Istrski maraton 2015

Energe team je skupaj z Nataša team ta vikend tekel polovičko na Istrskem maratonu.

Prijateljica Nataša je enkrat po teku povedala eno dobro. Rekla je: »Vse v življenju je enkrat prvič. Danes sem bila prvič zadnja.« In na Istrskem polmaratonu je malo manjkalo, da bi takšna izkušnja doletela še mene.

Ker me naslednji teden čaka 110km in 4700vm na Istrskih 100 milja, me je Nataša nahecala, da se ta vikend pridružim trem Natašam in Istrsko polovičko z njimi pretečem v »nataša tempu«.  Za vse izkušene tekače, ki še ne poznate »nataša tempa« naj pojasnim, da je to tempo najpočasnejše Nataše. (Katera je bila najpočasnejša tokrat, ne bom izdala.) Navedeno pa hkrati pomeni, da takšen tempo vsem bolje pripravljenim Natašam in drugim pridruženim članicam tekaške formacije dopušča več kot sproščen tek ob neskončnem klepetanju.

Predvsem ženske boste po zgoraj povedanem verjetno dobro razumele, zakaj se torej v »nataša tempu« prav nikamor ne mudi, tudi v cilj ne. Ko je toliko žensk na kupu, je tudi tri ure premalo, da bi  vse aktualne teme obdelale iz vseh zornih kotov. A ne? Tako se mi je v nedeljo na tistih 21ih kilometrih zgodilo toliko, kot na tej razdalji še nikoli prej.

Toliko navijačev nisem imela še nikoli. Prisežem! Ko tečeš na repu 3000 glave množice, v navijačih zbujaš razno razne odzive. Nekaterim smo se smilile, drugi so nas gledali prav pomilovalno, večina pa nas je občudovala in nas iskreno spodbujala. Nekatere sem morala tudi tolažiti, saj so zgledali prav zaskrbljeni in polni dvomov v to, da nam bo uspelo do cilja. »Ne skrbite«, sem klicala. »Počasi se daleč pride.«

Da mi morala ni padla na nulo, je zaslužna najboljša navijačica na svetu ZZtopka, ki ni delala nobene razlike med prvim in zadnjim tekačem, ampak je za vse navijala z dušo in telesom.

V Žusterni je zame navijala sestrična z nečakinjami in mojo hčero. Priznam, sem jo želela od navijaške ideje odvrnit, saj mi je bilo malo nerodno, da pride navijat prav na tekmo, kjer sploh ne tekmujem. Pa je rekla, da vseeno pride, ker jo res zanima, kako to zgleda, če teče 3000 ljudi. Dokler smo me v »nataša tempu« pritekle do Žusterne, smo bile že krepko na repu kolone. Ko pritečemo mimo, sestrična kliče: »Ma Katja, vi ste prav dvatisočdevetstodevetindevetdesete.«

Na okrepčevalnicah smo v miru jedle, pile in klepetale. Pravi užitek. Sploh v »Baški grapi« je bilo lepo. Ker je trajalo več kot uro, da smo pritekle do njihove okrepčevalnice, se je čokolada že stopila.  Podbrdnčani pa so iz tega naredili cel žur, saj so nam ponudili banane oblite s čokolado. (Jožko, saj ne zameriš, ker sem si za na blog sposodila tvojo slikco?) Najmi! Posebej je treba povedati še, da so se nas na vseh okrepčevalnicah iskreno razveselili. Verjetno zato, ker so si mislili: »Zdaj pa še malo, pa gremo domov.«

 

Poleg vseh smeha vrednih dogodkov, pa tudi kakšen z grenkim priokusom. Malo pred Izolo je vzporedno z nami ustavilo reševalno vozilo. Iz njega je stopila starejša gospa. Tekačica s štartno številko 2708. Po tem, ko se je pripeljala iz smeri Kopra, se je na približno desetem kilometru suvereno vključila med nas tekače in tekla proti cilju. Neokusno in nešportno.  

 

Pred ovinkom skozi Izolo sem poklicala Natašinega moža, da se je v miru pripravil in naredil res luštne posnetke. Tudi sicer sem cel čas operirala s telefonom. Slikala, smskala in telefonarila. Navihan navijač mi je zaklical, da telefonska pomoč na progi ni dovoljena.

 

Pred San Simonom smo ob morju prehitele Pahorja, ki se je že vračal iz cilja. Zaklical nam je: »Dajmo punce!« Kako smo se smejale in mu zaklicale, da ne moremo verjet, da za nas navija še predsednik.

Preden smo v Jagodju zavile na Parencano, je iz tunela pritekel prvi na 42km. Šment! Po tihem smo vseeno upale, da tega bomo pa prehitele. Prijazna prostovoljka je v smehu rekla, naj malo pospešimo, mogoče ga do cilja ujamemo. Ampak je bilo še toliko za povedat, da se nismo smele preveč zadihat.

V zadnjem ovinku pred ciljem nas je prehitela še Neža Mravlje, ki je 42km pretekla kot prva ženska. No, tega res ne bi smele dopustiti! V cilju so bile tako vse kamere uprte v Nežo, nas so kar spregledali. Še dobro, da so nas čakali vsaj možički. Čakanje je bilo res dolgo, zato vsaka jim čast, da so zdržali. Verjetno so računali s tem, da se bomo na teku tako zmatrale, da jih z nami čaka tiho in mirno popoldne. Pa so se ušteli! Koliko je bilo za povedat šele po teku. 

Za konec naj se pohvalim, da sem z rezultatom 2:53 dosegla svoj daleč najboljši PW. Verjetno spet razmišljate, kaj neki bi to bilo. Ja »personal worst« vendar!

Prelep dan. Poln smeha in teka. Preživet v naših prečudovitih obmorskih krajih in v dobri družbi. Kaj bi si človek lahko še boljšega želel?