8. marec na Knapovski poti

V soboto smo se na Leonovo povabilo podili po Knapovski poti. Dobrih 45km in slabih 2500vm smo spletli v venček po Zasavskih hribih s štartom in ciljem v Trbovljah. Ta tek je nekaj posebnega v domači tekaški ponudbi. Zamišljen je namreč kot skupni trening vseh ultra trail oboževalcev. Tokrat torej nismo tekmovali, ampak uživali. Letos se nas je prijavilo kar 36 udeležencev. Prišlo nas je sicer nekaj manj. Nekatere je menda položila viroza, kakšnemu pa je verjetno spodletelo zgodnje vstajanje, saj je štart izpred muzeja v Trbovljah že ob sedmih.

Ne vem, ali je to, da dogodek časovno sovpade z dnevom žena, naključje, ampak Leon iz tega naredi pravi praznik. Ob prihodu vsaka punca dobi rdeč nageljček. Res simpatično! Sledi skupinsko slikanje. To zgleda tako, da nas Leon razporedi v vrste na stopnišču pred muzejem. Točno pred tem stopniščem ima parkiran avtomobil. Na streho avtomobila namesti fotko s samosprožilcem, sproži, potem pa se res počasi in res elegantno pridruži razposajeni skupinici. Leon priznaj, da si tole predstavico vestno vadil.

In že štartamo. Čez cesto, pa na polno v eno strmino ven iz Trbovelj. Lani sem se kar malo prestrašila, kaj bo to za en tempo. Letos sem pa že vedla, da je to samo začetni zagon, potem se vse skupaj umiri. Tako kot lani smo tudi letos kar hitro razpadli na tri hitrostne skupine. Ta divji so jo podurhali naprej in jezili Leona s klici z razpotij, kjer so se zgubljali. Polžki so bili v varnih rokah poznavalcev poti. Tisti iz srednje lige pa smo tekali v parih skupinicah bolj ali manj okrog Leona.

 

Prvi pravi postanek s štrudljem in čajem smo imeli na Mrzlici. Nima zastonj tega imena. V koči smo se malo ohladili in ko smo se po osojni in še vedno zasneženi strani spustili proti Mrzlemu potoku, je prav fino zeblo. Cesta je bila na nekaterih odsekih poledenela, zato so dričanje navzdol spremljali kriki in smeh.

Po mojem spominu je bilo za soboto napovedano prav lepo sončno vreme. Pa se sonce ni in ni hotelo čisto zares prikazat. Vsake toliko je podražilo s kakšnim žarkom, a večinoma nas je spremljalo oblačno in vetrovno vreme. Mene to ni motilo. Za tek mi tako ali tako bolj paše kakšna stopinja manj.

Tudi sicer je bilo snega na poti še kar nekaj. Na srečo je bilo zjutraj tako mraz, da je bil še pomrznjen. Ko smo šibali je škrtal, kot da smo sredi januarja. Proti sredini dneva pa je popustil, zato smo se na določenih odsekih prav fino namučili. Južen sneg ne ponuja pravega odriva, nogo ti odnaša v nepredvidene smeri, kar vse skupaj terja kar veliko energije za premikanje. Pa kljub temu, jaz neskončno uživam na teh belih avanturah.

Od Planine proti Čemšeniški smo se razkropili v nekaj skupinic. Mi smo jo ubrali kar po spodnji poti. Smo se namreč bali, da bo na grebenski preveč pihalo. Na zadnjem vzponu, tam kjer gre dobesedno navpik, je seveda posijalo tudi sonce. Kako je to možno?! Oblačen dan skoz in skoz, ampak tistih petnajst minut na največji strmini, pa mi je nažigalo v glavo kot ne vem kaj. 

Na vrhu pa spet štrudl. Lani so se po Knapovskem trailu na forumu kresala mnenja, kateri je boljši. Štrudl mislim. Tisti z Mrzlice ali tisti s Čemšeniške. Da bi bil čim bolj objektiven, si je Andrej letos privoščil kar oba. Pa pravi, da sta bila oba odlična. Po moje samo zato, da se ne bi kaki kuharici zameril, pa da ga drugo leto brez štrudla vrže ven iz koče.

S polnimi trebuščki so nekateri zlezli še na krušno peč in si tam sušili mokre nogavice in superge. Nirvana. Ne vem sicer, ali od prijetne utrujenosti, ali od vonja štumfov na peči. Je bilo pa potem težko s peči vstat in se podat še na 15km spusta. A nas je dvignila misel na žurko, ki nas je čakala v Trbovljah. Spust mi je minil tik tak. Upam, da to kaže na dobro letošnjo kondicijo, ki je posledica pridnih zimskih treningov.

Letos je Leon za konec pripravil poseben program. Druženje po teku smo imeli v res prijetnem prostorčku v Delavskemu domu. Tam smo se regenerirali s pico in širokim naborom domačih sladic. Hidrirali pa z napitki polnimi B vitamina ali železa, kar je pač komu po napornem treningu manjkalo.  

Najbolj smo seveda hvalili Leona, njegovo idejo za takšen skupni trening in seveda za super izvedbo. Potem smo predelali zgode in nezgode na poti. Kot vedno pa slej ali prej pride na vrsto tudi tekaško zdravje. Peter je razlagal o pomanjkanju energije zadnjič pri teku, pa ga je Marjeta vprašala, če je mogoče razmišljal o tem, kaj mu manjka. Peter je vprašal: "A misliš, če mi manjka kakšen kolešček v glavi?« Takrat ga je Ečo dopolnil, da v tej sobi bi pa težko našel koga z vsemi. Koleščki v glavi, seveda. Nisem se mogla nehat smejat. Ja, soba norcev! Veselih in izpolnjenih po prekrasnem napornem dnevu. Hvala ti Leon, da si nas spravil na kup.

Ko sva se utrujena peljala domov, se nama je utrnila ideja, da bi tudi Energe team lahko enkrat organiziral tak skupinski trening. Ideja za zdaj zori.