Energe navijači na Ljubljanskem maratonu

Kmalu po tem, ko je v Energe padla odločitev o tekaški udeležbi na Ljubljancu, je Simon predlagal, da bi tudi letos na progi pripravili Energe okrepčevalnico. Nisem sicer čisto prepričana, če je takrat imel v mislih dogodek takih razsežnosti, kot se je kasneje razvilo, a Andrej je za idejo takoj zagrabil in jo tekom priprav nadgradil.

Kar takoj smo ugotovili, da bo naloga bistveno težja, kot je bila pred dvemi leti, ko smo tudi takole navijali. Takrat je mimo naše pisarne na Cesti na Brdo tekel 2. kilometer in tekači še niso bili ne utrujeni, ne žejni. Na novi trasi pa se nahajamo na 18. kilometru, prav na sredini med dvema uradnima okrepčevalnicama. To je lahko pomenilo samo to, da bo treba pijačo ponuditi na tisoče tekačem. Kar takoj je zato padla odločitev, da bo to samo voda. Kaj drugega bi bilo že znanstvena fantastika.

Jasno je bilo, da Simon in Vito sama ne bosta zmogla te naloge. Zato je Andrej za pomoč prosil »aktivne upokojenke«, kot poimenuje najini mami z njunimi prijateljicami. Zlate ste! Seveda pa je bila dobrodošla tudi pomoč mladih rokic. Prav posebej sta se izkazali Brina in Laura, ki sta neutrudno polnili kozarčke.

Voda. To bo za odžejat. Ampak rabimo še nekaj, kar bo tekačem ostalo v posebnem spominu. Kar bo dvignilo energijo. In kaj je lahko boljše kot glasba. Pred dvemi leti smo tekačem na Energe okrepčevalnici vrteli glasbo z radia, tokrat pa je Andrej prišel na posebno idejo. Saj imamo vendar glasbenika v družini, pa še kakšnega kolega, da se pridruži. Tako je bilo hitro odločeno. Vdušje bosta  dvigovala Maks in Ivan na električnih kitarah.

Priprave so bile posebno poglavje. Kupili smo 8000 plastičnih lončkov, mimo naše okrepčevalnice naj bi namreč teklo skoraj 12000 tekačev. Če v vsak lonček natočimo samo 1 dcl vode, je to vseeno enormna količina. Kako to vodo spraviti do okrepčevalnice? Andrej je napeljal cev iz kuhinje v prvem nadstropju do pritličja, kjer sta Simon in Vito točila vodo v bidone in jo nosila k okrepčevalnici. Tam so jo punce nalivale v kozarčke. Bojda so delale brez prestanka. Voda pa je dobesedno izginevala, da sta jo Vito in Simon komaj sproti nosila. Porabili smo dobrih 6000 kozarčkov. To pomeni, da se je na naši okrepčevalnici odžejal vsak drugi tekač. 

Maks in Ivan sta na električnih kitarah že med maratonom požela kar nekaj pohval in bučnih aplavzov. Kasneje pa so ju prav posebej omenjali še na forumih. Kar je najpomembnejše je pa to, da sta neizmerno uživala. Simon je rekel, da to pa ni kar tako, da takšen »no name band« špila pred 12000 glavo publiko in da je to hujš kot na koncertu od Sidharte.

Za tekaško množico je seveda ostal kup smeti, ki ga je bilo treba pospraviti. Ker se je pobiranje lončkov izkazalo za zamudno opravilo, je Simon menda prinesel kar lopato za sneg. Potem je šlo pa hitreje.

Za vse prekrasne fotke pa zahvale Aljoši, ki je silom prilike v roke dobil Vitov fotografski aparat. Vito namreč ni mogel fotografirat, ker je ves čas nosil vodo. Edina napaka našega fotografa je ta, da se je tako trudil s slikanjem nas tekačev, da njega ni niti na eni fotki. Sem pa zato uspela izbrskat eno drugo njegovo fotografijo.

 

Sodeč po tem, da v firmi še vedno poslušam razne zgodbice z maratona, verjamem, da sta Simon in Vito izjemno uživala v navijaških vrstah. Za Brino in Maksa je bila to nepozabna izkušnja. Oba sta nama po teku skoraj dve uri pripovedovala kup dogodivščin, ki sta jih doživela. Tudi babici sta bili navdušeni in polni zgodb s terena. Takšen dogodek tako ne bogati samo tekačev, ampak je pravo doživetje tudi za navijače. In navijači na Ljubljancu ste zakon!

 

 

 

 

 

 www.energe.si

Ljubljanski maraton 2014

 

Po dolgem času sem se spet prijavila na Ljubljanca. Ker je bil prvič v enem krogu, smo v Energe rekli, pa pojdimo pogledat.

Priznam, da sem imela kar malo treme. Razdalja po vseh letošnjih podvigih ni bila vprašanje. Kaj pa hitrost? Za 40. rojstni dan sem od Nataše dobila prav posebno darilo. Podlogo za miško s »spiskom« kaj moram naredit do 50. rojstnega dne. Med kupom izzivov, ki sem jih že opravila in tistih, ki me še čakajo, je bil tudi ta, da maraton pretečem pod štirimi urami. Po neuspehu v Berlinu in Rimu, ko sem obakrat tekla 4:01, je bila tole nova priložnost. Poleg tega mi je Nataša zagrozila, da bom mogla z njo v Berlin, če mi ne uspe v Ljubljani. Saj ne, da bi ne šla v Berlin. Z veseljem, če sem čisto iskrena. Ga imam v prekrasnem spominu. Ampak, nisem vsak dan mlajša, pa tudi ne vem, kdaj se mi bo še dalo toliko trenirat kot letos, če mi torej ne uspe tokrat, ali mi sploh bo?

V mesto sva šibala kar na kolesih, kar se je izkazalo kot dobra odločitev, saj sva se izognila iskanju parkirnega prostora. Tudi v garderobi ni bilo gužve. Ampak ko sva slekla topla oblačila, je bilo pa mrazzz, da že dolgo ne tako. Na srečo sem v enem od bližnjih lokalčkov našla tudi stranišče brez gužve. Ker zadnje čase tečem večinoma traile, kjer se nas na štartu v najboljšem primeru nabere kakih 300 tekačev, je bila množica na štartu Ljubljanca pravi šok. Sploh zato, ker je bilo v domačem mestu in pred dnevom maratona nisva kaj posebno študirala kje so garderobe, pa boksi in podobno. Ko gremo na maraton v kakšno velemesto, si to vedno pravočasno pregledam. Boksi so se polnili in tudi midva sva bila že pripravljena na štart.

Prvih 21 mi je minilo, da ne vem kdaj. V vsej tej množici je bilo tudi veliko znanih obrazov, pa sem rekla besedo, dve in čas je hitro tekel. To, da smo spet tekli v »staro« smer mi je zelo odgovarjalo. Slovenska in Dunajska po štartu delujeta vsaj pol krajši, kot če ju postavijo pred cilj. 

Na 5. kilometru me je navijač ob progi spodbudil: »Punca teč hitro, teč, boš predsednika ujela.« In res sem pred sabo zagledala Pahorja. Na Drenikovi je družinica na okno svojega stanovanja postavila zvočnike iz katerih je odmevala glasna glasba. To! Bravo navijači! Hvala vam! Na Vodnikovi me presenetita Nataša in Gregor. V letu nastane tale fotografija.
 

 

En, dva, tri in že sem se približevala Cesti na Brdo, kjer me je čakala prav posebna postojanka. Energe je tudi letos postavil svojo okrepčevalnico, kjer so vodo med drugimi delile tudi moja Brina, mami, tašča in nečakinja, vzdušje na progi pa dvigoval moj Maks na električni kitari. Nekaj hitrih cmokov, objemčkov in polna energije se poženem naprej.

 

 Kmalu sem na »novem« delu proge. Tečem skozi domači del mesta, ob progi še vedno veliko navijačev. Otroci ob progi stojijo v špalirjih in ponujajo svoje rokice za »petko«. Tega ne zamudim za nobeno ceno, tudi če moram včasih z enega konca proge na drugega. Na Livadi nabijajo bobni. Ponese me naprej. Na Peruzzijevi navijata Mojca in Boris s transparentom na katerem je moje ime. To mi spet da nove energije!

Tečem z gručo prešernih tekačev. Tempo jim dopušča, da brez prestanka klepetajo in spodbujajo navijače. Tekači torej navijačem vpijejo: »Bravo navijači! Samo še malo!« Vzdolž celotne proge je res veliko navijačev. Ljubljana se lahko tozadevno brez sramu pomeri z največjimi maratoni. In ne samo, da ob progi stojijo, navdušeno tudi navijajo. Skakanje, transparenti, glasba in spodbujanje so zame kot energija direktno v žilo.

Klanec na Hradetskega je mala malica. Letos smo pa že kake hujše višince čez dali. Po 30tem kilometru prehitevam tekača za tekačem. Zdaj je na plano prišla moja ultra kondicija. Kljub temu se cesta tam mimo Stožic vleče in vleče. Sonce pripeka, veter piha, jaz bi bila rada že v cilju. Dve najstnici skačeta in glasno navijata: »Gospa dajmo, dajmo, prehit tega tipa.« Opažam, da ženske navijajo bolj sproščeno kot moški. Ni jim nerodno skakati in vpiti. Moški so bolj zadržani.

Pa ni dolgo in že zavijam v staro Ljubljano. Proga se tam zoži, z obeh strani je obdana z ograjami, ob katerih je reka navijačev. Ko vijugam mimo Stolnice, proti Tromostovju in gor na Miklošičevo, sem polna zanosa in energije. Že zavijam nazaj na Slovensko. V tem trenutku, 200 metrov pred ciljem, po 42 kilometrih, pa si z vso resnostjo zaželim, da bi bil cilj bolj na začetku Kongresnega trga in ne čisto na njegovem koncu. No, to je ena taka tekaška cvetka. Igra uma. Grem in tečem 42 kilometrov, na koncu pa bi barantala za 10 metrov.

In ravno sredi te težke umske telovadbe tam nekje okrog Pošte zaslišim klice Nataše in Nataše. Na hitro se nastavim za eno fotko moji najboljši navijačici in odnese me proti cilju. V zavoju na Kongresni trg zaslišim kako napovedovalec napoveduje moje ime in že sem v objemu mojega dragega. 3:54:15 in moj najboljši maratonski rezultat! Kličem Natašo: »Piši kuči, propalo, jaz ne grem v Berlin!«

 

Valamar Trail (53km/1550vm)

Za mano je prekrasen vikend. Valmar Trail – 53km in 1550vm po razgibani istrski obali. Proga trda, kot se za Istro spodobi. Gor pa dol. Zdaj smo na morje gledali z višine 500 metrov, potem smo se spustil dol in tekli po samotni peščeni plaži, pa spet gor, po ozkih stezicah in čez kamnite istrske vasice. Razgledi in pogledi, da »gate trga«.

Proga je bila pripravljena in označena vrhunsko. Pa tudi jaz sem zdaj že bolj izkušena »trailerka« in se ne zgubljam več na vsakem drugem razpotju. Sem že pogruntala logiko tehle trailov. Preprosto. Če prideš do razpotja in je ena potka taka lepa in široka, druga pa ozka, strma in zaraščena, definitivno izberi drugo. Ne moreš falit.

Ma, saj zdaj pa že veste, da se moram malo hecat. V resnici ne morem izrazit občudovanja do fantov, ki tele traile postavljajo. Zamislite si, kako je označiti 73 km dolgo progo z malimi zastavicami v razmaku 10 do 20 metrov in po vseh teh različnih terenih. Vsaka vam čast!

Zvečer sva se z možem iz Opatije ob morju pripeljala v Rabac. Opatijsko riviero obožujem. Sploh v pozno popoldanskih odtenkih. Prekrasno. V Rabcu pa še nisem bila. Tokrat prvič. Obala me je že zvečer navdušila. Na prvi pogled neprijazna, zdelana od valov in burje, pa skriva prekrasne peščene zalivčke s kristalnim morjem. Pogled na okoliške vzpetine je že zvečer povedal, da bo za tistih 1500 višincev treba nekajkrat kar močno »zagristi v kolena« in da bodo tudi spusti »na glavo«.

Ker imam trenutno v službi izjemno veliko dela, sem bila utrujena, kot že dolgo ne. Psihično in fizično. Zato res nisem vedela kaj naj pričakujem. Sklenila sem, da bom po štartu videla, kako zadeve tečejo. Če bom kot cunja, se ne bom gnala. Bom uživala v razgledih, ko se bom naveličala, bom pa odstopila. Če pa bo počutje uredu, bom dala vse od sebe, saj sem pridno trenirala.

In že je jutro, znani obrazi na štartu, sonček že kuka na vzhodu. Obožujem štarte. No, cilje seveda še bolj. Ampak to je že druga tema. Ko se minute odštevajo in napetost raste, vse vrvi, govori, miga in se ob »poku pištole« sprosti v eno tako prav posebno energijo.

Tudi jaz sem nabita z energijo. Utrujenosti ni več. Samo osredotočenost na progo. Kmalu po tem, ko smo zagrizli v prvi klanec, smo se z nekaj puncami začele prehitevat. Zdaj je povedla ena, pa spet druga in tako naprej iz kilometra v kilometer. To je na ultrah res nekaj posebnega. Nič ni odločeno na hitro. Preizkušnja traja dolge ure. Na trenutek je fizična, potem psihična, ko fizične moči poidejo celo duhovna. Lahko si še tako dobro pripravljen, a če glava, čustva in prepričanja ne sodelujejo, je vse zaman. Občutki so nori. Na trenutek že popolnoma brez energije, konkurentka me prehiti, ampak volja ne upade. Potem energija od ne vem kje, pa spet tečem in prehitevam, kot da sem pravkar šele začela. Vse niha.

Na tako dolgi progi se itak vedno odvije cel kup zgodbic. Tale je recimo o tem, kako se motivirati za hiter vzpon po hribu navzgor. Tečem in malo pred Goro Glušići vidim eno tekmovalko z glavo v grmu. Nekaj dela tik-tik-tik. Tečem mimo, gledam in dokler dojamem, da si ženska prižiga cigareto, sem že mimo. V grmu je tičala, ker je pač močno pihala burja in se tisti cigaret ni hotel prižgat. Ma ja, si mislim. Saj ni kaj, če je kadilka, po štirih urah pač že paše en cigaret, a ne. Potem pa pomislim, kako bo, če me slučajno prehiti s cigareto v roki in bom jaz, ki že zdaj diham na škrge, vohala še dim. Me je kar pognalo v strmino. Hitrost torej včasih ni samo posledica dobre pripravljenosti.

Druga zgodba govori o tem, kako se motivirati, da se na progi ne zgubiš. Malo pred Bartolići iz šume priteče sotekmovalec iz Bosne. Pravi, da se je že dvakrat izgubil. In da bo zdaj tekel z mano, ker ima pa tega zadosti. Seveda mu poskušam dopovedat, da jaz nimam ravno dobrih referenc za se držat proge, ampak človek pač ni bral mojih dogodivščin z Istre 100miles in mi ne verjame na besedo. Ker se me kar drži in me zasleduje, me oblije en tak občutek odgovornosti, da ga pa res ne smem zafrknit in se moram res skoncentrirat na progo. In mi to celo uspe.

In zadnja govori o tem, kako se motivirat za res ubitačen spust. Med tekmo seveda nisem vedela, da sem dobro uvrščena. Imela pa sem en dober občutek in počutila sem se enkratno. Nekje na 30 kilometru me je prehitela punca, ki je bila kasneje tretja. Ko je pičila mimo mene je dajala občutek, da je polna moči in navita na polno. Kako je šibala v klanec, po katerem sem se jaz vlekla kot smrkelj. Pa jo spet ugledam pred sabo kake štiri kilometre pred ciljem. Nisem mogla verjet svojim očem. Prehitim jo v letu. Tako sem tekla dol po klancu, da sem se vprašala po zdravju. Sem si rekla, pa baba, ti si mati, pa žena, pa stara si 42, a bi se rada zdaj ubila na temu skrotju? Ampak sem še kar tekla. In sem jo v zadnjih štirih kilometrih prehitela za 6 minut.

Cilj je bil pri hotelu Valamar. Tečem, gledam kje je ta ciljna arena, da slučajno zdaj na koncu kaj ne zafrknem. Čudno, a je to? Kajti v trenutku, ko se bližam ciljnemu balonu, se skozi ciljni lijak rineta dva turista z vozičkom polnim kovčkov in z mislimi že na počitnicah. V tistem zaslišim, kako se napovedovalec dere, da v cilj prihaja drugouvrščena. Če verjamete al ne, sem skočila čez vse tiste kovčke, pa še čez oba turista zraven. Upam, da objavijo kake slikce iz cilja. Ker sem bla po moje bolj srečna kot Gebre, ko je postavil svetovni rekord. Po skoku čez turiste sem se vrgla v objem možičku, ki se je skoraj zjokal od ponosa.

Pa še to moram povedat za konec, da sem bila res vesela, da sem se odločila za krajšo progo, ker je bilo »trpljenja« prej konec. Saj veste kaj mislim s »trpljenjem«, a ne? To je tisto, ko si rečeš, kaj mi je pa tega treba in prideš naslednjič spet.

 

Triatlon Jesolo Italija

Prvega ne pozabiš nikoli.

Ko sem pred leti začel ponovno teči, si nisem niti pod razno predstavljal, kam me bo to pripeljalo. Kratki jutranji teki dolgi 3km, so se mi zdeli vrhunec skrbi zase. Mislim, da je bilo leta 2005, ko sem po pretečeni desetki prvič v živo gledal tekače na Ljubljancu v njihovem lahkotnem drncu. Vse skupaj me je tako prevzelo, da so mi šle kocine pokonci. V daljavo usmerjeni pogledi, lahkoten korak in umirjeno gibanje teles  - nadrealistično. Mater, tudi jaz hočem teči dlje in hitreje, se je v meni prižgal ogenj. Tekaška pot me je vodila preko prve polovičke, do prvega pravega Ljubljanca. Sledili so Berlin, Trst, Dunaj, Rim, Amsterdam in še mnogi maratoni, vse do prvih ultra in gorskih tekov. A letošnjo zimo me je med pripravami na 100milj Istre skoraj zaustavila poškodba kolena. Po uspešno zaključenih 100miljah Istre, sem izgubil vso motivacijo za tek. Kratki teki me niso več zanimali, dolgih pa nisem hotel več teči, saj me je bilo strah, da koleno ne bo zdržalo, zato sem bil v precepu kako naprej.

O triatlonu sem do takrat že večkrat slišal, saj se nekaj mojih prijateljev in znancev ukvarja z njim. Med debatami sem imel vedno veliko argumentov proti, češ, kje naj plavam, nimam kolesa, obleke, … Skratka, tek se mi je zdel bistveno enostavnejši. Kljub temu me je črv malodušja preveč razjedal, potreboval sem trening, napor, svež zrak in plapolanje krvi v žilah. Potreboval sem nov izziv. Prijavil sem se na Triatlon za vsakogar v Čatežu, a po začetni evforiji, nisem več čutil zadovoljstva. Izziv je bil preskromen. Na morju sem nekajkrat preplaval 1500m in videl, da zmorem. Kolo mi ni predstavljalo težav, a se mi ni dalo trenirati za tako kratko razdaljo. Ženin predlog, naj se preprijavim na Dnevnikov dolgi triatlon, se je izkazal za zmagovitega. Hvala Katja. Spremenil sem prijavo in ponovno začutil ogenj v sebi, motivacija na full. Poklical sem Martina in se včlanil v TKL. Na prvih plavalnih treningih sem se trudil ostati živ. 50m kravla mi je predstavljalo boj na življenje in smrt, srce je norelo, pljuča so lovila zadnje atome kisika, bila je ena sama agonija. Počasi sem se umiril in začel upoštevati nasvete trenerja. S kolesom sem postal reden gost na Šentjoštu. Slabih 50km z zmernim vzponom je bil lep poletni trening.

Kolesarska trasa za Dnevnikov dolgi triatlon gre iz Lucije na Korte in nazaj do Lucije in tako štiri kroge, kar nanese kar nekaj višincev. Zato sem sklenil, da jo grem pred tekmo zvozit. Da jih dobim v noge. Na polovici prvega kroga sem na Kortah vprašal za pot in medtem, ko sem speljeval, sem nekaj izumljal s prestavljanjem. Rezultat je bil zlomljen nosilec menjalnika. Vse kar je viselo s kolesa sem zvezal kar z listi kanele iz žbunja ob cesti. Tako sem ob kolesu pešačil do Šareda in potem na glavo v Izolo. S planiranim treningom ni bilo nič, v glavi pa je ostal dvom, sem dovolj treniral?

Nekaj dni pred tekmo sem od organizatorja dobil sporočilo, da je tekma v Luciji odpovedana! Shit! Kako neresno, neprofesionalno. Tako sem si ga želel, toliko truda in treningov, potem pa en mail in vsega je konec!

Na srečo mi je Mitja pred nekaj dnevi poslal obvestilo za Olimpika v Jesolu. Skalkuliram in že sem prijavljen. Komaj čakam petka, da odrinemo v Italijo. Po vsej gužvi v službi in paniki, da ne bom pozabil kolesa, neoprena, superg ali sebe, se šele v Jesolu zavem, da je tam še vedno poletno vroče. No, vsaj opremo za tekmo sem imel, če sem bil že brez kratkih hlač. Pri prevzemu številke spoznam starejšega Angleža, ki je že vrsto let aktiven triatlonec. Povem mu, da bo ta moj prvi. Odgovori mi, da sigurno ne zadnji!

Naslednje jutro kar nekaj nervoze, saj sta start plavanja in menjalni prostor nekaj kilometrov ven iz kampa, kjer smo nastanjeni. V menjalnem prostoru obesim kolo, nastavim copate, kolesarske čevlje, bidon, nalepke na čelado, na kolo, trak za številko, skratka en kup dela in taktiziranja in zelo malo prostora.
 

Oblečem neopren in si še zadnjič ponovim v glavi. Začni počasi, plavaj umirjeno, v tranziciji najprej čelado na glavo, potem peš ob kolesu do črte, nazaj ponovno peš, čelado na kolo,.. Uf,  na koliko stvari je potrebno mislit. Srečam Mitjo, ki mi da nekaj uporabnih napotkov, THX.
 

Na start pride še celotna družina in močno me stiska v grlu. Trema je huda. Start plavanja je v skupinah, skočim v vodo in čakam na znak. Začnem iz ozadja saj želim imeti prostor, a kaj hitro ugotovim, da se bomo kljub temu mahali in brcali. Vse se dogaja izredno hitro, kar naenkrat smo že pri boji. Obrnem in nadaljujem s prsno, lažje mi je in grem enako hitro kot ostali okrog mene.

 

Že sem pri koncu in telečjih nog tečem v menjalni prostor po kolo. Okoli mene vse brzi v želji po čim hitrejši menjavi. Čevlji so že na pedalih, vse je optimizirano do maksimuma, vsaka izgubljena sekunda šteje. Sam se v nedeljskem ritmu opravim v kolesarsko opremo in odšibam na 40km progo. Prvi krog se malo šparam, nato stisnem vse do četrtega kroga, ko me začne počasi zmanjkovati.

Ponovno sem pred menjalnim prostorom, sodnik me usmeri in že se preoblačim v tekaško opremo. Končno! Tu sem doma. Tečem in razmišljam, kdaj sem bil nazadnje na desetkilometrski tekmi. Kako naj tečem? Pri ultrah sem po desetih kilometrih komaj ogret, tu pa bo vsega že konec?! Potegnem in šibam, vem da mi gre dobro, saj ves čas prehitevam druge tekmovalce. Pritečem v cilj ves zadovoljen, tole je super, zelo dinamično in silovito. Katarza je neizmerna, To!
 

Ko se malo umirim, vzamem prigrizek in sedem na tribuno v ciljnem prostoru, nato prisede Anglež. Pogleda me in reče: »You will become addicted.« In jaz odgovorim: » Yes, I allready am.« Triatlon me je navdušil s svojo raznolikostjo in univerzalnostjo, zato grem naprej po tej poti.

Yes I'm addicted J

Trail Maniac (57km/1800vm)

Portschach, kraj ob Vrbskem jezeru je letos ponudil 15/35/57 in 114km trase pod imenom Trail Maniak, ki se odvijajo in vijejo bolj ali manj okoli jezera. Gre predvsem za griče in hribčke s trail stezami ter z nekaj malega asfalta. Vplačal sem 57km/1.800vm z 1KT za UTMB in se po tekmi zadovoljen vrnil domov z izpolnjenim planom.

Dan prej sem brez zastojev in problemov dvignil številko ter s kuponom za testeninko obiskal eno od bližnjih gostilnic, ki so bile navedene na kuponu ter v miru pojedel dobro pripravljene špagete. Zanimiva ideja, ki sem jo doživel prvič. Preostala kupona, ki sta nudila masažo po tekmi in belo klobaso z brezalkoholnim pivom sem vrgel stran. Ne rabim.

Letošnja 6.izvedba Trail Maniaka je postavila štart na majhen trg v centru kraja z obupnim in brez idejnim imenom....Monte Carlo! Ne predstavljam si, da bi kaj podobnega videl v Bohinju ali na Bledu. No, slednji mi že malo zbuja dvom. Atmosfera na startnem prostoru, ki ga s treh strani obdajajo in zapirajo zgradbe je dobra, pozitivna in jo glavni »spiker« le še plemeniti . Glasno najavlja favorite tekme. Sobotno jutro je nalepilo sonce na nebo in razveselim se srečanja z Urošem Feldinom, ki je prišel v spremstvu Anite, Romane in Janeza Stočka. Pravi, da ni najboljšega zdravja a bo seveda stisnil zobe. Poslovim se od mojih dveh, ura je 8.00 in prvi start uspe.

Manj kot kilometer ravnine in že grizemo v prvi hrib nad mestom. Kilometri proti Veldnu (12,3km), ki je na koncu jezera se vijejo v glavnem po gozdnih in deloma makadamskih poteh. Precej mehka in ponekod tudi blatna podlaga mi je všeč saj v povezavi s kratkim korakom ne dražita moje načete zadnje stegenske mišice. Kasneje sem prihajajočo bolečino odpravil s tabletom in toliko o tem problemčku. Gor in dol vijugamo ter se malo prehitevamo. Nič posebnega, le sonce je pridobivalo na moči. V Veldnu prvič koristim okrepčevalnico in pozdravim Uroševo spremstvo. Po cca.1-2km zapustimo asfalt ob jezeru in pričnemo z blagim gozdnim vzpenjanjem proti najvišji točki tekme, Pyiramidenkoglu (850nm-25km).

Sem ter tja pade kakšen od petih gelov in požirek vode iz kamele. Na vrh pridem malo po štartu tekačev na 35km in ravno prav, da se srečam z mojima najljubšima navijačema. Pijem in dotočim ter jem vsega po malo. Nekaj drobnih besed z Joštom in Tanjo ter brž navzdol po nekaj časa isti poti kot navzgor in kasneje odcep v smeri Celovca in po drugi strani jezera proti cilju. Prehitevam počasnejše na 35km, kar mi daje zagon, sicer bi lahko lebdel v nekem nedorečenem tempu, ki bi sigurno pomenil nazadovanje. Nekajkrat me zmoti slabo oz. dvomljivo označena trasa, ki me na kakšnih odcepih zadrži za nekaj sekund, ter me prisili k uporabi logike v iskanju prave smeri. Enkrat celo pokličem pet tekačev nazaj, ko so zgrešili ne dovolj označen odcep! To bo moral drugo leto organizator vsekakor popraviti. Prav tako je kakšen prehod čez glavno cesto ostal nezavarovan??! Na enem od takšnih prečenj (direkt iz gozda na cesto) je k sreči promet umirjal kar Janez, medtem ko je čakal na Uroša. Aniti se zahvalim za požirek pijače. Vroče je že in kamela je skoraj prazna. Čez 2km je v Europarku okrepčevalnica na 40,3km kjer »dofilam« in vase zmečem nekaj hrane, predvsem pa pijače. Gremo dalje! Še malo po parku ob jezeru in kasneje v podvoz pod železnico v gozd in po nasprotni strani jezera kot dopoldne, proti cilju. Zdeluje me žeja, noga je ok. Še vedno prehitevam tekače s 35km in sedaj tudi s 15km, ki so štartali ob 13.00.

Seveda sem prehitevan tudi jaz in se tako počutim tudi bolj domače.  Gor in dol, gor in dol....niso hudi klanci in niti dolgi ampak jih je pa veliko in več kot bi si mislil. V teh zadnjih 20km je komaj kje kakšna kapljica vode iz ne preveč živahnih potočkov. Gelov mi zmanjka prekmalu, kamela je presahnila in za zadnjih 8-10km sem suh. Zadnji kilometri se mi neznansko vlečejo. Moči ni, zasledovalci se bližajo, dehidracija trka na telo in prosi, če se lahko ustavi. Bo se ustavilo, a šele v cilju.

Ko tja prispem, se šele medtem, ko pijem in pijem, zavem kakšno pomanjkanje tekočine sem trpel. Praznil sem kozarce enega za drugim ter po koščkih dodajal čokolado, prestice.....na koncu vzamem še Erdinger in stopim v blagodejno senco k mojima v objem. Ko sem spil še enega, bi pa lahko že začel Brdavsa izzivat.  Pivo je bilo brezalkoholno, sicer bi se spravil na Krpana.

V cilju sem čestital še Urošu ter odlični ultramaratonki Nataši Robnik, ki se nama je pridružila in me veseli, da sem jo končno uspel spoznati. Čestitke veljajo tudi preostalim Slovencem.

Trail maniak sem bil, ker je tekma zraven Celovca, torej blizu in točka za UTMB vedno dobrodošla. Preživeli smo kvaliteten vikend brez izgubljanja na trasi...to pa je že tema za STL in njene poznavalce.

Ultramaraton Logarska (73km/660vm)

A ti pa za drugo leto vadiš?« mi je lansko leto po pretečenih 73km od Celja do Logarske doline s širokim nasmehom zaklical mož, ko sem po končani podelitvi medalj zlezla na prazne stopničke in se mu nastavila za eno fotko. Zakaj pa ne? Da drugo leto pridem spet, sem bila odločena že takrat. Že med tekom sem namreč sklenila, da pridem »poravnat račune« in izboljšat doseženi čas. Zaželela sem si, da naslednje leto pridem s spremljevalcem na kolesu in brez ustavljanja na postajah pridobim nekaj časa. Predvsem pa sem si želela ob sebi nekoga, ki bi me priganjal in spodbujal, ko se mi v glavo prikrade »kriza«. Koga bi si lahko ob sebi želela bolj kot svojega dragega? A na to ni bilo preveč upati, saj težko, da bi on izpustil kakšno tekmo. A ne Andrej? A, če si nečesa močno želiš, menda vse stvarstvo teži k temu, da se ti želja uresniči. In se mi je.

Tako sem v soboto zjutraj spet stala na startu v Celju, pred mano pa je bilo za »en šiht teka«. Skrita želja je namreč bila, da se v cilju pojavim prej kot v osmih urah.
Če je celo noč deževalo, pa je dež prenehal prav za toliko, da smo po suhem štartali, potem pa nas je spremljal celo pot. Ker so bile sicer precej visoke temperature, me to sploh ni motilo. Pravzaprav sem razmišljala, če bi po letošnjem mokrem poletju sploh še znala teči po soncu.

Prvih 20km ob Savinji sem se počutila kot v tisti pesmici »Pujs v mlaki čofota«. Ampak prav zaradi vsega blata in luž, so kilometri minili kot bi trenil, saj sem se ves čas koncentrirala na korak.
V Letušu sem bila malo presenečena, saj nismo zavili na stransko cesto pod gozdiček, ampak smo nadaljevali po asfaltu. Nazaj grede sem iz avta videla, da je narasla Savinja dobesedno odplaknila del poti, ki gre neposredno ob reki. Tek do Mozirja tako ni bil preveč prijeten, saj je bilo kar veliko prometa, pa še kakšen dodaten kilometer smo pridelali, vsaj moj Suunto je tako rekel. 

V Mozirju me je pričakal moj dragi na kolesu. Pravkar je pribrzel iz Logarske, kamor je zjutraj po štartu odpeljal avto. Od tu naprej sem imela »a la cart« postrežbo. Jaz sem samo tekla, možiček pa je skrbel za vnos hrane in pijače. Hrabro je prenašal tudi vse moje krizice. In me na pravi način motiviral. Hvala ti in velikega lupčka! 
Dež je kar nalival in verjetno je bil bolj neprijeten za spremljevalce, kot za nas. Kljub temu pa tudi tokrat ni šlo brez sočnih pripetljajev. Na makedamu proti Ljubnemu je proti nama z veliko hitrostjo pripeljal avto. Čeprav mu je mož mahal, jaz pa sem odskočila na skrajni rob ceste, je ob nespremenjeni brzini zagazil največjo lužo in me zalil do vratu. Glede na registracijo ni bil iz tistih krajev, zato sklepam, da je bil strastni spremljevalec kakšnega drugega tekača in me je s tem manevrom hotel onemogočiti ali pa je vnet »ljubitelj« tekačev. Če sem bila prej samo mokra, sem bila potem premočena.

V Ljubnem sem blatne in namočene trek superge zamenjala za cestne in prvih nekaj kilometrov se mi je zdelo, da letim. Potem so me klanci vrnili v realnost.

Gruča deklet nas je že iz Celja tekla v podobnem tempu, ampak za razliko od zmagovalne fantovske trojke, smo se me borile med seboj. Z nekaterimi smo se prehitevale in prehitevale.

Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, ki bi jih za ohranitev psihičnega zdravja ultramaratoncev ukazala odstraniti. 17 kilometrov do cilja se po pretečenih 56 sicer ne sliši veliko, ampak od kilometra do kilometra pa se tisti asfalt vleče kot čreva.

Kmalu po vstopu v Logarsko pred seboj zagledam prijateljico Natašo, ki se je borila na 17km progi. Neverjetno! Kar nisem mogla verjet svojim očem. Pred tekmo me je zafrkavala, da si želi, da bi jo slikala v cilju. Zato pospešim, se derem, naj si popravi frizuro in jo v letu prehitim. Saj vem, da je šla tko počasi samo zaradi fotke. To je pač ženska nečimrnost. Ampak mene je pa tako motivirala, da sem v zadnjih dveh kilometrih za seboj pustila še dve konkurentki.

Na zadnjem klančku me je mož nahecal, da mi je ena punca tik za petami, kar me je pognalo čez cilj v boljšem tempu, kot sem tek začela pred 73 kilometri in 7:50 urami. In si pritekla stopničke v kategoriji. No, pa lani le nisem zastonj vadila.

Zdaj imam sicer problem. Ker sem v mladih letih trenirala predvsem ležanje na kavču in branje knjig, si v stanovanju nisem omislila vitrine za pokale, pa zdaj ne vem, kam naj ga postavim.

24. ur Sv. Primož nad Kamnikom

A ste že slišali tisto: »Pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči.«

Lani sva z dragim prišla na Primoža, ker sva želela opraviti en nočni trening pred Bielom. To je bila za naju prva preizkušnja v »gorskem teku« in tista, ko sva »not padla«. Tako sva navdušena cestna tekača in gornika postala gorska tekača. Zdaj se včasih čudiva, kako nama že prej ni potegnilo, da lahko ljubezen do hribov in strast do teka tako enostavno združiva v en šport. Če ima kdo mogoče idejo, kako v to vključiti še tretjo strast, to je surfanje, bo Andrej zelo hvaležen.

Lani sem na Primožu po tihem štela vzpone potrebne za medaljo in v glavo mi je zlezel »črv«. Sledili so cestni teki po planu, mednje pa so se po tihem prikradle tudi gorske in trail preizkušnje. Leto je bilo hitro okoli, pred vrati pa nova preizkušnja na Primožu.

Ker sem po Istri bolj malo trenirala, čez praznike intenzivno dopustnikovala in zadnjih nekaj dni padla še v gužvo v službi, sem že razmišljala, da Primoža izpustim. Nekako nisem našla prave motivacije. Če sem čisto iskrena, sem pravzaprav prišla zaradi Nataše, ki se je lani kot moja spremljevalka odločila, da se letos preizkusi kot tekmovalka, pa se res ni spodobilo, da jo pustim na cedilu.

24 ur je dolgo časa, a še en dokaz, da je čas relativen, saj pravzaprav zelo hitro minejo. Dolge so v smislu, da se zgodi marsikaj. Ultra je pač posebna preizkušnja. Da zdržiš na progi se mora poklopiti veliko zelo različnih dejavnikov. In kratke, ker se zavest nekako zoži in ko kasneje gledam nazaj, se mi zdi, da je minilo tik tak.

Štart, prvi hud vzpon, prva bližnjica po gozdu, po dolgi beli cesti z mislijo »kje je že tista kmetija«, en hujši klanec, druga bližnjica, že zavijemo v gozd, saj smo že skoraj gor, pa pravzaprav nismo, prva kapelca, potoček, druga kapelca in že se zasliši glasba z vrha, pa še zadnji vzpon pred ciljem. Spust po obratnem vrstnem redu in potem še enkrat, pa še enkrat, pa ….

Mogoče se sliši dolgočasno, pa ni. Na poti vsakič znova odkrijem nove detajle vredne pogleda, ki polnijo dušo. 24 ur se srečujem z znanimi in novimi obrazi. Enkrat utrujeni, drugič nasmejani, vsi pa polni notranjega veselja.

Ponoči se proga izprazni. Večina je odšla domov na krepčilen spanec. Kar naenkrat sem uvrščena na drugem mestu. In tako sama od sebe pride tudi motivacija zakaj vztrajati. Možgani se izklopijo. Samo še gor in dol v svojem tempu. Skoraj vsakič dobim tudi nagradico za pridnost, cmok od mojega možička, ko se najine poti križajo.

Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko sem trčila v svojo zgornjo dolžinsko mero, pa sem zavila še navzgor.

Hvala organizatorjem, ker nam omogočijo, da delamo »te bedarije«. Hvala fotografom in snemalcem za prelepe slikce in filmčke. Ta dogodek je v tem pogledu res izvrstno pokrit.

In še statistika, ki vam verjetno ni znana. Podjetje z ekipno zmago na tej tekmi je gotovo Energe. Energe team je namreč zlato medaljo v moški in srebrno v ženski, dopolnil še z nehvaležnim četrtim mestom v moški konkurenci. Bravo mi!

In tako so se tiste želje iz začetka tega zapisa uresničile.