do Brgudca. Z Romunko se do tja prehitiva vsaj trikrat. Teh 15km mine, kot bi mignil. Na vzponu pa mi spet začne kljuvati v prstu. Čeprav imam res visok prag bolečine, je to skoraj nevzdržno.

V okrepčevalnici na Brgudcu (26km/1600vm) se hkrati zberemo vsa dekleta s tanizkimi startnimi številkami. Sotekmovalcem bo že jasno, kaj hočem povedat. Sama si vzamem čas, se sezujem in pretipam prste. Kmalu postane jasno, da me boli vraščen noht. Sranje! Potegnem in boleč del nohta dobesedno odtrgam. Takoj začutim olajšanje. Pedikura po hribovsko deluje.

Do Trstenika me zdaj čakajo trije vzponi in spusti. Noč mineva po blatnih kolovozih, razdrtih planinskih potkah, po travnikih, gozdovih in vrhovih. Z Romunko se še nekajkrat prehitiva. Kot niha vse v naravi, niha tudi najino razpoloženje na progi. V tihi meditaciji se iz temnega gozda vzpnem na enega od vrhov in v daljavi zagledam dve luni. Ena sveti na nebu, druga na morski gladini. Tiste na nebu ne bom dosegla, a če zelo hitro tečem, mogoče ulovim tisto na morski gladini.

Počasi se zdani. Sončni vzhod je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v hribih. Jutranje sonce boža naravo s posebno mehkobo. In že je pred mano zadnji spust pred Trstenikom, ki se ga prav nič ne veselim. Spust z Gomile imam v res slabem spominu. Pravzaprav se vsako leto znova ravno razveselim, da so tukaj traso končno spremenili, ko spet zaidem v štiblasto grmovje, ki me s svojimi trdimi vejami reže po nogah. Potem pa tisti odsek, kjer so skale in kamenje nastreljeni kot po bombnem napadu.

A že so tu prve hiše Trstenika in okrepčevalnica (44km/2500vm). Bašem se s hrano in pijem hkrati. Prosim za kavico. Prijazna prostovoljka si vzame čas in v počasnem posnetku strese kapučino iz vrečke v kozarček. Postajam nestrpna. A njej se še vedno nikamor ne mudi. Čaka na vrček z vrelo vodo, ker pred njim stoji drug prostovoljec. Meni pa se mudi. Sicer ne vem čisto dobro zakaj. Ampak očitno se mi. Zato zadevo vzamem v svoje roke. Kozarček ji izpulim iz rok, zgrabim vrč z vodo, prelijem prašek, dolijem mleko in kavico na dušek spijem. Prostovoljki namenim hvaležen nasmeh. Tik preden zapustim okrepčevalnico, vidim, da mi je Romunka še vedno za petami.

Tečem proti Žbevnici. Zdaj me čaka najlepši del proge. Burjica rahlo pihlja. Svež zrak vdihujem s polnimi pljuči in uživam zadnje minute v hladu, saj se tam zgoraj že prebuja sonce, ki nas bo v prihajajočem dnevu še kako močno grelo. Pomaham Alenki in ji zaželim dobro borbo na miljah. Vrh Žbevnice je že obsijan z jutranjim soncem, ki tiste neskončne travnike odene v zlato barvo. 

Vzpon je en sam užitek, napolnjen s tisočerimi pejsaži narave. Prava nagrada pa seveda čaka na vrhu. Moje telo stoji tam gori, moja duša pa skupaj z razgledom spet poleti čez Istro, vse do morja. Tam nekje je Umag, moj današnji cilj. V tej misli ni danes nobene bolečine, le prijetno pričakovanje. In tako kot um, je v nastajajočem jutru sveže tudi telo.

Spust z Žbevnice, ki ga imam z moje prve preizkušnje v slabem spominu, saj ga ni hotelo biti konca, se je v preteklih letih krepko skrajšal. Malo mi ga skrajša še Pero s svojo dobro voljo. Potke in potkice izginjajo pod mojim korakom. Uživam v petju ptičkov, ki pojejo hvalnico novemu dnevu. Prehitevam bolj in manj zdelane soborce. Za klepet nisem razpoložena. V tem trenutku sem del narave. Zlita z lepotami okrog sebe. Ko tako letim, se sama sebi zdim nadzemeljska.

Pot si krajšam tudi z raznimi globokimi razmišljanji. Tokrat o higieni, ki je na takšni preizkušnji poseben izziv. Pa ne govorim o prešvicanih in smrdečih cunjah. To itak paše zraven. Ne. Na spustu proti Buzetu razmišljam nekaj drugega. Ugotavljam, da za usmrkovanje uporabljam kazalec, za mazanje ustnic prstanec, tazadnjo pa si mažem s sredincem. Seveda z istim vazelinom. Ampak vedno najprej namažem ustnice. Tudi naslednjič. Pršut pa si na okrepčevalnici najrajši naložim z vsemi tremi prsti, da ni prepira med bacili. Razmišljanje zmoti misel, da bo treba prav hitro najt kakšno lužo. Nad Buzetom so ponavadi fotografi in ni lih, da izpadem vsa blatna. 

Na balkončku nad Buzetom me razgled spet presune. Gledam ga, vdihujem, objemam. Po licu spolzi solzica sreče. Z nekom moram tole podelit. Andreja ne bom motila, da se slučajno ne ustraši, da je kaj narobe. Kličem mami. Hočem ji povedati, kako neskončno sem ji hvaležna, da mi vsa leta pomaga pri otrocih, da lahko jaz počnem te bedarije. »Mami hvala! Brez tebe ne bi bila to kar sem!«
Velikokrat me ljudje sprašujejo, v čem je smisel. Takrat pogosto ne najdem pravih besed. Vendar zdaj to čutim. Torej obstaja! In se zavem, da je te občutke nemogoče opisati, da pa jih je še kako možno doživeti.

V Buzetu (59km/3000vm) se preoblečem v lahna oblačila za dolg in vroč dan, ki me čaka. Hitro zmečem vase nekaj hrane, se pohecam s sotrpini in že grizem v drugo polovico proge. Pokličem Andreja in napovem, da bom v Zrenju, kjer se bova danes prvič srečala, ob dvanajstih. Komaj čakam, da ga zagledam in dobim dodatno energijo. Kako to deluje, ne vem, a energija ljubih je najboljši pogon.

Kličem Natašo, da našim kratkoprogašem pred startom zaželim nore dogodivščine. Pravi, da jo skrbi zame, ker rezultati kažejo, da sem v Brgudcu odstopila. »Kakšen odstop? Jaz sem že v Buzetu! Tečem! Super sem! Uživam!«

Hribček gor, hribček dol. Sonce že nažiga. Mislim hladne misli in se mu ne dovolim upočasnit. In že sem pri reki, ki jo bo treba prečkat. Skalce, po katerih jo je v času nižjega vodostaja možno prečkati, so globoko pod gladino. Nič zato. Jaz sem pripravljena. Sezujem superge in nogavičke, ter zabredem v mrzlo vodo. Uživam trenutke ohladitve in s pogledom poiščem pravo skalco na drugem bregu. Sedem nanjo, izvlečem brisačko, letos sem pripravljena, obrišem nogice in nazaj obujem suhe superge. Iz grmovja na nasprotnem bregu se smeji Borut. V nadaljevanju se smelo prehitevava in spodbujava.

Sledi najbolj mukotrpen del proge. Sonce žge na polno. Proga se sicer vije po gozdičku, a drevesa so  še gola. Kar naprej pogledujem proti sedlu pred Zrenjem, kjer me bo čakal Andrej. Zdi se mi, da bolj kot hodim, dlje je. Obraz in roke ohladim v mrzlem studenčku, ki se je vije po gozdu. Zaradi obilnih zimskih padavin Istra tokrat ni sušna, ampak ponuja mnoge ohladitve.

V zvoniku v Zrenju zvoni dvanajsto. Zavijem okrog vogala in zagledam Andreja. »A sem rekla, da bom tu ob poldne?!« In končno objem, ki ga čakam že dvanajst ur. Vzamem si trenutek oddiha v senčki avtobusne postaje, ko me Romunka spet prehiti. Ne morem verjet, da me je spet ujela. Vso pot od Buzeta sem imela namreč občutek, da sem se je suvereno znebila. Tečem za njo po travnikih proti Oprtalju, a vidim, da je v elementu. Nimam šans. Srečam Mladena, ki pravi, da pred mano ni prav veliko deklet. To mi da novega zagona.

Na Oprtalju (87km/3800vm) sem deležna mrzle pijače, masažice in poljubčka. Še pa še paše! Prihaja najbolj vroč del dneva. Sanjam sladoled. Vročino težko prenašam. Pred mano pa odprt vzpon proti Završju. A vročini ne pustim blizu. Ne pustim, da se mi zažre v telo in misli, kot se mi je zgodilo na TransGranCanariji. Za ohladitev izkoristim tunelčka na Parencani in vodnjak v Zamasku. Vročina kar buhti iz mene. Ampak to je zadnji vzpon in zadnja vročina, ki jo je sonce danes spravilo iz sebe. Še malo in spet bom v normalnem delovnem območju.

Na Grožnjanu (90km/4100vm) me prehiti Novozelandka, ki sem jo za sabo pustila že ponoči na gozdnih potkah nad Brgudcem. Prostovoljec mi pove, da sem pravkar zdrsnila na četrto mesto. Kaj? Pojma nisem imela, da sem tako dobro uvrščena. Pičim jo po Parencani navzdol. Sto metrov pred sabo zagledam mlado tekmico. V meni se prebudi tekmovalka. Zagrizem v vabo pred sabo. Tečem kot zmešana, čeprav mi ni jasno, od kje mi energija in jo v dobrem kilometru ujamem, ter prehitim. Začutim, da je popustila in nadaljujem v udobnem ritmu.

Na vzponu pred Bujami pa pred sabo zagledam še Romunko. V sebi začutim nov naval moči. Cel hrib pretečem in jo tik pred okrepčevalnico ujamem (97/4300vm). Vidim, da je presenečena, saj je bila prepričana, da se me je znebila. Čeprav sva tako blizu, v sebi čutim mir in se na okrepčevalnici v miru najem in napijem. Romunka izbere drugo taktiko in se na okrepčevalnici sploh ne ustavi. V trenutku začutim, da bom zdaj bolj kot kadarkoli rabila Andrejevo podporo in ga prosim, da pride na zadnjem kosu do cilja še kam navijat.

Zdaj je pred mano samo še 13km travnikov. Ta kos poti večina trailašev sovraži, jaz pa sem ga nekako vzljubila. Tu se mi ponavadi odpne. Andrej pravi, da zato, ker sem nadarjena za kros. Tudi tokrat čutim, da so v meni še rezerve. Pot do sem sem pretekla v coni udobja. Prav nič me ne boli. Ne čutim utrujenosti. Zato pospešim in tečem na vso moč. Zdaj nimam časa, da bi si ogledovala zelene travnike, vinograde in sadovnjake, skozi katere tečem. Vem pa, da so tam. Prelepi.

Razmišljam, kako se je lahko trasa v teh nekaj letih tako zelo spremenila. Kamni na progi so zdaj manj ostri, kot takrat, ko sem jo pretekla prvič, korenine manj spolzke, potoki lažji za prečkanje, strmine bolj blage in spusti krajši. Mogoče pa sem se spremenila jaz.

Nekaj kilometrov pred ciljem ob progi navija Andrej. Pravi, da Romunka ni daleč pred mano in naj jo ujamem. Saj bi rada, a tudi jaz sem zdaj že utrujena. Zagledam jo v daljavi, prav ko prehitevam Zdravkeca. Poprosim ga, da me podpre z energijo. Takoj razume. Ko stečem mimo, na mojem hrbtu žari njegov pogled, ki me žene naprej.

Moj svet se zoži v rdečo piko. Ne tisto, ki se ti pred očmi prikazuje od napora. Rdeča pika je Romunkina rdeča majčka. Ta pika je zdaj moja tarča. Težko je opisati občutke, ki me prevevajo. Ne gre za to, da jo premagam, ne gre za to, da jo prehitim, ne gre za stopničke, ne gre za rezultat. Ne. Gre za to, ali lahko v sebi najdem mirnost, trdnost in osredotočenost. Gre za to, ali verjamem vase. Ali verjamem, da lahko. Počasi se ji približam in jo prehitim kilometer pred prvimi hišami Umaga.  To je moja zmaga. Zmaga nad samo sabo. 

V cilju do večera čakam Natašo, Mojco in Klaro, ter opazujem vse drobne in velike zmage. Tisto veselje, ki ga lahko občutiš le takrat, ko premagaš samega sebe. In široke nasmehe, ki jih riše na obraze. Natašinega ne vidim, ker je že pretemno. A vem, da je tam.

Ko naslednji dan stojim na velikem odru Ultra Trail World Tour in me Alen objema, me stisne v želodcu in namesto mojega večnega nasmeha, so na fotkah solzice. Vsega je enostavno preveč. Vseh dogodkov, vseh občutkov, vseh notranjih in zunanjih bojev, ki so debeluškasto in anksiozno pridno punčko pripeljali do sem. Pomislim: "Pridne punce gredo v nebesa, poredne pa povsod." Tisti pokal v obliki hribčka, ki so mi ga tam gor potisnili v roke, je od vseh nas. Od vseh mojih dragih, mojih prijateljev, mojega plemena. Vseh, ki so del te moje poti in ki so mi s svojim nasmehom, objemom, nasvetom, pogledom ali komentarjem tlakovali to pot. Trdo pot, polno mehkih objemov!

Če sem za konec koga spravila v jok, naj zdaj to popravim. Po petku, ko sem cel dan čakala na start, soboti, ko sem bila celo noč in cel dan na progi, nedelji, ko sem cel dan praznovala, mi je v ponedeljek zmanjkalo baterij. Zbudila sem se dobesedno zadeta. Ne vem, zakaj nisem direktorja prosila, če lahko malo zamudim v službo in se naspim. Nisem pač. Urejena za v službo, s torbico v roki, sem se za začetek dneva zaklenila ven iz hiše, s ključi od avtodoma, namesto tistih od avta, v roki. Andrej me je prišel rešit, potem pa sem prišla v službo brez računalnika in sem se lahko še enkrat odpeljala domov. Bi bilo veliko boljše, če bi spala do desetih in prišla v službo naspana, pa še ob istem času. Naj me naslednjič, prosim lepo, nekdo spomni na to!

Prelepe fotke by: me, my man and Drejka Team. :-)

sobota, 03. marec 2018

TransGranCanaria 2018 (128km/7500vm)

Avantura preteči Gran Canarijo po diagonali je bila v planu Energe teama že nekaj časa. Kaj je lahko v mislih bolj mikavnega, kot pobeg v tople kraje sredi mrzle zime? In kaj si lahko zamislim lepšega, kot da potovanje v nove kraje združim s tekmo?

Na otoku večne pomladi smo pristali v nedeljo. Na pot smo se odpravili nekaj dni pred tekmo, predvsem z željo in namenom, da se telo navadi na precej višje temperature od tistih, ki jih je navajeno doma. Tako smo se na peščeno plažo pod vroče sonce ulegli takoj po tem, ko smo se na 8 ur Slivnice podili po snežnih strminah. Iz snega na vroč pesek v enem dnevu.

Prvi vtisi o otoku so bili mešani. Južna obala otoka, kjer smo bivali, je precej dolgočasna. Dolge peščene plaže me nekako ne prepričajo. Obala je tudi gosto poseljena. Nepregledna bungalovska naselja se mešajo z visoko v nebo štrlečimi hoteli. Turistične kapacitete so neverjetne. Vse je  instantno in brezdušno.

A ta urbana turistična norija mi ni mogla zares do živega. Moj poligon bo nekje drugje. Tam gori v tistih visokih hribih, ki se danes skrivajo v megli. Tam v tistih rdečerjavih kanjonih, v katerih se zgublja pogled. Tam med tistimi belimi vasicami, ki visijo gori nekje v steni in me bodo kmalu prijazno gostile. Gran Canarija ni tale brezdušni turistični beton, Gran Canarija je divjina, ki jo bom kmalu doživela.

Dnevi do tekme so tako minevali v prijetnem druženju s številno ekipo slovenskih trailašev in v previdnem ogledovanju kratkih odsekov proge. Ti izleti so bili prvi namig, kaj mi bo pokazala TransGranCanarija, ki me bo čez nekaj dni popeljala s severa otoka proti jugu. Pokrajina se tu neverjetno hitro spreminja. Tekla bom po peščenih plažah, golih pobočjih, po tlakovanih mulatjerah, mimo orjaških kaktusov in druge nenavadne vegetacije, pa po neskončnih nasadih divjih češenj, mimo živopisnih grmov, vinogradov, preko prekrasnih vrhov poraslih z borovimi, lovorovimi in kostanjevimi gozdički in spet dol do kanjonov, ter nasadov bananovcev. Otok je skoraj popoln krog, sredi katerega se dvigajo najvišji vulkanski vrhovi, ki segajo skoraj do 2000mnv.

Tudi vremenska napoved je obljubljala vse. Prvo noč naj bi nas na poti spremljale nevihte z močnim deževjem, ki naj bi visoko v gorah prešle celo v sneg. Obljubljali so temperature okrog -2 stopinje. Čez dan pa naj bi posijalo toplo sonce, s temperaturami okrog 20 stopinj. Gran Canaria je pač otok velikih kontrastov. Ponekod na hribih lahko najdemo sneg, po drugi strani pa se na področju Maspalomasa nahaja prava peščena puščava.

Ko sva se tistega petka malo po osmi zvečer z juga z avtobusom peljala na start v Las Palmas, je deževalo, kot da bi vodo nekdo z vedrom zlival na avtobus. Zrla sem v brisalce, ki so komaj dohajali svoje delo in obujala spomine na Chamonix, kjer me je na progi pralo kakšnih dvajset ur. »To sem že doživela in preživela. Hujše ne more bit,« sem se tolažila.

Na startu je vse migotalo v ritmu španske glasbe. Karnevalske plesalke, gledalci in tekači. Vse je valovilo. Energija se je koncentrirala. In se ob veličastnem ognjemetu sprostila. 1000 tekačev se nas je pognalo proti cilju. Vsak od nas s srčno željo, tako ali drugače premagati 128km in 7500vm dolgo progo čez Kanarijo.

Prvi kilometri so bili spektakularni. Tekli smo po peščeni plaži, nekaj metrov nad nami pa so na obmorski potki navijale trume navijačev. Glasba, navijanje in žvižgi so spremljali reko luči, ki se je vila ob morju. Pravo novodobno gladiatorstvo.

Kaj kmalu smo zapustili mesto in zagrizli v prvi vzpon. Pogled gor na reko lučk, pogled dol na reko lučk. Lučke takšne in drugačne so se vile po hribu, kot tiste na novoletni jelki. Hribček se je praznično okrašen s tekači bočil nad glavnim mestom otoka, ki je utripalo v svojem nočnem ritmu.

In potem tema. Tečem po rečni strugi in kar na enkrat ni več razgledov. Samo osredotočenost na del poti pred mano, ki ga osvetljuje moja lučka, ter koncentracija na naslednji korak. In tako nekaj ur do zore. Obožujem nočni del tekme, ko ni božanskih razgledov, ki bi mi kradli pogled. Ko ne vem, kje sem in kam grem. Ko se ves svet zoži na tisti krogec svetlobe pred mano. Ko je vsa dimenzija korak, pa naslednji in še naslednji. To je tekaška meditacija. Ko sem sama s sabo in v sebi, pa ne vem točno ali že spim, ali sem budna in osredotočena.

Tečemo po drugem planetu. Silhuete kaktusov in sukulent, ki se bočijo nad nami v odbleskih naših lučk, so rahlo neprijazni. Pomislim, da ne bi bilo dobro past kam med tiste bodice. Tudi kamnite vasice v temi delujejo hladno in neprijazno. Izza ograje besno laja pes. Potem pa v daljavi luči. Tiste, za katerimi je nočno življenje. Vesela glasba, ljudje, ki poplesujejo v španskih ritmih. Nočno meditacijo bo zdaj prekinila okrepčevalnica, kjer je potrebno nazaj na ta planet in poskrbeti za hidracijo, ter vnos hrane.

Zoro dočakam na strmem spustu, ki se ga skoraj ne spomnim, saj mi pogled prikuje stena na drugi strani soteske. Skalnata stena je dobesedno oblečena v zelenje. Sočna subtropska vegetacija, kakršne moj pogled ni navajen, se kot v gigantskem rastlinjaku prepleta s strmimi skalami in skrivnostnimi votlinami. In igra svetlobe vzhajajočega sonca, ki vsemu pridoda pridih čarobnosti. Pogled, ki ga ne bom pozabila.

Noč je minila brez kaplje dežja in napovedanih nizkih temperatur. Pravzaprav nas je celo pot prijetno grel južni veter. Za trenutek se zavem teže nahrbtnika na svojih ramenih, kjer so nedotaknjen anorak, puli, vetrne hlače, nogavčki, kapa in rokavice. Jalova teža, ki me spremlja na poti.

Dopoldne mine v neskončnih vzponih in spustih po prijetnih gozdnih potkah. Ni jih ne konca ne kraja. Pred mano pa še zadnji vzpon na najvišji vrh Pico de la Nieves. Okrog enih zagrizem v njegovo vznožje. Mogočen se vzpenja 1000vm nad mano, obsijan s soncem. Izgleda tako blizu, a hkrati tako daleč. Gibanje se upočasni v počasen posnetek. Slika se zoži tja gor. Sonce mi nažiga v glavo. Prečkam potok. Glavo polijem z mrzlo vodo. Za kratek čas čutim olajšanje. Telo je oživelo. A kmalu je glava spet prekurjena. Čutim čudno žejo. V bidonu imam še slab liter vode. A vsak požirek mi želodec obrne na glavo. Noge ne ubogajo, kot bi morale. Najdem senčko pod velikim balvanom, naslonim se na mrzlo steno, diham in ocenjujem koliko okljuk je še do najvišje točke.

Na plato, kjer kraljuje skalnati steber El Roque Nublo - skala v oblakih - se napol priplazim. Tam je kontrolna točka in fant takoj opazi, da nisem v najboljšem stanju, da sem dehidrirana. Pravi, da bo javil na naslednjo okrepčevalnico in da moram tam k zdravniku. V deliriju se mi sredi pustinje prikaže rdeč kombi, v katerem ponujajo sadje in osvežilne napitke. Pa ni iluzija. Čisto taprav je. Visoko v gorah, dobesedno sredi ničega, si kupim mrzlo gazirano vodo. Spijem jo na dušek. Ko poližem še sladoled, sem kot nova. Tečem, kot da se je tekma šele začela, čeprav je za mano osemdeset kilometrov.

Na vhodu v naslednjo okrepčevalnico me res čaka bolničar, a izmenjava si samo širok nasmeh in pomigne mi, naj nadaljujem pot. Še en mali vzponček in že stojim na najvišji točki današnje dogodivščine. Nekateri naši so že v cilju, jaz pa sem na dveh tretjinah poti.

Zdaj pa samo še navzdol. No, pa še čisto malo tudi gor. Ampak ta tolažba se kmalu izkaže za bolj slabo. Začne se namreč najdaljših 42km, kar sem jih kdaj pretekla. Prvo polovico te razdalje se borim z razsutimi mulatjerami. Komu je pred stoletji prišlo na misel, da tlakuje pot proti najvišjemu vrhu? Saj mogoče je takrat podlaga še služila svojemu namenu. Zdaj pa razpada na tisoč možnih načinov in takšen je tudi vsak naslednji tekaški korak. Malo po majhnih okroglih kamenčkih, potem nekaj metrov razfuka, pa veliki prodniki, potem vse nametano, veliki gladki kamni in ko že misliš, da bo steklo, se zgodba ponovi. Niti en korak ni spontan, prav vsakega je potrebno skrbno odmeriti.

Med tem se ponovno zmrači. Na zadnji okrepčevalnici poka od dobre volje. Španci so res temperamentni ljudje. Diši po paelli, ki jo kuhajo v ogromnem piskru, jaz pa si privoščim pravi mali remont. Do cilja je res samo še 17km, ampak v glavi mi kljuva Matjaževa zgodba o zahtevnem terenu. Dobim Natašino sporočilo, da sta Andrej in Matjaž pravkar prečkala cilj. Bravo Energe team!

Po kratkem vzponu se spustimo v suho hudourniško strugo. Nimam pojma, kako bi opisala podlago, po kateri nas zdaj vodi trasa. Teči žal več ne morem, ker imam na obeh petah ogromne žulje. Po tistih kamnih, ki se kotalijo levo, desno, naprej in nazaj, je vsak korak hudičeva muka. V nekem trenutku pomislim, da bom od bolečine bruhala. Nekajkrat začnem s poskusi teka, ki pa se zaradi bolečin klavrno končajo že čez nekaj metrov.

Strumno korakam in se upiram misli na to, kako daleč je še tista slutnja soja luči, ki naj bi nakazovale Maspalomas in s tem naš cilj. Ko moja svetilka ošvrkne tablo z napisom, da je do cilja še 10km. «Nemogoče!« Um se upre. »Hodim, hodim in hodim, pa nisem še nikamor prišla. Obesila bi se na to tablo, samo je premajhna! Ma ne! Zanalašč si bom zlomila nogo, pa naj me pridejo iskat! Samo kako? Sem lahko pridejo itak samo s helikopterjem. A naj zdaj helikopter čakam? Ma klinc! Gremo dalje!«

In potem makadam. Olajšanje! Tečem kot nora. Pa spet en kos tiste struge. Ampak tam nekje zdaj vidim tudi mesto. Še malo struge, tokrat zbetonirane. Kamni so sicer tako nastreljeni po tistem betonu, da tek tudi tu ne gre. Pa po stopnicah gor, pa po stopnicah dol in tako še nekajkrat. Potem pa asfalt. Ne vem, kdaj sem se ga nazadnje tako razveselila. Tečem. Norim. Pozabim na žulje, pozabim na vse kilometre, višince, vso jebo. Pred mano je cilj. Tam je Andrej, ki mi v roke porine slovensko in Energe zastavo. Zastavi vihrata za mano, napovedovalec se dere, jaz pa tečem v cilj, kot da sem zmagovalka. 

Čez noč mi operejo možgane. Res. Ne vem, kdo to dela in kako, ampak naslednjega dne se spomnim samo lepih stvari. Spomnim se okusne paelle, dobrovljnjih prostovoljcev in ritma španske glasbe na okrepčevalnicah. V sebi pomešam prizore kaktusov, prekrasnih gozdnih potk, cvetočih grmov, nasadov agav, aloe vere in cvetočih mandljevcev. V meni odzvanja občutek neverjetno tihe noči. Pred očmi pa plešejo prizori razgledov preko rdečih pobočij in peščenih plaž vse do zasneženih vrhov Tenerifov.

Kanarci so me začarali. Ne tako, da bi tu ostala. Nikoli ne bi mogla zamenjati naše prekrasne narave, ki se tako čarobno spreminja z letnimi časi. A vseeno so vame vtisnili željo po tem, da se vrnem. Da užijem še več njihove trpkosti, trdosti, drugačnosti, ter na drugi strani njihove odprtosti, mehkobe in skrivnostne barvitosti. Tako je verjetno na robu pekla in pred vstopom v raj.

In ta mešanica občutkov me je napelje na misel, da prečenje otoka ni vse, kar lahko tu užijem. Ob analizi v družbi ultra norcev, ob poslušanju neskončnih ultra dogodivščin, spontano pridem na idejo, da mogoče enkrat pa cel krog. Virus Trans360 (269km/12.000vm) je vsajen. Naj zori. Kekec je enkrat rekel: »Še močnej, še hitrej, še bolj na poskok.« To je to! In hvala univerzumu, da lahko.

četrtek, 25. januar 2018

6. Tektonik etapni ultra trening (65km/2000vm)


Tekaški kolega Toni Vencelj si je pred šestimi leti zamislil etapni tekaški dogodek, kot dober ultra zimski trening. Ker je že na prvi izvedbi spoznal svojo bodočo nevesto Katko, se zdaj vse naslednje izvedbe dogajajo kot obletnica njunega prvega srečanja. Tako se je letos zgodil že šesti takšen trening. Energe team se je dogodka letos udeležil prvič, a gotovo ne zadnjič. Tokrat sva zdržala dva dni, naslednje leto mogoče do konca.

Za vikend so se torej obetali trije dnevi teka in ultra druženja. Tektonik ultra nas bo v treh etapah popeljala skozi dvanajst krajev občine Ivančna gorica, po 100 kilometrov dolgi markirani krožni poti Prijetno domače. Pot poteka po gozdnih stezicah in kolovozih, ter redko zavije na asfalt. Dolenjsko res slabo poznam, zato sem tokrat še posebej uživala v opazovanju narave, ki v teh krajih, kako bi rekla, dobesedno valovi.

Vremenska napoved sicer ni bila preveč obetavna. Za petek je bil napovedan močen dež, za soboto pa obilno sneženje. A nima smisla jamrat, treba je trenirat, saj bo leto polno podvigov. In v takšnem vremenu, kilometri v družbi minevajo hitreje. Ko sva se v petek peljala proti Šentvidu pri Stični, je vremenska napoved držala kot pribito. Z neba se je zlival dež, ki je nekje na pol poti prešel v sneženje.

V dvajset petkovih kilometrov nas je zagrizlo trinajst bedakov s Katko na čelu. A kot že tolikokrat, se je tudi tokrat izkazalo, da so vremenske neprilike najhujše, ko jih gledaš po televiziji. Zunaj, v naravi, med tekom slabega vremena ni. Nočno tekanje po prelepih gozdičkih in travnikih, ki jih je počasi belil sneg, je bilo prekrasno. Z neba so padale velike snežinke in v soju naših lučk izgledale kot ognjemet.

Pobeljene veje so se sklanjale nad gozdnimi potmi, nas žgečkale po ličkih in stresale mrzel sneg za naše pregrete vratove. Kilometri so mehko in tiho izginjali pod našimi nogami. Tek po svežem snegu je meni nekaj najlepšega. Nekje med potjo nas je pričakal Toni s toplim čajem, pivom, sadjem in piškotki. V prijetnem klepetu so slabe tri ure minile kot bi mignil. In že smo bili nazaj.

Midva sva se v Šentvid pripeljala s kučo putujučo, ostali udeleženci pa so spali na skupnih ležiščih v Tonijevi telovadnici. Zvečer smo se do poznih ur družili ob sladkih dobrotah in grenkem pivu. Ta ultraška druženja me vedno znova navdušijo iz večih razlogov, od katerih en še posebej izstopa. Na trasi tekme smo pravzaprav konkurenti, pred tekmo in po tekmi, ter na skupnih druženjih pa iskreni prijatelji. Zgodbe, ki smo jih spisali med dolgimi urami boja s sabo in silami narave, so vir neskončnih pogovorov in izvor neštetih šal. Zato smeha in dobre volje nikoli ne zmanjka. Vsebina klepetov niso rezultati, minute, sekunde ali treningi. Beseda se ves čas vrti okrog ekstremnih dogodivščin in je večino časa začinjena s takšnimi ali drugačnimi peripetijami, zaradi katerih se včasih skoraj polulam od smeha. Kilometri teka, litri svežega zraka, ure sončnih žarkov, dež, veter in sneg očitno na ljudi delujejo kot droga. Povzročijo ure smeha in željo po še.

Noč je hitro minila in že smo stali na štartu druge etape. Vreme je presenetilo in namesto snega, ki so ga napovedovali ves teden, je izza oblakov sramežljivo kukalo sonce. Tokrat se nas je zbralo nekaj čez dvajset. Dvakrat toliko pa je bilo kilometrov, ki so na nas čakali tega dne. Tempo se je prav prijetno razvlekel, kot se je razvlekla tudi naša četica. Snega je bilo za vzorec, malo več je bilo blata, večina gozdnih poti in kolovozov pa je bila prav prijetno tekaška.

Noge so bile na začetku nekam težke. Poznali so se mnogi kilometri, ki so se pod njimi zavrteli v preteklem mesecu. A zdaj že vem, da bo težko le toliko časa, da se telo ogreje na delovno temperaturo. Potem bo, čeprav se sliši protislovno, iz kilometra v kilometer lažje.

Tek naj bi bil organiziran kot samooskrbni, vsake toliko naj bi nas pričakala le čaj in voda. A že na prvi okrepčevalnici se je pokazala gostoljubnost organizatorja. Poleg odličnega čaja in nekaj kratkega za pogret, se je miza šibila od dobrot. Nehote smo se zadržali tako dolgo, da nas je že malo zeblo. Želodčki pa so bili skoraj prepolni za živahen tek. Zato smo tudi nadaljevali v zložnem tempu.

Hudih vzponov ni bilo, zato sem lahko toliko bolj uživala v opazovanju mehke dolenjske pokrajine. Pred mano so se vrstile doline in blago vzpenjajoči se grički odeti v gozdove ali vinograde. Njive so krasile zelene travnike, ki so bili tokrat ponekod belo okrašeni s snegom. Beli hribčki in modro nebo. Kontrast, ki me vedno začara. Tekli smo mimo številnih cerkvic, kozolcev in pritekli do Krke, kjer v ritmu rečnega toka klopotajo mlinska kolesa. Občasno smo naleteli na ljudi, ki smo jih zmotili pri opravilih okrog hiš in začudenih pogledov so nam mahali v pozdrav.

Tu nekje nas je pričakala druga okrepčevalnica, kjer se je miza se bolj šibila pod domačimi dobrotami. In ne samo hrana, tudi topel nasmeh gospodarja in gospodinje, sta hrani dodala posebno aromo. Domači sendviči in skutni štrudelj so bili odlični. Nisem štela koliko kosov sem ga pojedla. Andrej pa je celo vstal od mize, saj se je le tako lahko obvladal pred smrtno dozo hrane. Nekateri so celo omagali in so jih s prizorišča morali odpeljati. Vsaj tako smo dražili tiste, ki so se danes odločili preteči krajši del poti in so tek tukaj zaključili. Še enkrat se je izkazalo, da je definicija samooskrbnega teka zelo raztegljiva. Tokrat je samooskrba od nas zahtevala to, da smo morali vsak zase poskrbeti, da smo hrano dvignili z mize do svojih ust.

Od tu dalje smo, kljub prepolnim trebuščkom, dvignili tekaški tempo. A ne na račun klepeta. Čvekanje in smejanje sta odzvanjala po gozdovih, kjer nas je nosil korak. Poleg zbadanja in norčevanja, pa je padlo tudi nekaj čisto resnih debat in izmenjave ultra tekaških izkušenj.

Malo pred ciljem je Katka dobila klic, da jo njena princeska že čaka pred hišo. Prevzela je vodstvo in v nestrpnem pričakovanju, da objame svojo pikico, dvignila tekaški tempo, mi pa smo ji poslušno sledili. Tako smo po 43 kilometrih v cilj pritekli tako, kot da smo šele začeli.

Najboljše pa je šele sledilo. Druženje ob hrani, pijači in novih zgodbah. Kako, da jih nikoli ne zmanjka? Na žalost sva morala zgodaj domov, ker je naslednji dan rojstni dan praznovala najina ljubica. Na žalost zato, ker sva zamudila zanimiva tekaška predavanja. Ali pa na srečo, ker bi v tem primeru svojemu že zdaj zelo dolgemu spisku tekaških želja, gotovo dodala še kakšno.

Melanholija prvega dne, ko sva se v močnem dežju peljala proti Dolenjski, je bila pozabljena in v vozniški kabini je kar pokalo od pozitivne energije, s katero sva se spet nabila. Kot ponavadi sva bila po dolgem teku dobre volje in nasmejana. Prav čutila sem, kako sem polna hormonov sreče. A zadnjič sem prebrala, da teh občutkov pravzaprav niso krivi endorfini, ki so bili dolgoletni osumljenec. Njihove molekule naj bi bile prevelike, da bi po krvi pripotovale do receptorjev za užitek v možganih. So pa dovolj majhne molekule endokanabinoidov. Asociacija? Mene spomni na kanabis. In to menda z razlogom. Droga, ki jo proizvede telo samo, deluje tako, da smo po treningu polni energije, nasmejani in dobre volje. Kaj bi si človek lahko še drugega želel v tem življenju, polnem delovnih obveznosti in izzivov. 

Katka in Toni ter ostali, ki ste sokrivi, najlepša hvala za prekrasno druženje!