Paklenica trail 2017 (43km/2200vm)

 

Paklenica me je v svoja nedrja vabila vsaj deset let. V drobovju sem čutila, da je tam narava, ki mi je pisana na kožo. Slogan »kjer gore poljubljajo morje« je obljubljal, da se tam na enem mestu združita dve moji ljubezni. In tako sem vsakič, ko smo se z juga vračali preko Zadra, tam pred Svetim Rokom sanjarila, kako bomo enkrat zavili tudi tja.

Zato sem letos nahecala Andreja, da me za prvomajske počitnice odpelje na mesto mojega hrepenenja. In glej ga zlomka, prav v tem času se tam odvija tudi Paklenica trail. Najprej sem načrtovala, kako bom samo navijala za naše, saj po 100 miljah Istre še ne bom regenerirana in zato ne bo pametno, da bi se podila po tekmah.

A Istra je bila kar na enkrat za mano, kolenske vezi, ki sem jih tam načela, so bolele vsak dan manj. Počivanja, ki sem si ga izdatno privoščila, je bilo kar na enkrat dovolj. In moje pogledovanje na štartno listo vedno bolj pogosto. 

Najprej sem pogledovala najkrajšo, 15km progo. In na koncu pristala prijavljena na najdaljši 43km/+-2200vm. Kaj pa drugega? Enostavno si ne predstavljam, da bi ležala na ležalniku med tem, ko se v neposredni bližini odvija trail. Verjetno bi od žalosti kar skoprnela. K prijavi pa me ni vodila želja po tekmovanju, ampak priložnost, da v enem kosu prehodim obsežen del lepot, ki jih ponuja narodni park Paklenica.

Priznam pa, da je tekmovalnost nekoliko podžgala stava z Natašo, ki je na isti dan, ob isti uri štartala na 25km progi na Vipava trailu. Tekmovali sva katera prva pride na cilj. Da bi jo prehitela, bi morala teči skoraj enkrat hitreje od nje, kar je bila seveda znanstvena fantastika, a stava je pač stava.

Da bo teren na progi pasji, so me opozarjali prijatelji, ki so s progo opravili v preteklih letih, pa itak je bilo to jasno tudi meni. Kakšna pa naj bo proga speljana po Velebitu? A priznam, da je bilo hujše, kot v mojih najhujših predvidevanjih.

 

 

Prvi del vzpona po sončnem pobočju, ki je potekal po nečem, čemur bi težko rekla cesta, čeprav je na prvi pogled tako izgledalo, je bil poleg vložkov krša, začinjen še s sunki burje. Od kod dež z jasnega sončnega neba, ki je občasno pršil, pa sem izvedela kasneje na progi, ko mi je sotekmovalka pojasnila, da temu delu rečejo tudi »solna soba Jadrana«. Menda burja prinaša slane kapljice visoko na pobočja Velebita, kar naj bi blagodejno vplivalo na težave z dihali. Torej trail z dodatkom toplic. 
 

Višje zgoraj smo zavili v prijetno senčko bukovega gozda, ki nas je hladila večji del poti. Z vročino tokrat tako ali tako ni bilo težav, saj je burja preko dneva še pridobila na moči in včasih grozila, da me vrže iz ravnotežja. Pa tudi bukovemu gozdu bi težko rekli gozd. Mislim, da bi izraz bukovo grmovje bolj opisal naravo, po kateri nas je vodil tekaški korak.

Že pogled na zemljevid je napovedal, da se prečenju rek tudi tokrat ne bomo izognili. Moram pa povedat, da sem tokrat vsa tri prečenja izvedla v baletnem koraku s skalce na skalco in na nasprotni breg priplesala s suhimi nogami. Tudi meni to včasih uspe.

Proga je bila speljana tako, da smo se s tekmovalci na krajši razdalji večkrat srečali in spet ločili, je pa to zagotavljalo, da je bilo na progi vseskozi živahno. Čeprav imam rada samotne trenutke in borbo sama s sabo, pa obožujem tudi ta prehitevanja, trenutke podpore in spodbudnih klepetov.

Na začetku je kazalo, da bo tekma potekala kot po maslu. V nogah sem čutila moč, pulz mi ni nagajal, na vzponih sem prav uživala. A utrujenost, ki je v telesu ostala od Istre, je zobe pokazala že na prvem malo daljšem spustu, proti koči v Veliki Paklenici, kjer smo bili šele na polovici proge.

Tečem po eni lepših potk na tej preizkušnji. Zemljena singelca sem in tja posejana s skalcami in občasno kakšnim malo višjim skokom. In med skokom z ene takih skalc, me zategne nekje zgoraj za kolenom. Krč. Kako boli! Masiram, pa ne popusti in ne popusti. Počepnem. Bolečina počasi pojenja. Ker pa je bila tako silovita, se sploh ne upam vstati, ker ne vem, kaj bo. Prehitita me dva sotekmovalca in ponudita pomoč. Ni pomoči pravim, za preutrujene mišice. Počasi in previdno nadaljujem s hojo. Poslušam telo. Čakam novo bolečino. In razmišljam o tem, da se je v telo sicer vrnila navidezna moč, poškodbe z Istre so izzvenele, a telo je očitno še vedno prazno in utrujeno. Verjetno se še ni vrnilo v ravnovesje in mišice so bile kot kaže še vedno izčrpane.

Kaj kmalu sem sicer spet ujela tekaški korak, a v glavi je ostala skrb, kako se bo telo obnašalo naprej. Do cilja me je čakal še en daljši vzpon do najvišje točke današnje proge, potem pa 15km spusta. A kljub temu na okrepčevalnici v Veliki Paklenici nisem niti pomislila na možnost odstopa. Ne bom spustila z razgledi bogatega drugega dela.

Pri koči je bilo živahno, sledilo je prečkanje reke Paklenice, potem pa se je proga nagnila navpično navzgor po travnatih pobočjih obraslih z redkimi bukvami. Pogledi na desno so vabili na še višje, gole in skalnate predele. Tu pa je bilo kot v deželi palčkov. Med živo zeleno travo in po njej posejanimi sivimi skalami je tekel tudi potoček. Pravljično.

 

Na najvišji točki sem postala le za hip in se zazrla čez hribe in planjave vse do modrega morja. Pasovi redkega zelenja so spomnili na trmasto živo naravo, ki se s koreninami oklepa tal in se upira siloviti burji, ki tod okoli ne pusti prav dosti življenja. Odeti v pomladno živo zeleno so bili pravi kontrast hladni sivini golih skal, kjer so sile narave odpihnile še zadnje zaplate zemlje in življenje ni več mogoče.

 

 

Tam nekje sem pogledala na uro in pomislila, da je Nataša verjetno že v cilju. In tako je tudi bilo. Ne le, da je premočno dobila stavo, močno je tudi izboljšala svoj lanski rezultat na Vipavi.

Pesniško razpoložena in z napolnjeno dušo sem začela dolg spust iz osrčja Paklenice dol proti morju. Počasi sem pospeševala korak in preizkušala kako se odzivajo mišice v nogah. Kmalu sem se sprostila. Na prvi pogled je vse delovalo brezhibno. Postala sem celo malo razigrana. Lahko bi prijela trenutek, ko sem letela po hribu navzdol in se počutila nad vsem. Zakaj te misli nisem prijela in z njo v trenutku opravila, saj vem, kam takšno razmišljanje ponavadi vodi, še zdaj ne vem. Vem pa, da v trenutku, ko mi je zmanjkalo tal pod nogami, nisem bila hvaležna in ponižna, ampak vzvišena nad naravo.

Še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo. Verjetno sem se spotaknila in vrglo me je iz ravnotežja. Izprožila sem desno nogo, se ujela nanjo, a me je zaradi hitrega giba spet zagrabil krč. Mišica ni opravila svojega dela, mlahavo je klecnila, jaz pa z glavo naprej in po hribu navzdol. Del udarca ob tla je kompenzirala roka, v naslednjem hipu pa je v počasnem posnetku ob tla priletela še moja brada. Preden sem se pobrala in pregledala stanje kosti, sem z jezikom preštela zobe. Malo je manjkalo, pa bi odšel moj lepi nasmeh.

Saj bi se hitro pobrala, me je bilo sram ležat na tleh, kot sem dolga in široka, a v noge so me grabili takšni krči, da sem lahko le nemočno sedela v grmovju. Mimo sta prišla dva planinca. Gospod mi je ponujal vodo, gospa pa mi je z obraza umivala kri. Bila sta tujca in nista razumela, da sem cela, ampak ne morem vstat, ker me grabijo krči.

Počasi sem odkrevsala proti naslednji okrepčevalnici, odločena, da tam odstopim. A teren se je poravnal in ponovno so me premamile tekaške potke. Do okrepčevalnice sem se že sestavila nazaj. Prostovoljka me je tam še malo očedila in umila. Malo sva še pomodrovali o ubrisanosti trailašev, prosila sem jo, da pogleda, če imam res še vse zobe. »Lipa si, lipa!« mi je rekla in me pognala naprej proti cilju.

 

 

Če bi vedela, kakšen teren me čaka na zadnjem delu, bi mogoče vseeno rajši izbrala prevoz v dolino. Tekla sem po deželi vil in škratov. Zemljo in redke skale so zamenjale ogromne skale posejane sem in tja v visoki travi in grmovju. Poti ni bilo. Hvala bogu je bila trasa odlično označena, tako sem pri skokih s skalce na skalco slepo sledila trakcem, ki so se pozibavali v vetru. Kako bi človek sploh opisal ta teren? Se mi zdi, da bi nekaj takega nastalo, če bi se sparili Julijci in istrska plaža.

 

 

Temu res odštekanemu delu je sledil spust po melišču v dolino Velike Paklenice, kjer smo zadnjih nekaj kilometrov tekli po potki tlakovani z zlizanimi prodniki. Kako tiste kilometre preživiš, če dežuje in so spolzki, si ne znam predstavljati. Že v suhem sem se bolj drsala kot tekla, ves čas pa sem molila, da si slučajno ne zvijem gležnja.

Na mestu, kjer se trasa priključi na glavno cesto, me je čakala Energe navijaška ekipa. Stekli so z mano, vendar je moj tempo zdržal le Andrej, punci sta prav hitro zaostali. Kasneje sta se močno čudili, kako lahko po 43km še tako hitro tečem. Jah, verjetno na progi nisem dala vsega od sebe. Kako tudi, na takem terenu? Če si česa res iskreno želim, bi rada na lastne oči videla katerega od vodečih fantov, s kakšno tehniko so se spopadli z res zahrbtnimi spusti.

Danes lahko priznam, da res ni bilo preveč pametno, da sem se na pol regenerirana prekmalu po Istri lotila še tega traila. Mogoče mi tudi zato ni ostal v preveč lepem spominu. Zdaj prav vidim Andreja, kako kima z glavo, ko bere te vrstice, saj mi je sam rekel, da se tole ne bo dobro končalo. Ker pa je v prekrasnem spominu ostala Paklenica, je jasno, da se bomo tja še vrnili. In takrat, takrat bo čas tudi za revanšo na progi.