Iron Man Lanzarote 2017 - navijaško

 

Ni ga čez dobro podporno ekipo, se je znova izkazalo na IM Lanzarote. Kakršnakoli dejanska pomoč na progi je sicer strogo prepovedana, zato pa toliko bolj pride prav psihoterapevska podpora pred, med in po tekmi, pa še kaj bi se našlo.

Dogodki, ki so zahtevali železne živce, so se začeli že pred odhodom. Zvečer smo zaprli vsak svoj kovček, Andrej tudi tistega, res ogromnega, s kolesom in vso ostalo triatlonsko opremo. Nekaj časa po tem, ko naj bi bili kovčki že napokani v prtljažnik, najdem Andreja, kako povsem praznega pogleda stoji pred avtom sredi kupa kovčkov. Človek, ki je inženir strojništva, lokalni prvak v tetrisu in z eno besedo ful tehničen tip, povsem obupano razloži, da tavelik kovček ne gre v avto. Ne pokonci, prav tako ne leže. V njegovem agoničnem pogledu lahko razberem le popolno predajo. DNF, še preden smo odleteli proti štartu. Čeprav zlaganje kovčkov ni moje področje, prevzamem vajeti v svoje roke. Podiranje zadnje klopi ne pride v poštev, saj smo v avtu štirje. Službeni kombi ni opcija, saj ima samo tri sedeže. »Zakaj ga pa ne daš noter postrani?« »Aja! Tko bo pa mogoče šel!« In olajšanje! Ter takoj nova skrb: »Ti, kateri rent-a-car pa imamo na Lanzerote?« In močno stiskam pesti, da ni Opel Corsa.

Pristanek na Lanzarote je bil prijetno razburljiv. Za trenutek se nam je zazdelo, da bo letalo pristalo na plaži. Letališče je namreč locirano tik ob morju. Še bolj zanimivo pa je to, da po plaži ob letališču pelje tudi sprehajalna pot, kjer smo kasneje večkrat uživali ob opazovanju pristajanja in vzletanja letal, kjer ti letalo pristaja dobesedno nad glavo. Nisem »technical freek« pa me je doživljaj čisto fasciniral.

Prvi stik z otokom me ni pretirano navdušil. Sem ljubiteljica narave, kar vključuje določeno mero zelenja. Tu pa me je pozdravila pusta kamnita in peščena pokrajina. Kot že večkrat do zdaj, sem ponovno ugotavljala, da sem kot Slovenka, z naravnimi danostmi dobesedno razvajena. Zame ga ni čez morje Adrijansko, naše lepe gore in zelene gozdove.

 

 

Povedati moram, da Lanzarote s svojo pokrajino ni izpolnil tistega hrepenenja, ki ga simbolično vsebuje beseda Kanarci. Pravijo, da bi jih na Gran Canariji ali Tenerifu doživela drugače. Bom šla pogledat. Sem že prijavljena na Trans Gran Canaria 2018.

Kjub temu smo na Lanzarote našli nekaj biserčkov, ki jih je bilo vredno videti in doživeti. Vreme je tu idealno za športne treninge. Konstantnih dobrih 20 stopinj, dopolnjuje za športnika idealna razporeditev oblačnosti. Vsako dopoldne otok namreč prekrijejo oblaki in ti na nebu vztrajajo do poldneva. Tako na tek ali kolo ni treba navsezgodaj zjutraj, ampak lahko malo poležiš. Popoldne pa sonce posije z vso svojo močjo, takrat nastopi čas za namakanje v bazenu ali morju, ki je prav prijetne temperature tudi za daljše plavanje.

 

Prvi dnevi so minevali v znamenju IronMana, ki je bil tudi razlog, da smo se podali prav na Lanzarote. V Puerto del Carmen, kjer sta bila start in cilj, nisi mogel zgrešiti, da se bo tu zgodilo nekaj velikega. 1600 bodočih IronManov je bilo povsod. Nabildani dečki in deklice okrašeni z IronMan nahrbtniki, majčkami, kapicami, zapestnicami. V startnem paketu so se znašle tudi IM zastave in te so potem vihrale kar na nekaj balkonih v mestu.

Ob petih zjutraj, ko sem se z Andrejem odpravila proti startu, je bilo mesto še v temi. Parkirala sva v eni od stranskih uličic v Puerto del Carmen. Na Google map sem se namenila označiti mesto parkinga, pa net ni vlekel. »Ah, saj si bom zapomnila!«, sem medlo izjavila, ko sva se po labirintu enosmernih uličic začela spuščati proti morju. Petkrat levo in trikrat desno, pa nisem več vedela, kje sem. Zapomnila sem si vsaj lokal na rivi, kjer sva prišla na obmorsko cesto. To bi moralo zadostovati.

Andrej opravi še zadnje podešavanje opreme, skupaj spijeva kavico in opazujeva grupo Angležev, ki tik pred startom zajtrkujejo jajca, šunko in fižol. »Ajme, srečno v morski vodi!« Andreja z močnim cmokom oddam v startni lijak in se odpravim nižje ob obali, kjer bom imela razgled na zaliv in hordo plavalcev. Zaliv je še v mraku. Sonce še ni vzšlo.

 

 

Tik pred startom ugasnejo ulične svetilke in sonček sramežljivo pokaže prve sončne žarke. 1600 atletov, ki se hkrati poženejo s plaže, vzvalovi vodo v zalivu. Nor je pogled na množico rok in nog, ki kravžljajo sicer precej miren ocean. Kolona se precej hitro raztegne. Najhitrejši so že odplavali prvi krog, ko nekateri najpočasnejši niso niti na polovici. Pred vsemi pa je še dolg dan.

V labirint uličic na hribčku nad zalivom se odpravim po avto. Kot kaže ne bo preveč težko, bungalovčki v uličicah izgledajo znani. Tu sem že bila. Ampak prav enako beli so tudi v naslednji ulici in v naslednji. Tudi v naslednji so podobni. Beli, mediteransko zaobljeni, z malim vrtičkom kaktusov pred vrati. Nimam pojma, kje sem in še manj, kje naj najdem avto. Obeta se odličen dan! Vsaj začelo se je vrhunsko! V načrtu je, kako bom prevozila pol otoka, da Andreja presenetimo na kolesarskem delu, jaz pa še avta ne najdem!

Vdihnem, izdihnem, se spustim nazaj dol do morja in tokrat bolj zbrano začnem vzpon po uličicah. Iščem orientirje, ki sem jih zjutraj natlačila v glavo. Stojim v popolnoma neznani ulici, tukaj gotovo še nisem bila, kjer seveda najdem avto.  

Nadalje se zaplete pri vožnji do našega hotela, kjer naj bi pobrala punci, da se skupaj podamo na avanturo. Google map guidance ali Mici ni v pretirano pomoč. Ona bi desno, ampak ta cesta je zaprta. Pičim naravnost, Mici vpije: »Turn around at next roundabout!« To se izkaže za njeno daleč najpogostejšo izjavo v prihajajočem dnevu.

Ob Mickinem stalnem protestiranju, se nekako prebijam v smer našega hotela in podvig celo uspe. Vsaj punci sta že vstali in se pripravili. Podamo se na pot po otoku, kjer sem prvič v življenju in kjer je osem od desetih glavnih cest zaprtih za naše triatlonce.

Pot do mesta Tinajo, kjer imamo v načrtu Andreja presenetiti na njegovem 50tem kilometru, mine, kot da sem rojena na Kanarcih. Dobre pol ure po štartu iz hotela, brez kakršnegakoli zgubljanja, parkiramo prav tam, kjer sem načrtovala. Prvi kolesarji že švigajo mimo in ne traja prav dolgo, da jo mimo piči tudi naš favorit.

 

 

Punce smo že nazaj v avtu in na poti proti Teguise, kjer bomo Andreja pričakale na 90tem kilometru. Izračunam, da bo tam mimo okrog dvanajstih. Ura je nekaj čez deset, Mici sicer pravi, da imamo do tja pol ure vožnje, a že zdaj vem, da temu ne bo tako. Mici je potegnila idealno linijo, a večina cest po katerih bi nas rada peljala, je zaprtih za triatlonce. Zaplete se že na drugem križišču, kjer za prečkanje trase porabimo skoraj eno uro. Od tod dalje sicer ni več zapor, a vozimo se okolo naokolo.

Na 90tem res parkiramo točno ob dvanajstih in tam naredimo fajn žur. Nabijemo muziko, plešemo, skačemo, marsikateremu tekmovalcu prižgemo iskrico v utrujenih očeh in za trenutek polepšamo dan. Andreja pa kar ni in ni. Nismo ga mogle zgrešit za več kot pet minut!
 

Po kolobocijah z zaprtimi cestami in enosmernimi ulicami v vasicah, skozi katere se vozimo, parkiramo na 140tem kilometru. Zaradi vseh zapletov na cesti sem popolnoma izgubila občutek za uro in nimam pojma, kdaj naj bi Andrej prišibal tu mimo.  Zagledam Mareta, sicer malo prepozno, da bi mu pomahala, a zdaj vem, da prihaja tudi Andrej. Z glasnim navijanjem in mahanjem ga poženemo v zadnje kolesarske kilometre.

 

 

Puncama obljubim, da bomo nazaj v hotelu čez 15 min. Toliko je obljubljala Mici, ki pa seveda ni vračunala zaprtih cest. Zato so se te raztegnile na skoraj eno uro izgubljanja po otoških cestah.

Hvala bogu vsaj tekaške proge ne bom iskala, saj poteka mimo našega hotela. Želim si en hiter skok v bazen, potem pa se bom odpravila na traso. Po jutranji svežini zdaj sonce nažiga s polno močjo. Kot je v šali rekel Matjaž, na Lanzerote se vreme naredi ravno do teka.

V tistem na spletnem portalu vidim, da je Andrej že v menjavi. Brez osvežitve tečem na traso. Zdaj, zdaj bi mogel bit tukaj. Pa ga čakam in čakam. Tako dolgo, da me zagrabi panika. Predstavljam si, kako nekje leži potolčen ali dehidriran, poklicati pa me ne more, ker imam njegov telefon jaz. V dobrih dveh urah stanja na soncu in oprezanja med množico mimo tekajočih triatloncev,  so se mi možgani skisali in sem pozabila, da tekmovalec vedno odda tudi številko za klic v sili in da je to moja telefonska. Od čakanja in napetosti sem tako zmešana, da stojim na žgočem soncu in mi še na misel ne pride, da bi si našla kakšno senco.

Takrat priteče Andrej, ki se že vrača z obrata. Prvič sem ga kot kaže zgrešila. Od veselja bi se mu najrajši vrgla za vrat, ampak to ne bi bilo dobro za rezultat! Zgleda fajn skurjen od sonca, a vidim, da je v njem še dovolj moči in trme za zadnjih 10km.

 

 Jaz pa spet v avto in v mesto proti cilju. Parkiram na prvem možnem prostem prostoru, saj je mesto zdaj prepolno navijačev, večina cest pa še vedno zaprtih. Prerivam se med množico. Navijačev je res noro veliko. Kot kaže, so ob progo prišli še vsi turisti. Mojemu Iron Manu v ciljnem lijaku stisnem še zadnjo petko! Uspelo mu je oddelat tudi to brutalno tekmo! Trikrat Železni!

Zvečer se vrnemo v mesto navijat za zadnje tekmovalce in na večerni ognjemet. Andrej je ves v luftu, jaz pa skoraj zaspim za mizo v kafiču. Navijaška je zelo težka! V tistem hipu sklenem, da bom od zdaj naprej tudi jaz rajši tekmovala! Samo še specialko kupim in začnem trenirat! Plavanje je že na urniku.