Prvič, zadnjič...
Novembra 2013 je padla ideja o udeležbi na 100 miljah Istre. Po začetni evforiji, ki je sledila prijavi, mi je v glavi odpovedalo. En kup dvomov je pripeljalo do bolečin v kolenu in kar nekaj časa je vse skupaj viselo v zraku. Vsaka čast in hvala Katji, ki je vso to agonijo prenašala in me podpirala. S še več treninga so težave izginile.
Kljub temu me je v avtobusu, ki nas je peljal na start pošteno krivilo, a bo vse OK?, sem dovolj treniral, bo koleno držalo?
V Labinu fotke, pa nagovor Alena, pozdrav z Matejem in ostalimi, nato pa start Super. Olajšanje. Med tekom sklenem, da se do Buzeta, ko bom na polovici raje malo šparam, da me ne bo na koncu zmanjkalo. Tek po kolovozu, izredni razgledi na Kvarner, vonj po špargljih in čudovita narava. Že se spuščam proti Plominu, kjer srečam Srečota, ki je imel smolo z gležnjem. Škoda. Šibam naprej do prve bogato založene okrepčevalnice, kjer se obilno podkrepim. Začnemo se vzpenjati proti Učki -Vojaku, medtem pade mrak in vrh se osvetljen kaže v jasni noči, ki sem ga kar nekaj časa gledal (vmes je bilo še nekaj drugih vrhov-višince je pač treba nabrat). Na Poklonu sem ob polnoči, naspidiran na polno, se preoblečem, vržem dol goretex-ke in obujem poletni profil, oj kako so bile noge hvaležne.
Že šibam naprej proti Buzetu. Malo pred Koriti mi odpove čelka, ki je prej na polno sijala, baterija je prazna! Ni problema, si rečem in jo priključim na rezervno baterijo, Jok brate odpade, ko se polni ne sveti! Mater vola, prekolnem vso tehniko sveta, še najbolj pa sebe, kao tehnični tip, pa to. Na srečo za mano pride možakar in se mu pridružim Hvala! Hoja je bila bolj ruska ruleta, a sem imel do okrepčevalnice na Koritih srečo. Tam se mi posveti, da imam na telefonu svetilko in že šibam naprej v adrenalinskih spustih, v eni roki telefon, v drugi palice. Bog mi je dal srečo, pamet je že prej ušla. Tako nadaljujem vse do vznožja Žbevnice, kjer si vročo juho ohladim s Coca Colo in jo ob začudenih pogledih z užitkom pogoltnem. Kaj vse prenese želodec!?
V Buzetu na okrepčevalnici pojem repete makaronov in jih hvalim, kot da so iz Michelinove restavracije. Ves evforičen se preoblečem v kratke hlače in rokave - na srečo sem si vaj vetrovko pustil. Zunaj srečam Uršo, ki je uživala v masaži in pedikuri (blagor., Zaželiva si dobre želje in grem naprej. Tečem ob reki ves zadovoljen, ko se me je začela lotevati prva kriza.,Dolina se je začela zapirati in postalo mi je jasno, da gremo spet gor v hrib. Med prečenjem reke zajamem vodo in ob vsej ihti zakoračim v vodo na polno. Ma kje je bila pamet, da bi vsaj vodo iz copat ven zlil? Ne, tečem naprej in v copatih cmoka. A a je nehalo, pa sem začutil čez kako uro kamenčke v copatu, jih je bilo vedno več. Oba podplata v mehurjih, tek je postal nemogoč. Fak!
Hodim naprej in srečam Petra, s katerim nadaljujeva pot proti Motovunu, katerega sem si zastavil za zadnjo omejitev, če pridem tja, pridem do konca, po dveh, štirh ali kakorkoli drugače! Med motovunskim vzponom me podplati žgejo kot hudič, glava se hoče ustaviti, ne gre, ne bo šlo, pa sem si uspel priklicati slike reportaž iz Špartatlona, Westeren states, kjer nohte, žulje in podobne tegobe pozdravijo kar s sekundnim lepilom, torej se da! Glavo vprašam, kaj bi pa ti naredila, če bi te zdajle medved podil? "Hej počakaj, imam žulje, bova jutri naprej."Bolečina postane znosnejša, dobim še sporočilo od Katje, da je že v cilju. Super, vsaka cast bejbi!Za povrh vsega me je dečko iz okrepčevalnice častil na pravi Illiyev kapučin. Kaj lepšega, po okrepčevalnici sem bil kot nov.
Šibava proti Oprtalj-u. Po okrepčevalnici pičiva proti Grožnjanu in Bujam, kjer se bašem z vsem kar vidim. Bravo želodec. Od Buj naprej sem dobesedno sanjal Umag, največji problem sem imel z zavedanjem, da bo zato, ker hodim, vse skupaj trajalo vsaj še enkrat dlje, kot bi sicer. V vsej nočni depri mi je tistih cikcakastih 10km po vlažnih poljih predstavljalo neizmerno muko.
No, pa je po 33 urah le prišel Umag. Pričakala naju je Irena in skupaj smo pritekli v cilj. Tistih zadnjih katarzičnih 300m sem čutil, da je v meni še kar nekaj življenja. Bravo!
Navdušen sem na zamislijo in izvedbo tekme. Vse pohvale organizatorju in vsem prostovoljcem, ki so kvalitetno opremili tako dolgo in zahtevno traso, skrbeli za nas, nas spodbujali in se navduševali nad nami. Tudi vi ste bili neprespani in premraženi, ob tem pa neizmerno prijazni! Hvala!
... in kmalu spet
Ni komentarjev:
Objavite komentar