Portschach, kraj ob Vrbskem jezeru je letos ponudil 15/35/57 in 114km trase pod imenom Trail Maniak, ki se odvijajo in vijejo bolj ali manj okoli jezera. Gre predvsem za griče in hribčke s trail stezami ter z nekaj malega asfalta. Vplačal sem 57km/1.800vm z 1KT za UTMB in se po tekmi zadovoljen vrnil domov z izpolnjenim planom.
Dan prej sem brez zastojev in problemov dvignil številko ter s kuponom za testeninko obiskal eno od bližnjih gostilnic, ki so bile navedene na kuponu ter v miru pojedel dobro pripravljene špagete. Zanimiva ideja, ki sem jo doživel prvič. Preostala kupona, ki sta nudila masažo po tekmi in belo klobaso z brezalkoholnim pivom sem vrgel stran. Ne rabim.
Letošnja 6.izvedba Trail Maniaka je postavila štart na majhen trg v centru kraja z obupnim in brez idejnim imenom....Monte Carlo! Ne predstavljam si, da bi kaj podobnega videl v Bohinju ali na Bledu. No, slednji mi že malo zbuja dvom. Atmosfera na startnem prostoru, ki ga s treh strani obdajajo in zapirajo zgradbe je dobra, pozitivna in jo glavni »spiker« le še plemeniti . Glasno najavlja favorite tekme. Sobotno jutro je nalepilo sonce na nebo in razveselim se srečanja z Urošem Feldinom, ki je prišel v spremstvu Anite, Romane in Janeza Stočka. Pravi, da ni najboljšega zdravja a bo seveda stisnil zobe. Poslovim se od mojih dveh, ura je 8.00 in prvi start uspe.
Manj kot kilometer ravnine in že grizemo v prvi hrib nad mestom. Kilometri proti Veldnu (12,3km), ki je na koncu jezera se vijejo v glavnem po gozdnih in deloma makadamskih poteh. Precej mehka in ponekod tudi blatna podlaga mi je všeč saj v povezavi s kratkim korakom ne dražita moje načete zadnje stegenske mišice. Kasneje sem prihajajočo bolečino odpravil s tabletom in toliko o tem problemčku. Gor in dol vijugamo ter se malo prehitevamo. Nič posebnega, le sonce je pridobivalo na moči. V Veldnu prvič koristim okrepčevalnico in pozdravim Uroševo spremstvo. Po cca.1-2km zapustimo asfalt ob jezeru in pričnemo z blagim gozdnim vzpenjanjem proti najvišji točki tekme, Pyiramidenkoglu (850nm-25km).
Sem ter tja pade kakšen od petih gelov in požirek vode iz kamele. Na vrh pridem malo po štartu tekačev na 35km in ravno prav, da se srečam z mojima najljubšima navijačema. Pijem in dotočim ter jem vsega po malo. Nekaj drobnih besed z Joštom in Tanjo ter brž navzdol po nekaj časa isti poti kot navzgor in kasneje odcep v smeri Celovca in po drugi strani jezera proti cilju. Prehitevam počasnejše na 35km, kar mi daje zagon, sicer bi lahko lebdel v nekem nedorečenem tempu, ki bi sigurno pomenil nazadovanje. Nekajkrat me zmoti slabo oz. dvomljivo označena trasa, ki me na kakšnih odcepih zadrži za nekaj sekund, ter me prisili k uporabi logike v iskanju prave smeri. Enkrat celo pokličem pet tekačev nazaj, ko so zgrešili ne dovolj označen odcep! To bo moral drugo leto organizator vsekakor popraviti. Prav tako je kakšen prehod čez glavno cesto ostal nezavarovan??! Na enem od takšnih prečenj (direkt iz gozda na cesto) je k sreči promet umirjal kar Janez, medtem ko je čakal na Uroša. Aniti se zahvalim za požirek pijače. Vroče je že in kamela je skoraj prazna. Čez 2km je v Europarku okrepčevalnica na 40,3km kjer »dofilam« in vase zmečem nekaj hrane, predvsem pa pijače. Gremo dalje! Še malo po parku ob jezeru in kasneje v podvoz pod železnico v gozd in po nasprotni strani jezera kot dopoldne, proti cilju. Zdeluje me žeja, noga je ok. Še vedno prehitevam tekače s 35km in sedaj tudi s 15km, ki so štartali ob 13.00.
Seveda sem prehitevan tudi jaz in se tako počutim tudi bolj domače. Gor in dol, gor in dol....niso hudi klanci in niti dolgi ampak jih je pa veliko in več kot bi si mislil. V teh zadnjih 20km je komaj kje kakšna kapljica vode iz ne preveč živahnih potočkov. Gelov mi zmanjka prekmalu, kamela je presahnila in za zadnjih 8-10km sem suh. Zadnji kilometri se mi neznansko vlečejo. Moči ni, zasledovalci se bližajo, dehidracija trka na telo in prosi, če se lahko ustavi. Bo se ustavilo, a šele v cilju.
Ko tja prispem, se šele medtem, ko pijem in pijem, zavem kakšno pomanjkanje tekočine sem trpel. Praznil sem kozarce enega za drugim ter po koščkih dodajal čokolado, prestice.....na koncu vzamem še Erdinger in stopim v blagodejno senco k mojima v objem. Ko sem spil še enega, bi pa lahko že začel Brdavsa izzivat. Pivo je bilo brezalkoholno, sicer bi se spravil na Krpana.
V cilju sem čestital še Urošu ter odlični ultramaratonki Nataši Robnik, ki se nama je pridružila in me veseli, da sem jo končno uspel spoznati. Čestitke veljajo tudi preostalim Slovencem.
Trail maniak sem bil, ker je tekma zraven Celovca, torej blizu in točka za UTMB vedno dobrodošla. Preživeli smo kvaliteten vikend brez izgubljanja na trasi...to pa je že tema za STL in njene poznavalce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar