Energe navijači na Ljubljanskem maratonu

Kmalu po tem, ko je v Energe padla odločitev o tekaški udeležbi na Ljubljancu, je Simon predlagal, da bi tudi letos na progi pripravili Energe okrepčevalnico. Nisem sicer čisto prepričana, če je takrat imel v mislih dogodek takih razsežnosti, kot se je kasneje razvilo, a Andrej je za idejo takoj zagrabil in jo tekom priprav nadgradil.

Kar takoj smo ugotovili, da bo naloga bistveno težja, kot je bila pred dvemi leti, ko smo tudi takole navijali. Takrat je mimo naše pisarne na Cesti na Brdo tekel 2. kilometer in tekači še niso bili ne utrujeni, ne žejni. Na novi trasi pa se nahajamo na 18. kilometru, prav na sredini med dvema uradnima okrepčevalnicama. To je lahko pomenilo samo to, da bo treba pijačo ponuditi na tisoče tekačem. Kar takoj je zato padla odločitev, da bo to samo voda. Kaj drugega bi bilo že znanstvena fantastika.

Jasno je bilo, da Simon in Vito sama ne bosta zmogla te naloge. Zato je Andrej za pomoč prosil »aktivne upokojenke«, kot poimenuje najini mami z njunimi prijateljicami. Zlate ste! Seveda pa je bila dobrodošla tudi pomoč mladih rokic. Prav posebej sta se izkazali Brina in Laura, ki sta neutrudno polnili kozarčke.

Voda. To bo za odžejat. Ampak rabimo še nekaj, kar bo tekačem ostalo v posebnem spominu. Kar bo dvignilo energijo. In kaj je lahko boljše kot glasba. Pred dvemi leti smo tekačem na Energe okrepčevalnici vrteli glasbo z radia, tokrat pa je Andrej prišel na posebno idejo. Saj imamo vendar glasbenika v družini, pa še kakšnega kolega, da se pridruži. Tako je bilo hitro odločeno. Vdušje bosta  dvigovala Maks in Ivan na električnih kitarah.

Priprave so bile posebno poglavje. Kupili smo 8000 plastičnih lončkov, mimo naše okrepčevalnice naj bi namreč teklo skoraj 12000 tekačev. Če v vsak lonček natočimo samo 1 dcl vode, je to vseeno enormna količina. Kako to vodo spraviti do okrepčevalnice? Andrej je napeljal cev iz kuhinje v prvem nadstropju do pritličja, kjer sta Simon in Vito točila vodo v bidone in jo nosila k okrepčevalnici. Tam so jo punce nalivale v kozarčke. Bojda so delale brez prestanka. Voda pa je dobesedno izginevala, da sta jo Vito in Simon komaj sproti nosila. Porabili smo dobrih 6000 kozarčkov. To pomeni, da se je na naši okrepčevalnici odžejal vsak drugi tekač. 

Maks in Ivan sta na električnih kitarah že med maratonom požela kar nekaj pohval in bučnih aplavzov. Kasneje pa so ju prav posebej omenjali še na forumih. Kar je najpomembnejše je pa to, da sta neizmerno uživala. Simon je rekel, da to pa ni kar tako, da takšen »no name band« špila pred 12000 glavo publiko in da je to hujš kot na koncertu od Sidharte.

Za tekaško množico je seveda ostal kup smeti, ki ga je bilo treba pospraviti. Ker se je pobiranje lončkov izkazalo za zamudno opravilo, je Simon menda prinesel kar lopato za sneg. Potem je šlo pa hitreje.

Za vse prekrasne fotke pa zahvale Aljoši, ki je silom prilike v roke dobil Vitov fotografski aparat. Vito namreč ni mogel fotografirat, ker je ves čas nosil vodo. Edina napaka našega fotografa je ta, da se je tako trudil s slikanjem nas tekačev, da njega ni niti na eni fotki. Sem pa zato uspela izbrskat eno drugo njegovo fotografijo.

 

Sodeč po tem, da v firmi še vedno poslušam razne zgodbice z maratona, verjamem, da sta Simon in Vito izjemno uživala v navijaških vrstah. Za Brino in Maksa je bila to nepozabna izkušnja. Oba sta nama po teku skoraj dve uri pripovedovala kup dogodivščin, ki sta jih doživela. Tudi babici sta bili navdušeni in polni zgodb s terena. Takšen dogodek tako ne bogati samo tekačev, ampak je pravo doživetje tudi za navijače. In navijači na Ljubljancu ste zakon!

 

 

 

 

 

 www.energe.si