3. Ruth-in tek

Energe ultra team je sončen sobotni dan izkoristil za kroženje okrog Blejskega jezera. Tekači in pohodniki z vseh vetrov smo se drugič zbrali, da se s tekom spomnimo naše ultra vzornice Ruth. Tek je sicer doživel tretjo ponovitev, na prvi je tekla tudi Ruth. Vsaka čast Never give up, da organizira ta prelep tek. Proga je odprta 48 ur. Kdor se poda nanjo, pa v tem času lahko naredi krogov kolikor hoče in seveda zmore.

Midva sva na Bled prišla direktno s smučarskih počitnic. Ko smo se v petek zvečer peljali proti Bledu, je Andrej predlagal, da že zvečer narediva kakšen krog ali dva, da jih bo za soboto ostalo manj. V planu sva namreč imela 10 krogov, torej 60 kilometrčkov.

Misel se je zdela mikavna in res sva štartala že v petek zvečer. Na štartu pri veslaškem centru je bilo vse nared in po štartni številki sodeč, na progi že skoraj dvesto tekačev. Bravo!

Že v prvem krogu mi je bilo skoraj žal, da sva šla tekat praktično s smučarske proge. Čutila sem utrujenost od preteklih dni. Malo sem bila skurjena še od sonca in polna od nedavne večerje. Andrej pa poln tekaške volje. Kot je kazalo na začetku, bi že zvečer kroge kar nizal. Ustavila sva se pri treh. Pretehtalo je dejstvo, da bo jutri na progi znana tekaška druščina in bodo krogi tekli hitreje, saj bo tek tudi druženje. Da o sončku, ki se je obetal, niti ne govorimo.

Po toplem tušu sva se smejala sama sebi. Da sva res ubrisana. Pred deveto smo bili na smučišču. Cel dan smo se podili so snežnih strminah, vmes le kratko kosilo. Potem pa zvečer »tako za ogrevanje« odtečeva 18km. 

Zjutraj sva malo polenarila in čakala na sonček. Potem pa štart. Prvi krog je bil še bolj samoten, potem pa sva začela srečevat znane tekaške obraze. Tudi sicer se je sprehajalna pot okrog jezera začela polniti. En, dva, tri, štiri in že je bil za nama peti krog, ko se nama je pridružila Nataša. V šestem srečava še tretjega Energe ultraša Mateja.

 

Deset krogov okrog jezera. »A ni to dooolgčas?« me je po teku vprašala hči. Ma kje pa! Vsak krog je drugačen. En spočit, drugi zmatran, tretji po temi, četrti v jutranji zarji, peti po opoldanskem sončku, šesti samoten, sedmi v družbi, osmi po gužvi, deveti z mislijo na Ruth in deseti z mislijo »kdaj bo že konec«.

 

Vsak tek mi na usta nariše nasmeh. In takrat vem, da sem preko teka našla svojo dušo. Ne morem verjet! Letos bom praznovala deset let, kar tečem. Pred enajstimi sem izjavila, da lahko poizkusim kateri koli šport, le tekla ne bom nikoli!