"Raufnk"

Najprej naj povem, da nisem Zasavc, in prav zaradi tega mi je tista dolga špica tam sredi neposeljenega dela doline vedno zbujala občutek, da je tam namenoma - kot zadnja, ekstra plačljiva, top atrakcija v Gardalandu. In prav vedno, ko se peljem mimo, jo gledam, kot otrok, ki bulji 10krat zapored v isto risanko, in se vedno znova smeji istim foram. Se pravi da sem še vedno nekakšen otrok? Upam da. In da tak ostanem. 

Kaj počne Primorc v Zasavju? Kombinacija službenih in osebnih naključij me velikokrat popelje v tiste kraje, tako po cesti kot pod mostom po Savi... Gledam gor prvič, drugič,..., in enkrat vprašam taščo iz tistih krajev: "A se da it gor?" Pa me debelo gleda. Isto se ponovi doma pa še kje. Pomislim: Hm.  Pa povem idejo šefu v službi: "Super ideja!!" In se oddahnem, ker ugotovim, da nisem čudak, ali pa da sva vsaj dva, kar je že nekoliko bolj pomirjujoče. Premislim in si najprej priskrbim "lokacijsko informacijo", kar vključuje večkratno veslanje pod dimnikom in skrivaj vohanje okoli, pod, par metrov na dimnik, ogledovanje varnostnih kamer (mahanje v njih in čakanje na zasoplega varnostnika, a nikoli nič), pa tudi informacijo, koliko črnih pik bi mi ta precedens nabil v policijsko kartoteko... Podatki zbrani, obdelani in pomirjujoči: "Sweet as, bro", bi rekel prijatelj z Nove Zelandije, se pravi problema nema.

In ko sem bil ravno na tem, da vse izpeljem, dobim informacijo, da greš lahko do pristojnega v Tet, dobiš dovoljenje in zlezeš gor. Uff, razočaranje! Sej razumete?! No, vseeno grem tja, dobim dovoljenje, izvem da sem drugi letos pri njih s tako prošnjo in zraven me vpraša še ta, ki mi izda dovoljenje, če se mi lahko pridruži. Ha!! Evo, pa sva bla že dva.  :)

Pa končno pride ta lepa avgustovska sobota. Iz prvega kratkega poskusa sem prišel do zaključka, da je sobota najbolj kul dan za vzpon - ker te kasneje čaka pri tašči v bližini super kosilo, in ker imaš za vsak slučaj še nedeljo, ko lahko vržeš neuporabne roke in noge na kavč. Jaz s čelado, pasom, malim nahrbtnikom, soplezalec pa z ničemer. "Vsaka ima svoj faktor", si mislim, in začneva.

Na grobo preštejeva vmesne postaje - približno 13 (do vrha se ne vidi dobro). Narediva prvi raztežaj, in roke se že čutijo. Takoj spravim tisti minimalističen ruksak iz hrbta na trebuh, da imam zadaj prostor do zaščitne ograje, ki se drži stopnic. Matjaž mi pove, da je že bil gor za njegov 40. rojstni dan, in da je sedaj precej starejši (zgleda cca 45!) in precej težji in da lahko imava vsak svoj tempo. Pa sem bil prav zadovoljen s tem, da sem ga na vsaki polici počakal. V bistvu so mi bile hvaležne moje roke, sploh podlahtnice. Lepo napredujeva, Sava se vedno bolj oddaljuje, nove vasi pa se prikazujejo z vsakim novim raztežajem. Na obeh bregovih. Najprej kakšen zvonik, potem strehe višjih stavb, naenkrat cele vasice, lepe in kičaste sredi zelene pokrajine. Pokličem po telefonu mojo Katjo na sosednji hrib, če je naju slišala vriskat. In pravi da jasno in glasno in v isti sapi pove, da joj kako škoda, da nima teleobjektiva (kot jih imajo na fuzbal tekmah), in da sva smešno majhna sredi oneja!

Vmes še nekajkrat pokukava v notranjost dimnika skozi lopute na različnih višinah - notri odmeva kot hudič, vam povem!

In tako skozi sopihanje, kratke počitke, poglede navzdol in na nove horizonte, debate take in onake - prilezeva na vrh. Zavriskava kot pri tistem plehu nad Kredarco, in se predava razgledom. Roke in noge kar naenkrat seveda brez bolečin - vse skupaj sama uživancija! Narediva par posnetkov in pojeva najcenejšo Hofer čokolado, ki pa je na tej lokaciji in trenutnem pomanjkanju cukra "topšit" izdelek.

 

 

Na vrhu še zadnji obhod, filanje spominskih celic z danim razgledom, ter razpoznavanje sosednjih in bolj oddaljeni hribov. Na poti navzdol pa razglabljanja o človeških umih, ki so to postavili in skoraj istočasno o človeški neumnosti (beri pohlepnosti), ki dovoljuje žalosten konec in plenjenje našega (tisti ki plačujemo davke) vloženega denarja. Pa tudi o vseh možnostih turistične izrabe tega fenomena v naši neposredni bližini. Ki so, verjemite, velike! Če ne bo kmalu avstrijski RedBull tržil to naše čudo. Se ne bi čudil...

Tako, bil je lep dan, in kogar mika, naj se povzpne! Ne bo mu žal tega unikatnega razgleda na skrit, a res lep del Slovenije.

Simon

PS. 365m, cca 1450 stopnic, kontakt "Tet v likvidaciji", g M. Macerl, ki se mu zahvaljujem za dovoljenje in fajn družbo. In Katja, hvala za fotkice in skakanje po sosednjem hribu!