Triatlon Jesolo Italija

Prvega ne pozabiš nikoli.

Ko sem pred leti začel ponovno teči, si nisem niti pod razno predstavljal, kam me bo to pripeljalo. Kratki jutranji teki dolgi 3km, so se mi zdeli vrhunec skrbi zase. Mislim, da je bilo leta 2005, ko sem po pretečeni desetki prvič v živo gledal tekače na Ljubljancu v njihovem lahkotnem drncu. Vse skupaj me je tako prevzelo, da so mi šle kocine pokonci. V daljavo usmerjeni pogledi, lahkoten korak in umirjeno gibanje teles  - nadrealistično. Mater, tudi jaz hočem teči dlje in hitreje, se je v meni prižgal ogenj. Tekaška pot me je vodila preko prve polovičke, do prvega pravega Ljubljanca. Sledili so Berlin, Trst, Dunaj, Rim, Amsterdam in še mnogi maratoni, vse do prvih ultra in gorskih tekov. A letošnjo zimo me je med pripravami na 100milj Istre skoraj zaustavila poškodba kolena. Po uspešno zaključenih 100miljah Istre, sem izgubil vso motivacijo za tek. Kratki teki me niso več zanimali, dolgih pa nisem hotel več teči, saj me je bilo strah, da koleno ne bo zdržalo, zato sem bil v precepu kako naprej.

O triatlonu sem do takrat že večkrat slišal, saj se nekaj mojih prijateljev in znancev ukvarja z njim. Med debatami sem imel vedno veliko argumentov proti, češ, kje naj plavam, nimam kolesa, obleke, … Skratka, tek se mi je zdel bistveno enostavnejši. Kljub temu me je črv malodušja preveč razjedal, potreboval sem trening, napor, svež zrak in plapolanje krvi v žilah. Potreboval sem nov izziv. Prijavil sem se na Triatlon za vsakogar v Čatežu, a po začetni evforiji, nisem več čutil zadovoljstva. Izziv je bil preskromen. Na morju sem nekajkrat preplaval 1500m in videl, da zmorem. Kolo mi ni predstavljalo težav, a se mi ni dalo trenirati za tako kratko razdaljo. Ženin predlog, naj se preprijavim na Dnevnikov dolgi triatlon, se je izkazal za zmagovitega. Hvala Katja. Spremenil sem prijavo in ponovno začutil ogenj v sebi, motivacija na full. Poklical sem Martina in se včlanil v TKL. Na prvih plavalnih treningih sem se trudil ostati živ. 50m kravla mi je predstavljalo boj na življenje in smrt, srce je norelo, pljuča so lovila zadnje atome kisika, bila je ena sama agonija. Počasi sem se umiril in začel upoštevati nasvete trenerja. S kolesom sem postal reden gost na Šentjoštu. Slabih 50km z zmernim vzponom je bil lep poletni trening.

Kolesarska trasa za Dnevnikov dolgi triatlon gre iz Lucije na Korte in nazaj do Lucije in tako štiri kroge, kar nanese kar nekaj višincev. Zato sem sklenil, da jo grem pred tekmo zvozit. Da jih dobim v noge. Na polovici prvega kroga sem na Kortah vprašal za pot in medtem, ko sem speljeval, sem nekaj izumljal s prestavljanjem. Rezultat je bil zlomljen nosilec menjalnika. Vse kar je viselo s kolesa sem zvezal kar z listi kanele iz žbunja ob cesti. Tako sem ob kolesu pešačil do Šareda in potem na glavo v Izolo. S planiranim treningom ni bilo nič, v glavi pa je ostal dvom, sem dovolj treniral?

Nekaj dni pred tekmo sem od organizatorja dobil sporočilo, da je tekma v Luciji odpovedana! Shit! Kako neresno, neprofesionalno. Tako sem si ga želel, toliko truda in treningov, potem pa en mail in vsega je konec!

Na srečo mi je Mitja pred nekaj dnevi poslal obvestilo za Olimpika v Jesolu. Skalkuliram in že sem prijavljen. Komaj čakam petka, da odrinemo v Italijo. Po vsej gužvi v službi in paniki, da ne bom pozabil kolesa, neoprena, superg ali sebe, se šele v Jesolu zavem, da je tam še vedno poletno vroče. No, vsaj opremo za tekmo sem imel, če sem bil že brez kratkih hlač. Pri prevzemu številke spoznam starejšega Angleža, ki je že vrsto let aktiven triatlonec. Povem mu, da bo ta moj prvi. Odgovori mi, da sigurno ne zadnji!

Naslednje jutro kar nekaj nervoze, saj sta start plavanja in menjalni prostor nekaj kilometrov ven iz kampa, kjer smo nastanjeni. V menjalnem prostoru obesim kolo, nastavim copate, kolesarske čevlje, bidon, nalepke na čelado, na kolo, trak za številko, skratka en kup dela in taktiziranja in zelo malo prostora.
 

Oblečem neopren in si še zadnjič ponovim v glavi. Začni počasi, plavaj umirjeno, v tranziciji najprej čelado na glavo, potem peš ob kolesu do črte, nazaj ponovno peš, čelado na kolo,.. Uf,  na koliko stvari je potrebno mislit. Srečam Mitjo, ki mi da nekaj uporabnih napotkov, THX.
 

Na start pride še celotna družina in močno me stiska v grlu. Trema je huda. Start plavanja je v skupinah, skočim v vodo in čakam na znak. Začnem iz ozadja saj želim imeti prostor, a kaj hitro ugotovim, da se bomo kljub temu mahali in brcali. Vse se dogaja izredno hitro, kar naenkrat smo že pri boji. Obrnem in nadaljujem s prsno, lažje mi je in grem enako hitro kot ostali okrog mene.

 

Že sem pri koncu in telečjih nog tečem v menjalni prostor po kolo. Okoli mene vse brzi v želji po čim hitrejši menjavi. Čevlji so že na pedalih, vse je optimizirano do maksimuma, vsaka izgubljena sekunda šteje. Sam se v nedeljskem ritmu opravim v kolesarsko opremo in odšibam na 40km progo. Prvi krog se malo šparam, nato stisnem vse do četrtega kroga, ko me začne počasi zmanjkovati.

Ponovno sem pred menjalnim prostorom, sodnik me usmeri in že se preoblačim v tekaško opremo. Končno! Tu sem doma. Tečem in razmišljam, kdaj sem bil nazadnje na desetkilometrski tekmi. Kako naj tečem? Pri ultrah sem po desetih kilometrih komaj ogret, tu pa bo vsega že konec?! Potegnem in šibam, vem da mi gre dobro, saj ves čas prehitevam druge tekmovalce. Pritečem v cilj ves zadovoljen, tole je super, zelo dinamično in silovito. Katarza je neizmerna, To!
 

Ko se malo umirim, vzamem prigrizek in sedem na tribuno v ciljnem prostoru, nato prisede Anglež. Pogleda me in reče: »You will become addicted.« In jaz odgovorim: » Yes, I allready am.« Triatlon me je navdušil s svojo raznolikostjo in univerzalnostjo, zato grem naprej po tej poti.

Yes I'm addicted J