6. Tektonik etapni ultra trening (65km/2000vm)

 

Tekaški kolega Toni Vencelj si je pred šestimi leti zamislil etapni tekaški dogodek, kot dober ultra zimski trening. Ker je že na prvi izvedbi spoznal svojo bodočo nevesto Katko, se zdaj vse naslednje izvedbe dogajajo kot obletnica njunega prvega srečanja. Tako se je letos zgodil že šesti takšen trening. Energe team se je dogodka letos udeležil prvič, a gotovo ne zadnjič. Tokrat sva zdržala dva dni, naslednje leto mogoče do konca.

Za vikend so se torej obetali trije dnevi teka in ultra druženja. Tektonik ultra nas bo v treh etapah popeljala skozi dvanajst krajev občine Ivančna gorica, po 100 kilometrov dolgi markirani krožni poti Prijetno domače. Pot poteka po gozdnih stezicah in kolovozih, ter redko zavije na asfalt. Dolenjsko res slabo poznam, zato sem tokrat še posebej uživala v opazovanju narave, ki v teh krajih, kako bi rekla, dobesedno valovi.

Vremenska napoved sicer ni bila preveč obetavna. Za petek je bil napovedan močen dež, za soboto pa obilno sneženje. A nima smisla jamrat, treba je trenirat, saj bo leto polno podvigov. In v takšnem vremenu, kilometri v družbi minevajo hitreje. Ko sva se v petek peljala proti Šentvidu pri Stični, je vremenska napoved držala kot pribito. Z neba se je zlival dež, ki je nekje na pol poti prešel v sneženje.

V dvajset petkovih kilometrov nas je zagrizlo trinajst bedakov s Katko na čelu. A kot že tolikokrat, se je tudi tokrat izkazalo, da so vremenske neprilike najhujše, ko jih gledaš po televiziji. Zunaj, v naravi, med tekom slabega vremena ni. Nočno tekanje po prelepih gozdičkih in travnikih, ki jih je počasi belil sneg, je bilo prekrasno. Z neba so padale velike snežinke in v soju naših lučk izgledale kot ognjemet.

Pobeljene veje so se sklanjale nad gozdnimi potmi, nas žgečkale po ličkih in stresale mrzel sneg za naše pregrete vratove. Kilometri so mehko in tiho izginjali pod našimi nogami. Tek po svežem snegu je meni nekaj najlepšega. Nekje med potjo nas je pričakal Toni s toplim čajem, pivom, sadjem in piškotki. V prijetnem klepetu so slabe tri ure minile kot bi mignil. In že smo bili nazaj.

Midva sva se v Šentvid pripeljala s kučo putujučo, ostali udeleženci pa so spali na skupnih ležiščih v Tonijevi telovadnici. Zvečer smo se do poznih ur družili ob sladkih dobrotah in grenkem pivu. Ta ultraška druženja me vedno znova navdušijo iz večih razlogov, od katerih en še posebej izstopa. Na trasi tekme smo pravzaprav konkurenti, pred tekmo in po tekmi, ter na skupnih druženjih pa iskreni prijatelji. Zgodbe, ki smo jih spisali med dolgimi urami boja s sabo in silami narave, so vir neskončnih pogovorov in izvor neštetih šal. Zato smeha in dobre volje nikoli ne zmanjka. Vsebina klepetov niso rezultati, minute, sekunde ali treningi. Beseda se ves čas vrti okrog ekstremnih dogodivščin in je večino časa začinjena s takšnimi ali drugačnimi peripetijami, zaradi katerih se včasih skoraj polulam od smeha. Kilometri teka, litri svežega zraka, ure sončnih žarkov, dež, veter in sneg očitno na ljudi delujejo kot droga. Povzročijo ure smeha in željo po še.

Noč je hitro minila in že smo stali na štartu druge etape. Vreme je presenetilo in namesto snega, ki so ga napovedovali ves teden, je izza oblakov sramežljivo kukalo sonce. Tokrat se nas je zbralo nekaj čez dvajset. Dvakrat toliko pa je bilo kilometrov, ki so na nas čakali tega dne. Tempo se je prav prijetno razvlekel, kot se je razvlekla tudi naša četica. Snega je bilo za vzorec, malo več je bilo blata, večina gozdnih poti in kolovozov pa je bila prav prijetno tekaška.

Noge so bile na začetku nekam težke. Poznali so se mnogi kilometri, ki so se pod njimi zavrteli v preteklem mesecu. A zdaj že vem, da bo težko le toliko časa, da se telo ogreje na delovno temperaturo. Potem bo, čeprav se sliši protislovno, iz kilometra v kilometer lažje.

Tek naj bi bil organiziran kot samooskrbni, vsake toliko naj bi nas pričakala le čaj in voda. A že na prvi okrepčevalnici se je pokazala gostoljubnost organizatorja. Poleg odličnega čaja in nekaj kratkega za pogret, se je miza šibila od dobrot. Nehote smo se zadržali tako dolgo, da nas je že malo zeblo. Želodčki pa so bili skoraj prepolni za živahen tek. Zato smo tudi nadaljevali v zložnem tempu.

Hudih vzponov ni bilo, zato sem lahko toliko bolj uživala v opazovanju mehke dolenjske pokrajine. Pred mano so se vrstile doline in blago vzpenjajoči se grički odeti v gozdove ali vinograde. Njive so krasile zelene travnike, ki so bili tokrat ponekod belo okrašeni s snegom. Beli hribčki in modro nebo. Kontrast, ki me vedno začara. Tekli smo mimo številnih cerkvic, kozolcev in pritekli do Krke, kjer v ritmu rečnega toka klopotajo mlinska kolesa. Občasno smo naleteli na ljudi, ki smo jih zmotili pri opravilih okrog hiš in začudenih pogledov so nam mahali v pozdrav.

Tu nekje nas je pričakala druga okrepčevalnica, kjer se je miza se bolj šibila pod domačimi dobrotami. In ne samo hrana, tudi topel nasmeh gospodarja in gospodinje, sta hrani dodala posebno aromo. Domači sendviči in skutni štrudelj so bili odlični. Nisem štela koliko kosov sem ga pojedla. Andrej pa je celo vstal od mize, saj se je le tako lahko obvladal pred smrtno dozo hrane. Nekateri so celo omagali in so jih s prizorišča morali odpeljati. Vsaj tako smo dražili tiste, ki so se danes odločili preteči krajši del poti in so tek tukaj zaključili. Še enkrat se je izkazalo, da je definicija samooskrbnega teka zelo raztegljiva. Tokrat je samooskrba od nas zahtevala to, da smo morali vsak zase poskrbeti, da smo hrano dvignili z mize do svojih ust.

Od tu dalje smo, kljub prepolnim trebuščkom, dvignili tekaški tempo. A ne na račun klepeta. Čvekanje in smejanje sta odzvanjala po gozdovih, kjer nas je nosil korak. Poleg zbadanja in norčevanja, pa je padlo tudi nekaj čisto resnih debat in izmenjave ultra tekaških izkušenj.

Malo pred ciljem je Katka dobila klic, da jo njena princeska že čaka pred hišo. Prevzela je vodstvo in v nestrpnem pričakovanju, da objame svojo pikico, dvignila tekaški tempo, mi pa smo ji poslušno sledili. Tako smo po 43 kilometrih v cilj pritekli tako, kot da smo šele začeli.

Najboljše pa je šele sledilo. Druženje ob hrani, pijači in novih zgodbah. Kako, da jih nikoli ne zmanjka? Na žalost sva morala zgodaj domov, ker je naslednji dan rojstni dan praznovala najina ljubica. Na žalost zato, ker sva zamudila zanimiva tekaška predavanja. Ali pa na srečo, ker bi v tem primeru svojemu že zdaj zelo dolgemu spisku tekaških želja, gotovo dodala še kakšno.

Melanholija prvega dne, ko sva se v močnem dežju peljala proti Dolenjski, je bila pozabljena in v vozniški kabini je kar pokalo od pozitivne energije, s katero sva se spet nabila. Kot ponavadi sva bila po dolgem teku dobre volje in nasmejana. Prav čutila sem, kako sem polna hormonov sreče. A zadnjič sem prebrala, da teh občutkov pravzaprav niso krivi endorfini, ki so bili dolgoletni osumljenec. Njihove molekule naj bi bile prevelike, da bi po krvi pripotovale do receptorjev za užitek v možganih. So pa dovolj majhne molekule endokanabinoidov. Asociacija? Mene spomni na kanabis. In to menda z razlogom. Droga, ki jo proizvede telo samo, deluje tako, da smo po treningu polni energije, nasmejani in dobre volje. Kaj bi si človek lahko še drugega želel v tem življenju, polnem delovnih obveznosti in izzivov. 

Katka in Toni ter ostali, ki ste sokrivi, najlepša hvala za prekrasno druženje!