ponedeljek, 08. september 2014

Ultramaraton Logarska (73km/660vm)


A ti pa za drugo leto vadiš?« mi je lansko leto po pretečenih 73km od Celja do Logarske doline s širokim nasmehom zaklical mož, ko sem po končani podelitvi medalj zlezla na prazne stopničke in se mu nastavila za eno fotko. Zakaj pa ne? Da drugo leto pridem spet, sem bila odločena že takrat. Že med tekom sem namreč sklenila, da pridem »poravnat račune« in izboljšat doseženi čas. Zaželela sem si, da naslednje leto pridem s spremljevalcem na kolesu in brez ustavljanja na postajah pridobim nekaj časa. Predvsem pa sem si želela ob sebi nekoga, ki bi me priganjal in spodbujal, ko se mi v glavo prikrade »kriza«. Koga bi si lahko ob sebi želela bolj kot svojega dragega? A na to ni bilo preveč upati, saj težko, da bi on izpustil kakšno tekmo. A ne Andrej? A, če si nečesa močno želiš, menda vse stvarstvo teži k temu, da se ti želja uresniči. In se mi je.

Tako sem v soboto zjutraj spet stala na startu v Celju, pred mano pa je bilo za »en šiht teka«. Skrita želja je namreč bila, da se v cilju pojavim prej kot v osmih urah.
Če je celo noč deževalo, pa je dež prenehal prav za toliko, da smo po suhem štartali, potem pa nas je spremljal celo pot. Ker so bile sicer precej visoke temperature, me to sploh ni motilo. Pravzaprav sem razmišljala, če bi po letošnjem mokrem poletju sploh še znala teči po soncu.

Prvih 20km ob Savinji sem se počutila kot v tisti pesmici »Pujs v mlaki čofota«. Ampak prav zaradi vsega blata in luž, so kilometri minili kot bi trenil, saj sem se ves čas koncentrirala na korak.
V Letušu sem bila malo presenečena, saj nismo zavili na stransko cesto pod gozdiček, ampak smo nadaljevali po asfaltu. Nazaj grede sem iz avta videla, da je narasla Savinja dobesedno odplaknila del poti, ki gre neposredno ob reki. Tek do Mozirja tako ni bil preveč prijeten, saj je bilo kar veliko prometa, pa še kakšen dodaten kilometer smo pridelali, vsaj moj Suunto je tako rekel. 

V Mozirju me je pričakal moj dragi na kolesu. Pravkar je pribrzel iz Logarske, kamor je zjutraj po štartu odpeljal avto. Od tu naprej sem imela »a la cart« postrežbo. Jaz sem samo tekla, možiček pa je skrbel za vnos hrane in pijače. Hrabro je prenašal tudi vse moje krizice. In me na pravi način motiviral. Hvala ti in velikega lupčka! 
Dež je kar nalival in verjetno je bil bolj neprijeten za spremljevalce, kot za nas. Kljub temu pa tudi tokrat ni šlo brez sočnih pripetljajev. Na makedamu proti Ljubnemu je proti nama z veliko hitrostjo pripeljal avto. Čeprav mu je mož mahal, jaz pa sem odskočila na skrajni rob ceste, je ob nespremenjeni brzini zagazil največjo lužo in me zalil do vratu. Glede na registracijo ni bil iz tistih krajev, zato sklepam, da je bil strastni spremljevalec kakšnega drugega tekača in me je s tem manevrom hotel onemogočiti ali pa je vnet »ljubitelj« tekačev. Če sem bila prej samo mokra, sem bila potem premočena.

V Ljubnem sem blatne in namočene trek superge zamenjala za cestne in prvih nekaj kilometrov se mi je zdelo, da letim. Potem so me klanci vrnili v realnost.

Gruča deklet nas je že iz Celja tekla v podobnem tempu, ampak za razliko od zmagovalne fantovske trojke, smo se me borile med seboj. Z nekaterimi smo se prehitevale in prehitevale.

Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, ki bi jih za ohranitev psihičnega zdravja ultramaratoncev ukazala odstraniti. 17 kilometrov do cilja se po pretečenih 56 sicer ne sliši veliko, ampak od kilometra do kilometra pa se tisti asfalt vleče kot čreva.

Kmalu po vstopu v Logarsko pred seboj zagledam prijateljico Natašo, ki se je borila na 17km progi. Neverjetno! Kar nisem mogla verjet svojim očem. Pred tekmo me je zafrkavala, da si želi, da bi jo slikala v cilju. Zato pospešim, se derem, naj si popravi frizuro in jo v letu prehitim. Saj vem, da je šla tko počasi samo zaradi fotke. To je pač ženska nečimrnost. Ampak mene je pa tako motivirala, da sem v zadnjih dveh kilometrih za seboj pustila še dve konkurentki.

Na zadnjem klančku me je mož nahecal, da mi je ena punca tik za petami, kar me je pognalo čez cilj v boljšem tempu, kot sem tek začela pred 73 kilometri in 7:50 urami. In si pritekla stopničke v kategoriji. No, pa lani le nisem zastonj vadila.

Zdaj imam sicer problem. Ker sem v mladih letih trenirala predvsem ležanje na kavču in branje knjig, si v stanovanju nisem omislila vitrine za pokale, pa zdaj ne vem, kam naj ga postavim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar