Corsa della Bora 2017 (57km/2400vm)

Burjin tek me je nagovarjal že vse od njegove prve izvedbe. Ker pa se vsako leto dogaja prav na 6.1., četudi ta pade na delovni dan in ker imamo v Energe takrat inventuro, se želja, vse do letos, žal ni uresničila. Letos pa je 6.1. padel na soboto. Torej? Gremo!

Burje letos ni bilo pričakovati, zato pa je kazalo, da nas bo na teku spremljal močan jugo, ki bo z morja seboj prenesel tudi nekaj dežja in spomladanske temperature.

Po tem, ko sem zadnjič javno priznala, da mi je najtežji del teka oblačenje, sem tekaški outfit tokrat izbrala z neverjetno lahkoto. Kot kaže se včasih dogajajo tudi čudeži. In ne samo to, vsega česar nisem obleka, tokrat za spremembo niti nisem, za vsak slučaj, vzela s sabo. Tako sem se, prvič v življenju, na tekmo odpravila z res lahkim nahrbtnikom. 

V petek je v Sistianu prav lepo deževalo. Za dober začetek sva z avtodomom obtičala v blatu na vhodu na uradno parkirišče. Šlo ni ne naprej, ne nazaj. Sicer sem se tolažila, da tukaj pa že morajo imet kakšen traktor, a občutek ni bil najboljši. Sedla sem za volan, Andrej pa je šel porivat tritonsko žival in po nekem čudežu, so kolesa zagrabila in sva za kampiranje rajši šla poiskat košček asfalta. Lahko pa že zdaj povem, da je na omenjenem travnatem parkirišču po tekmi dežural jeep in enega za drugim iz blata vlekel avtomobile sotekmovalcev.

Kljub temu sem bila prav presenečena, ko smo takoj po startu zagazili v prvo blatno strugo. No, saj včasih je boljše, če se česa ne zaveš, preden se začne. Med počasnimi prvimi kilometri, pa sem v miru skupaj zložila podatke o vremenskih pogojih, ki so vključevali veliko dežja, ter geološko podlago imena dolinice, po kateri se bomo podili prvih 20km. Dolina Glinščice je ime po vsej verjetnosti dobila po glini.

Glino pridobivajo iz ilovice, ane?! Od dežja razmočena ilovica v raznoterih oblikah je bila tako naša spremljevalka vse do cilja. Poleg tega, da sem bila blatna do vratu, sem se po progi več drsala, kot tekla. In to ne le na spustih. Drsala sem se tudi na vzponih. S tem, da sem tam morala uporabiti še roke, če sem želela, da smer gibanja vodi navzgor in ne navzdol. Blato iz zemlje in blato iz ilovice, sta si namreč podobna po tem, da si po teku pošprican do vratu, razlikujeta pa se po tem, da v zemljenem blatu sicer drsi, v ilovnatem blatu pa še leti.

Sodeč po vzorcih na zadnjih plateh tekmovalcev, ki sem jih prehitevala na progi, leti lahko tudi na rit. Ker je bitka za mano, se že lahko pohvalim, da tokrat za spremembo nisem padla. Pravzaprav sem prvič v življenju res uživala v čmokanju blata pod nogami. Očitno sem se vdala v usodo, da se vremena za tekmo ne da izbirat, ter da sta dež in blato del te igre. Sem se pa na poti spraševala, kako sem lahko prav jaz, ki sem obsedena s čistočo, pristala v tako svinjskem športu. Andrej je rekel, da je v življenju konec koncev vse balans.

Na enem od vzponov, ko se je blatna strmina postavila tako pokonci, da smo si pri vzponu morali pomagat še z rokami, je tekmovalec pred mano tako opletal s palicami, da sem se resno bala za svoje življenje. Zakaj za boga človek sabo tovori palice, če jih ne zna uporabljat? Zakaj jih je na tem vzponu nosil v rokah in pri tem plezal po vseh štirih? A uporabljal jih bo pa na asfaltu? A tudi blatnega vzpona je bilo enkrat konec. Trasa se je poravnala in vijugala po prelepi planoti. V luži na poti sem si mimogrede oprala blatne roke. Higienski minimum mora bit.

Reka Glinščica najprej teče po valovitem flišu med bujnim rastlinjem, nato pa se preko slapa prelije na izrazito kraška tla. Tako se na nekaj kilometrih močno spremeni tako tekaška podlaga, kot tudi rastlinje. Iz borovih gozdičkov poraslih s travo, kjer sem oprezala za špargeljnovimi grmički in že načrtovala, kako se sem vrnem aprila, smo pritekli na golo in trdo kraško pokrajino. Tam nekje pa se je na robu nad Trstom odprl prekrasen pogled na tržaški zaliv.

Pod našimi nogami je bila zdaj planinska pot, ki nas je vodila prav po robu klifa nad zalivom. Sledili so prekrasni tekaški odseki po Stradi Napoleonici. Po začetnem blatnem terenu, smo umazane superge zdaj lahko obrisali ob trd kraški kamen. Poglede pa so zdaj lovile od burje prepihane stene. Nekateri vzponi in spusti se lahko primerjajo s tistimi v visokogorju. Vsekakor pa ne smem pozabiti povedati, da so bili na vseh izpostavljenih mestih prisotni gorski reševalci, nevarni odseki pa varovani s fiksnimi vrvmi. Četudi vrvi nisem vedno uporabila, je bilo tolažilno že dejstvo, da so tam in na voljo. Na ta način so bili varovani tudi prehodi čez potoke. Priznam, da mi je bilo to všeč. Oprijem za vrv je obljubljal, da je možno čez potoček priti s suhimi nogami. Če bi te seveda sploh bile suhe. Pa niso bile. Od vsega tistega blata in luž je v supergih kar čmokalo.

Z okrepčevalnic mi je v posebnem spominu ostala mesna ponudba. Suha salama, šunka, hrenovke in dimljen losos. Predvsem ta zadnji, se mi je prav posebej ponujal. A sem se ga vzdržala in se držala preizkušenih pomaranč in banan. Odkar sem se nehala siliti z drugo hrano in tečem na sadje, imam mir s prebavo, pa tudi pojem lahko več.

Saj veste, da tekaških modnih smernic navadno ne komentiram. Kar se tiče oblačil, se ponavadi brigam sama zase in pri tem mi je več ali manj pomembno, da sem oblečena tako, da mi je udobno in da me ne zebe. A tokrat ne morem, da ne omenim, da mi je že v prvih kilometrih v oko padla tekačica, oblečena v kričeče zeleno majčko in ujemajoče tekaške pajke. Ko sem jo počasi dohitevala in ravno razmišljala, ali je ta oprema za na trail ali v cirkus, je pravi šok šele sledil. V modnem presežku je namreč paradiral fante.

Tudi za vse izstope iz cone udobja, so zaslužni italijanski tekači, ki sem jih, oblečene v roza pajke, ali oprtane z roza nahrbtniki, zamenjala za svoje konkurentke in zagrizeno prehitela. Ob tem priznavam, da nisem študirala mode v Milanu in sem zato za te komentarje verjetno res nekompetentna.

Zadnji spust proti plaži bo ostal v posebnem spominu. Navpično navzdol po blatu in skalah. Tempo so od časa do časa zmotili le počasnejši tekači s krajše proge. Nekateri so se umaknili, ko so za seboj zaslišali hitrejšega tekmovalca. Drugi so se delali neumne in trmasto, ter prav počasi grizli spust. Pa nič zato. Nervoza in naglica na takšnem terenu nista najboljša družba. Prehitevati izven poti v tisti strmini ni bilo mogoče. Zato sem občasne upočasnitve v tempu izkoristila za uživanje v razgledih.

Zadnji kilometri po plaži so bili čisti užitek. Skakanje s skale na skalo me je spominjalo na sprehode po obali v našem campu. Potem pa samo še vzponček, še ena blatna drsalnica navzdol in zadnji vzpon, pa smo v cilju. Ne pa ne. Organizator je čisto za konec namreč pripravil še ciljni finiš okrog stadiona. Pa dobro. Mašina je bila ogreta in mimogrede sem tam prehitela še nekaj tekačev.

Z vsakim kilometrom, ko sem se bližala cilju, sem bolj oprezala za tekači v daljavi pred mano. Na krajši progi sta namreč tekli Mojca in Nataša. Če bi ju dohitela, bi ju uščipnila v tazadnjo. Ampak v cilju sem bila zadnja jaz.

V cilju sem izvedela, da so prijatelja so odpeljali v bolnico zaradi poškodbe komolca. Nekaj je bilo tudi padcev in drugih poškodb. Po tekmi so padali komentarji, da je bila trasa brutalna. Meni se je zdela brutalno lepa. Dan pa kljub blatu in megli tako lep, da je bil že skoraj kičast. Ne, vreme pri tem ni imelo prav veliko. Ta lepota je prihajala iz mene. Iz občutkov radosti, ki sem jih doživljala od starta do cilja.