Valamar trail 2015 (53km/1550vm)

 

Po Logarski in neskončnih asfaltnih kilometrih se mi je kar smejalo. Naslednja tekma je namreč po dolgem času spet trail, kar pomeni, da se treningi vrnejo na samotne gozdne potke, ki jih obožujem. Tudi tekme v Rabcu sem se noro veselila, saj so me greli lepi spomini od lani. Tekma sama in razgledi s trase so izredni. Ostal je spomin na kristalno čisto morje, ki je obsijano z jesenskim soncem v neštetih zalivčkih z belimi kamenčki, dobilo prekrasno turkizno barvo. Zame ni lepšega kot morje zgodaj jeseni. Mir, ki se ob njem naseli po odhodu množic turistov, je preprosto nalezljiv in kar čutim lahko, kako se naseli tudi v tako nemirno dušo, kot je moja.

Veselje pred odhodom se mi  je najprej skoraj pokvarilo ob pogledu na vremensko napoved. Obetal se je namreč deževen vikend. Teka v premočenih supergah sem zadnje čase itak navajena, saj v zadnjem letu nisem bila na tekmi, kjer nas ne bi pralo. Žal pa mi je bilo ob misli na deževni vikend ob morju. Po tekmi namreč ni lepšega kot analiza ob kavici na sončku, da ne govorim o možnosti ležanja na plaži in skoraj pregrešni misli na skok v morje.

Poleg tega mi je veselje pred tekmo skoraj pokvaril pogled na štartno listo, ko sem že po končanem roku prijav tam zagledala nova imena. Da medalje letos ne bo, sem se tako morala sprijaznit že doma. Čeprav tekmujem zase in sama s sabo, pa moram priznati, da tudi na lesk medalj nisem imuna. Saj sem samo človek.

Ampak optimistka kakršna sem, sem slabo voljo hitro odgnala. Koliko je še lepih stvari, ki se jih je vredno veselit. Komaj sem čakala, da spet srečam tekaške kolege, ki jih že celo večnost nisem videla. Pa prav po otroško sem bila vesela, da gre tokrat z nama še Nataša, ki bo pretekla svoj prvi trail.

Pot do Rabca ni bila niti približno tako magična kot lani. Lani sva na pot krenila bolj zgodaj. Bil je lep sončen dan in ko sva se vozila po sicer daljši, a veliko lepši obalni cesti iz Opatije, sem skoraj umirala od prelepih pogledov v blagi popoldanski svetlobi. Letos nas je po poti spremljal oblačen in siv dan. To pa seveda ni moglo pokvarit fajn vzdušja v dobri družbi.

Po prevzemu številk je Andreja mikalo, da bi posedeli ob kakšni pijački. Mislim, da bi se mu Nataša z veseljem pridružila. Jaz pa sem bila »partibrejker«. Utrujena od napetega tedna sem si želela samo še v posteljo. In tako smo šli zgodaj spat. Andrej in Nataša s preveč energije, jaz pa z občutkom krivde. Andrej, zdaj veš, da je včasih treba pač malo bolj vztrajat! Kako mi je bilo žal šele zjutraj, ko sem izvedela, da je bilo tam okoli kar nekaj dobre družbe, da pa nas preveč vljudni Drejka team ni hotel buditi s trkanjem po avtodomu, čeprav so ju močno srbeli prsti. Punci, naslednjič se ne nazaj držat. Žur zamujen, ne vrne se noben!

Proti jutru je začelo deževati. Dež je udarjal ob streho avtodoma. Najprej narahlo in potem vedno močneje. Kmalu je lilo kot iz škafa. Obračala sem se v postelji in razmišljala, ali bi sploh šla na štart. Spomini na mraz iz Istra 100 milja so še vedno živi. Pridružijo se jim tisti sveži iz Logarske, ko se je po cesti zlival potok, jaz pa sem se borila s ponorelo vodo. Razmišljam o tem, kako bo na namočeni progi. Mastna istrska zemlja, gladke skale in dež so zmagovalna kombinacija za drsnico. Vstanem rahlo tečna. Moj večni optimizem je očitno ostal doma. Zajtrk zamorim z izjavami o odstopu in tečnim samoizpraševanjem kaj naj si oblečem.

Nataša in Andrej, ki štartata kasneje, me pospremita na štart. Zavita v pelerino krmarim med potoki, ki lijejo po cesti proti štartu, v upanju, da superge ostanejo suhe. Kot da je v tem kanček smisla. Če ta hip neha deževati, bo proga tako ali tako namočena in superge bodo mokre v roku petih minut. Deževati pa tako ali tako ne namerava nehat. Lije. In še lije. Na štart čakamo v veži hotela. Tečnoba me kar ne mine. Čeprav vedno neizmerno uživam pred štartom, ko do nezavesti čvekamo s tekaškimi prijatelji, si tokrat več dela dam s tem kaj obleči in kaj vzeti sabo v nahrbtniku. Stojim na štartu in še vedno nisem odločena ali grem na pot v kratkih ali tričetrt hlačah. Kje je šele odločitev o tem kaj bom oblekla zgoraj. Možnosti so neskončne. Kratki rokavi, dolgi rokavi, anorak ali kar vse hkrati? Na srečo je vsaj Andrej bolj odločen. Kratke hlače in kratke rokave, definitivno, saj so napovedane visoke temperature.
Organizator sporoči, da je štart prestavljen za pol ure. To se kasneje izkaže za najboljšo odločitev dneva. Čez pol ure sicer še vedno dežuje, a že kmalu po tem, ko se zaženemo v 53km in 1600vm, dežek preneha. Po kilometru ogrevanja s tekom po mestnih ulicah in rivi, že zagrizemo v strmino proti Labinu. Blatna gozdna potka, drseče skale in leseni mostički so moja realnost naslednjo uro. Zapičim palico, bolj ali manj dvignem nogo, diham in spet diham. Pulz je sicer na višku, a kar rinem in rinem. Čutim moč v nogah. Letos imam kondicijo kot konj.

Spust z Labina me malo skrbi, saj je zelo drselo že lani, ko je bilo vreme lepo in proga suha. Previdno po stopnicah dol pa čez ovinke. »A so palice od koristi ali se mi samo zatikajo?« Kako eni letijo dol! Jaz nimam poguma za kaj tako vratolomnega. In že lovim ravnotežje. »Fak! A bo tole zneslo?!« Telo nese v eno smer, noga drsi po gladki skali, koleno gre po svoje. »Auva!« Vidim vse zvezde. »Samo ne se ustavit. Idemo dalje. Boli, ja boli. Zlomljeno zgleda ni nič, torej teči. Bo boljše, kot da se ustaviš!«

Pa spet gor čez travnik za gručo tekačev. Zakaj se ustavljajo? Le zakaj? Ker iščejo zastavice. Ki jih seveda ni. »Baba, zdaj se pa takole zmeniva, a boš z glavo na progi, ali bova spet lutali sem in tja,« se pogovarjam sama s sabo. »Zastavice, zastavice. Kje ste zastavice?« to bo moja mantra naslednjih osem ur. Ni sanjarjenja, ni brezglavega teka za drugimi tekači. Samo leva noga, desna noga, preverimo zastavico in v tem vrstnem redu do cilja.

Naslednji strmi spust po slabi makadamski cesti je eno samo trpljenje. Vezi v nategnjenem kolenu me pečejo. Večino teže prenesem na drugo nogo, ampak vem, da je to bolj slaba taktika, saj je edni gotovi rezultat takega teka, da te uščipne še v drugi nogi. Stiskam zobe. Da bi odnehala, pa ne pomislim. Kakšno hecno telovadbo izvaja moj tekaški um. Zjutraj sploh nisem hotla na progo, potem sem že pred štartom razmišljala o odstopu, zdaj ko imam tehten razlog, da s tekom preneham, pa me je napadla neka trma, ki ne pusti odnehat. Psihologi, prosim za strokovno mnenje.

In že smo spet pri morju. Plaža iz belih kamenčkov po kateri tečemo je prekrasna, a polna smeti. Žalostno, kaj vse s sabo prinese morje. Ampak zdaj ni čas za ta razmišljanja, zdaj se koncentriram na progo. Po skalcah gor, pa po skalcah dol. Malo obmorskega alpinizma in nepretrgana zbranost. Z mislimi sem že pri tisti mlaki, ki smo jo lani komaj obšli. »Ali bo letos treba bresti čeznjo? Verjetno je voda višja, ker je toliko deževalo. Ma kaj bi se zdaj s tem žrla, saj v supergah je itak mokro. Bo pa še malo bolj.«

In že smo pred drugim večjim vzponom na Goro Glušići. Zagrizem v strmino kot parna lokomotiva. Občudujem sama sebe. V hitrem koraku prehitevam tekača za tekačem. Ura vzpona hitro mine in že sem na drugi okrepčevalnici. V trenutku, ko prislonim palice ob ograjo se vprašam, če je to pametna ideja, da jih ne bom slučajno pozabila. Pijem, jem in že tečem. »Fak! Fak! Fak!« Ja. Ni treba povedat kaj se je zgodilo. Sem že napovedala. Tečem nazaj, pograbim palice in spet sem v špuri. Verjetno se je to zgodilo samo zato, da bom naslednjo uro zabila ob mojem stalnem in nerešljivem vprašanju. Ali je res, da z mislimi ustvarjamo svojo prihodnost? Sem palice pozabila zato, ker sem pomislila, da jih bom pozabila, ali je bilo že vnaprej določeno, da jih pozabim in me je stvarstvo z mislijo na to celo opozorilo, pa sem ga ignorirala. In tako naprej in nazaj o palicah, kot simbolu vsega kar se nam dogaja v življenju, mislih in usodi.

A sem tisto o zvoku hoje že kdaj povedala? Vsem je jasno, kako se sliši ko hodi konj. A ne? Jaz tega zvoka ne znam napisat, ga pa vsi znate naredit. Kako pa se sliši, ko hodi človek? Veste? »Čik, čik, čik.«  Jasno. No in sem šla »čik, čik, čik« po travnato kamnitih planinskih potkah. Spet paradoks. Travnato kamnite. Ampak so res točno take. Kamni raznih velikosti in oblik so naključno nametani in skriti v relativno visoki travi. In to tako, da ti sploh ne veš, da so tam, dokler v tekaškem drncu ne skočiš na kakega od njih, ki se potem tako hinavsko zavali pod tvojo nogo, da ni čisto jasno, v katero smer boš v naslednjem trenutku poletel. Če imaš še manj sreče, pa na polno brcneš v kakšnega izmed njih. In vidiš zvezdnato nebo sredi belega dne.

Ja. Ko smo ravno pri belem dnevu. Prav v trenutku, ko sem iz senčnih gozdnih potk pritekla na gole neskončne travnike in kasneje makadamske ceste, je tisto poscano jutro zamenjal prelep sončen dan. Kot da bi ga narisal. Samo jaz bi ga zdaj zbrisala, saj je v hipu postalo prevroče. Ker je bila ura prav blizu tiste, ko bosta Andrej in Nataša že v cilju, sem si vseeno zaželela, da ta sonček kar traja. Jaz moram tako ali tako borbat, naj vsaj tisti, ki nas bodo čakali v cilju, uživajo ob kavici na sončku. Poleg tega sem se v mislih zahvaljevala Andreju, saj sem le zaradi njega oblečena poletno. Če bi na štartu poslušala svoj panični notranji glas, bi se zdaj cvrla v dolgih hlačah in anoraku. Panoramski pogled po hribu navzdol, prek obale, čez morje, vse tja do s soncem obsijanega Cresa me je pustil odprtih ust.  

 

Sredi vse te lepote iz grma skoči Andreja. Sicer navijačica konkurenčnega teama, pa na progi vedno voljna pomagati tudi vsem drugim. Njena energija me je še bolj dvignila in od Bartićev do Labina sem dobesedno padla. Nekaj je k temu občutju verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da gre proga na tem odseku večinoma navzdol.

Za trenutek me je iz deliričnega razpoloženja vrglo le srečanje s tremi mešančki pasme čistokrvni uličar, ki so stražili dvorišče hiše mimo katere smo tekli. Najmanjši izmed njih je stal sredi proge, renčal in se šopiril proti meni. »Če niso pojedli tekačev pred mano, menda tudi mene ne bodo,« sem pomislila, tekla mimo in preživela. Sem pa kasneje v cilju izvedela, da vsi niso imeli te sreče, en od tekačev si je namreč pritekel medaljo s pasjim ugrizom.
Tečem po lepem travniku, sonček sije, ptički pojejo. Ptičke sem si sicer izmislila, da izpade bolj poetično, ker ne znam drugače povedat, da je bilo res lepo. Počutila sem se fenomenalno. Za mano dobrih 45 km, do cilja slabih 8 km. Počutje enkratno. »Saj res. Še koleno me ne boli več. Tekaška idila,« meditiram. In že letim z glavo naprej v en grm. Refleksno se ujamem na roko in vidim, kako mi okrog obrne mezinec na roki. »Pa dobro! Kaj je z mano danes? A se bom ubila?«  Vstanem. Prst me močno boli. »Verjetno je zlomljen. Itak. Tako je bilo videt, da kaj drugega sploh ni možno. Kaj zdaj? Naslednja okrepčevalnica je čez kakšen kilometer. Tam tako ali tako ni ceste, da bi me odpeljali, če odstopim. Torej bo najboljše, da do cilja kar tečem, za gips bo že še čas.« In kontemplativno migam z mezincem. Najprej malo, potem še malo in evo, saj se upogiba. Mogoče pa le ni tako hudo.

Še zadnji vzpon, za katerega letos vem, da je končen. Ja, saj je bil tudi lani. Seveda. Ampak zdel se mi je neskončen. Kar prekmalu sem na vrhu, energije imam namreč še za izvoz. Na zadnjem spustu pred seboj zagledam tekmico. Ne morem verjet. »De ja vu.« Lani sem prav tukaj dohitela drugouvrščeno in jo v vratolomnem spustu krepko pustila za seboj. Se bo zgodba ponovila? Punci se počasi približujem. Zdi se mi, da sem močnejša, a nikoli ne veš. Če bi bil pred nama še kakšen vzpon, sem skoraj gotova, da bi jo lahko prehitela. Spusti pa niso ravno moj adut. Ko me začuti za sabo, pospeši, a kaj hitro ji zmanjka moči. Jaz pa spet kot ponorela. Kasneje sem na tracku poti videla, da sem tekla tempo 4:30. Kaj takega mi niti pod razno ne uspe niti na kakšnem od poredkih treningov intervalov. Zdaj pa je za mano 53 km, jaz pa kot da sem na šprintu na kratke proge.

Ko sem nasmejana in z rokami visoko v zrak prečkala ciljno črto, sem vedela, da sem na četrta. Ampak sama zase sem zmagala. Ko mi je Andrej pokazal še uro, so me polile solze sreče. Pod sedem ur, skoraj pol ure boljše kot lani. Pa že lani sem tekla kot nora. Ne morem verjet.

Dan se je lepo zaokrožil z Matejevim tretjim mestom. Tako Energe team tudi tokrat na stopničkah.

 

Seštevek bojnih ran po tekmi je kar obsežen. Nategnjene kolenske vezi, zvit mezinec na roki in kot bonus še trije črni nohti. Da me to ustavi? Ni šans. Takoj v ponedeljek sem se prijavila na naslednjo tekmo.

Rane se celijo, bolečine pa so samo spomin na še en prekrasen vikend. Ki se ga bom še posebej spominjala po tem, da je okužbi s »trail virusom« podlegla še Nataša. Po tekmi je bila polna navdušenja. Med tekmo pa bojda niti za trenutek ni razmišljala, kaj ji je tega treba, ampak samo to, da bo v prihodnje treba več trenirat po hribih.

Čeprav v nedeljo vreme ni presenetilo z lepim sončnim dnem, je bilo čudovito posedeti ob kavi v dobri tekaški druščini. Tudi deževalo ni, zato sva z Natašo na plaži opravili trening počitka. Andrej pa je s kolesom še enkrat obdelal sosednje hribčke in kot pravi triatlonec oddelal še plavalni trening. Jaz tokrat v morje nisem skočila. Mi je pa zdaj iskreno žal. 

Ultramaraton Logarska 2015 (74km/660vm)

V soboto sem spet pretekla 75 km iz Celja v Logarsko dolino. Tretje leto zapored. In hkrati tretja letošnja tekma za Evropski ultra pokal.

Dobrih deset dni nazaj sem se Nataši hvalila, da sem v top formi, brez poškodb in odličnega zdravja. Čeprav sem še v istem hipu onemu zgoraj sporočila, da se ne hvalim, ampak se mu zahvaljujem, je vseeno odločil, da egu pristriže peruti. In mi poslal eno fajn angino. Tako tapravo. Z vročino in seveda antibiotiki. Pa ležanjem v postelji cel sončen vikend. Vikend, ki bi ga morala preživeti v Bohinju, kjer bi v soboto navijala za Energe team na triatlonu jeklenih, v nedeljo pa zlezla še na kakšen hrib tam okrog. A oni me je polegel v posteljo. Če sem se čez vikend še kujala in pritoževala, pa zdaj vem, da me ni kaznoval, ampak le spametoval. Treninga je bilo več kot dovolj, zdaj je bil čas za počitek. In tako sem se nenačrtovano res fajn naspala in spočila.

Pred boleznijo sem kar nekaj časa tavala v tekaški črni luknji. Depresirala sem in jamrala, kako sem naveličana teka in treningov, predvsem pa zgodnjega vstajanja. Tega je bilo v letošnjem pasje vročem poletju, res preveč. Če sem hotela opravit kakšen bolj konkreten tek, nisem imela dosti izbire. Budilka ob petih in to večkrat na teden. In tako sem se že nekaj časa počutila skurjeno, a med boleznijo sem lahko spet ugotovila, kakšna srečnica sem, ker lahko tečem.

Tekaška depresija je bila deloma pogojena tudi s tem, da sem imela res zadosti cestnih treningov, ki sem jih pač morala nizat za tekme Evropskega ultra pokala. Pogrešala sem traile, hribe, neurejene terene, vzpone in spuste. Asfalta sem imela čez glavo. Čeprav je udeležba v pokalu moja odločitev in čeprav sem trenutno več kot odlično uvrščena, to kar ni in ni bila takšna motivacija, da bi začutila pravi poriv odteči Logarsko kar se le da.

Sem pa imela odlično motivacijo za dober vmesni čas. Nataša in Mojca sta se letos odločili, da odtečeta 27 km iz Ljubnega v Logarsko. Dve leti zapored sem štart v Ljubnem zamudila, letos pa sem se namenila iz Celja do tja za sigurno priteči v 4:30 in ujeti punce na štartu. Še vedno pa je manjkal pravi motiv za zadnjih 27 km. Za tiste kilometre, kjer sta telo in psiha že načeta, ko ni več sveže energije in ko se cesta za povrh vsega postavi krepko navkreber.

Potem pa me prešine nova ideja! In grem pogledat kako je Andrej najboljše pretekel to isto progo. 7:43. To je dosegljivo! In že se, kar leže v postelji, zagrejem, da podrem družinski rekord. V bistvu smešno. Ampak to je bil tisti pravi triger. Ne zaradi tekmovalnosti med nama. Ne zaradi tega, kdo je boljši. Te vrste foušije že dolgo ni več. Ampak zakaj bi tekmovala samo sama s sabo, če pa lahko še z njim. Zdaj imam pravi cilj. Zdaj imam motiv, da progo pretečem kot pri norcih! Malo me še skrbi, koliko moči mi je pobrala angina. Ampak šele zdaj čisto zares komaj čakam tekme. Komaj čakam, da tretjič opravim s progo.

Če kdo nerad teče v dežju, naj si preden se prijavi na tekmo, ogleda štartno listo. Če gor zagleda mene, naj se ne prijavlja. Jaz sem namreč garancija, da bo na tekmi deževalo. Nič zato, če je en teden prej in en teden potem sončno. Na dan tekme bo deževalo. Tako je bilo tudi tokrat.

In že je tu sobota. Ura je šest, ko se nas množica tekačev požene na 75 km dolgo pot iz Celja. Še hiter poljubček Andreju, ki se bo zdaj odpeljal v Logarsko, tam parkiral in s kolesom prišibal v Mozirje, da me bo potem na kolesu spremljal do cilja. Letos sva že uigran team.

 

 

Prvih dvajset kilometrov tečemo po sprehajalni potki ob Savinji. Ker je ponoči močno deževalo, je potka blatna in spolzka. Veliko je luž, pa tudi nepokošena trava brez milosti moči superge. Srečam Vaskota, Silvijo, Boruta, Uroša. Sicer klepetam s sotekači, tako čas pač hitreje mine, a kljub temu se ves čas koncentriram na progo. En sam napačen korak, pa se tekma lahko konča, preden se je dobro začela. Nekateri deli poti v vlažnem vremenu mejijo na oviratlon. Tempo je dober, počutje odlično. Kot kaže angina ni pustila hujših posledic.

Čeprav asfalta ne maram, se tokrat v Polzeli oddahnem, ker je slabe poti zdaj konec. Ujamem asfaltni ritem, ko ni več treba misliti na vsak naslednji korak in misli odplavajo. Takrat mi spodrsne, da skoraj naredim špago. »Wtf je blo zdaj to?! Ne me zezat! Polž!« Spodrsnilo mi je na polžu, ki je lezel čez cesto. Tudi prav. Moje trail Mizunke, ki odlično prijemajo na mokrih skalah, kot kaže niso tako zanesljive na vseh terenih. Tokrat torej tudi na asfaltu ne bom meditirala, ampak se bom koncentrirala na korak, kaj pa vem, kaj še zleze na cesto v tej vlagi.

In tako leva, desna, ena, dva, do Mozirja. Misli so osredotočene na to, da 32 km do Mozirja pretečem prej kot v treh urah. Tempo odličen. Andreja presenetim z zgodnjim prihodom. Na hitro poklepetam s Higinom iz DMP, pa me spremljevalec okrega, da ne bomo zgubljali časa in že jemljem pot pod noge.

Točno kot urca se po treh urah prikaže tudi tekaški zid. V makedamski klanec nad Mozirjem najprej začutim mravljinčke v rokah in v glavi znano meglo, potem me zmanjka. Low energy. Ne da me preseneti. Saj je stokrat sprobano. Ampak kot kaže še vedno upam, da ga pa enkrat ne bo. Japajade. Vidim, da čez zid ne plezam sama. Tisti, ki so štartali v Mozirju dirjajo mimo nas. Sotrpini iz Celja pa so zdaj v veliki večini tekaški korak zamenjali za pohodni. Kako dolgo bo trajal tokrat? Vsakič znova se sprašujem, ali bo kaj hitreje mimo, če stopim na gas do konca. Ampak kaj, ko je pedalka zdaj zataknjena. Bo treba kar počakat, da telo naredi svoje. Da preklopi na diezel, kurjenje špeha torej. Po petnajstih minutah čutim, da se energija vrača v telo. Ni več eksplozivna, je pa tista tavztrajna.

 

 

Misli se zjasnijo in osredotočim se na nov vmesni cilj. Priteči do Ljubnega pred štartom 27ke. Vreme je za enkrat odlično za tek. Oblačno in malo rosi, temperatura okrog 17 stopinj. Malo so zoprne samo luže, ki so na makedamu ostale od nočnih neviht in pa deli, kjer se teče po travniških potkah, ki so drsne in blatne. Andrej vpraša, če si bom na črpalki pred Ljubnim preobula superge. »Ne! Ni šans! Ni časa. Menjava opreme šele v Ljubnem.« Ura kaže, da bom štart v Ljubnem ujela, zato prestavim v malo bolj lagani tempo. In že je tu Ljubno in punci, ki mahata iz štartnega boksa. Beseda, dve, za več ni časa. Andrej me že priganja na nego. Na pločniku me čakajo sveži supergi. O kako paše težke, blatne in mokre trail superge zamenjati za suhe in lahke cestne. Do Logarske me čaka samo še asfalt. Andrej me na hitro še zmasira. Nalije vame pijačo, me posili z gelom in že tečem. Punci sta med tem že štartali in ovinek pred mano vidim njuni živo roza majici.

 

 

Spet me objame melanholija. Drugi vmesni cilj je dosežen. Zdaj pa, kot da mi je vse padlo dol. Če sem še pred nekaj minutami pred Ljubnim tekla kot nora, sem zdaj samo senca tekačice. Počasi, počasi manjšam razdaljo. In punci ujamem prav na enem najbolj zoprnih klancev. Njima seveda ni nič posebnega, saj sta s tekom šele začeli in sta še polni energije. Jaz pa sem kot preluknjan balon. Nekaj me dražita, a mi še do heca ni. Pravzaprav sploh ne morem govorit, ker imam pulz na višku. Zato ju bolj ali manj v tišini prav počasi pustim za sabo. Klepetale bomo v cilju.

Klanci proti Lučam se vlečejo, ko začne še deževati. Vedno močneje. A meni kot da mi ta dež da dodatne energije. Kar na enkrat spet tečem kot prerojena. Andrej me razvaja kot pravo tekaško zvezdo. Kar naprej mi ponuja hrano, pijačo, dodatno obleko. Ampak želodček je že malo slab in ob naslednji omembi sendviča, se mi na polno obrne. Ko mi ob tem ponuja še kapo in rokavčke, jaz  pa bi samo tekla, znorim nanj kot najbolj razvajeno dete na tem planetu. Že v naslednji sekundi me je sram v dno duše. Vozi se z mano v mrazu in dežju že čisto podhlajen, me napaja, hrani, spodbuja, masira in nasploh servisira, potem pa še stoično prenaša moje histerične napade. Hvala ti! Vem, da lahko to naredi le nekdo z velikim srcem. Nekdo, ki je tudi sam preizkusil počutja na takšni tekmi. Nekdo, ki je sposoben dati svoj ego za nekaj časa popolnoma na stran in biti povsem na razpolago.

Pred okrepčevalnico pri Igli me useka v vratu. Andreja prosim, če me bo zmasiral. Ustavi, parkira, teče proti meni, naredi kiropraktični »hrsk«, vsili mi en gel, že ponuja pijačo. »Postanek v boksu. Kot pri F1,« še zakliče stričku, ki naju začudeno gleda in že sva na poti naprej.

Če je prej samo deževalo, se tam okrog Robanovega kota ulije. Nebo se je dobesedno odprlo. Po cesti lije hudournik. Zdaj več ne tečem, ampak skoraj plavam. Zdaj se ne borim več le z zadnjimi kilometri vzpona, ampak še s ponorelo vodo. Vijugam med povodnjo, izogibam se avtomobilom, ki vozijo iz Logarske in me zalivajo še za vrat. Noge so vedno težje. Zdaj me tudi zebe. Andrej mi sicer ponuja anorak, ampak zdaj se ne smem ustavit. Tečem kot robot. »Oblekla se bom gor, na koncu tega vzpona, pred vhodom v Logarsko.« Če se zdaj ustavim, bom obstala. »O bog, kako me zebe v kolena.«

In že sem pri kučici, kjer pobirajo vstopnino za Logarsko. »Slikaj, slikaj,« vpijem Andreju. »Poglej kako je lepo!« Čeprav lije kot iz škafa in se venčka hribov okrog tistih zelenih travnikov sploh ne vidi, je po 70 km to pogled, ki trga gate. »Mene zebe za crknit, nog ne morem več premikat. Prosim samo vozi se zraven mene in ne mi dovolit, da zdaj začnem hodit,« mu še rečem. In razmišljam, kako zebe šele njega. A še vedno kavalirsko stiska zobe. Ko zborbam zadnji klanček pred hotelom Plesnik in se odpre pogled do cilja, pogledam na uro. »A si ti videl ta čas?« »Sem ljubica!« In oddrvi proti cilju, da naredi še zmagovalni posnetek. 7:33. Jokam. Verjetno od sreče. Mogoče pa tudi od žalosti. Ker je mimo.

Lanski čas izboljšan za 17 minut. Ali je to sploh možno? Družinski rekord presežen za 10 minut. Ga bomo še kdaj podirali? Prvo mesto v kategoriji in četrto absolutno. Ne morem verjet! To so verjetno eni trmasti geni, ali kaj? Zakaj? Ne vem. Vem samo to, da bom še!

 

 

Triatlon jeklenih Bohinj 2015 Veslanje – 8km Kolesarjenje – 24km Tek – 8km

Konec avgusta se v Bohinju odvija tradicionalni Triatlon jeklenih. V Energe team-u, smo se odločili nastopiti v štafetah. Klemen, kot izkušen kajakaš na divjih vodah, tokrat v mirno vodnem kajaku, Andrej v gorskem kolesarjenju in Matej v gorskem teku. Pripravljali smo se vsak po svojih najboljših močeh ter se na dan D dobili v Bohinju.

Najprej so štartali posamezniki, nato so bile na vrsti štafete. Kar nekaj štartne mrzlice je bilo prisotne med tekmovalci. Ko pa je odjeknil štartni strel je adrenalin stekel po telesu in vse je postalo lažje.

Klemen:

Moj del triatlona je bil kajakaški. Kot kajakaš z večletnimi kajakaškimi izkušnjami pa nisem imel pojma, v kaj se spuščam. Vajen sem namreč rek, ki imajo veliko mero najrazličnejših brzic in vsako manjše jezerce, ki se pojavi med brzicami, je za nas nočna mora, saj to pomeni dolgočasno in posledično naporno veslanje. Na to soboto, pa bi moral preveslati 8 kilometrov po mirnem jezeru.

Priprav ni bilo, razen iskanje ustreznega čolna, saj plovila, ki jih lastim nikakor niso bila konkurenčna. Hitro sem ugotovil, da je edina moja možnost letos morski kajak. Ta naprava naj bi bila dovolj hitra, da si zagotovim vrhunsko uvrstitev.

To soboto sem tako prvič v življenju sedel v morski kajak in bil pozitivno presenečen. Zadeva je funkcionirala zadovoljivo, poleg tega pa je bila tudi udobna. Vendar se je takrat pojavila moja šibka točka, to je bila trema pred tekmo. Kar je razumljivo, saj sem ciljal na visoko uvrstitev. To je bilo zame nujno. Nisem imel druge izbire, saj nisem hotel biti najšibkejši člen naše verige. Če poznate Andreja in Mateja veste, da je bil moj položaj zelo nezavidljiv.
 

Na štartu so se kmalu pojavili še Jernej Zupančič Regenti (za tiste ki ne veste je to večletni državni prvak in legenda slovenskega kajaka na mirnih vodah) in podobni v karbonskih formulah oziroma mirnovodaših. To je mojo stisko še povečalo. Edini joker v mojem rokavu je bila kmečka trmasta moč.
 

Bolj kot se je bližal začetek tekme, bolj sem bil nervozen. Ko pa je končno počilo, sem vso to odvečno energijo pretočil v roke, hrbet in trebuh. Po petih metrih sem ugotovil, da sem popolnoma nekonkurenčen mirnovodašem in hitro sem spremenil cilj in sicer biti najhitrejši med plastiko.
 

Vseh 8 kilometrov sem veslal z vso močjo in pritiskal kot konj, ampak mi čoln ni dovolil razviti kakšne posebne hitrosti. V cilj sem bojda prišel med prvimi v plastiki. Za dva kajaka pred mano nisem prepričan, ali sta bila plastična ali ne, ampak zdaj to ni več pomembno. Pritekel sem do Andreja, ki me je čakal na menjalnem mestu in mu predal dres. Andrej je oddrvel naprej jaz pa sem se šel osvežit nazaj v vodo.

To je bila zelo zanimiva izkušnja in nikakor ne bo zadnja. Moram reči, da je bilo ta dan tudi teh 8 kilometrov mirne vode zame zelo zabavnih, kdo bi si mislil. 

Andrej:

Med čakanjem na Klemna v menjalnem prostoru sem bil kar na trnih. Tekmovalci so prihajali iz vode in že so oddrveli z razno raznimi gorskimi zverinami v smeri Uskovnice. Sam sem ogledoval svoje treking kolo in kar malo zmajeval z glavo. Še sreča, da sem šel z Martinom na testni vzpon. Tako se mi je vsaj malo sanjalo kaj me čaka.

Takrat iz vode priteče Klemen, ves na višku moči izvede še nekaj akrobacij in že imam oblečen dres. Zapnem pedala in na polno v prvi klanec. Pulz na polno, pljuča komaj sledijo, trava skok, makadam. Vse se dogaja kot v filmu. Ko pridem na asfalt se malo umirim in šibam naprej. Kmalu sem ponovno na makadamu. Sonce nabija, vzpon vse do Uskovnice, kjer za trenutek popusti, potem slab šoder in nato trenutek resnice. Najstrmejši del proge na srečo betoniran. Grem na noge, v tistem mi nasproti pride prijazen kuža. On bi se igral, a na srečo se zadnji hip premisli in gre svojo pot. Navijam in navijam, še nekaj ovinkov in v daljavi zagledam menjalni prostor. Tik pred njim se trije prerivamo, kdo bo prej v menjavi. Matej kriči "Dejmo Energe!" še nekaj obratov in sem pri njemu. Predam dres in Matej oddrvi naprej. Dejmo Mato!
 

Super izkušnja tale timska dirka. Se vidimo 2016.

Matej:

Stojim na mestu, kjer bom prevzel štartno številko, ki jo bo prikolesaril Andrej, a nimam pojma kdaj ga lahko pričakujem. Energe ultra team sodeluje prvič. Sanja se ne nam ne, kako lahko časovno opravimo vsak s svojo razdaljo!

Stojim na parkirišču pod Planino Konjščica in opazujem izkušene jeklene može in dekleta kako predajajo kolesa z utrujenimi okvirji, nič kolikokrat odrinjena levo in desno v strm klanec, ter se podajajo na gorski tek proti Vodnikovi koči. Budno sledim izvedbi predajanja štafet, da kasneje ne bi izgubljal časa, ko bom prevzel dres s številko in se v vročem sončnem popoldnevu (30°C) podal na zadnji, osemkilometrski odsek te legendarne trase jeklenih.
 

Andrej »uleti« v gruči treh sotrpinov in kar malo se »gužvamo« pri prevzemu majic. Pozdraviva se in odtečem po povsem neznanemu terenu proti cilju, Vodnikovi koči. Tukaj sem zadnjič hodil kot osnovnošolec, z očetom proti Triglavu. Danes spomin ne prepozna prav ničesar s te relacije. Zapustim vročo makadamsko cesto in pričnem z blagim vzponom v senci pokljuških smrek. V glavnem lovim tekmece, ki imajo označbo štafete ter hkrati prehitevam tudi jeklene, ki trpijo že v tretji in zadnji disciplini. Neverjetni so, neverjetni ste. Jekleni! Iz gozda se prelijem na Planino Konjščica in prvi pravi vzpon. Grizem in sonce tudi! Grizem kar on speče. Pregrizem še drugi zahteven vzpon in na »sedlu« odvržem palice kot je tu že tradicija. Po pripovedovanju izkušenega triatlonca in prijatelja Martina, naj bi me do cilja čakala zgolj ravnina z nekaj »kuceljčki« in palice so zgolj v napoto. Tako je tudi bilo. Podam se v zadnji lov za rumeno obarvanimi številkami in pri Vodniku ustavim uro pri 1:03:18. Zadovoljen! S tekom sem pričel na 17.mestu in končal kot 11.štafetni tekač.  Več oz. bolje je lahko le skromna želja za prihodnjič.

Čestitam Klemnu in Andreju za njun »fajt« in me veseli, da smo lahko bili del te krasne tekme. Še kdaj? Zakaj pa ne.  

Na snidenje 2016.

"Raufnk"

Najprej naj povem, da nisem Zasavc, in prav zaradi tega mi je tista dolga špica tam sredi neposeljenega dela doline vedno zbujala občutek, da je tam namenoma - kot zadnja, ekstra plačljiva, top atrakcija v Gardalandu. In prav vedno, ko se peljem mimo, jo gledam, kot otrok, ki bulji 10krat zapored v isto risanko, in se vedno znova smeji istim foram. Se pravi da sem še vedno nekakšen otrok? Upam da. In da tak ostanem. 

Kaj počne Primorc v Zasavju? Kombinacija službenih in osebnih naključij me velikokrat popelje v tiste kraje, tako po cesti kot pod mostom po Savi... Gledam gor prvič, drugič,..., in enkrat vprašam taščo iz tistih krajev: "A se da it gor?" Pa me debelo gleda. Isto se ponovi doma pa še kje. Pomislim: Hm.  Pa povem idejo šefu v službi: "Super ideja!!" In se oddahnem, ker ugotovim, da nisem čudak, ali pa da sva vsaj dva, kar je že nekoliko bolj pomirjujoče. Premislim in si najprej priskrbim "lokacijsko informacijo", kar vključuje večkratno veslanje pod dimnikom in skrivaj vohanje okoli, pod, par metrov na dimnik, ogledovanje varnostnih kamer (mahanje v njih in čakanje na zasoplega varnostnika, a nikoli nič), pa tudi informacijo, koliko črnih pik bi mi ta precedens nabil v policijsko kartoteko... Podatki zbrani, obdelani in pomirjujoči: "Sweet as, bro", bi rekel prijatelj z Nove Zelandije, se pravi problema nema.

In ko sem bil ravno na tem, da vse izpeljem, dobim informacijo, da greš lahko do pristojnega v Tet, dobiš dovoljenje in zlezeš gor. Uff, razočaranje! Sej razumete?! No, vseeno grem tja, dobim dovoljenje, izvem da sem drugi letos pri njih s tako prošnjo in zraven me vpraša še ta, ki mi izda dovoljenje, če se mi lahko pridruži. Ha!! Evo, pa sva bla že dva.  :)

Pa končno pride ta lepa avgustovska sobota. Iz prvega kratkega poskusa sem prišel do zaključka, da je sobota najbolj kul dan za vzpon - ker te kasneje čaka pri tašči v bližini super kosilo, in ker imaš za vsak slučaj še nedeljo, ko lahko vržeš neuporabne roke in noge na kavč. Jaz s čelado, pasom, malim nahrbtnikom, soplezalec pa z ničemer. "Vsaka ima svoj faktor", si mislim, in začneva.

Na grobo preštejeva vmesne postaje - približno 13 (do vrha se ne vidi dobro). Narediva prvi raztežaj, in roke se že čutijo. Takoj spravim tisti minimalističen ruksak iz hrbta na trebuh, da imam zadaj prostor do zaščitne ograje, ki se drži stopnic. Matjaž mi pove, da je že bil gor za njegov 40. rojstni dan, in da je sedaj precej starejši (zgleda cca 45!) in precej težji in da lahko imava vsak svoj tempo. Pa sem bil prav zadovoljen s tem, da sem ga na vsaki polici počakal. V bistvu so mi bile hvaležne moje roke, sploh podlahtnice. Lepo napredujeva, Sava se vedno bolj oddaljuje, nove vasi pa se prikazujejo z vsakim novim raztežajem. Na obeh bregovih. Najprej kakšen zvonik, potem strehe višjih stavb, naenkrat cele vasice, lepe in kičaste sredi zelene pokrajine. Pokličem po telefonu mojo Katjo na sosednji hrib, če je naju slišala vriskat. In pravi da jasno in glasno in v isti sapi pove, da joj kako škoda, da nima teleobjektiva (kot jih imajo na fuzbal tekmah), in da sva smešno majhna sredi oneja!

Vmes še nekajkrat pokukava v notranjost dimnika skozi lopute na različnih višinah - notri odmeva kot hudič, vam povem!

In tako skozi sopihanje, kratke počitke, poglede navzdol in na nove horizonte, debate take in onake - prilezeva na vrh. Zavriskava kot pri tistem plehu nad Kredarco, in se predava razgledom. Roke in noge kar naenkrat seveda brez bolečin - vse skupaj sama uživancija! Narediva par posnetkov in pojeva najcenejšo Hofer čokolado, ki pa je na tej lokaciji in trenutnem pomanjkanju cukra "topšit" izdelek.

 

 

Na vrhu še zadnji obhod, filanje spominskih celic z danim razgledom, ter razpoznavanje sosednjih in bolj oddaljeni hribov. Na poti navzdol pa razglabljanja o človeških umih, ki so to postavili in skoraj istočasno o človeški neumnosti (beri pohlepnosti), ki dovoljuje žalosten konec in plenjenje našega (tisti ki plačujemo davke) vloženega denarja. Pa tudi o vseh možnostih turistične izrabe tega fenomena v naši neposredni bližini. Ki so, verjemite, velike! Če ne bo kmalu avstrijski RedBull tržil to naše čudo. Se ne bi čudil...

Tako, bil je lep dan, in kogar mika, naj se povzpne! Ne bo mu žal tega unikatnega razgleda na skrit, a res lep del Slovenije.

Simon

PS. 365m, cca 1450 stopnic, kontakt "Tet v likvidaciji", g M. Macerl, ki se mu zahvaljujem za dovoljenje in fajn družbo. In Katja, hvala za fotkice in skakanje po sosednjem hribu!

 

Triatlon Extrememan 3,8/180/42, Nagyatad Madžarska

Pred slabim letom sem se zaradi poškodbe odrekel ultra tekaškim preizkušnjam in si zaradi raznolikosti gibanja izbral triatlon. Seveda sem bil na začetku popolnoma zbegan in brez prave motivacije, saj nisem imel nobenih plavalskih izkušenj, prav tako me niso privlačile kratke, a eksplozivne tekme. Se že pozna EMŠO.

Včlanil sem v klub TKL, kjer sem začel s plavalnim treningom in se udeležil Olimpik triatlona v Jesolu, kjer sem doživel triatlonski ognjeni krst. S triatlonom sem se v trenutku zasvojil in si za cilj postavil, da v enem letu natreniram za uspešno izvedbo Ironmana, kar pomeni 3,8  km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. Po pregledu koledarja tekem sem se odločil za triatlon Extrememan v mestu Nagyatad na Madžarskem, ki tam poteka od leta 1990 in se je odvijal to soboto.

V četrtek sva s Katjo odrinila iz Ljubljane in po dobrih treh urah prispela v pregret Nagyatad. Nagyatad je majhno mesto na jugu Madžarske s termalni vrelcem, bazenom in majhnim, a lepo urejenim kampom. Po opravljenih formalnostih v kampu sva odšla v 200 m oddaljen race office po številko in darilno vrečko. Že tu sem bil prijetno presenečen. Vse je bilo lepo označeno, enostavno in vsi so bili izredno prijazni. Še največ težav je bilo pri komunikaciji, saj jih izredno malo govori angleško ali nemško. No, z dobro voljo in malo mahanja se je vse rešilo.

Bolj ko se je bližala tekma, bolj me je črvičilo. Končno sem se lotil priprave vreč z opremo za tranzicijo. Vsega skupaj je bilo ogromno. Kup gelov, hidracijskih praškov, Frutabel in ostale robe. Vse po nekem predvidenem scenariju v svojo vrečko. Vse mi je bilo jasno, samo to, kako sem bom odzival na peklensko vročino, ne. Temperature so se gibale vse tja do 36^oC.

Ob petih zjutraj smo se na dan tekme z avtobusom odpeljali na štart plavanja, ki je v umetnem rudniškem jezeru GYÉKÉNYES. Pričakalo nas je izredno lepo jezerce s čisto in bistro vodo. Temperatura vode je bila 29,4^oC. V tranzicijskem prostoru pripravim kolo in opremo, nato še malo ogrevanja in top ustreli. Plavamo, se tepemo, na koncu prvega kroga se vse skupaj umiri. Suvereno oddelam še en krog, zaključim v 1:20h in že se preoblačim v kolesarsko opremo.

Kolesarska trasa dolžine 180 km in 650 m višinske razlike je tehnično nezahtevna, veter večinoma  bočni, asfalt OK. Cesta je zaprta za promet, a se vseeno najde kakšen avto. Proga poteka od jezera nazaj do Nagyatad-a, ter ob ciljni areni obrne in naredi še tri manjše kroge. Okrepčevalnice so dobro razporejene in založene. Proti koncu dirke je začela iz tal sevati vročina. Neverjetno, letim 35 km/h, okrog mene piš vetra, od spodaj pa buhti. Temperatura zraka je bila 36^oC. Koliko je imel asfalt si lahko samo mislim.

Katja me je na vsakem krogu med množico navijačev pričakala v svojem boksu ob cesti. Počutil sem se kot na dirki F1. Pridrvim in že mi podaja pijačo, gele in ostale dobrote. Kolo sem brez težav oddelal v 6 h. Pod tušem z mrzlo vodo v tranzicijskem prostoru, se je kar pokadilo iz mene.

Tekaški del, ki je sestavljen iz osmih krogov po 5,25 km, sem začel s hudim tempom. Cilj sem imel končati pod 12 h. Hiter tempo, vročina in sonce so hitro terjali svoj davek. Merilec pulza je že na kuncu prvega kroga kazal 95%, počutil sem se kot gyros v kakšni kebabčinici. Na tleh asfalt, ki je bil na nekaterih predelih tako vroč, da so se podplati lepili kot na mastno ilovico. Od strani je pripekalo sonce. V glavi pa ideja, da grem pod 12 h, tudi če crknem. V drug krog grem na silo. V mislih velike tekaške zgodbe. Hvala Dušan, hvala Ruth, za vajine izkušnje in samopreseganje. Pa Spartatlon,  Badwater in podobne štorije. Kje je meja? Glavo nekako porihtam, ko se oglasi želodec. Noče več sodelovati! Nič ne gre iz mene ven. Ne spodaj, ne zgoraj. Kriza. Nekako prikrevsam v boks k Katji. Tik pred tem sem, da vržem puško v koruzo. Začuti me, mi poda grenko limonado, me brcne in reče: »Kaj se boš smilil sam sebi, saj imaš samo še šest krogov!« Ne vem, kaj je bil katalizator. Limonin digestiv ali Katjin poriv, verjetno pa mešanica vsega. Hvala bejbi!

Začnem tretji krog in se vrnem nazaj. Spet tečem v dobrem tempu, ko se nas usliši še oni zgoraj in pred sonce pošlje oblake. Hvala! Odtekel sem še preostale kroge v super navijaškem vzdušju Extrememana in v cilj prišel po 11:52h. Napovedovalec vpije: "Andrej Drobež Ironman!" Super!

Med enajstmesečnim treningom sem imel obdobja v katerih sem imel občutek, da treniram premalo. Spet drugič, da sem popolnoma pretreniran. Ker so ti občutki zelo subjektivni, mi je bila v izredno pomoč športna ura Suunto Ambit2, s katero sem opravil večino treningov in pripravljalnih tekem. Statistika je pokazala naslednje podatke.

Vse aktivnosti skupaj t=11mesecev	Ur	Razdalja v km
Tek	187	1350
Kolo	130	2921
Plavanje	87	164
Ostalo	101
Skupaj	505
Tedensko	10,6

To pomeni, da sem vsak teden dobrih deset ur preživel na športnih aktivnostih, bil ob tem odsoten od doma in družine. Zato se iskreno zahvaljujem Katji, Brini in Maksu, ter sodelavcem v Energe za razumevanje in podporo pri projektu Extrememan, ki mi je ob njihovi pomoči več kot odlično uspel.

Biel 100 2015 (100km/520vm)

Pred dvemi leti sem v Biel spremljala Andreja, ki ga je zamikala prva 100tka. Da bi bil izlet v Švico bolj zanimiv, sem takrat odtekla nočni maraton. 100 kilometrov je bila zame takrat nepredstavljiva tekaška razdalja. Recimo teči iz Ljubljane do Kopra celo dolgo noč. Kljub temu pa se še vedno v živo spomnim mravljincev, ki so mi šli po telesu, ko je v cilj pritekel Andrej. Poleg ponosa, da je moj dragi uspešno premagal to tekaško neznanko, je v meni vzplamtela želja, da nekoč pa tudi jaz. Takrat nisem imela pojma, kako bo to sploh mogoče. Pa je. In to pomeni samo to, da človek v resnici nima meja. Razen seveda v glavi.

Vmes se je zgodilo marsikaj. Iz asfalta sem se kar na enkrat preselila na trail proge. Vmes pretekla dve 110ki z lepim številom višincev, pa še kaj. Ampak želja preteči Biel je ostala. Tako sem letos Bielsko 100ko vpletla v projekt Europacup der ultramarathons.

Že v začetku leta, ko sva delala tekaške plane, sem vedela, da bom v Biel morala sama. Prav ta vikend je namreč Andrej v sklopu priprav na Extrememan želel oddelati Franjo. Pomislekov je bilo kljub temu malo. Kar takoj sem se odločila, da se na poti v Biel pridružim DMPjevcem iz Celja. Že takrat sem se veselila, da bom v živo spoznala celjske ultra tekaške legende. Najstarejši med njimi, ki se je rodil daljnega leta 1938 je Biel pretekel 25krat. Naslednji po stažu rojen leta 1941 se je na progi v Bielu letos boril 20tič.

Pred odhodom sem bila sicer kar malo potrta. Navajena sem, da na tekme hodiva skupaj z Andrejem. Kako sem si želela, da bi me spremljal na kolesu. Lani v Logarski se je to tako dobro obneslo. Jaz sem samo tekla, za vse ostalo je skrbel moj dragi. Tokrat pa bom sama samcata zastopala Energe team. In to ne samo na progi, ampak grem sama še na pot. Hvala bogu, da me je pred odhodom poklicala Silvija in z mano podelila svoje izkušnje, saj mi je bilo takoj lažje pri srcu.

V Biel nas je potovalo sedemnajst. Bojda je bila to najštevilčnejša posadka v vseh letih. Ja, ultre postajajo hit. Že na prvi postojanki v Sežani smo se še pa še nasmejali. Koliko je bilo to enih življenjskih in tekaških modrosti, pa vse servirane skozi šale. Bolj star, bolj nor, je en pregovor. In drži kot pribit. Da ne pozabim pojasnit, da je to, če nekoga označiš za norega, ena največjih pohval na ultra sceni. In tile DMPjevci so še kako nori v najbolj pozitivnem smislu. Športniki z dušo.

Prvo presenečenje je sledilo zjutraj, ko so DMPjevci na počivališču iz kombijev potegnili zajtrk. Pohano meso, pečena rebrca, domač sirček in refošk. Refošku sem se sicer odpovedala in izvedela, da se mi zato lahko zgodi pomanjkanje železa na progi in zaradi tega kakšne resne tekaške težave. Tokrat se nisem dala prepričat tekočemu dopingu, pomalicala pa sem s strašnim apetitom.

V Bielu smo se nastanili v zaklonišču, ki ga kot prenočišče ponuja organizator. Priznam, da me je pred odhodom preganjalo, kako neki bo to izgledalo. Zato sem se pripravila in s seboj vzela svojo posteljnino in čepke za ušesa. Izkazalo se je, da so skupna ležišča prav prijetno urejena. Vse je bilo zelo čisto, postelje udobne, skupno kopalnico pa smo si razdelili tako, da smo se skupaj tuširale najprej punce, potem pa še fantje. Ne samo, da niso hodili nič kukat, ampak so bili še zelo potrpežljivi z nami. Saj si lahko zamislite, da traja kar nekaj časa, da izpod tuša pridejo štiri babnice. Čepki za ušesa pa so prišli še kako prav, ko smo potonili v spanec in se je začela nočna godba smrčalnega orkestra.

Prijavne formalnosti, nekaj kavic, veliko počitka in že je bil tu petkov večer ter z njim štart. Tokrat nisem čutila posebne nervoze. Skoraj pol proge sem že poznala, dolžina ni več zbujala groze, vreme je bilo napovedano precej stabilno, okrog mene pa kup izkušenih ultrašev, ki so nesebično priskočili na pomoč s svojimi izkušnjami. V zraku nobene kolektivne nervoze. Samo veselje in pričakovanje. Sama sem imela skrito željico, da tečem pod 11 ur, a če se ne bi izpolnila, zadovoljstvo ne bi bilo nič manjše.

Pok pištole je prišel kar na enkrat in že sem bila na progi. Ura je bila deset zvečer in 1000 ultrašev nas je steklo v temno noč. Prvih 40km je res minilo kot bi mignil. Edino težavo sem imela z vročino, saj sem se preveč oblekla. Kljub temu sem v cilj maratona prišla sveža in polna energije. Vasice so bile polne navijačev. Zdelo se je, kot da so vsi prebivalci ob progi. Nekateri so si naredili prave male zabave. Najbolj so mi bili všeč otročki, ki so napol spali in napol navijali kar na ležalnikih in zaviti v deke. Obujala sem spomine na dogodke ob progi izpred dveh let in kilometri so kar leteli. Edino krizico sem doživela v vasici Lyss, kjer so se nam tekačem pridružili spremljevalci na kolesih. Mojega namreč ni bilo, ker je ostal v Ljubljani.

Po 42tem pa kot da me je potegnilo v en vakum. Pred mano je bila neznana in dolga pot. Prvič se mi je vzpon vlekel kot jara kača. Ne vem, ali so bile od tu naprej vasi posejane bolj redko kot prej, vsekakor pa je proga iz pretežno osvetljene ceste zavila v precej temne gozdičke. Čas je bil, da prižgem naglavno lučko. Vonjave piknikov so izginile, navijači so se odpravili spat. Družbo so nam od tu dalje delali le še kravji zvonci iz teme in vonj sveže pognojenih njiv. Zdaj že v globoki tekaški meditaciji sem sledila koloni lučk, ki se je vila po temi pred mano in tako le slutila progo, ki me čaka.

Nimam pojma, kdaj sem pretekla km 50 in s tem polovičko. Mislim, da ni bila označena, lahko pa da sem oznako spregledala. Mimo mene je šla v temni noči in brez vsakega pompa. Začutim, da nisem več v pravem počutju. V topli noči sem se precej spotila. Pila sem sicer veliko, vendar so imeli na okrepčevalnicah samo sladko pijačo, ni pa bilo soli. Ko skočim na stran, začutim, da me peče v mehurju. Sranje! Kot kaže sem rahlo dehidrirala. Naprej stečem v strahu, kaj pomeni ta nova težava, a me boli še vse kaj drugega in na nadležno pekočino kar pozabim.

S kančkom spoštovanja sem pričakovala nasipe ob reki Emm na katere so vsi opozarjali. Teren naj bi bil tam tekaško precej zahteven. Po pripovedih sem pričakovala potko polno korenin. Pa se te kar niso in niso pojavile. »Ampak to mora biti to. To je nasip. Kje so torej te opevane korenine? Tu je le zoprna trava in kamenje,« razmišljam. A misli še ne razvijem do konca, ko že letim po zraku. In pristanem na trdih tleh. Tekač za mano mi je z močno naglavno lučko svetil od zadaj, tako sem sama sebi naredila senco in spregledala ogromno korenino. Dva tekača sta mi takoj priskočila na pomoč, pa sem jima rekla naj kar tečeta, da sem uredu. In se že v naslednjem trenutku s hvaležnostjo zavedela, da je za mano še kolona tekačev, če bom res potrebovala pomoč, kajti ta uredu mi je z jezika zletel bolj iz sramu, ker sem pogrnila, kot zato, ker bi se res dobro počutila. V počasnem posnetku sem se pobrala in pretipala kosti. Malo je bilo krvi in hud udarec, a počasi sem na trmo spet ujela tekaški ritem.

In takrat se je začelo prebujati jutro. Ko se začne daniti, mi je na nočnih preizkušnjah najtežje. Takrat se me poloti utrujenost. Motivacijo mi je zbijalo tudi dejstvo, da sem zdaj videla kako se proga in kolona tekačev vijeta daleč pred mano v neskončnih kilometrih. Čakala sem tudi zadnji večji vzpon pri Biebrnu in se na vsaki vzpetinici spraševala, ali je to že bilo to. Ne. Ni bilo. Vzpon je bil prav tako spoštovanja vreden, kot je bil videti na profilu proge, ki sem ga študirala pred tekom. In ni prizanašal nogam, ki so tlačile 78km. Zato pa je bil prijetnejši spust, ki mu je sledil.

In na oni strani doline večje mesto, ki izgleda kot Biel. Ampak žal. To še ni to. Do Biela je še 21km. Polmaraton. Vizualiziram tistega iz Palmanove, ki je še edina 21ka, ki jo tečem zadnja leta. Utrujeno telo se tej misli upre. Predaleč! Razdaljo bo treba še malo razdelit. Kilometer ali dva do prve okrepčevalnice je edina dimenzija, ki jo v tem trenutku prenese moja glava. Borbajmo do tja, potem bom razmišljala naprej. Mislim na moje nove tekaške prijateljice, ki so na progi. Silvijo, ki si je za cilj zastavila teči pod 10 ur, na Špelo, ki si želi narediti kvalifikacijo za Spartatlon in Almo, ki teče svojo prvo 100tko. Pošiljam jim pozitivne želje. Naj jim uspe!

Pot nas zdaj vodi ob reki Aare rahlo gor proti Bielu. Kilometrske oznake so na progi na vsakih 5km. Ravnina se vleče in vleče. Kako neskončno dolgih je lahko 5km. Ti zadnji kilometri so res enolični. Gledam v daljavo, ali se že vidi nova tabla. Evo jo! Ne. Samo tekač v beli majici. In tako tečemo te dolge kilometre zdaj po makedamski poti, zdaj po asfaltirani cesti ob reki. Vsak pogled naprej v kilometre, ki so še pred mano je boleč. Čakam, da se bo zgodil kakšen energetski čudež, kot se mi je na zadnjih kilometrih dvakrat zgodil v Istri, pa ga ni od nikoder.

Ozračje se po rahlem rosenju, ki nas je spremljalo ob prebujanju jutra, počasi segreva. Reka lenobno teče mimo nas in vabi v svoj hlad. V trenutku šibkosti sklenem, da je to moj zadnji tek. Odločim se, da se bom zdaj lotila plavanja.

Pred mano je še 5km in počasi se bližam mestu. Navijači se počasi gostijo. Mislim lahko samo še na mrzlo pivo, ki me čaka v cilju. Samo še ta misel moje utrujeno telo žene naprej. Samo še en kilometer! Ne morem verjet. Tu sem! Tečem skozi šotor pred ciljno areno. Tam so moji novi prijatelji. Vpijejo, navijajo. Vse je kot v počasnem posnetku čeprav tečem, kot da sem ravnokar začela. Ko prečkam ciljno črto ura pokaže 10:54. Skočim visoko v zrak. Očke so solzne. Tukaj sem. Na tem mestu, kjer sem se pred dvemi leti sprejela drzno odločitev, da bom postala ultramaratonka. Ne morem verjet! Malo manjka, da se ne vržem v objem prostovoljke, ki mi okrog vratu obeša medaljo. Pravzaprav se zadržim iz čiste vljudnosti, saj po enajstih urah teka še sama sebe ne bi objemala.

V roke dobim Getorade. »Nein, Ich mochte ein Bier,« rečem. »Kein Bier,« se mi smeje prostovoljec. Kako je to mogoče, da so pivo v cilju nehali deliti prav leta 2015?! In že se objemam s prijatelji, ki so ciljno črto prečkali pred mano in našim zlatim šoferjem Lojzetom, ki nas je prav vse po vrsti pričakal v cilju. Skupaj počakamo še ostale, ki so še na progi in podelitev. DMPjevci so tudi letos pobrali kar nekaj medalj po kategorijah.

Popoldne mine ob intenzivnih čustvih, izmenjavi zgodb s proge in bolj malo počitka. Vsi smo srečno v cilju. Smeha spet ne manjka. Zdaj se med DMPjevci počutim že čisto domače. Prestala sem ognjeni krst in pritekla do cilja. Zdaj sem njihova.  

Na poti domov je smeha še več. Ko na postajališčih lezemo iz kombija smo kot društvo paraplegikov. Ob pogledu na majčke z napisom finisher, medalje, ki krasijo nekatere vratove in šepanje na razno razne načine, bi naključni mimoidoči lahko pomislil, da prihajamo iz paraolimpijskih iger.

Hvala DMP, ker sem lahko šla z vami. V vaši družbi sem se počutila odlično. Zdaj, ko vas vse poznam, se še bolj veselim ultramaratona Celje Logarska, kjer se bomo spet družili v septembru. Druga tekma Eurocup je pod streho.