Triatlon Jesolo Italija

Prvega ne pozabiš nikoli.

Ko sem pred leti začel ponovno teči, si nisem niti pod razno predstavljal, kam me bo to pripeljalo. Kratki jutranji teki dolgi 3km, so se mi zdeli vrhunec skrbi zase. Mislim, da je bilo leta 2005, ko sem po pretečeni desetki prvič v živo gledal tekače na Ljubljancu v njihovem lahkotnem drncu. Vse skupaj me je tako prevzelo, da so mi šle kocine pokonci. V daljavo usmerjeni pogledi, lahkoten korak in umirjeno gibanje teles  - nadrealistično. Mater, tudi jaz hočem teči dlje in hitreje, se je v meni prižgal ogenj. Tekaška pot me je vodila preko prve polovičke, do prvega pravega Ljubljanca. Sledili so Berlin, Trst, Dunaj, Rim, Amsterdam in še mnogi maratoni, vse do prvih ultra in gorskih tekov. A letošnjo zimo me je med pripravami na 100milj Istre skoraj zaustavila poškodba kolena. Po uspešno zaključenih 100miljah Istre, sem izgubil vso motivacijo za tek. Kratki teki me niso več zanimali, dolgih pa nisem hotel več teči, saj me je bilo strah, da koleno ne bo zdržalo, zato sem bil v precepu kako naprej.

O triatlonu sem do takrat že večkrat slišal, saj se nekaj mojih prijateljev in znancev ukvarja z njim. Med debatami sem imel vedno veliko argumentov proti, češ, kje naj plavam, nimam kolesa, obleke, … Skratka, tek se mi je zdel bistveno enostavnejši. Kljub temu me je črv malodušja preveč razjedal, potreboval sem trening, napor, svež zrak in plapolanje krvi v žilah. Potreboval sem nov izziv. Prijavil sem se na Triatlon za vsakogar v Čatežu, a po začetni evforiji, nisem več čutil zadovoljstva. Izziv je bil preskromen. Na morju sem nekajkrat preplaval 1500m in videl, da zmorem. Kolo mi ni predstavljalo težav, a se mi ni dalo trenirati za tako kratko razdaljo. Ženin predlog, naj se preprijavim na Dnevnikov dolgi triatlon, se je izkazal za zmagovitega. Hvala Katja. Spremenil sem prijavo in ponovno začutil ogenj v sebi, motivacija na full. Poklical sem Martina in se včlanil v TKL. Na prvih plavalnih treningih sem se trudil ostati živ. 50m kravla mi je predstavljalo boj na življenje in smrt, srce je norelo, pljuča so lovila zadnje atome kisika, bila je ena sama agonija. Počasi sem se umiril in začel upoštevati nasvete trenerja. S kolesom sem postal reden gost na Šentjoštu. Slabih 50km z zmernim vzponom je bil lep poletni trening.

Kolesarska trasa za Dnevnikov dolgi triatlon gre iz Lucije na Korte in nazaj do Lucije in tako štiri kroge, kar nanese kar nekaj višincev. Zato sem sklenil, da jo grem pred tekmo zvozit. Da jih dobim v noge. Na polovici prvega kroga sem na Kortah vprašal za pot in medtem, ko sem speljeval, sem nekaj izumljal s prestavljanjem. Rezultat je bil zlomljen nosilec menjalnika. Vse kar je viselo s kolesa sem zvezal kar z listi kanele iz žbunja ob cesti. Tako sem ob kolesu pešačil do Šareda in potem na glavo v Izolo. S planiranim treningom ni bilo nič, v glavi pa je ostal dvom, sem dovolj treniral?

Nekaj dni pred tekmo sem od organizatorja dobil sporočilo, da je tekma v Luciji odpovedana! Shit! Kako neresno, neprofesionalno. Tako sem si ga želel, toliko truda in treningov, potem pa en mail in vsega je konec!

Na srečo mi je Mitja pred nekaj dnevi poslal obvestilo za Olimpika v Jesolu. Skalkuliram in že sem prijavljen. Komaj čakam petka, da odrinemo v Italijo. Po vsej gužvi v službi in paniki, da ne bom pozabil kolesa, neoprena, superg ali sebe, se šele v Jesolu zavem, da je tam še vedno poletno vroče. No, vsaj opremo za tekmo sem imel, če sem bil že brez kratkih hlač. Pri prevzemu številke spoznam starejšega Angleža, ki je že vrsto let aktiven triatlonec. Povem mu, da bo ta moj prvi. Odgovori mi, da sigurno ne zadnji!

Naslednje jutro kar nekaj nervoze, saj sta start plavanja in menjalni prostor nekaj kilometrov ven iz kampa, kjer smo nastanjeni. V menjalnem prostoru obesim kolo, nastavim copate, kolesarske čevlje, bidon, nalepke na čelado, na kolo, trak za številko, skratka en kup dela in taktiziranja in zelo malo prostora.
 

Oblečem neopren in si še zadnjič ponovim v glavi. Začni počasi, plavaj umirjeno, v tranziciji najprej čelado na glavo, potem peš ob kolesu do črte, nazaj ponovno peš, čelado na kolo,.. Uf,  na koliko stvari je potrebno mislit. Srečam Mitjo, ki mi da nekaj uporabnih napotkov, THX.
 

Na start pride še celotna družina in močno me stiska v grlu. Trema je huda. Start plavanja je v skupinah, skočim v vodo in čakam na znak. Začnem iz ozadja saj želim imeti prostor, a kaj hitro ugotovim, da se bomo kljub temu mahali in brcali. Vse se dogaja izredno hitro, kar naenkrat smo že pri boji. Obrnem in nadaljujem s prsno, lažje mi je in grem enako hitro kot ostali okrog mene.

 

Že sem pri koncu in telečjih nog tečem v menjalni prostor po kolo. Okoli mene vse brzi v želji po čim hitrejši menjavi. Čevlji so že na pedalih, vse je optimizirano do maksimuma, vsaka izgubljena sekunda šteje. Sam se v nedeljskem ritmu opravim v kolesarsko opremo in odšibam na 40km progo. Prvi krog se malo šparam, nato stisnem vse do četrtega kroga, ko me začne počasi zmanjkovati.

Ponovno sem pred menjalnim prostorom, sodnik me usmeri in že se preoblačim v tekaško opremo. Končno! Tu sem doma. Tečem in razmišljam, kdaj sem bil nazadnje na desetkilometrski tekmi. Kako naj tečem? Pri ultrah sem po desetih kilometrih komaj ogret, tu pa bo vsega že konec?! Potegnem in šibam, vem da mi gre dobro, saj ves čas prehitevam druge tekmovalce. Pritečem v cilj ves zadovoljen, tole je super, zelo dinamično in silovito. Katarza je neizmerna, To!
 

Ko se malo umirim, vzamem prigrizek in sedem na tribuno v ciljnem prostoru, nato prisede Anglež. Pogleda me in reče: »You will become addicted.« In jaz odgovorim: » Yes, I allready am.« Triatlon me je navdušil s svojo raznolikostjo in univerzalnostjo, zato grem naprej po tej poti.

Yes I'm addicted J

Trail Maniac (57km/1800vm)

Portschach, kraj ob Vrbskem jezeru je letos ponudil 15/35/57 in 114km trase pod imenom Trail Maniak, ki se odvijajo in vijejo bolj ali manj okoli jezera. Gre predvsem za griče in hribčke s trail stezami ter z nekaj malega asfalta. Vplačal sem 57km/1.800vm z 1KT za UTMB in se po tekmi zadovoljen vrnil domov z izpolnjenim planom.

Dan prej sem brez zastojev in problemov dvignil številko ter s kuponom za testeninko obiskal eno od bližnjih gostilnic, ki so bile navedene na kuponu ter v miru pojedel dobro pripravljene špagete. Zanimiva ideja, ki sem jo doživel prvič. Preostala kupona, ki sta nudila masažo po tekmi in belo klobaso z brezalkoholnim pivom sem vrgel stran. Ne rabim.

Letošnja 6.izvedba Trail Maniaka je postavila štart na majhen trg v centru kraja z obupnim in brez idejnim imenom....Monte Carlo! Ne predstavljam si, da bi kaj podobnega videl v Bohinju ali na Bledu. No, slednji mi že malo zbuja dvom. Atmosfera na startnem prostoru, ki ga s treh strani obdajajo in zapirajo zgradbe je dobra, pozitivna in jo glavni »spiker« le še plemeniti . Glasno najavlja favorite tekme. Sobotno jutro je nalepilo sonce na nebo in razveselim se srečanja z Urošem Feldinom, ki je prišel v spremstvu Anite, Romane in Janeza Stočka. Pravi, da ni najboljšega zdravja a bo seveda stisnil zobe. Poslovim se od mojih dveh, ura je 8.00 in prvi start uspe.

Manj kot kilometer ravnine in že grizemo v prvi hrib nad mestom. Kilometri proti Veldnu (12,3km), ki je na koncu jezera se vijejo v glavnem po gozdnih in deloma makadamskih poteh. Precej mehka in ponekod tudi blatna podlaga mi je všeč saj v povezavi s kratkim korakom ne dražita moje načete zadnje stegenske mišice. Kasneje sem prihajajočo bolečino odpravil s tabletom in toliko o tem problemčku. Gor in dol vijugamo ter se malo prehitevamo. Nič posebnega, le sonce je pridobivalo na moči. V Veldnu prvič koristim okrepčevalnico in pozdravim Uroševo spremstvo. Po cca.1-2km zapustimo asfalt ob jezeru in pričnemo z blagim gozdnim vzpenjanjem proti najvišji točki tekme, Pyiramidenkoglu (850nm-25km).

Sem ter tja pade kakšen od petih gelov in požirek vode iz kamele. Na vrh pridem malo po štartu tekačev na 35km in ravno prav, da se srečam z mojima najljubšima navijačema. Pijem in dotočim ter jem vsega po malo. Nekaj drobnih besed z Joštom in Tanjo ter brž navzdol po nekaj časa isti poti kot navzgor in kasneje odcep v smeri Celovca in po drugi strani jezera proti cilju. Prehitevam počasnejše na 35km, kar mi daje zagon, sicer bi lahko lebdel v nekem nedorečenem tempu, ki bi sigurno pomenil nazadovanje. Nekajkrat me zmoti slabo oz. dvomljivo označena trasa, ki me na kakšnih odcepih zadrži za nekaj sekund, ter me prisili k uporabi logike v iskanju prave smeri. Enkrat celo pokličem pet tekačev nazaj, ko so zgrešili ne dovolj označen odcep! To bo moral drugo leto organizator vsekakor popraviti. Prav tako je kakšen prehod čez glavno cesto ostal nezavarovan??! Na enem od takšnih prečenj (direkt iz gozda na cesto) je k sreči promet umirjal kar Janez, medtem ko je čakal na Uroša. Aniti se zahvalim za požirek pijače. Vroče je že in kamela je skoraj prazna. Čez 2km je v Europarku okrepčevalnica na 40,3km kjer »dofilam« in vase zmečem nekaj hrane, predvsem pa pijače. Gremo dalje! Še malo po parku ob jezeru in kasneje v podvoz pod železnico v gozd in po nasprotni strani jezera kot dopoldne, proti cilju. Zdeluje me žeja, noga je ok. Še vedno prehitevam tekače s 35km in sedaj tudi s 15km, ki so štartali ob 13.00.

Seveda sem prehitevan tudi jaz in se tako počutim tudi bolj domače.  Gor in dol, gor in dol....niso hudi klanci in niti dolgi ampak jih je pa veliko in več kot bi si mislil. V teh zadnjih 20km je komaj kje kakšna kapljica vode iz ne preveč živahnih potočkov. Gelov mi zmanjka prekmalu, kamela je presahnila in za zadnjih 8-10km sem suh. Zadnji kilometri se mi neznansko vlečejo. Moči ni, zasledovalci se bližajo, dehidracija trka na telo in prosi, če se lahko ustavi. Bo se ustavilo, a šele v cilju.

Ko tja prispem, se šele medtem, ko pijem in pijem, zavem kakšno pomanjkanje tekočine sem trpel. Praznil sem kozarce enega za drugim ter po koščkih dodajal čokolado, prestice.....na koncu vzamem še Erdinger in stopim v blagodejno senco k mojima v objem. Ko sem spil še enega, bi pa lahko že začel Brdavsa izzivat.  Pivo je bilo brezalkoholno, sicer bi se spravil na Krpana.

V cilju sem čestital še Urošu ter odlični ultramaratonki Nataši Robnik, ki se nama je pridružila in me veseli, da sem jo končno uspel spoznati. Čestitke veljajo tudi preostalim Slovencem.

Trail maniak sem bil, ker je tekma zraven Celovca, torej blizu in točka za UTMB vedno dobrodošla. Preživeli smo kvaliteten vikend brez izgubljanja na trasi...to pa je že tema za STL in njene poznavalce.

Ultramaraton Logarska (73km/660vm)

A ti pa za drugo leto vadiš?« mi je lansko leto po pretečenih 73km od Celja do Logarske doline s širokim nasmehom zaklical mož, ko sem po končani podelitvi medalj zlezla na prazne stopničke in se mu nastavila za eno fotko. Zakaj pa ne? Da drugo leto pridem spet, sem bila odločena že takrat. Že med tekom sem namreč sklenila, da pridem »poravnat račune« in izboljšat doseženi čas. Zaželela sem si, da naslednje leto pridem s spremljevalcem na kolesu in brez ustavljanja na postajah pridobim nekaj časa. Predvsem pa sem si želela ob sebi nekoga, ki bi me priganjal in spodbujal, ko se mi v glavo prikrade »kriza«. Koga bi si lahko ob sebi želela bolj kot svojega dragega? A na to ni bilo preveč upati, saj težko, da bi on izpustil kakšno tekmo. A ne Andrej? A, če si nečesa močno želiš, menda vse stvarstvo teži k temu, da se ti želja uresniči. In se mi je.

Tako sem v soboto zjutraj spet stala na startu v Celju, pred mano pa je bilo za »en šiht teka«. Skrita želja je namreč bila, da se v cilju pojavim prej kot v osmih urah.
Če je celo noč deževalo, pa je dež prenehal prav za toliko, da smo po suhem štartali, potem pa nas je spremljal celo pot. Ker so bile sicer precej visoke temperature, me to sploh ni motilo. Pravzaprav sem razmišljala, če bi po letošnjem mokrem poletju sploh še znala teči po soncu.

Prvih 20km ob Savinji sem se počutila kot v tisti pesmici »Pujs v mlaki čofota«. Ampak prav zaradi vsega blata in luž, so kilometri minili kot bi trenil, saj sem se ves čas koncentrirala na korak.
V Letušu sem bila malo presenečena, saj nismo zavili na stransko cesto pod gozdiček, ampak smo nadaljevali po asfaltu. Nazaj grede sem iz avta videla, da je narasla Savinja dobesedno odplaknila del poti, ki gre neposredno ob reki. Tek do Mozirja tako ni bil preveč prijeten, saj je bilo kar veliko prometa, pa še kakšen dodaten kilometer smo pridelali, vsaj moj Suunto je tako rekel. 

V Mozirju me je pričakal moj dragi na kolesu. Pravkar je pribrzel iz Logarske, kamor je zjutraj po štartu odpeljal avto. Od tu naprej sem imela »a la cart« postrežbo. Jaz sem samo tekla, možiček pa je skrbel za vnos hrane in pijače. Hrabro je prenašal tudi vse moje krizice. In me na pravi način motiviral. Hvala ti in velikega lupčka! 
Dež je kar nalival in verjetno je bil bolj neprijeten za spremljevalce, kot za nas. Kljub temu pa tudi tokrat ni šlo brez sočnih pripetljajev. Na makedamu proti Ljubnemu je proti nama z veliko hitrostjo pripeljal avto. Čeprav mu je mož mahal, jaz pa sem odskočila na skrajni rob ceste, je ob nespremenjeni brzini zagazil največjo lužo in me zalil do vratu. Glede na registracijo ni bil iz tistih krajev, zato sklepam, da je bil strastni spremljevalec kakšnega drugega tekača in me je s tem manevrom hotel onemogočiti ali pa je vnet »ljubitelj« tekačev. Če sem bila prej samo mokra, sem bila potem premočena.

V Ljubnem sem blatne in namočene trek superge zamenjala za cestne in prvih nekaj kilometrov se mi je zdelo, da letim. Potem so me klanci vrnili v realnost.

Gruča deklet nas je že iz Celja tekla v podobnem tempu, ampak za razliko od zmagovalne fantovske trojke, smo se me borile med seboj. Z nekaterimi smo se prehitevale in prehitevale.

Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, ki bi jih za ohranitev psihičnega zdravja ultramaratoncev ukazala odstraniti. 17 kilometrov do cilja se po pretečenih 56 sicer ne sliši veliko, ampak od kilometra do kilometra pa se tisti asfalt vleče kot čreva.

Kmalu po vstopu v Logarsko pred seboj zagledam prijateljico Natašo, ki se je borila na 17km progi. Neverjetno! Kar nisem mogla verjet svojim očem. Pred tekmo me je zafrkavala, da si želi, da bi jo slikala v cilju. Zato pospešim, se derem, naj si popravi frizuro in jo v letu prehitim. Saj vem, da je šla tko počasi samo zaradi fotke. To je pač ženska nečimrnost. Ampak mene je pa tako motivirala, da sem v zadnjih dveh kilometrih za seboj pustila še dve konkurentki.

Na zadnjem klančku me je mož nahecal, da mi je ena punca tik za petami, kar me je pognalo čez cilj v boljšem tempu, kot sem tek začela pred 73 kilometri in 7:50 urami. In si pritekla stopničke v kategoriji. No, pa lani le nisem zastonj vadila.

Zdaj imam sicer problem. Ker sem v mladih letih trenirala predvsem ležanje na kavču in branje knjig, si v stanovanju nisem omislila vitrine za pokale, pa zdaj ne vem, kam naj ga postavim.