sobota, 28. oktober 2017

Dalmacija ultra trail 2017 (100km/4000vm)


Življenje prinese vse vrste izzivov in naneslo je tako, da je bila Dalmacija ultra trail izbrana kot mesto prav posebnega dvoboja. Ta se je napovedal pred dobrega pol leta. Na Slivnici. Takrat se je nekaj svežih ultra trailašev tako zagnalo v prvi in drugi vzpon, da so na četrtem skoraj obležali. Takrat mi je ultra kolega omenil, da če bi bilo časa za še en vzpon, bi ga pa prehitela. Jaz pa ne bi bila jaz, če ne bi stegnila jezika, da na stotki ga pa gotovo namaham. Beseda je torej dala besedo, segla sva v roki in začelo se je iskanje pravega izziva. V možnih terminih in lokacijah se je tako kot prava pokazala Dalmacija.


Moje možnosti, da premagam nadebudnega mladeniča so ležale zgolj v njegovi neizkušenosti in potencialni zaletavosti. Redno se mi namreč dogaja, da na tekmah po petdesetem kilometru začnem serijsko prehitevati fante, ki so precenili svoje zmožnosti v prvi polovici tekme, zdaj pa jih dajejo krči, bruhanje in druge težave, predvsem zato, ker niso znali pametno razporediti svojih zmožnosti. Ultra pač ni polmaraton in je ni mogoče preteči na moč, ampak zahteva nekaj modrosti in trme.

Spomnim se komentarja gospe z ene od okrepčevalnic v Vipavi, ki je rekla, da punce skoraj brez izjeme vse nasmejane pritečejo izza ovinka, se na vse kriplje zahvaljujejo osebju na okrepčevalnici, pojejo pol banane in par oreščkov, spijejo kozarec vode in odšibajo naprej. Fantje pa izza ovinka večinoma prišepajo, ob tem komentirajo kakšen »sufer« je tekma, prostovoljcev na okrepčevalnici seveda niti ne pozdravijo, saj jih že zaskoči petčlanska podporna ekipa, ki jih poleže v ležalnik, eden od ekipe masira, drugi hrani, tretji preoblači, preostala dva pa spodbujata, potem pojedo vse in še več na okrepčevalnici, ter se odvlečejo naprej brez pozdrava. Jah! Razlike med spoloma!

Že dolgo se nisem na tekmo odpravila tako dobro razpoložena. Obetalo se je prekrasno vreme. Poleg tega me je noga po pol leta neprestanih bolečin nehala boleti in v tekaškem koraku sem se počutila kot v raju. Epsko bitko pa sem v glavi tako ali tako izgubila že poleti, ko je moj tekmec briljantno odtekel svojo prvo trail stotko in mi jasno nakazal, da ni eden tistih zaletavih mladcev, ampak ultraš z glavo na pravem mestu. Od tu dalje je bila prihajajoča tekma zame le še zabava.

Glede na vremensko napoved smo se proti jugu odpravili že v sredo. Ponujeni bonus skoraj poletnih dni na morju je pač treba izkoristiti. Omiš me sicer ni navdušil. Mestece na ustju Cetine je obdano s prekrasnimi gorami, ki rastejo iz morja tudi do tisoč in več metrov visoko, vendar so prekrasni razgledi večinoma pokvarjeni z brezdušno gradnjo. A se temu dejstvu nisem dala preveč motiti, saj sem vedela, da bodo razgledi več kot poplačani na tekmi.


V dneh pred tekmo smo se tako aklimatizirali z vzponom na bližnjo trdnjavo, aktivirali s kratkimi skoki v morje, polnili glikogenske zaloge s štrudljem in kostanjem izpod kuhalnice Drejka teama, se hidrirali v družbi našpičenih ultrašev in se tudi izdatno spočili. Priprava na tekmo, kot si jo lahko le zamisliš.

Start 100km preizkušnje je bil na trdnjavi Klis nas Splitom. Srednjeveške utrdbe in njihovo skrivnostno moč naravnost obožujem. Tokrat pa me je nočni mraz odvrnil od raziskovanja njenih skrivnih soban in sem se pred startom rajši grela v kavarni. Razgled na lučke Splita pred startom je dvignil adrenalin. Točno ob polnoči s petka na soboto je iz dveh piratskih pištol počilo in na sto kilometrsko avanturo se nas je pognalo dobrih sto ultrašev. Energe team ponovno na poti. Epska bitka se začenja. Po precej dolgem spustu s trdnjave, ki se je začel po zlizanih kamnitih potkah in stopnicah, se je pred nas postavil prvi vzpon.


Zrak pred lučko je migljal, kot da je ozračje megleno. Vendar je bilo nekaj drugače. To ni megla. To je prah. Začutila sem ga tudi v očeh in nosu. Z lučko sem posvetila okrog sebe in iz teme so se izluščile zoglenele silhuete dreves. Seveda, tod so poleti divjali strašni požari. Pogled me je navedel na razmišljanje o tem, kako smo majhni in nebogljeni pred silami narave. Poleg prahu, ki se je dvigal s požganih tal in dražil dihala, je bila tudi okolica neprijazna in pogledi prav strašljivi. Tako je, ko smrt pokosi življenje.  A hkrati je med vonjem po zažganem, med vonjem po koncu, z morja vsake toliko prineslo tudi svež vetrič, ki je opominjal, da se bo tu kmalu naselilo novo življenje.  


Obožujem nočni del tekme. Tema nekako zoži zavest. Potegne me samo vase, v svoje misli. Ni razgledov in pogledov, ki bi jemali pozornost. Verjetno svoje pridoda še zaspanost, a tisti drobni delček poti, ki ga osvetljuje naglavna svetilka, je prav čaroben. Rosne trave se svetlikajo, kot da so srebrne, skale tvorijo skrivnostne podobe, potočki se svilnato razlivajo proti dolini, iz grmovja ob poti se sem in tja posvetijo očke in takrat veš, da na poti nisi sam. Ponoči se tako stopim z naravo, da sem del nje. Nisem več vsiljivec v gozdu, ampak sem njegova prebivalka.

Na dolgem vzponu srečam Andreja, ki pravi, da bo odstopil. Pravi, da so se bolečine v križu, ki so ga zagrabile pred dvema dnevoma, na teh razdrapanih poteh močno poslabšale. Da se ne bo mučil do cilja. Zveni tako dokončno odločen, da ga niti ne poizkusim prepričati v nasprotno. Skupaj odtečeva nekaj kilometrov do naslednje okrepčevalnice. Jaz se počutim odlično. Noge se igrajo s terenom. Glava je na mestu. Duša vriska!

Pasji lajež v samoti noči vsakih nekaj kilometrov naznanja prihod v civilizacijo. Če temu lahko rečem civilizacija. Pot nas vodi čez odročne vasi v dalmatinskem zaledju. Življenje tam je težko. Kot neme priče tistih, ki so obupali in odšli, nas spremljajo zapuščene kamnite hiše. Podrti zidovi, zaraščena dvorišča, zarjaveli ostanki življenja. Pred mano osvetljena cerkev in pot, ki vodi prav čez pokopališče. Bi moralo biti strašljivo, pa ni. Migljajoče svečke v noči, kot opomin, naj uživamo vsak trenutek, ki nam je dan. Pa spet tema in vsakih nekaj kilometrov osvetljena okna okrepčevalnic. In prav v vsaki nasmejani ljudje, ki mi nesebično pomagajo, me spodbujajo in mi podarijo del svoje pozitivne energije.

Centimeter gole kože na stegnih. Na neprimernem mestu. Hlačke pod krilcem so zlezle gor, nogavčki pa dol. Hvala temi, da me ščiti pred nezaželenimi pogledi. Moje štrumpanteljčke vsake toliko razkrije le soj svetlobe tekača v prehitevanju. Takoj, ko nad obzorje pokukajo prvi žarki jutranjega sončka, pa oprema, ki se je ne bi sramovale niti prijateljice noči, poleti v nahrbtnik.

Čez dolino zrem proti Zadvarju. Zdi se nenavadno blizu. Skoraj bi se ga lahko dotaknila. A  izmuzne se kot privid, ko se pot začne strmo spuščati in ugotovim, da je med nama še globok kanjon. Zagrizem v njegove strme stene in prav v trenutku, ko imam vsega zadosti, se mi z dreves nasmejejo rdeča granatna jabolka. V teku enega poberem s tal. Sline se mi pocedijo ob misli na njegovo sočno vsebino. A tudi tokrat sem se veselila prekmalu. Granatno jabolko še ni zrelo. Izpljunem grenkobo. Takšno in drugačno.

Prekrasni borovi gozdički, kjer tečemo po mehki preprogi iz borovih iglic, pa spet pobočja, kjer so sonce, veter in voda skalo slekli do golega in naš korak tolče ob trdo dalmatinsko kamenje, se menjajo v naprej neznanem ritmu. Proga je večinoma prijetno tekaška. Razen morbidnega odseka kmalu po tranziciji, kjer je trasa speljana po brezpotju. Pot je dobesedno izsekana skozi obmorsko makijo ali pa se vije po skalah, ki so po travi nametane kot po topovski bitki.

Točno ob enih se iz dalmatinskega zaledja po strmem spustu prebijem na obalo. Na okrepčevalnici v Breli z Andrejo skupaj vzklikneva Nataši, ki se je pravkar podala na krajšo progo. Srečam Oskarja, spremljevalca mojega nasprotnika in izvem, da sem epsko bitko že davno izgubila. Tešky je tekel, kot da mu je za petami sam hudič in se že bliža cilju.


Sonce zdaj pokaže svojo moč. Naslednjih petindvaset kilometrov do cilja se mi smehlja iznad Brača, megli moj pogled, iz mene črpa zadnje kaplje znoja in preostale atome energije. Zdaj se pokaže, kako neskončno dolgi so lahko kilometri. Na okrepčevalnici v Pisku me preseneti Andrej. Nasproti mi je prišel s kolesom. V roke mi stisne sladoled. Zadetek v polno. Ni boljšega v takšni vročini. Žal je prijetna ohladitev prekratka.

Prav nesrečna se v strumnem koraku vlečem po zadnjem vzpončku, ki bi ga bilo sicer vredno preteči, a mašina je prekurjena od strašne vročine. Ob mislih, kako se bo ta vzpon vlekel, če ga bom prehodila, zavre še v možganih. Prekrasni razgledi zamotijo begajoči um. Zadnja okrepčevalnica nudi možnost ohladitve s cevjo za zalivanje. Užitek je v tistem trenutku primerljiv s celodnevnim kopanjem v termah.

Žuljček je med tem postal žulj in tudi žulil je prav tečno. Šivanke nimam sabo, se pa kot možna rešitev pokažejo trnji robidnic, ki rastejo ob poti. Superga zleti z noge, zaviham nogavičko, prebodem žulj in že tečem naprej. Najprej malo peče, potem pa je tek spet bolj udoben. Kmalu v daljavi zagledam plažo, kjer je cilj današnje avanture. Zadnji spust je seveda začinjen še z zadnjim vzpončkom, a kilometri zdaj kar letijo mimo mene. Sonce se počasi spušča za Brač. Njegova svetloba nežno boža kamnite hiše na obrobju mesta. Poigra se tudi z lički malih deklic, ki so postavile svojo okrepčevalnico. Kozarčki z vodo in mandarine so lično postreženi na kamniti mizici, kot bi stale na belem čipkastem prtičku. Trenutek neopisljive hvaležnosti in čiste radosti. Male stvari so tiste, za katere je vredno živeti.

V meditativnem počutju preskakujem zadnje kamnite stopnice pred ciljem, ko me kot izstrelek prehiti sotekmovalka. V nekem oddaljenem končku možganov se prižge alarm tekmovalnosti, a žal sem kot parnik, ki pluje v svoji udobni hitrosti. Preklop na višjo brzino žal ni mogoč.

Cilj pod mogočno steno Dinare. Odbleski zahajajočega sonca na morski gladini. Moji navijači. Noga je zdržala. Prvi tek brez bolečin po dolgega pol leta. Moj najboljši čas na trail stotki. Strasti in mir v duši. In spet rečem, da ne bom nikoli več, pa v isti sapi iščem nove izzive.


Ko zvečer zaprem oči, pride k meni velika ptica. Objamem jo okrog vratu in skupaj vzletiva. Letiva nad  prehojenimi potkami. Nad rekami, dolinami, vrhovi. Nad travniki, polji, gozdovi. Čez morje. Utrinki s poti se vračajo k meni povezani v novo zgodbo. Sto kilometrov napora v mojih spominih postane sto kilometrov čistega užitka in radosti. Hvala ti univerzum, ker lahko. Hvala vam ultra nori prijatelji, ker lahko z vami delim kilometre poti in ure klepetov.


nedelja, 15. oktober 2017

Vsak ultramaraton ima enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev


Za spremembo me je danes popadlo filozofsko razglabljanje. Povod je bila debata na družabnih omrežjih. Čeprav prežvečena, je spet potegnila tudi mene. Kdo je ultramaratonec? Kaj je ultramaraton? In kdo si s svojim ultramaratonskim rezultatom zasluži pozornost medijev?

Kdo je ultramaratonec, ne vemo. Zato, ker ne vemo, kaj je to ultramaraton. Ker termin še ni jasno definiran. Pa tudi če bo kdaj bil, ga bo v debati vedno možno zlorabiti. Kot se še vedno zlorablja beseda maraton. Saj vemo, o katerih razdaljah se še vedno razpravlja kot o »maratonskih«.  Marsikateri tekač je svoj prvi »maraton« uspešno pretekel na DM teku ali Nočni10ki.

Dokler torej ne vemo, kdo je ultramaratonec, do takrat ne bomo imeli zmagovalca teh debat, imeli pa bomo zmagovalce mnogih »ultramaratonov«, ki to mogoče niti niso in mnoge »ultramaratonce«, ki so samo tekači ali celo pohodniki.

Ko smo ravno pri zlorabi besed, ali veste, da je Superga italianska znamka športnih čevljev? In čeprav nihče od vas ne teče v Supergah, prav vsi za tek obujete »superge«. Ali pa »adidaske«. Ista zgodba.

Da je stvar še bolj zapletena in za razliko od krajših tekov, nosi ultramaraton, poleg rezultata, v sebi še zgodbo. Zgodbo o presežkih vseh vrst. S podaljševanjem razdalje, časa in zahtevnosti podviga, ta zgodba postaja širokim množicam vedno bolj nedosegljiva in zato vedno bolj epska.

Ključno je torej, da pri ultramaratonu ločimo rezultat in zgodbo. Rezultat je en sam. Jasen, merljiv in za vedno zapisan v statistikah. Zgodbe pa so na drugi strani povsem prepuščene domišljiji tistega, ki jih pripoveduje. In prav je tako. Vsak ultramaraton ima zato enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev.

Zapis o rezultatu je novica. Za zgodbo pa potrebujemo nekaj več. Da bi novica o rezultatu postala zgodba, mora biti začinjena vsaj še z naporom in odpovedovanjem, ki sta bila potrebna za uspeh. Ultramaraton pa tudi brez rezultata ponudi neskončno paleto presežkov, iz katerih je mogoče splesti dobro zgodbo.

Problem tako ni v novicah in zgodbah. Je pa lahko v njihovem sporočilu. In tu je odgovornost pisca, da svoje sporočilo poda jasno in nedvoumno. Če piše o rezultatu, lahko uporabi pojme kot so najboljši, najhitrejši, najdaljši le ob jasnih definicijah, klasifikacijah in primerjavah. Objektivnost rezultata je tu najpomembnejši del novice, kajti cilj tistega ultramaratonca, ki teče za rezultat, je biti najboljši.

Ljudje pa se ultramaratonov lotevajo tudi iz drugih vzgibov. Nekateri tečejo za dobro počutje, drugi iščejo svoje meje, tretji tečejo za dobrodelnost, četrti zato, da bi bili opaženi, peti uporabijo tek kot način osebne rasti, naštevala bi lahko do nezavesti. Ampak na vsaki ultri se pišejo zgodbe. In tudi tu naletimo na odgovornost pisca, da se zaveda vsebine zgodbe in jo kot takšno tudi poudari. Morda so to zgodbe o intimnem notranjem doživljanju in čustvih, ki se sprožajo ob dolgotrajnem naporu. Morda zgodbe o ozdravitvi ob pomoči teka. Lahko tudi zgodbe o doživljanju narave, ki se pišejo ob prekrasnih razgledih. Zgodbe o telesu, psihi in duši tekača. Lahko so to zgodbe o najbolj norih podvigih. Vsekakor pa to niso zgodbe o najboljših in najdaljših.

Vsaka taka zgodba se po spletu takšnih in drugačnih naključij lahko znajde tudi v medijih. In takrat bo, zaradi načina, kako mediji funkcionirajo, pridobila pridih senzacionalnosti. Verjetno zato, ker v teh norih časih lahko prodamo samo še nekaj šokantnega. Cilj pisca zdaj ni več objektivnost, temveč doseg čim širšega kroga bralcev. Tega se moramo zavedati. Zato v tem trenutku nastopi odgovornost tekača, ki je vpleten v takšno zgodbo, da je objektiven do samega sebe, da se zaveda, ter to tudi poudarja, ali mediju prodaja svoje dosežene rezultate, ali intimno zgodbo. Nič od tega ni boljše ali slabše. Le ločiti je treba med njima. Pet minut slave bo tako slajše.

In sladek naj bo tudi tek. Za rezultat ali zgodbo.

petek, 06. oktober 2017

Valamar trail 2017 (42km/1000vm)


Za mano je še en najlepši trail na svetu – Valamar trail. Rabac me res nikoli ne razočara. Pravzaprav me ta skriti biser Jadrana vsakič znova preseneti. Sprašujem se, zakaj me vedno znova tako očara? Mogoče zato, ker dolgočasna pot čez notranjost Istre ne obljublja, da na njenem koncu čakajo turkizno zeleni zalivčki, plaže z belimi kamenčki, obmorski gozdički in hribčki z res norimi razgledi. Mogoče zato, ker se turistično mestece v tem času že umirja in počasi vrača v svoj naravni ritem. Ali pa zato, ker jesensko sonce vsemu doda posebne barve in čudovito mehkobo.

In seveda ljudje, ne smem pozabiti nanje. V Rabac se rada vračam tudi zaradi čudovite ekipe Valamar traila. Sami čudoviti, dostopni in dobrovoljni ljudje. Prav zaradi vas je ta tekma tako domača in intimna. Upam, da takšna tudi ostane. Najlepše od vsega pa je seveda druženja z našimi ultra norci. Ker je dogajanje celega vikenda omejeno na malo mestece, smo vsi tam nekje in prav prijetno je, ko na vsakem koraku srečaš sotrpina pripravljenega na klepet, kavico, pijačo.


Jesenski termin tej tekmi doda posebno energijo. Šteje kot nekakšen zaključek sezone, čeprav se po njem zvrsti še nekaj čisto zaresnih tekem. Verjetno nekateri tudi v Rabac pridejo čisto zares tekmovat. A zdi se mi, da nas večina pride preprosto uživat. Tekma je tako dober izgovor za uživaški jesenski vikend na morju. 

Letos se je v Rabcu obetal prelep sončen vikend. Kičasto. In tako je tudi bilo. Da bi užila čim več te idile, sva v petek pohitela proti morju. Ker sva bila res zgodnja, sva se odpravila na bližnji hribček na aktivacijski tekec. Pred tekmo ponavadi počivam, tokrat pa so me pete neznansko srbele, saj sem cel september počivala in nisem tekla. To je bila še ena neznanka pred preizkušnjo naslednjega dne. Ali bo ta daljši počitek pomenil, da bom spočita in na progi eksplodirala od energije, ali pa se bo poznala odsotnost treninga?


Cici proga, na katero sem se zaradi težav z nogo, ki kar ne ponehajo, prestavila tik pred zdajci, je speljana tik ob morju. Žal pa se razgledov na prekrasne zalivčke nisem mogla zares naužiti. Čeprav bi lahko rekla, da je ta del proge pravzaprav ravninski, je teren tako razgiban, da zahteva stalno pozornost. Spusti z gozdne potke na samotne plažice vključujejo tudi plezalske elemente. Vključen je bil tudi oviratlon in sicer občasno plezanje pod debli dreves. Manjši tekači so bili vsekakor v prednosti.

Sonce je na vso moč svetilo skozi krošnje dreves, ki so se zibala v ritmu močne burje, skupaj pa sta ustvarila igro senc, ki je povzročila vtis, kot da se tla pod mano premikajo. Ne glede na to, kako sem se trudila, pogleda nisem mogla izostriti in možgani niso dobivali prave informacije o terenu, zato sem se nekajkrat spotaknila ob ovire, ki jih sploh nisem videla. Kot sem izvedela kasneje, se je na progi zgodilo lepo število padcev in tudi nekaj odstopov zaradi poškodb.

Ravnine kar ni in ni zmanjkalo. Energija je špricala. Tekla sem precej podivjano, a komaj čakala na vzpon, da pokažem kaj znam. Prehiter ravninski tempo mi ne odgovarja. Vzponi so moj najljubši trail playground.

Prehitela sem manjšo ekipo Hrvatov. Ker sem prehitevanje napovedala v angleščini, niso vedeli, da sem Slovenka. Seveda jim moški ego ni dovolil, da me brez boja spustijo naprej, zato so jo žgali za mano. In komentirali. Mojo kiklco, noge, ritko. Na glas. Jaz pa modro tiho, se po tihem muzala in čakala, kaj bo še na programu. A karma je takoj ukrepala. Spotaknila sem se ob korenino in med lovljenjem spontano zaklicala zasledovalcu, da še sreča, da ni padel name. Ko so se fantje zavedeli, da sem razumela vse njihove komentarje, jim je bilo fajn nerodno. Tako zelo, da so zbrali zadnje atome moči in me vsi po vrsti prehiteli.

In že sem lezla v težko pričakovani prvi vzpon. In nato šok. Energije, ki me ponavadi ponese po hribu navzgor, ni bilo od nikoder. Vlekla sem se kot sluza. Pulz mi je nabilo v višave in na okrepčevalnico sem se privlekla vsa zardela in zaribana. Nič mi ni bilo jasno. Ali pač. Na tekmo očitno ne moreš brez treninga.

Brez prave volje sem tako bolj tekala, kot tekla. Bila sem tako gnila, da se mi še v razgledih ni ljubilo uživati. Kilometri so sicer hitro izginjali na števcu, a v pravo počutje sem prišla šele okrog tridesetega kilometra. Kar je na tako kratki progi skoraj tik pred ciljem. Tu sem oživela in prišla v svoje počutje. Do te točke pa je bil tek eno samo mučenje. Tam nekje sem sklenila, da če se bom še kdaj prestavljala s proge na progo, se bom premaknila na daljšo in ne krajšo traso. Ponovno sem namreč ugotovila, kar tako ali tako že vem, da mi kratke proge ne odgovarjajo. 

Mogoče pa sem tako počasi tekla zato, ker sem tek posvetila Nataši, ki je letos tek neprostovoljno zamenjala za kavč, kamor so jo posedle poškodbe, ki sledijo ena drugi. Ob tem razmišljanju sem začutila hvaležnost, da lahko kljub poškodbi, ki že pol leta nadleguje tudi mene, vseeno še vedno uživam svobodo gibanja. Pa čeprav bolj počasi in z nekaj bolečine. 

Na progi je bilo ves čas živahno. Prehitevali smo se s tekači z vseh prog. Proge so se namreč večkrat križale in spet razcepile. Ta živahnost mi je bila všeč, saj sem imela priložnost, da sem poklepetala in se spodbujala s tekaškimi kolegi. Vendar sem že pred tekom razmišljala, da je sistem tras precej zapleten. Da množica križišč dopušča velike možnosti napak, teren pa tudi možnosti hotenih ali nehotenih bližnjic. To se je izkazalo tudi po tekmi, ko je organizator ugotovil, da si je kar nekaj tekmovalcev nenamerno skrajšalo progo. 

Jaz si progo žal podaljšam, če jo že zgrešim. Tudi tokrat sem spregledala odcep kmalu za Bartići. Zaposlena s svojimi mislimi sem tekla po poti naravnost, namesto da bi zavila levo navzdol. Strumno mi je sledila četica tekačev. Ne vem, ali je bila tudi njim všeč moja kiklca, ali sem delovala tako zaupanja vredna. Na srečo sem kaj hitro pogrešila zastavice in kolono vrnila nazaj na prava pota. Tomaž me je kot trail debitant pred tekmo veliko spraševal na temo izgubljanja. Pa ni kaj veliko povedati. Izgubljanja so del trailov. Vsak od nas je sam odgovoren za to, ali zbrano sledi progi, ali ga s proge zanese na kakšno bolj všečno potko.

Na zadnjem spustu sem dohitela družinico na MTBajkih. Očka in sine sta se suvereno spustila po grobem makadamu, mamica in hčerkica pa sta hodili ob kolesih. Ta strah dobro poznam. Zaradi dveh precej hudih kolesarskih padcev, me je bilo makadama nekaj let na smrt strah. In ko sem letos za darilo za rojstni dan dobila MTB tečaj, sem Andreju skoraj napovedala ločitev. Pred predvidenim datumom nekaj noči sploh spala nisem. A nekje globoko v sebi sem se zadeve perverzno veselila. Ker sem vedela, da se je s svojimi strahovi potrebno soočiti. Na srečo sem imela res potrpežljivega učitelja in tako je dan na Krvavcu ostal v zelo lepem spominu. Spomladi grem na nadaljevalnega.

Pa nazaj k dekletoma ob MTBajkih, ki sta se spuščali po naši trasi. Ko sem ju tekaje prehitela, se je deklica vzpela na kolo. V očeh se ji je videlo, da jo je strah, a da bi jo tekači prehitevali, to pa ne. Ko sem tekla ob njej, sem ji povedala, naj na kolesu stoji, da ga bo lažje obvladovala. Takoj je poskusila in z novim znanjem odpeljala v dolino. Mamica za učenje ni bila tako hitro dojemljiva in bo morala na tečaj.

V cilju že dolgo nisem bila tako srečna, da je vsega konec. Da grem lahko pod tuš, na večerjo in na analizo s sotrpini. Mojca je obljubila še palačinke. Ponavadi me je v cilju pričakal Andrej, letos pa sem jaz čakala njega, saj se je spopadel z daljšo progo. V cilju je tako letos on dobil tradicionalni poljubček.


Večer je prijetno minil ob zelo živahni analizi. Zbrali smo se skoraj vsi. Bolj ali manj zagrizeni tekmeci na progi in iskreni prijatelji izven nje. Druščina, ob kateri ti zaigra srce. Moje pleme. Skupaj za isto mizo tisti, ki so stali na najvišjih stopničkah in tisti, ki so komaj ulovili limite. Vsi pa polni napetih zgodb.

V nedeljo je v Rabcu, po nekaj deževnih letih, sijalo sonce. Pred burjo, ki je še vedno bičala obalo, sva se z Andrejem skrila v prekrasen zalivček. Sonce je grelo tako močno, da me je zvabilo še na jesensko namakanje v morju, kar je dokončno zaokrožilo prekrasen vikend.

»Where the hills meet the sea« je slogan tekme, ki pove vse. Zato se vsako leto znova vračam v Rabac. Dve moje ljubezni; hribi in morje, v eni sami tekmi. Energe team bo naslednje leto spet na startu.






nedelja, 10. september 2017

Ultra trail okrog Mont Blanca - UTMB - CCC 2017 (101km/6500vm)

 

Tokrat pa blog, katerega pisanje ni bilo v užitek, saj dogodki na tekmi in pred njo niso tekli z lahkoto in užitkom, pač pa so se na poti do cilja UTMB-CCC ves čas pojavljale ovire in prepreke. Ker je tek res poezija za mojo dušo in ga doživljam kot notranji izraz mene same, so me te zunanje ovire ves čas vodile na pot razmišljanja o notranjih zavorah. Je teka mogoče preveč? Se je moje telo na neskončnih vzponih in spustih utrudilo in reklo: »Ustavi se!« Ali je fizično telo res lahko ovira na poti duše? Ali pa je skupaj z dušo zmožno poleteti v kozmos vseh možnosti, le da za ta preskok potrebuje čas?

Tek okrogMont Blanca UTMB – CCC - sanje vseh trailašev tega sveta. Ne najdem pravih besed, da bi opisala njegovo veličino. Tekma, o kateri sem sanjala, vse odkar sem na tekih asfalt zamenjala za planinske poti. Vendar me bog teka tja ni spustil takoj. Je že vedel zakaj. Ta tekma pač ni za pripravnike. Tako sem tri leta pridno zbirala točke za kvalifikacijo in prosila za ugoden izid žreba. Na vse tekme serije UTMB se namreč prijavi nekajkrat več tekačev, kot jih vsako leto stoji na startu. Poleg pripravljenosti, za udeležbo potrebuješ še srečo. Rado je šlo šele v tretje. Ko ti mesto na tekmi, če si seveda kvalificiran, pripade avtomatično in sreče torej ne potrebuješ več.

Kmalu v začetku letošnjega leta sva tako z Andrejem vedela, da bova 1. septembra stala na startu 101km in 6500vm dolge tekme okrog Mont Blanca. Nataša se je takoj ponudila, da gre z nama, tako je bilo tudi vprašanje suporta rešeno. Za trening sva prelezla vse domače hribe in doline, ter se odpravila še v Dolomite, ko je teh zmanjkalo. Priprave so bile en sam užitek, malo jih je grenilo le dejstvo, da so se mi po Istri100milja začele težave s plantarno fascijo in kljub fizioterapiji bolečine v peti kar niso ponehale.

Sreča pa se pred odhodom kar ni in ni nasmehnila. Za začetek je Nataša grdo padla na enem najinih pohodov. Spotaknila se je dobesedno na ravnem in po tednu hrabrosti dobila gips. Pogled na vremensko napoved pa je obetal rock'n'roll. Očitno sem prevečkrat poslušala Marka in Polono, ki sta mi opisoval epske pogoje na tekmi leta 2013, ko je na progi deževalo, snežilo in pihalo. Ponovitev se je obetala letos. V nekem trenutku sem začela razmišljati, ali naj ostanem kar doma. Vsi znaki so namreč kazali, da me UTMB-CCC ne pričakuje ravno odprtih rok.

Po drugi strani pa so me napovedane težke vremenske razmere nekako dražile. 100 kilometrov, pa čeprav začinjenih z veliko višinskimi metri, visoko višino proge in težavnim terenom, sami po sebi niso več pravi izziv zame. Torej se mora zgoditi nekaj več, da se bo v Chamonixu zapisala prava zgodba.

Kdor še ni bil na trailu, si ne more niti zamisliti, koliko časa lahko vzame pakiranje tako majhnega nahrbtnika, kakršnega sabo vzamem na tekmo. Obvezna oprema na UTMB-CCC je že tako obsežna, zaradi napovedanega dežja in mraza pa sem opremo noter in ven preložila vsaj desetkrat. Katere rokavice, katero majico, kako toplo kapo, kateri trak, koliko hrane, je lučka res napolnjena do konca, pa da ne pozabim dežnih hlač ali anoraka. Vzporedno pa neskončna premlevanja kaj obleči za dolg dan in noč, ki sta pred mano. In predvsem, v kateri kotiček psihe potisniti strah pred mrazom, napori, poškodbo in neuspehom.

Vzdušje v Chamonixu je bilo noro. V času UTMB je tam 8000 tekačev in 20.000 spremljevalcev. Kljub tem strašljivim številkam, na prevzemu štartnih številk in kontroli opreme, vse teče kot namazano. Škoda samo, da se z neba uliva dež in se zato mimo predstavitev trailov z vsega sveta sprehodiva res na hitro. Po eni strani še sreča, saj sem že v hitrem mimohodu dobila idej za tekme za nadaljnih deset let, kaj bi bilo šele, če bi si za to vzela čas. Popoldne se nas v taboru zbere večina Slovencev, da se še malo ohrabrimo in spijemo enega za srečo na poti. Večinoma modrujemo o vremenu.

 
Naslednji dan zgodaj zjutraj pa Energe team v polni opremi in z veliko mero spoštovanja stoji na startu v Courmayerju. Vzdušje je neopisljivo. V množici vre. Tukaj in zdaj se uresničujejo sanje. S solznimi očmi poslušam uvodno pesem. Še vedno ne verjamem, da sem res ena tistih izbrancev, ki zmoremo takšen podvig. Da sem ena tistih, ki lahko stojim na tem štartu. Okrog mene čisto navadni ljudje. Ženske, moški, hčere, sinovi, mame, očetje. Delavci, doktorji, tehniki, umetniki. Visoki, majhni, suhi, debeli. Vsi pa z žarom borbe v očeh. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim klicem, ki ga je pripeljal sem in ga bo danes gnal proti cilju.


Kot da bi me dražilo, pa se na vrhovih strmih hribov nad mano poigrava sonce. Sonce, ki ni bilo napovedano v nobeni od vremenskih napovedi. S hvaležnostjo vpijam njegove žarke, saj nekje globoko vem, da me je prišlo pozdraviti samo na kratko.

Vzpon na Tet Tronchet torej ponuja nekaj tistih tako zaželjenih razgledov. Vrhovi so žal skriti v meglicah. Najbolj me navdušuje pogled na neprekinjeno kolono tekačev, ki se vije po travnatem pobočju pol kilometra v višino nad mano in še dobrega pol kilometra v globino pod mano. Kot da si je gora nadela praznično pisano ogrlico. Prečudovito. Počutim se kot majhen delček velike zgodbe.

 
Po precej dolgem vzponu se trasa nadaljuje po prekrasnih potkah na višini nekaj čez 2000m. To so trenutki čistega užitka. Že na vzponu na drug današnji dvapetstotisočak, pa vreme pokaže svoje zobe. Zajameta nas megla in veter. Oblečem vetrovko, ki bo moja spremljevalka vse do cilja in si nataknem kapo ter rokavice. Teren pa je še vedno prijeten. Kljub vlagi in vetru je tekaška podlaga stabilna, supergi prijemajo in tako je tekaški užitek zagotovljen.

 
Žal pa me že nekaj časa spremlja moja zvesta spremljevalka, bolečina v peti. Zaradi povečane količine treninga pred mojimi prvimi 100 miljami, se mi je vnela fascija na podplatu. Zdravila sem jo s počitkom, fizioterapijo in vsemi žaubami, kar jih obstaja. Pa ni nič pomagalo. Večina laičnih nasvetov znancev in prijateljev se je vrtela okrog povečanja količine počitka. A se nisem dala. »Na to tako dolgo pričakovano tekmo grem, pa če mi noga odpade!« In res je začela odpadati že po slabih 20km. "Ampak eni bolečinici se pa že ne bomo dali! Scott Jurek je itak rekel, da ko si enkrat na ultri, te tako vedno nekaj boli." S to mislijo stiskam zobe, na bolečino sem tako ali tako navajena. Žal pa me boleča noga upočasni na spustih in mi zbije moralo, saj vem, da bo to podaljšalo čas borbe na progi. Ko na ultri nisem v svojem tempu in se mi proga začne vleči kot čreva, vse skupaj postane večja muka, kot bi bilo potrebno.


Na okrepčevalnici v La Fouliyu se na velikem ekranu predvajajo navijaški filmčki, ki so jih tvoji navijači posneli prav zate. Ptička mi je povedala, da naj bi tudi mene tam nekaj čakalo, a na ekranu samo francoske družine. Saj nisem razumela, kaj govorijo, razumela pa sem, da ne navijajo zame. Nabašem se lubenice, sladkor pomaga proti razočaranju in se poženem naprej v mraz.

Malo pred 50tim kilometrom se spopademo s precej dolgim kosom asfalta. Zame čisto presenečenje. Tega res nisem pričakovala, da bom na UTMB-CCC tekla po asfaltu. Ker se proga prav tu rahlo spušča, ob asfalt udarjam z bolečo peto in jo tako še dodatno razbolim. Tam nekje se megli in mrazu pridruži še močen dež. Ob progi pa prijetno presenečenje. Mali fantek pred hišo ponuja svežo kavo z mlekom. Z veseljem jo spijem in malemu Eriku zakličem, da se ga bom s hvaležnostjo spominjala celo življenje. Žareče male očke me spremljajo še dober kos poti.

Ob poti stojita bika, črna kot noč. Stresata glavi z mogočnim rogovjem in zvonita z zvonci. Eden me s svojimi hudičevo črnimi očmi pogleda v globino duše in reče: »Jaz sem strah vseh tvojih strahov in sem tu zato, da te spomnim, da se boš danes zavedla in soočila z vsakim izmed njih.« Čeprav me srečanje pretrese, me hkrati osvobodi, saj to neposredno soočenje iz mene povleče notranjo moč, s katero sem se sposobna spopasti z vsemi svojimi demoni.
 
Na progi niti za trenutek nisem sama. Vas čas me prehitevajo, sem in tja tudi jaz koga. Sploh navkreber vlečem kot dobra lokomotiva. Kot ponavadi, se na tretjem vzponu šele zares razigram. Čeprav me tokrat kar malo stiska, saj so pred mano vsaj še trije tisoč metrski.  

Počasi se mrači in dež se z neba dobesedno uliva, ko prijetno razigrana prispem do Champex au Lac. A ta razigranost mi je bila naklonjena le za kratek čas. Tam je okrepčevalnica, kjer ti pomoč lahko nudijo tvoji suporterji. Šotor je poln tekmovalcev in njihovih bližnjih. Jaz pa sama. Prav stisne me pri srcu in v tistem trenutku bi se kar zjokala, tako pogrešam Natašo. Prinesla bi mi suha oblačila in nogavice. Zdaj bi se problekla, najedla in malo pogrela. Poizkusim najti tolažbo v tem, da vsaj ne bom zgubljala časa s preoblačenjem. Saj je tako vseeno. Zunaj je huda ura in tudi suha oblačila bi bila čez pet minut spet premočena. Čez mokre tekaške hlače navlečem dežne hlače, kar se izkaže za zelo umazan podvig. Predstavljajte si, kako je obleči hlače čez superge, na katerih je pol kile blata. Elegantno blatna odtečem noči nasproti. Prižgem lučko, ki mi bo kazala pot nadaljnjih 10 ur, vse do zore naslednjega dne.

 
S poti zavijem na stransko cesto. Tišči me lulat. Za mano zavije vseh pet zasledovalcev. Tako so zasanjani sredi nočnih naporov, da brez razmišljanja tečejo za mano. Vpijem: »Toillet, toillet!« Pa se jih komaj znebim in usmerim nazaj na pravo pot. Ko čepim v travi, se smejem svojemu pogumu. Sama sredi temne nočne hoste, z nago rito in četo tipov za sabo. Na srečo mi ta hip nihče od njih ni sposoben storiti sile. Ženske jih zdaj ne zanimajo, vse kar vidijo pred sabo, je cilj. »Upam, da zdaj, s tem občutkom lažne varnosti, ne trčim v medveda!«

V tem trenutku pa se začne tudi agonija na progi. Dež je razmočil potke, po katerih redno ženejo črede krav. Dan prej jih je poteptalo še 2000 tekačev na krajši razdalji, danes pa jih pred mano tlači še kakšnih 1000. Na strmih predelih po poti navzdol tečejo hudourniki, kjer se proga rahlo poravna, pa je živo blato. Nimam pojma po kakšnem čudežu se supergi še vedno solidno držijo podlage, malo večja umetnost pa jih je obdržati na sebi. Vsakič, ko zagazim v globlje blato, mi grozi nevarnost, da me bo sezulo.

Še bolj moreči so neskončno dolgi spusti. Na trenutke ne vem, kako naj sploh stopim. Na korenino ne, ker drsi, na skalo tudi rajši ne, mogoče drsi, ups, v blatu tudi drsi. In najhujše od vsega, vsak drugi korak in pritisk na peto, pa še boli. Kaj žene človeka, da v takšnem trenutku vztraja, ne vem. Čeprav o tem razmišljam dolge ure na treningih in tekmah, odgovora ne vem. Vem samo, da me nekaj pokliče in potem moram na pot. 

Svetloba lučke v megli in pršenju, že tako neprijazni okolici, doda še več morbidnosti. Vendar sem na trenutke prav srečna, da prepade pod seboj samo slutim in ne tudi vidim. Hribi so res izjemno strmi. Vzpone sicer požiram kot za šalo, spusti pa so mi huda muka, ki se še poveča, ko vidim nekaj grdih padcev. Takrat sklenem, da bom šla res počasi in previdno, da le cela pridem v cilj.

V okrepčevalnici Vallorcine izvem, da so zadnji del poti spremenili. Spustili bomo vrh Tet aux Vents, ker je zasnežen, smo pa zato na obvozu dobili dodaten spust v globel, vzpon nazaj iz nje in dodatne tri kilometre. Čeljust se mi povesi. Po dolgih 84 km sem se tolažila, da jih je do cilja samo še 17, zdaj pa jih je kar na enkrat 20. Vendar organizator hiti razlagat, naj nas to ne deprimira, ker nas zato čaka res lahka in prijetna proga. Jah nič! Pot pod noge in gremo.

 
Ker sem vedela, da je zadnja okrepčevalnica na vrhu smučišča, sem si pod obljubljeno lahko progo naslikala sprehod po zelenih strminah. A to se je izkazalo le za pobožno željo. Proga je namreč, po strmem in dolgem skalnatem vzponu, v globel zavila v skoraj navpičnem spustu po koreninah in se končala na čisto pravi plezalni poti. Mislim, da je bilo to najdaljših 400vm spusta v mojem življenju. Vzpon, ki nas je čakal za tem, pa se mi je zdel neskončen. Olajšanje, ki sem ga čutila, ko sem prispela na zadnjo okrepčevalnico na La Flegere, je neopisljivo.

Na tistem zadnjem vzponu me je sicer še vedno spremljala tema, a ta se je počasi redčila. Dež je ponehal, oblaki so se razkadili in tam v daljavi so se pokazali obrisi mogočnih zasneženih gora. Zaslutila sem razglede, zaradi katerih sem sploh prišla na to tekmo in ki so se mi prejšnji dan izmaknili. Pa sem spet razmišljala, kako je vedno treba paziti, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči. Ko sem pred tekmo gledala vremensko napoved in so se tako želeni razgledi umikali v polje neverjetnega, sem jaz kar vztrajala in vztrajala, da jih hočem! In tako je, kot kaže, oni zgoraj sklenil, da vremena ne bo menjal, je pa poskrbel, da so podaljšali progo in da so bili spusti ena živa drsalnica, kar je privedlo do tega, da sem na progi dočakala nov dan in z njim razglede.

Zagledala sem se v lučke Chamonixa, ki so svetile skoraj 1000vm nižje in se zapodila v zadnji spust. Lučke so počasi pogasnile, v nastajajočem jutru so se prikazale stavbe. Približevale so se prepočasi. Postajala sem nestrpna. Na poti sem bila predolgo. Štela sem minute, štela sem metre, štela vsak kamen, ki je bil odveč na poti. Končno asfalt in prve mestne ulice, ter navijači. Vedno več navijačev. Vpijejo, tolčejo po reklamnih tablah ob progi, zvok se zlije v reko, ki me nosi proti cilju.

Andrej je že davno v cilju, pa tako ga je skrbelo, da ga ne prehitim. V vsem vesolju je v to možnost verjetno verjel le on sam, a najgloblji strahovi so tako ali tako samo naši. Iz srca sem vesela zanj, da mu je uspel nori podvig, v tem norem vremenu. Predvsem pa sem vesela, da me zdaj pričakuje v cilju. Kajti tak je naravni red. Moški princip v naravi predstavlja moč in hitrost, zato je prav, da so vloge tako razdeljene tudi v partnerstvu. In moj močni moški me me bo vsak trenutek stisnil v močen objem.

 
Po prečkanju ciljne črte tokrat čutim polnost. Z mano so gore, doline, skale, korenine in blatne potke, ki sem jih pretekla. Z mano so navijači, prostovoljci in nočne živali, ki so me spremljale na poti. Z mano so slutnje razgledov, ki mi niso bili namenjeni.  Izza oblakov me je prišlo pozdravit tudi sonce. Vidim ga, kako mi pomežikne in reče: »Vsak korak preko točke udobja te dela živo.« In res je tako. Lep sončen petek bi mi na teku okrog Mont Blanca ponudil točno tisto, kar sem si želela, užitkarski ultra trimček s prekrasnimi razgledi. Dan, ki bi v spominu zbledel skupaj z vsemi tistimi, ki so mi že in mi še bodo ponudili nekaj podobnega. A kot kaže si zaslužim nekaj več. Oni zgoraj mi je preskrbel epsko zgodbo, na katero bom lahko obujala spomine do konca življenja in jo pripovedovala svojim vnukom. Zgodbo o borbi z mrazom, dežjem in blatom. In predvsem zgodbo o borbi s svojimi strahovi in odpori.


Odšepala sem iz cilja in teden dni po preizkušnji me noga boli tako močno, da komaj stopim nanjo. Nastopil je čas za zaslužen počitek. Nastopil je čas za pogovor telesa in duše o tem, kako bosta sobivala naprej. In že zdaj vem, da bo telo  v neki točki moralo popustiti in ozdraveti, kajti duša je odločena, da bo letela.  

 

 

 

sreda, 14. junij 2017

Paklenica trail 2017 (43km/2200vm)

 
Paklenica me je v svoja nedrja vabila vsaj deset let. V drobovju sem čutila, da je tam narava, ki mi je pisana na kožo. Slogan »kjer gore poljubljajo morje« je obljubljal, da se tam na enem mestu združita dve moji ljubezni. In tako sem vsakič, ko smo se z juga vračali preko Zadra, tam pred Svetim Rokom sanjarila, kako bomo enkrat zavili tudi tja.

Zato sem letos nahecala Andreja, da me za prvomajske počitnice odpelje na mesto mojega hrepenenja. In glej ga zlomka, prav v tem času se tam odvija tudi Paklenica trail. Najprej sem načrtovala, kako bom samo navijala za naše, saj po 100 miljah Istre še ne bom regenerirana in zato ne bo pametno, da bi se podila po tekmah.

A Istra je bila kar na enkrat za mano, kolenske vezi, ki sem jih tam načela, so bolele vsak dan manj. Počivanja, ki sem si ga izdatno privoščila, je bilo kar na enkrat dovolj. In moje pogledovanje na štartno listo vedno bolj pogosto. 

Najprej sem pogledovala najkrajšo, 15km progo. In na koncu pristala prijavljena na najdaljši 43km/+-2200vm. Kaj pa drugega? Enostavno si ne predstavljam, da bi ležala na ležalniku med tem, ko se v neposredni bližini odvija trail. Verjetno bi od žalosti kar skoprnela. K prijavi pa me ni vodila želja po tekmovanju, ampak priložnost, da v enem kosu prehodim obsežen del lepot, ki jih ponuja narodni park Paklenica.

Priznam pa, da je tekmovalnost nekoliko podžgala stava z Natašo, ki je na isti dan, ob isti uri štartala na 25km progi na Vipava trailu. Tekmovali sva katera prva pride na cilj. Da bi jo prehitela, bi morala teči skoraj enkrat hitreje od nje, kar je bila seveda znanstvena fantastika, a stava je pač stava.

Da bo teren na progi pasji, so me opozarjali prijatelji, ki so s progo opravili v preteklih letih, pa itak je bilo to jasno tudi meni. Kakšna pa naj bo proga speljana po Velebitu? A priznam, da je bilo hujše, kot v mojih najhujših predvidevanjih.
 
 
Prvi del vzpona po sončnem pobočju, ki je potekal po nečem, čemur bi težko rekla cesta, čeprav je na prvi pogled tako izgledalo, je bil poleg vložkov krša, začinjen še s sunki burje. Od kod dež z jasnega sončnega neba, ki je občasno pršil, pa sem izvedela kasneje na progi, ko mi je sotekmovalka pojasnila, da temu delu rečejo tudi »solna soba Jadrana«. Menda burja prinaša slane kapljice visoko na pobočja Velebita, kar naj bi blagodejno vplivalo na težave z dihali. Torej trail z dodatkom toplic. 
 

Višje zgoraj smo zavili v prijetno senčko bukovega gozda, ki nas je hladila večji del poti. Z vročino tokrat tako ali tako ni bilo težav, saj je burja preko dneva še pridobila na moči in včasih grozila, da me vrže iz ravnotežja. Pa tudi bukovemu gozdu bi težko rekli gozd. Mislim, da bi izraz bukovo grmovje bolj opisal naravo, po kateri nas je vodil tekaški korak.

Že pogled na zemljevid je napovedal, da se prečenju rek tudi tokrat ne bomo izognili. Moram pa povedat, da sem tokrat vsa tri prečenja izvedla v baletnem koraku s skalce na skalco in na nasprotni breg priplesala s suhimi nogami. Tudi meni to včasih uspe.

Proga je bila speljana tako, da smo se s tekmovalci na krajši razdalji večkrat srečali in spet ločili, je pa to zagotavljalo, da je bilo na progi vseskozi živahno. Čeprav imam rada samotne trenutke in borbo sama s sabo, pa obožujem tudi ta prehitevanja, trenutke podpore in spodbudnih klepetov.

Na začetku je kazalo, da bo tekma potekala kot po maslu. V nogah sem čutila moč, pulz mi ni nagajal, na vzponih sem prav uživala. A utrujenost, ki je v telesu ostala od Istre, je zobe pokazala že na prvem malo daljšem spustu, proti koči v Veliki Paklenici, kjer smo bili šele na polovici proge.

Tečem po eni lepših potk na tej preizkušnji. Zemljena singelca sem in tja posejana s skalcami in občasno kakšnim malo višjim skokom. In med skokom z ene takih skalc, me zategne nekje zgoraj za kolenom. Krč. Kako boli! Masiram, pa ne popusti in ne popusti. Počepnem. Bolečina počasi pojenja. Ker pa je bila tako silovita, se sploh ne upam vstati, ker ne vem, kaj bo. Prehitita me dva sotekmovalca in ponudita pomoč. Ni pomoči pravim, za preutrujene mišice. Počasi in previdno nadaljujem s hojo. Poslušam telo. Čakam novo bolečino. In razmišljam o tem, da se je v telo sicer vrnila navidezna moč, poškodbe z Istre so izzvenele, a telo je očitno še vedno prazno in utrujeno. Verjetno se še ni vrnilo v ravnovesje in mišice so bile kot kaže še vedno izčrpane.

Kaj kmalu sem sicer spet ujela tekaški korak, a v glavi je ostala skrb, kako se bo telo obnašalo naprej. Do cilja me je čakal še en daljši vzpon do najvišje točke današnje proge, potem pa 15km spusta. A kljub temu na okrepčevalnici v Veliki Paklenici nisem niti pomislila na možnost odstopa. Ne bom spustila z razgledi bogatega drugega dela.

Pri koči je bilo živahno, sledilo je prečkanje reke Paklenice, potem pa se je proga nagnila navpično navzgor po travnatih pobočjih obraslih z redkimi bukvami. Pogledi na desno so vabili na še višje, gole in skalnate predele. Tu pa je bilo kot v deželi palčkov. Med živo zeleno travo in po njej posejanimi sivimi skalami je tekel tudi potoček. Pravljično.
 
Na najvišji točki sem postala le za hip in se zazrla čez hribe in planjave vse do modrega morja. Pasovi redkega zelenja so spomnili na trmasto živo naravo, ki se s koreninami oklepa tal in se upira siloviti burji, ki tod okoli ne pusti prav dosti življenja. Odeti v pomladno živo zeleno so bili pravi kontrast hladni sivini golih skal, kjer so sile narave odpihnile še zadnje zaplate zemlje in življenje ni več mogoče.
 
 
Tam nekje sem pogledala na uro in pomislila, da je Nataša verjetno že v cilju. In tako je tudi bilo. Ne le, da je premočno dobila stavo, močno je tudi izboljšala svoj lanski rezultat na Vipavi.

Pesniško razpoložena in z napolnjeno dušo sem začela dolg spust iz osrčja Paklenice dol proti morju. Počasi sem pospeševala korak in preizkušala kako se odzivajo mišice v nogah. Kmalu sem se sprostila. Na prvi pogled je vse delovalo brezhibno. Postala sem celo malo razigrana. Lahko bi prijela trenutek, ko sem letela po hribu navzdol in se počutila nad vsem. Zakaj te misli nisem prijela in z njo v trenutku opravila, saj vem, kam takšno razmišljanje ponavadi vodi, še zdaj ne vem. Vem pa, da v trenutku, ko mi je zmanjkalo tal pod nogami, nisem bila hvaležna in ponižna, ampak vzvišena nad naravo.

Še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo. Verjetno sem se spotaknila in vrglo me je iz ravnotežja. Izprožila sem desno nogo, se ujela nanjo, a me je zaradi hitrega giba spet zagrabil krč. Mišica ni opravila svojega dela, mlahavo je klecnila, jaz pa z glavo naprej in po hribu navzdol. Del udarca ob tla je kompenzirala roka, v naslednjem hipu pa je v počasnem posnetku ob tla priletela še moja brada. Preden sem se pobrala in pregledala stanje kosti, sem z jezikom preštela zobe. Malo je manjkalo, pa bi odšel moj lepi nasmeh.

Saj bi se hitro pobrala, me je bilo sram ležat na tleh, kot sem dolga in široka, a v noge so me grabili takšni krči, da sem lahko le nemočno sedela v grmovju. Mimo sta prišla dva planinca. Gospod mi je ponujal vodo, gospa pa mi je z obraza umivala kri. Bila sta tujca in nista razumela, da sem cela, ampak ne morem vstat, ker me grabijo krči.

Počasi sem odkrevsala proti naslednji okrepčevalnici, odločena, da tam odstopim. A teren se je poravnal in ponovno so me premamile tekaške potke. Do okrepčevalnice sem se že sestavila nazaj. Prostovoljka me je tam še malo očedila in umila. Malo sva še pomodrovali o ubrisanosti trailašev, prosila sem jo, da pogleda, če imam res še vse zobe. »Lipa si, lipa!« mi je rekla in me pognala naprej proti cilju.
 
 
Če bi vedela, kakšen teren me čaka na zadnjem delu, bi mogoče vseeno rajši izbrala prevoz v dolino. Tekla sem po deželi vil in škratov. Zemljo in redke skale so zamenjale ogromne skale posejane sem in tja v visoki travi in grmovju. Poti ni bilo. Hvala bogu je bila trasa odlično označena, tako sem pri skokih s skalce na skalco slepo sledila trakcem, ki so se pozibavali v vetru. Kako bi človek sploh opisal ta teren? Se mi zdi, da bi nekaj takega nastalo, če bi se sparili Julijci in istrska plaža.
 
 
Temu res odštekanemu delu je sledil spust po melišču v dolino Velike Paklenice, kjer smo zadnjih nekaj kilometrov tekli po potki tlakovani z zlizanimi prodniki. Kako tiste kilometre preživiš, če dežuje in so spolzki, si ne znam predstavljati. Že v suhem sem se bolj drsala kot tekla, ves čas pa sem molila, da si slučajno ne zvijem gležnja.


Na mestu, kjer se trasa priključi na glavno cesto, me je čakala Energe navijaška ekipa. Stekli so z mano, vendar je moj tempo zdržal le Andrej, punci sta prav hitro zaostali. Kasneje sta se močno čudili, kako lahko po 43km še tako hitro tečem. Jah, verjetno na progi nisem dala vsega od sebe. Kako tudi, na takem terenu? Če si česa res iskreno želim, bi rada na lastne oči videla katerega od vodečih fantov, s kakšno tehniko so se spopadli z res zahrbtnimi spusti.

Danes lahko priznam, da res ni bilo preveč pametno, da sem se na pol regenerirana prekmalu po Istri lotila še tega traila. Mogoče mi tudi zato ni ostal v preveč lepem spominu. Zdaj prav vidim Andreja, kako kima z glavo, ko bere te vrstice, saj mi je sam rekel, da se tole ne bo dobro končalo. Ker pa je v prekrasnem spominu ostala Paklenica, je jasno, da se bomo tja še vrnili. In takrat, takrat bo čas tudi za revanšo na progi. 


 

nedelja, 11. junij 2017

Iron Man Lanzarote 2017 - navijaško

 
Ni ga čez dobro podporno ekipo, se je znova izkazalo na IM Lanzarote. Kakršnakoli dejanska pomoč na progi je sicer strogo prepovedana, zato pa toliko bolj pride prav psihoterapevska podpora pred, med in po tekmi, pa še kaj bi se našlo.

Dogodki, ki so zahtevali železne živce, so se začeli že pred odhodom. Zvečer smo zaprli vsak svoj kovček, Andrej tudi tistega, res ogromnega, s kolesom in vso ostalo triatlonsko opremo. Nekaj časa po tem, ko naj bi bili kovčki že napokani v prtljažnik, najdem Andreja, kako povsem praznega pogleda stoji pred avtom sredi kupa kovčkov. Človek, ki je inženir strojništva, lokalni prvak v tetrisu in z eno besedo ful tehničen tip, povsem obupano razloži, da tavelik kovček ne gre v avto. Ne pokonci, prav tako ne leže. V njegovem agoničnem pogledu lahko razberem le popolno predajo. DNF, še preden smo odleteli proti štartu. Čeprav zlaganje kovčkov ni moje področje, prevzamem vajeti v svoje roke. Podiranje zadnje klopi ne pride v poštev, saj smo v avtu štirje. Službeni kombi ni opcija, saj ima samo tri sedeže. »Zakaj ga pa ne daš noter postrani?« »Aja! Tko bo pa mogoče šel!« In olajšanje! Ter takoj nova skrb: »Ti, kateri rent-a-car pa imamo na Lanzerote?« In močno stiskam pesti, da ni Opel Corsa.

Pristanek na Lanzarote je bil prijetno razburljiv. Za trenutek se nam je zazdelo, da bo letalo pristalo na plaži. Letališče je namreč locirano tik ob morju. Še bolj zanimivo pa je to, da po plaži ob letališču pelje tudi sprehajalna pot, kjer smo kasneje večkrat uživali ob opazovanju pristajanja in vzletanja letal, kjer ti letalo pristaja dobesedno nad glavo. Nisem »technical freek« pa me je doživljaj čisto fasciniral.

Prvi stik z otokom me ni pretirano navdušil. Sem ljubiteljica narave, kar vključuje določeno mero zelenja. Tu pa me je pozdravila pusta kamnita in peščena pokrajina. Kot že večkrat do zdaj, sem ponovno ugotavljala, da sem kot Slovenka, z naravnimi danostmi dobesedno razvajena. Zame ga ni čez morje Adrijansko, naše lepe gore in zelene gozdove.
 
 
Povedati moram, da Lanzarote s svojo pokrajino ni izpolnil tistega hrepenenja, ki ga simbolično vsebuje beseda Kanarci. Pravijo, da bi jih na Gran Canariji ali Tenerifu doživela drugače. Bom šla pogledat. Sem že prijavljena na Trans Gran Canaria 2018.

Kjub temu smo na Lanzarote našli nekaj biserčkov, ki jih je bilo vredno videti in doživeti. Vreme je tu idealno za športne treninge. Konstantnih dobrih 20 stopinj, dopolnjuje za športnika idealna razporeditev oblačnosti. Vsako dopoldne otok namreč prekrijejo oblaki in ti na nebu vztrajajo do poldneva. Tako na tek ali kolo ni treba navsezgodaj zjutraj, ampak lahko malo poležiš. Popoldne pa sonce posije z vso svojo močjo, takrat nastopi čas za namakanje v bazenu ali morju, ki je prav prijetne temperature tudi za daljše plavanje.
 

Prvi dnevi so minevali v znamenju IronMana, ki je bil tudi razlog, da smo se podali prav na Lanzarote. V Puerto del Carmen, kjer sta bila start in cilj, nisi mogel zgrešiti, da se bo tu zgodilo nekaj velikega. 1600 bodočih IronManov je bilo povsod. Nabildani dečki in deklice okrašeni z IronMan nahrbtniki, majčkami, kapicami, zapestnicami. V startnem paketu so se znašle tudi IM zastave in te so potem vihrale kar na nekaj balkonih v mestu.

Ob petih zjutraj, ko sem se z Andrejem odpravila proti startu, je bilo mesto še v temi. Parkirala sva v eni od stranskih uličic v Puerto del Carmen. Na Google map sem se namenila označiti mesto parkinga, pa net ni vlekel. »Ah, saj si bom zapomnila!«, sem medlo izjavila, ko sva se po labirintu enosmernih uličic začela spuščati proti morju. Petkrat levo in trikrat desno, pa nisem več vedela, kje sem. Zapomnila sem si vsaj lokal na rivi, kjer sva prišla na obmorsko cesto. To bi moralo zadostovati.

Andrej opravi še zadnje podešavanje opreme, skupaj spijeva kavico in opazujeva grupo Angležev, ki tik pred startom zajtrkujejo jajca, šunko in fižol. »Ajme, srečno v morski vodi!« Andreja z močnim cmokom oddam v startni lijak in se odpravim nižje ob obali, kjer bom imela razgled na zaliv in hordo plavalcev. Zaliv je še v mraku. Sonce še ni vzšlo.
 
 
Tik pred startom ugasnejo ulične svetilke in sonček sramežljivo pokaže prve sončne žarke. 1600 atletov, ki se hkrati poženejo s plaže, vzvalovi vodo v zalivu. Nor je pogled na množico rok in nog, ki kravžljajo sicer precej miren ocean. Kolona se precej hitro raztegne. Najhitrejši so že odplavali prvi krog, ko nekateri najpočasnejši niso niti na polovici. Pred vsemi pa je še dolg dan.


V labirint uličic na hribčku nad zalivom se odpravim po avto. Kot kaže ne bo preveč težko, bungalovčki v uličicah izgledajo znani. Tu sem že bila. Ampak prav enako beli so tudi v naslednji ulici in v naslednji. Tudi v naslednji so podobni. Beli, mediteransko zaobljeni, z malim vrtičkom kaktusov pred vrati. Nimam pojma, kje sem in še manj, kje naj najdem avto. Obeta se odličen dan! Vsaj začelo se je vrhunsko! V načrtu je, kako bom prevozila pol otoka, da Andreja presenetimo na kolesarskem delu, jaz pa še avta ne najdem!

Vdihnem, izdihnem, se spustim nazaj dol do morja in tokrat bolj zbrano začnem vzpon po uličicah. Iščem orientirje, ki sem jih zjutraj natlačila v glavo. Stojim v popolnoma neznani ulici, tukaj gotovo še nisem bila, kjer seveda najdem avto.  

Nadalje se zaplete pri vožnji do našega hotela, kjer naj bi pobrala punci, da se skupaj podamo na avanturo. Google map guidance ali Mici ni v pretirano pomoč. Ona bi desno, ampak ta cesta je zaprta. Pičim naravnost, Mici vpije: »Turn around at next roundabout!« To se izkaže za njeno daleč najpogostejšo izjavo v prihajajočem dnevu.

Ob Mickinem stalnem protestiranju, se nekako prebijam v smer našega hotela in podvig celo uspe. Vsaj punci sta že vstali in se pripravili. Podamo se na pot po otoku, kjer sem prvič v življenju in kjer je osem od desetih glavnih cest zaprtih za naše triatlonce.

Pot do mesta Tinajo, kjer imamo v načrtu Andreja presenetiti na njegovem 50tem kilometru, mine, kot da sem rojena na Kanarcih. Dobre pol ure po štartu iz hotela, brez kakršnegakoli zgubljanja, parkiramo prav tam, kjer sem načrtovala. Prvi kolesarji že švigajo mimo in ne traja prav dolgo, da jo mimo piči tudi naš favorit.
 
 
Punce smo že nazaj v avtu in na poti proti Teguise, kjer bomo Andreja pričakale na 90tem kilometru. Izračunam, da bo tam mimo okrog dvanajstih. Ura je nekaj čez deset, Mici sicer pravi, da imamo do tja pol ure vožnje, a že zdaj vem, da temu ne bo tako. Mici je potegnila idealno linijo, a večina cest po katerih bi nas rada peljala, je zaprtih za triatlonce. Zaplete se že na drugem križišču, kjer za prečkanje trase porabimo skoraj eno uro. Od tod dalje sicer ni več zapor, a vozimo se okolo naokolo.

Na 90tem res parkiramo točno ob dvanajstih in tam naredimo fajn žur. Nabijemo muziko, plešemo, skačemo, marsikateremu tekmovalcu prižgemo iskrico v utrujenih očeh in za trenutek polepšamo dan. Andreja pa kar ni in ni. Nismo ga mogle zgrešit za več kot pet minut!
 
Po kolobocijah z zaprtimi cestami in enosmernimi ulicami v vasicah, skozi katere se vozimo, parkiramo na 140tem kilometru. Zaradi vseh zapletov na cesti sem popolnoma izgubila občutek za uro in nimam pojma, kdaj naj bi Andrej prišibal tu mimo.  Zagledam Mareta, sicer malo prepozno, da bi mu pomahala, a zdaj vem, da prihaja tudi Andrej. Z glasnim navijanjem in mahanjem ga poženemo v zadnje kolesarske kilometre.
 
 
Puncama obljubim, da bomo nazaj v hotelu čez 15 min. Toliko je obljubljala Mici, ki pa seveda ni vračunala zaprtih cest. Zato so se te raztegnile na skoraj eno uro izgubljanja po otoških cestah.

Hvala bogu vsaj tekaške proge ne bom iskala, saj poteka mimo našega hotela. Želim si en hiter skok v bazen, potem pa se bom odpravila na traso. Po jutranji svežini zdaj sonce nažiga s polno močjo. Kot je v šali rekel Matjaž, na Lanzerote se vreme naredi ravno do teka.

V tistem na spletnem portalu vidim, da je Andrej že v menjavi. Brez osvežitve tečem na traso. Zdaj, zdaj bi mogel bit tukaj. Pa ga čakam in čakam. Tako dolgo, da me zagrabi panika. Predstavljam si, kako nekje leži potolčen ali dehidriran, poklicati pa me ne more, ker imam njegov telefon jaz. V dobrih dveh urah stanja na soncu in oprezanja med množico mimo tekajočih triatloncev,  so se mi možgani skisali in sem pozabila, da tekmovalec vedno odda tudi številko za klic v sili in da je to moja telefonska. Od čakanja in napetosti sem tako zmešana, da stojim na žgočem soncu in mi še na misel ne pride, da bi si našla kakšno senco.

Takrat priteče Andrej, ki se že vrača z obrata. Prvič sem ga kot kaže zgrešila. Od veselja bi se mu najrajši vrgla za vrat, ampak to ne bi bilo dobro za rezultat! Zgleda fajn skurjen od sonca, a vidim, da je v njem še dovolj moči in trme za zadnjih 10km.
 

 Jaz pa spet v avto in v mesto proti cilju. Parkiram na prvem možnem prostem prostoru, saj je mesto zdaj prepolno navijačev, večina cest pa še vedno zaprtih. Prerivam se med množico. Navijačev je res noro veliko. Kot kaže, so ob progo prišli še vsi turisti. Mojemu Iron Manu v ciljnem lijaku stisnem še zadnjo petko! Uspelo mu je oddelat tudi to brutalno tekmo! Trikrat Železni!

Zvečer se vrnemo v mesto navijat za zadnje tekmovalce in na večerni ognjemet. Andrej je ves v luftu, jaz pa skoraj zaspim za mizo v kafiču. Navijaška je zelo težka! V tistem hipu sklenem, da bom od zdaj naprej tudi jaz rajši tekmovala! Samo še specialko kupim in začnem trenirat! Plavanje je že na urniku.