Ultra pušeljc trail UPT 2016 (110km/7000vm)

  

V soboto zjutraj sem stala na štartu Ultra pušeljc traila. Pred mano pa dolg dan, ko se bom podila in potila po trasi speljani v objemu prelepih vrhov in dolin s startom v Podbrdu. Po startu se bomo podali čez Kovce, Koblo, Črno prst, Kal, Stržišče, Obloke, Hudajužno, Durnik, Porezen, Vrše, Tuškov grič, Črni Vrh, Kopačnico, Blegoš, Spodnjo Ravan, Železnike, Ratitovec, Dajnarsko planino, Soriško planino, Lajnar, Kovce, Petrovo Brdo, Robar, do cilja v Podbrdu. Premagati bo treba 110 kilometrov in 7000 metrov vzponov in spustov. Proga, ki zasluži spoštovanje

 

A zgodba se začne že prej. Pravzaprav se je začela že pred leti, ko sem bila še trail pripravnica in sem prvič slišala za GM40 - znameniti Gorski maraton štirih občin. Spomnim se, kako sva z Andrejem prav na dan, ko je bil Matej na tem podvigu, tekla od doma na Katarino in sem Mateju poslala navijaško sporočilo, da če bo on pretekel štiri občine, naj se preveč ne važi, ker jaz sem pa tri. Ideja je počasi zorela, dozorela pa letos v začetku leta, ko sem med prvimi oddala prijavo.

Življenje pa ima z mano čudne načrte. Po uživaško pretečeni stotki v Vipavi, mi je zadogajala ideja, da bi še v Podbrdu odtekla stotko. Še istega dne sem doplačala štartnino in se prestavila na daljšo traso. Vikende do tekme sem porabila za to, da sem zlezla na vse najvišje vrhove, ki jih prečka trasa. Prečudovita narava in dobro počutje sta me navdala z neverjetnim optimizmom in komaj sem čakala, da se podam na pot. Ko sem videla še močno konkurenco, sem vedela, da ne grem tekmovat, pač pa samo uživat. Tako mi je tudi najljubše.

Z mano bo najboljši navijaški team Energe Andrej in Nataša. Andrej me bo na nekaj dostopnih točkah počakal s kolesom. Kot kaže je v Vipavi ugotovil, da z avtodomom po hribih ni najboljša opcija, pa čeprav so pred tekmo prijatelji pobirali stave, do katere nadmorske višine lahko pripelje s kućo putujućo. Nataša pa je bila prav skrivnostna in ni hotela razkriti, kje bo skočila iz grma. Tako sem bila prijetno vznemirjena in radovedna kaj naklepa.

Iz dneva v dan sem preverjala vremensko napoved, saj kar nisem mogla verjet, da bom dejansko dočakala tekmo v sončnem vremenu. Vse je bilo tako zelo idilično, da sem za trenutek pomislila, kaj pa, če je to samo zatišje pred viharjem. Poslala sem svoje spoštovanje progi in predvsem 7000vm, ki jih bom morala premagati. Čutila sem namreč, da ta mir v meni v bistvu izvira iz prepotentnosti.
 

Takrat se mi je skozi glavo zapodila misel, ki je ne bi smelo biti tam. »Bojda nisi pravi študent, dokler ne padeš izpita. Ali si torej pravi ultraš, dokler enkrat na tekmi ne odstopiš?« Od kje zdaj takšna razmišljanja? In zakaj? In ja. To je bil začetek konca ultra dobrega počutja. Kot neko seme zla, ki ga je od nikjer in nikoder sproducirala moja glava.

Že tiste noči me je zbudil močan krč v mečni mišici. Zame nekaj čisto novega. In ni pa ni hotel popustiti. Zjutraj me je mišica tako bolela, da sem prav fajn šepala. Dan pred tekmo. Počutila sem se tako nemočno, da sem se skoraj zjokala. Andrej me je fino zmasiral in do večera je fizična bolečina popustila, glava pa ni bila več ista. Neizmerni optimizem je izginil in bila sem kar nekako tečna.

 

 

Pa pojdimo nazaj na štart. Optimizem se vrača v družbi podobnih norcev in naših navijačev. Nasmehov, objemov, dobrih želja za izvoz. Pomeša se toliko enih občutkov, da v zraku kar poka. Priznam, da sem odvisna od te energije. Zato si na štart želim čim pogosteje.

 

 

Začetek trase mi je neizmerno všeč. Cesta se res blago vzpenja, predvsem pa je dovolj široka, da ni nepotrebne potrate energije pri prehitevanju. Vsak lahko sproščeno ujame svoj tekaški ritem.
 

Vzpon čez Koblo na Črno prst je prekrasen. Vendar se je zame uživanje končalo že kakšne pol ure po začetku. Mečna mišica, ki je bila načeta od nočnega krča, ni hotela sodelovati in je neprestano opozarjala, da se krč lahko ponovi vsak trenutek. Spustila sem tempo in depresivna rinila v hrib. Na melišču pod vrhom sem se poigrava z mislijo, da bi kar odstopila. Od namere me je odvrnilo dejstvo, da bom potem tako ali tako mogla peš nazaj v dolino, kar pomeni, da bom rajši stisnila še do Hudajužine in odstopila tam, če se stanje ne popravi.
 

Ko pa me je na vrhu (14km, 1400vm) pričakalo še neverjetno presenečenje, odstop ni bil več opcija. Nisem mogla verjeti, ali so že prividi, ali na sedlu res stoji Nataša. Za vsak slučaj sem ji skočila v objem, da sem potipala, če je res taprava. Bila je. Na spustu sem počasi preračunavala, kdaj je ženska zjutraj vstala, da ji je uspelo iz Ljubljane na Črno prst. Neverjetna je!

 

 

Nekje proti dolini so me ujeli prvi fantje, ki so tekli svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Štartali so dve uri za nami, zdaj pa so že tu. Črno prst so torej pretekli še enkrat hitreje kot jaz. Seveda sem se jim umikala s poti. Enemu celo tako zelo zavzeto, da mi je spodrsnilo in sem na polno telebnila v blatno lužo. Blatne roke sem sicer oprala pri naslednjem izviru, ni pa bilo čisto jasno, kako posušeno blato deluje na zadnji strani moje tekaške kiklce in kakšno domišljijo spodbuja.

Malo sem važna, ker so me v Hudajužni (27km, 1800vm) napovedali kot vodilno žensko na GM40 – svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu. Čeprav je bilo do takrat jasno, da tokrat ne bo medalje niti v vaški ultra ligi, si vseeno štejem v čast, da sem s svojo pojavo za trenutek izgledala kot svetovna prvakinja v gorskih tekih. Pod vplivom takih misli in Andrejeve nege na okrepčevalnici, sem pozabila na bolečo nogo in ideje o odstopu.

 

 

Da bi bil dan še lepši, mi je gospa na okrepčevalnici pod Durnikom čestitala za obletnico. Čestitke sem z veseljem sprejela, med takšnimi napori se pač ni prepirati za svoj prav, marsikaj ti namreč lahko uide iz spomina. Zato sem sopihajoč v Durnikovo strmino tuhtala, obletnica česa bi to lahko bila. In predvsem, kako je tista gospa vedela zanjo, če se je pa še jaz ne spomnim. Nakar se mi je posvetilo, da me je verjetno zamenjala za Venceljnovo Katko in mi čestitala za obletnico poroke. Moja svetlo modra oprava in ime na štartni številki, sta verjetno delovali rahlo zavajajoče. Ne glede na vse, pa se mi je zazdelo izredno fajn, da me je pomladila za kakšnih 15 let. Lepe želje ob obletnici pa sporočam naprej. Ne bi bilo fer, da jih obdržim, ker sem zdaj že gotova, da niso bile zame.

Vzpon na Durnik je proti pričakovanjem minil lahkotno. Za tiste, ki ga ne poznate, naj povem, da je to 1000vm dobesedno navpičnega vzpona. Strmina ne popusti niti za hip, na nekaterih mestih organizator celo napne vrvi, da si pomagaš pri vzponu. Malo mi je bilo tečno, ker sem se ves čas morala umikati tekačem na krajši progi, po drugi strani pa je bilo res zanimivo opazovati svetovno gorsko tekaško elito, kako se spopada s progo. Na treh okrepčevalnicah do vrha se je razlegal zvok harmonike. Kar zaplesala bi, ampak tam ni prostora za polko. Zato sem se zmenila s harmonikaši, da se za ples dobimo v cilju.

In potem prisluhi. Nemogoče. Nad mano se dere ZZTopka. Vkopana v strmino navija, slika, snema, poje. Po hribu se razlega: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Durnik čisto blizu, a še daleč je do njega.« Melodijo dodajte sami, saj komad poznate.

 

 

Pod vrhom Porezna horde navijačev. Presenetita me Tanja in Irena. Tu se proga stotke odcepi od hrupne in množično obiskane maratonske razdalje. V hipu me objameta samota in tišina. Še nekaj korakov in z vrha Porezna (33km, 3000vm) se odpre pogled proti Črnemu vrhu. Neskončni zeleni travniki in gozdovi božajo moje oči na dolgem spustu.

Ker vem, da me po dolgem spustu čaka vzpon na najvišjo točko smučišča na Cerknem, se s tistim tam zgoraj pogajam, naj se proga na smučišče priključi kje više in ne prav na spodnji postaji. Ponovno se izkaže, kako vedno drži tista, da pazi kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči. Vzpon se namreč ne začne prav na spodnji postaji, kaj dosti višje pa tudi ne. Naslednjič moram biti pri željah bolj natančna. Obujam spomine na zimske smučarske dogodivščine. Poleti tukaj sploh še nisem bila. Javim se Andreju in priteče mi nasproti. Na vrhu (43km, 3500vm) mi izza mize pogrnjene za poročno gostijo maha še Nataša. Miza je taprava, Nataša tudi, na poroko pa žal nisem povabljena, zato me navijača naženeta po poti naprej.

 

 

Kmalu tečem mimo odcepa za Blegoš. Tukaj sva z Andrejem enkrat že hodila. Zakaj za vraga moram jaz zdaj čisto v dolino, pa nazaj gor, če pa bi lahko bila po tej grebenski poti tik tak na Blegošu. Črno misel odženem. Take na lep sončen dan niso dovoljene.

Po veselem sprejemu v Kopačnici zagrizem v tretji, več kot 1000vm vzpon. V Leskovici naberem gozdnih jagod, ki so bile zadnjič, ko sva šle tam mimo z Natašo, še zelene. Sonce močno sije v zatilje, strmina ne popušča, ustavljam se ob potočkih, ki tečejo po poti. Zdi se mi, da se vlečem kot megla. Prejšnji teden, ko sva  tukaj hodili z Natašo sem bila polna moči, zdaj pa sem prava crkovina. Pot do cilja pa še neskončna. Zdaj sem pravzaprav šele nekje na polovici, dan pa se že preveša v popoldne. Dolga bo tole. Kljub depresivnim mislim in utrujenosti, se vrh le prikaže. Lep je. Prekrasen. In kakšni so šele razgledi. Vidi se, kako naj rečem, do povsod.

 

 

Na spustu do koče pod Blegošem (57km, 4500vm) si močno zaželim, da bi tam zagledala moja dva navijača. In že mi mahata. S proge pa za trenutek k sponzorjem. Kmalu bo postalo jasno, da jih ne omenjam za reklamo. Na okrepčevalnicah so namreč ponujali mojo staro znanko iz Vipave magnezijevo vodo Magnesio. Ker se v Vipavi nisva dobro ujeli, sem tokrat na vsaki postojanki posebej prosila za navadno vodo in Magnesio prepričano odklonila. Kljub temu pa očitno nisem bila dovolj previdna, ali pa me na kakšni okrepčevalnici niso vzeli čisto resno, češ, voda je voda. In tako se je na spustu z Blegoša začela ponavljati zgodba iz Vipave.

20km spusta proti Železnikom je bilo neskončno dolgih. Veliko je bilo asfaltnih odsekov, kjer sem tekla precej hitro, so pa zato noge toliko bolj trpele. Predvidevam, da so se tam, v mokrih nogavicah in supergah neprimernih za asfalt, začele še težave z žulji. Mi bodo pa od tega spusta v spominu najbolj ostali domačini. Preprosti ljudje, ki so se brez izjeme dvignili od svojega garaškega dela, da so mi pomahali in zaželeli srečno na poti: »Bravo, srečno,« so mi vpili. »Ne meni, vam naj bo srečno, srčni ljudje. Vi ste pridni, da se z lastnimi rokami preživite v teh lepih, a človeku neprijaznih strminah!«

V Železnikih (74km, 4800vm) me čakajo oblačila za čez noč in moj dream Energe team. Jaz ju samo šetam: »Ti natoči tole, ti mi obleci ono.« Zdaj smo že lepo uigrani. Počasi se bliža noč. Vidim Natašo, kako me gleda. Verjetno zgledam zdelana, ali pa pesimistična. Ja, vzpona na Ratitovec se ravno ne veselim. Sploh ob pomisli, kako sem se pred nekaj urami vlekla na Blegoš.

Kljub temu na ultrah ni nič tako, kot v vsakdanjem življenju. Vzponi in padci pridejo en za drugim v nelogičnem zaporedju. Vzpon proti Prtovču tako mineva v prijetni družbi kipeče energije. Noge so sveže, kot da so šele začele. Iščem logično razlago. Mogoče je zato, ker sonce zahaja in postaja prijetno hladno. Pa verjetno ni to. Ni logike. Je samo nihanje, svetloba se menja s temo, kot v naravi. Zajaham val pozitivizma, da ga čim bolj izkoristim, ker v vsem tem dobrem počutju je že seme negativnega. To dobro počutje žal ne bo trajalo, kot niso trajali niti slabi trenutki.

Tečem mimo okrepčevalnice, češ saj zdaj sem pa že skoraj na Prtovču. Pa pravi možakar: » Eh, je še kar do tja, najprej boš šla še dol v Podlonk.« Puf. Dobro razpoloženje izgine kot milni mehurček. V glavi zapoka. Zakaj za boga zdaj že pol ure spet tečem navzdol, če pa hočem gor. Ratitovec je gor. Če bom zdaj, ko sem šla že toliko gor, spet tekla dol, potem bom mogla nazaj gor. »Bemtiš gor pa dol! Kdo si je izmislil to bedarijo?«

Prilezem na Prtovč, kjer me čaka Roman iz Domela. Zelo sem ga vesela. »Si se pa načakal danes. Ma si tudi ti malo kriv. Maš veze pri organizatorju in predlagaj kakšno bližnjico, da drugo leto malo skrajšamo te muke.« To seveda za šalo. Čisto zares pa me je ena sama hvaležnost. Znan nasmeh in spodbuda ob progi sta neprecenljiva.

Zdaj pa res. Znočilo se je, jaz pa napadam Ratitovec. Zadnji vrh pred ciljem. Če izpustimo še vzpon na Soriško, ma tisto naj ostane za konec. Zagledam lučko, ki prihaja navzdol. Tanja je, ki se vrača z Ratitovca, kamor je pospremila Mateja. Malo meditiram in kar na enkrat sem pod vrhom (90km, 6300vm). Vidim kočo in se razveselim, a me hkrati oblije srh, da se kar naježim. Zaslutim, da sem obkrožena z nečim živim. Vidim sence ogromnih teles. Ko posvetim z lučko, telesa dobijo tudi svetleče oči. Domišljija skoraj poleti, ko se zavem zvoka kravjih zvoncev, kar pa ne prinese olajšanja, ko se krave napotijo proti meni. "Prosim, bejžte stran, ker se vas bojim." Krave pa me butasto gledajo in prav počasi obkolijo. Srce mi razbija in razmišljam, kako bi iz koče priklicala kakšnega gorskega reševalca, da me varno spravi mimo teh krav. Članarino v PZS imam za letos plačano, bog si ga vedi, ali zavarovanje krije tudi reševanje pred kravami.

S kravami se nekako le zmenimo, da bi šla samo mimo. V koči je veselo, vesela sem tudi jaz. Krav ne omenjam, da ne bi izpadla koza. Kasneje o sebi ugotavljam zanimive stvari. Ure in ure tekam po temnih gozdovih in ni me strah medvedov, volkov ali risov, potem pa me ob pamet spravi čreda krav.

Čas proti Sorici se vleče kot jara kača. Pot je precej razdrapana in skoraj ne morem v tekaški korak. V počasnem koraku pa kilometri izginjajo prepočasi. Neskončno sem vesela, ko srečam Andreja, ki mi je prišel nasproti s Soriške planine. Zdaj sem že spet na gozdni cesti in lahko preklopim v tekaški korak. Nekako še sama sebi ne morem verjeti, da po 100km in 6500vm še vedno lahko precej lahkotno tečem. Človeško telo je čudežni stroj.

Na Soriški (98km, 6500vm) opravim kar se da hitro. Do roba me čaka še lušten vzponček. Zdaj se črevesne težave preselijo še v želodec. Slabo mi je. V telesu sem slaba. Spet se oglasi od krča poškodovana mišica, pa žulji me pečejo. Sama sebi se smilim. Težave na poti se seštevajo, čas zato neusmiljeno mineva. Tokrat bom na poti predolgo.  

Zakaj za boga so nad vrhom smučišča zažgali križ? Mogoče jih je zeblo, pa so zakurili ogenj in je ta ušel izpod nadzora? Ampak saj na vrhu Soriške ni križa. Torej so zanalašč gor prinesli ogromen križ in ga zažgali. Srhljivo! Kakšno božje znamenje je zdaj to? Ko se streznim in ugotovim, da je samo sij polne lune, ki odseva med drevesi pod vrhom. Zdaj se mi pa čisto zares blede.

Ko prilezem do roba, sem sicer nagrajena s prečudovito nočno panoramo. Luna osvetljuje nočno nebo. Do konca in še dlje slutim sence mogočnih hribov in dolin. Tam spodaj, 1000vm nižje, vidim tudi Podbrdo. Moj današnji cilj. Čisto pod mano je, lahko bi pljunila dol. In se spomnim ZZTopke in Čiste jebe. Pa si jo prav žalostno zapojem: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Podbrdo čisto blizu, pa tak daleč je do njega.« In se podam na pot.

Vijugam po mulatjeri speljani po travnati strmini. Pot je idealno tekaška, a noge so preveč telečje, da bi si utrujena in v temi tukaj upala v tekaški korak. Samo en napačen korak, pa sem res lahko v cilju v enem šusu. Zato nejevoljno cepetam navzdol. Pokličem Andreja in mu predlagam, naj me ne čakata v Podbrdu, naj gresta vendar na toplo v avtodom, pa javim, ko bom pred ciljem. Telo je nagajalo in vedela sem, da se bom vlekla kot megla. Hvala bogu za glavo, ki tudi za trenutek ni več pomislila na predajo. Cilj je bil že moj, samo tam še nisem bila.

Na Petrovem brdu seveda zagledam moja navijača. »A mene kdo uboga, za boga milega! A vama je treba tuki zmrzovat?« »Mamo že imava, hvala za nepotrebne nasvete,« dobim nazaj. Mitja, ki je prostovoljec na okrepčevalnici, mi ponudi sadni narezek, ampak želodček ni za. In zdaj sem res na zadnjem odseku. Vem, da me čaka še en vzponček, ki se v bistvu izkaže za vzpon, ampak zdaj tudi mislim ne več, samo grizem korak za korakom. Ko se pot končno prevesi navzdol, stečem kot nora. »Mi je vseeno, tudi če mi jutri noge odpadejo, samo da tole čim prej mine.« Tečem, kot da sem šele začela. Ko po pol ure zagledam ciljni balon, sem utrujena na smrt, a kljub temu mi čudovit iztek po modri preprogi in čez osvetljen mostiček dvigne vse kocine. Zazdi se mi, da sta navijača še srečnejša od mene, da sem ju končno odrešila 22 urnih muk.

 

 

Dan po bitki čutim vsako mišico v telesu. Tega nisem navajena. Utrujena že, utrujena sem vedno, tokrat pa sem uničena. Zdaj vem, da me je tokrat ego malo zapeljal. Dve stotki, s tako krutim profilom, v mesecu dni, sta za moje telo preveč. Prav je, da iščem svoje meje, kajti to je klic moje duše. Vendar moram biti pri tem spoštljiva tudi do svojega telesa. Limite lahko še dvignem, to vem. Bo pa treba to narediti »počasi in z andahtjo«.

Včeraj sem po hiši tekala v črnih cepkah in kiklci. Cepke fajn pomagajo proti zatekanju gležnjev, kar je že stalnica po takšnem naporu. In sem Andreju rekla, da sem kot Helga, pa je komentiral, da zgledam mogoče že tako, ampak hodim pa kot Herr Flick.