Ironman Lanzarote 2017

Bilo je vroče poletno jutro lanskega avgusta, ko smo s kolegi po plavalnem treningu na Koleziji ob kavici razglabljali kaj bo naš naslednji večji triatlonski izziv. Med vsemi idejami sem se najbolj zakuril za Ironman Lanzarote. V imenu Lanzarote sem čutil nekaj močnega, divjega. Kar se je kasneje izkazalo za še kako res.

Tudi Maretu je bila ideja všeč in načeloma sva bila dogovorjena, da greva skupaj. Ker je bila sezona tekem v 2017 že deloma dogovorjena, sva s Katjo našla kompromis in ultratrail po Gran Canari prestavila na 2018. Potrebnih je bilo še malo formalnosti in v začetku septembra sem bil uspešno prijavljen na  IM Lanzarote.

IM Lanzarote je predstavljen kot ena najtežjih triatlonskih preizkušenj v sklopu Ironman tekmovanj. Zato sem se takoj pozanimal kaj me čaka. Po ogledu trase mi je bilo hitro jasno, v kateremu grmu tiči zajec. Plavanje v zalivu, dva kroga po 1900m mi ni predstavljal težav, kolo s svojimi 180km in dobrimi 2400vm+, pa je že druga zgodba. Poleg tega ključno vlogo na kolesu igrata veter in vročina. Tek po obali 42km, cca 300m+ se mi je prav tako zdel obvladljiv.

Seveda sem se takoj pozanimal naokoli kakšne izkušnje so imeli predhodniki. Veter, veter in še enkrat veter. Grem pogledat na Windguru in okamenim nad podatki. Stari, kam greš ti? Tja se hodi surfat, ne pa kolesarit! Praktično ves prosti čas posvetim treningom na kolesu. Letošnja zima je bila res pravšnja za to. Bila je revna s snegom, zato pa je izdatno pihalo. Kras, Istra in Vipavska dolina so bili stalnica zimskih vikendov. Za preizkus forme sem se konec aprila udeležil OL-Parenzana polovičke. Plavanje in kolo super, tek panika. Nobene hitrosti, kot da sem na joggingu v Tivoliju. V naslednjih dneh sem skušal nekaj tega nadoknaditi, a je bilo že prepozno.

Ko smo prispeli na Lanzarote sem bil šokiran nad divjo in pusto naravo. Kaj dela tu človek, mi je odzvanjalo v glavi. Veter nabija na polno, sunki po 35kt, ni vode, ni kač, pajkov, škorpijonov, da o ostalih občutljivejših vrstah ne govorim.

Odprem vrata na avtu in skoraj mi jih odtrga iz rok. A tu bomo kolesarili??? Šibamo v La Santo na brifing in ob cesti kolesarja, ki zaradi vetra ne obvladata kolesa. Hodita peš in kolesa opletajo sem in tja. GROZA! Vsi treningi, ki sem jih naredil v burji, se zdijo kot vrtec proti temu kar vidim. Ne vem ali sem navdušen ali šokiran, na srečo je vremenska napoved za naslednje dni boljša. V petek sestavim kolo in skočim na kratko ogledno turo, cca 20km, bočni veter me premetava sem ter tja, ko pa zapeljem proti vetru v blag klanec se dobesedno ustavim. Hitrost 7km/h. Fak, niti pomisliti nočem kaj bo jutri na dirki. Zvečer se z Maretom dobimo na pijači v Puerto del Carmen in predebatirava taktiko. Zaključek je jasen – Preživeti.

Sobota zjutraj, nekaj napetosti, a vdan v usodo. Kar bo, bo. Odločen, da se pregrizem do konca. Morje je mirno. V vodo se zapodimo vsi na enkrat, 1600 nas je. Presenetljivo, a bolj kot v prvem, smo se tepli v drugem krogu. Šibam v T1 na preoblačenje, mazanje s kremo proti opeklinam, wc. Srečam Mareta, zavpijem srečno in šibam na kolo.

Začnem zmerno, vreme je oblačno, bočni veter mi da dihat. Glede na razmere kar dobro leti in ko naredim prvo pentljo, je za menoj že dobrih 40km. Prečkamo narodni park Timanfayo, ki kaže moč narave, vulkanskih izbruhov in nepregledne količine izbruhane zemeljske skorje. Ravna cesta preko široke doline se počasi vzpenja in čelni veter me vztrajno pobira. Na 100km me pričakajo moje punce Energe team in kar naenkrat je vse lažje. Grizem v veter proti najvišji točki proge Mirador del Rio in ko jo dosežem se mi odvali kamen. Navijači nas spodbujajo vzdolž celotne proge. Španski temperament rules. To je to, sedaj pa samo še dol. Hiter spust in že šibam po avtocesti, sonce je začelo pripekati, veter z boka je obvladljiv, pogledam na uro, še dobrih 20km in 300 višincev. Mater, kje jih bomo naklepali? A gremo spet v hrib? Z avtoceste zavijemo proti Nazaretu, naravnost v veter in asfaltno makadamsko cesto, ki se je zlagoma vzpenjala. Teh dobrih 5km, mi je dobesedno vzelo voljo do življenja. Bolj ko sem gonil, bolj me je metalo sem in tja. Razdrapana cesta, veter na polno, vročina, vsega sem imel poln kufer. Proga naenkrat zavije močno v levo, veter v hrbet, bicikel leti, prava katarza. Ponovno srečam navijačice Energe teama. Poplačilo trpljenja zadnjih nekaj kilometrov. V daljavi vidim prve obrise turističnega naselja Puerto del Carmen, še vratolomni spust in T2.

Tek poteka po tlakovani obalni poti v dveh krogih. Prvi gre do mesta Arrecife in je dolg cca 32km in drugi krajši samo 10km v isto smer. Začnem zmerno, veter nažiga v prsa, vroče je. Ob trasi ogromno navijačev, vzdušje je odlično. Okrepčevalnice so dobro založene in izredno pogoste. Postavljene so skoraj vsaka 2,5 km. Ko sem pred tekmo pregledoval traso se mi je to zdelo popolnoma odveč, prej moteče. A sonce in veter sta kmalu pokazala zobe. Čeprav sem tekel samo v belem TT dresu, me je žgalo na polno. Po 5km nisem več vedel kaj dogaja, popolnoma apatično sem potekaval po trasi in se boril s črevesjem. Kljub večim poizkusom, ni šlo iz mene nič. Ko sem prišel do Arrecifa so mi na okrepčevalnici ponudili led, najprej sem ga zavrnil, češ a še to naj dam v trebuh, saj sem že itak čist adijo, ko mi potegne in si ga zatlačim za dres in pod kapo. To me je spravilo k sebi. Pregreto telo je ponovno začelo funkcionirati.

Ko sem se po prvem obratu vračal proti cilju in so me pozdravile še moje navijačice, sem vedel, da je to to. Oddelal sem še drugi krog in že sem bil v ciljnem lijaku, kjer me je pozdravila Katja.

V trenutku je bilo pozabljeno vse trpljenje in širok nasmeh se mi je narisal na obraz. Yes, to je to.

V cilju srečam Mareta in skupaj pojeva regeneracijsko malico. Težka je bla, se strinjava v en glas.

Sedaj pa malo počitka😊 (malo,…)