Valamar trail 2017 (42km/1000vm)

Za mano je še en najlepši trail na svetu – Valamar trail. Rabac me res nikoli ne razočara. Pravzaprav me ta skriti biser Jadrana vsakič znova preseneti. Sprašujem se, zakaj me vedno znova tako očara? Mogoče zato, ker dolgočasna pot čez notranjost Istre ne obljublja, da na njenem koncu čakajo turkizno zeleni zalivčki, plaže z belimi kamenčki, obmorski gozdički in hribčki z res norimi razgledi. Mogoče zato, ker se turistično mestece v tem času že umirja in počasi vrača v svoj naravni ritem. Ali pa zato, ker jesensko sonce vsemu doda posebne barve in čudovito mehkobo.

In seveda ljudje, ne smem pozabiti nanje. V Rabac se rada vračam tudi zaradi čudovite ekipe Valamar traila. Sami čudoviti, dostopni in dobrovoljni ljudje. Prav zaradi vas je ta tekma tako domača in intimna. Upam, da takšna tudi ostane. Najlepše od vsega pa je seveda druženja z našimi ultra norci. Ker je dogajanje celega vikenda omejeno na malo mestece, smo vsi tam nekje in prav prijetno je, ko na vsakem koraku srečaš sotrpina pripravljenega na klepet, kavico, pijačo.

Jesenski termin tej tekmi doda posebno energijo. Šteje kot nekakšen zaključek sezone, čeprav se po njem zvrsti še nekaj čisto zaresnih tekem. Verjetno nekateri tudi v Rabac pridejo čisto zares tekmovat. A zdi se mi, da nas večina pride preprosto uživat. Tekma je tako dober izgovor za uživaški jesenski vikend na morju. 

Letos se je v Rabcu obetal prelep sončen vikend. Kičasto. In tako je tudi bilo. Da bi užila čim več te idile, sva v petek pohitela proti morju. Ker sva bila res zgodnja, sva se odpravila na bližnji hribček na aktivacijski tekec. Pred tekmo ponavadi počivam, tokrat pa so me pete neznansko srbele, saj sem cel september počivala in nisem tekla. To je bila še ena neznanka pred preizkušnjo naslednjega dne. Ali bo ta daljši počitek pomenil, da bom spočita in na progi eksplodirala od energije, ali pa se bo poznala odsotnost treninga?

Cici proga, na katero sem se zaradi težav z nogo, ki kar ne ponehajo, prestavila tik pred zdajci, je speljana tik ob morju. Žal pa se razgledov na prekrasne zalivčke nisem mogla zares naužiti. Čeprav bi lahko rekla, da je ta del proge pravzaprav ravninski, je teren tako razgiban, da zahteva stalno pozornost. Spusti z gozdne potke na samotne plažice vključujejo tudi plezalske elemente. Vključen je bil tudi oviratlon in sicer občasno plezanje pod debli dreves. Manjši tekači so bili vsekakor v prednosti.

Sonce je na vso moč svetilo skozi krošnje dreves, ki so se zibala v ritmu močne burje, skupaj pa sta ustvarila igro senc, ki je povzročila vtis, kot da se tla pod mano premikajo. Ne glede na to, kako sem se trudila, pogleda nisem mogla izostriti in možgani niso dobivali prave informacije o terenu, zato sem se nekajkrat spotaknila ob ovire, ki jih sploh nisem videla. Kot sem izvedela kasneje, se je na progi zgodilo lepo število padcev in tudi nekaj odstopov zaradi poškodb.

Ravnine kar ni in ni zmanjkalo. Energija je špricala. Tekla sem precej podivjano, a komaj čakala na vzpon, da pokažem kaj znam. Prehiter ravninski tempo mi ne odgovarja. Vzponi so moj najljubši trail playground.

Prehitela sem manjšo ekipo Hrvatov. Ker sem prehitevanje napovedala v angleščini, niso vedeli, da sem Slovenka. Seveda jim moški ego ni dovolil, da me brez boja spustijo naprej, zato so jo žgali za mano. In komentirali. Mojo kiklco, noge, ritko. Na glas. Jaz pa modro tiho, se po tihem muzala in čakala, kaj bo še na programu. A karma je takoj ukrepala. Spotaknila sem se ob korenino in med lovljenjem spontano zaklicala zasledovalcu, da še sreča, da ni padel name. Ko so se fantje zavedeli, da sem razumela vse njihove komentarje, jim je bilo fajn nerodno. Tako zelo, da so zbrali zadnje atome moči in me vsi po vrsti prehiteli.

In že sem lezla v težko pričakovani prvi vzpon. In nato šok. Energije, ki me ponavadi ponese po hribu navzgor, ni bilo od nikoder. Vlekla sem se kot sluza. Pulz mi je nabilo v višave in na okrepčevalnico sem se privlekla vsa zardela in zaribana. Nič mi ni bilo jasno. Ali pač. Na tekmo očitno ne moreš brez treninga.

Brez prave volje sem tako bolj tekala, kot tekla. Bila sem tako gnila, da se mi še v razgledih ni ljubilo uživati. Kilometri so sicer hitro izginjali na števcu, a v pravo počutje sem prišla šele okrog tridesetega kilometra. Kar je na tako kratki progi skoraj tik pred ciljem. Tu sem oživela in prišla v svoje počutje. Do te točke pa je bil tek eno samo mučenje. Tam nekje sem sklenila, da če se bom še kdaj prestavljala s proge na progo, se bom premaknila na daljšo in ne krajšo traso. Ponovno sem namreč ugotovila, kar tako ali tako že vem, da mi kratke proge ne odgovarjajo. 

Mogoče pa sem tako počasi tekla zato, ker sem tek posvetila Nataši, ki je letos tek neprostovoljno zamenjala za kavč, kamor so jo posedle poškodbe, ki sledijo ena drugi. Ob tem razmišljanju sem začutila hvaležnost, da lahko kljub poškodbi, ki že pol leta nadleguje tudi mene, vseeno še vedno uživam svobodo gibanja. Pa čeprav bolj počasi in z nekaj bolečine. 

Na progi je bilo ves čas živahno. Prehitevali smo se s tekači z vseh prog. Proge so se namreč večkrat križale in spet razcepile. Ta živahnost mi je bila všeč, saj sem imela priložnost, da sem poklepetala in se spodbujala s tekaškimi kolegi. Vendar sem že pred tekom razmišljala, da je sistem tras precej zapleten. Da množica križišč dopušča velike možnosti napak, teren pa tudi možnosti hotenih ali nehotenih bližnjic. To se je izkazalo tudi po tekmi, ko je organizator ugotovil, da si je kar nekaj tekmovalcev nenamerno skrajšalo progo. 

Jaz si progo žal podaljšam, če jo že zgrešim. Tudi tokrat sem spregledala odcep kmalu za Bartići. Zaposlena s svojimi mislimi sem tekla po poti naravnost, namesto da bi zavila levo navzdol. Strumno mi je sledila četica tekačev. Ne vem, ali je bila tudi njim všeč moja kiklca, ali sem delovala tako zaupanja vredna. Na srečo sem kaj hitro pogrešila zastavice in kolono vrnila nazaj na prava pota. Tomaž me je kot trail debitant pred tekmo veliko spraševal na temo izgubljanja. Pa ni kaj veliko povedati. Izgubljanja so del trailov. Vsak od nas je sam odgovoren za to, ali zbrano sledi progi, ali ga s proge zanese na kakšno bolj všečno potko.

Na zadnjem spustu sem dohitela družinico na MTBajkih. Očka in sine sta se suvereno spustila po grobem makadamu, mamica in hčerkica pa sta hodili ob kolesih. Ta strah dobro poznam. Zaradi dveh precej hudih kolesarskih padcev, me je bilo makadama nekaj let na smrt strah. In ko sem letos za darilo za rojstni dan dobila MTB tečaj, sem Andreju skoraj napovedala ločitev. Pred predvidenim datumom nekaj noči sploh spala nisem. A nekje globoko v sebi sem se zadeve perverzno veselila. Ker sem vedela, da se je s svojimi strahovi potrebno soočiti. Na srečo sem imela res potrpežljivega učitelja in tako je dan na Krvavcu ostal v zelo lepem spominu. Spomladi grem na nadaljevalnega.

Pa nazaj k dekletoma ob MTBajkih, ki sta se spuščali po naši trasi. Ko sem ju tekaje prehitela, se je deklica vzpela na kolo. V očeh se ji je videlo, da jo je strah, a da bi jo tekači prehitevali, to pa ne. Ko sem tekla ob njej, sem ji povedala, naj na kolesu stoji, da ga bo lažje obvladovala. Takoj je poskusila in z novim znanjem odpeljala v dolino. Mamica za učenje ni bila tako hitro dojemljiva in bo morala na tečaj.

V cilju že dolgo nisem bila tako srečna, da je vsega konec. Da grem lahko pod tuš, na večerjo in na analizo s sotrpini. Mojca je obljubila še palačinke. Ponavadi me je v cilju pričakal Andrej, letos pa sem jaz čakala njega, saj se je spopadel z daljšo progo. V cilju je tako letos on dobil tradicionalni poljubček.

Večer je prijetno minil ob zelo živahni analizi. Zbrali smo se skoraj vsi. Bolj ali manj zagrizeni tekmeci na progi in iskreni prijatelji izven nje. Druščina, ob kateri ti zaigra srce. Moje pleme. Skupaj za isto mizo tisti, ki so stali na najvišjih stopničkah in tisti, ki so komaj ulovili limite. Vsi pa polni napetih zgodb.

V nedeljo je v Rabcu, po nekaj deževnih letih, sijalo sonce. Pred burjo, ki je še vedno bičala obalo, sva se z Andrejem skrila v prekrasen zalivček. Sonce je grelo tako močno, da me je zvabilo še na jesensko namakanje v morju, kar je dokončno zaokrožilo prekrasen vikend.

»Where the hills meet the sea« je slogan tekme, ki pove vse. Zato se vsako leto znova vračam v Rabac. Dve moje ljubezni; hribi in morje, v eni sami tekmi. Energe team bo naslednje leto spet na startu.