sobota, 28. oktober 2017

Dalmacija ultra trail 2017 (100km/4000vm)


Življenje prinese vse vrste izzivov in naneslo je tako, da je bila Dalmacija ultra trail izbrana kot mesto prav posebnega dvoboja. Ta se je napovedal pred dobrega pol leta. Na Slivnici. Takrat se je nekaj svežih ultra trailašev tako zagnalo v prvi in drugi vzpon, da so na četrtem skoraj obležali. Takrat mi je ultra kolega omenil, da če bi bilo časa za še en vzpon, bi ga pa prehitela. Jaz pa ne bi bila jaz, če ne bi stegnila jezika, da na stotki ga pa gotovo namaham. Beseda je torej dala besedo, segla sva v roki in začelo se je iskanje pravega izziva. V možnih terminih in lokacijah se je tako kot prava pokazala Dalmacija.


Moje možnosti, da premagam nadebudnega mladeniča so ležale zgolj v njegovi neizkušenosti in potencialni zaletavosti. Redno se mi namreč dogaja, da na tekmah po petdesetem kilometru začnem serijsko prehitevati fante, ki so precenili svoje zmožnosti v prvi polovici tekme, zdaj pa jih dajejo krči, bruhanje in druge težave, predvsem zato, ker niso znali pametno razporediti svojih zmožnosti. Ultra pač ni polmaraton in je ni mogoče preteči na moč, ampak zahteva nekaj modrosti in trme.

Spomnim se komentarja gospe z ene od okrepčevalnic v Vipavi, ki je rekla, da punce skoraj brez izjeme vse nasmejane pritečejo izza ovinka, se na vse kriplje zahvaljujejo osebju na okrepčevalnici, pojejo pol banane in par oreščkov, spijejo kozarec vode in odšibajo naprej. Fantje pa izza ovinka večinoma prišepajo, ob tem komentirajo kakšen »sufer« je tekma, prostovoljcev na okrepčevalnici seveda niti ne pozdravijo, saj jih že zaskoči petčlanska podporna ekipa, ki jih poleže v ležalnik, eden od ekipe masira, drugi hrani, tretji preoblači, preostala dva pa spodbujata, potem pojedo vse in še več na okrepčevalnici, ter se odvlečejo naprej brez pozdrava. Jah! Razlike med spoloma!

Že dolgo se nisem na tekmo odpravila tako dobro razpoložena. Obetalo se je prekrasno vreme. Poleg tega me je noga po pol leta neprestanih bolečin nehala boleti in v tekaškem koraku sem se počutila kot v raju. Epsko bitko pa sem v glavi tako ali tako izgubila že poleti, ko je moj tekmec briljantno odtekel svojo prvo trail stotko in mi jasno nakazal, da ni eden tistih zaletavih mladcev, ampak ultraš z glavo na pravem mestu. Od tu dalje je bila prihajajoča tekma zame le še zabava.

Glede na vremensko napoved smo se proti jugu odpravili že v sredo. Ponujeni bonus skoraj poletnih dni na morju je pač treba izkoristiti. Omiš me sicer ni navdušil. Mestece na ustju Cetine je obdano s prekrasnimi gorami, ki rastejo iz morja tudi do tisoč in več metrov visoko, vendar so prekrasni razgledi večinoma pokvarjeni z brezdušno gradnjo. A se temu dejstvu nisem dala preveč motiti, saj sem vedela, da bodo razgledi več kot poplačani na tekmi.


V dneh pred tekmo smo se tako aklimatizirali z vzponom na bližnjo trdnjavo, aktivirali s kratkimi skoki v morje, polnili glikogenske zaloge s štrudljem in kostanjem izpod kuhalnice Drejka teama, se hidrirali v družbi našpičenih ultrašev in se tudi izdatno spočili. Priprava na tekmo, kot si jo lahko le zamisliš.

Start 100km preizkušnje je bil na trdnjavi Klis nas Splitom. Srednjeveške utrdbe in njihovo skrivnostno moč naravnost obožujem. Tokrat pa me je nočni mraz odvrnil od raziskovanja njenih skrivnih soban in sem se pred startom rajši grela v kavarni. Razgled na lučke Splita pred startom je dvignil adrenalin. Točno ob polnoči s petka na soboto je iz dveh piratskih pištol počilo in na sto kilometrsko avanturo se nas je pognalo dobrih sto ultrašev. Energe team ponovno na poti. Epska bitka se začenja. Po precej dolgem spustu s trdnjave, ki se je začel po zlizanih kamnitih potkah in stopnicah, se je pred nas postavil prvi vzpon.


Zrak pred lučko je migljal, kot da je ozračje megleno. Vendar je bilo nekaj drugače. To ni megla. To je prah. Začutila sem ga tudi v očeh in nosu. Z lučko sem posvetila okrog sebe in iz teme so se izluščile zoglenele silhuete dreves. Seveda, tod so poleti divjali strašni požari. Pogled me je navedel na razmišljanje o tem, kako smo majhni in nebogljeni pred silami narave. Poleg prahu, ki se je dvigal s požganih tal in dražil dihala, je bila tudi okolica neprijazna in pogledi prav strašljivi. Tako je, ko smrt pokosi življenje.  A hkrati je med vonjem po zažganem, med vonjem po koncu, z morja vsake toliko prineslo tudi svež vetrič, ki je opominjal, da se bo tu kmalu naselilo novo življenje.  


Obožujem nočni del tekme. Tema nekako zoži zavest. Potegne me samo vase, v svoje misli. Ni razgledov in pogledov, ki bi jemali pozornost. Verjetno svoje pridoda še zaspanost, a tisti drobni delček poti, ki ga osvetljuje naglavna svetilka, je prav čaroben. Rosne trave se svetlikajo, kot da so srebrne, skale tvorijo skrivnostne podobe, potočki se svilnato razlivajo proti dolini, iz grmovja ob poti se sem in tja posvetijo očke in takrat veš, da na poti nisi sam. Ponoči se tako stopim z naravo, da sem del nje. Nisem več vsiljivec v gozdu, ampak sem njegova prebivalka.

Na dolgem vzponu srečam Andreja, ki pravi, da bo odstopil. Pravi, da so se bolečine v križu, ki so ga zagrabile pred dvema dnevoma, na teh razdrapanih poteh močno poslabšale. Da se ne bo mučil do cilja. Zveni tako dokončno odločen, da ga niti ne poizkusim prepričati v nasprotno. Skupaj odtečeva nekaj kilometrov do naslednje okrepčevalnice. Jaz se počutim odlično. Noge se igrajo s terenom. Glava je na mestu. Duša vriska!

Pasji lajež v samoti noči vsakih nekaj kilometrov naznanja prihod v civilizacijo. Če temu lahko rečem civilizacija. Pot nas vodi čez odročne vasi v dalmatinskem zaledju. Življenje tam je težko. Kot neme priče tistih, ki so obupali in odšli, nas spremljajo zapuščene kamnite hiše. Podrti zidovi, zaraščena dvorišča, zarjaveli ostanki življenja. Pred mano osvetljena cerkev in pot, ki vodi prav čez pokopališče. Bi moralo biti strašljivo, pa ni. Migljajoče svečke v noči, kot opomin, naj uživamo vsak trenutek, ki nam je dan. Pa spet tema in vsakih nekaj kilometrov osvetljena okna okrepčevalnic. In prav v vsaki nasmejani ljudje, ki mi nesebično pomagajo, me spodbujajo in mi podarijo del svoje pozitivne energije.

Centimeter gole kože na stegnih. Na neprimernem mestu. Hlačke pod krilcem so zlezle gor, nogavčki pa dol. Hvala temi, da me ščiti pred nezaželenimi pogledi. Moje štrumpanteljčke vsake toliko razkrije le soj svetlobe tekača v prehitevanju. Takoj, ko nad obzorje pokukajo prvi žarki jutranjega sončka, pa oprema, ki se je ne bi sramovale niti prijateljice noči, poleti v nahrbtnik.

Čez dolino zrem proti Zadvarju. Zdi se nenavadno blizu. Skoraj bi se ga lahko dotaknila. A  izmuzne se kot privid, ko se pot začne strmo spuščati in ugotovim, da je med nama še globok kanjon. Zagrizem v njegove strme stene in prav v trenutku, ko imam vsega zadosti, se mi z dreves nasmejejo rdeča granatna jabolka. V teku enega poberem s tal. Sline se mi pocedijo ob misli na njegovo sočno vsebino. A tudi tokrat sem se veselila prekmalu. Granatno jabolko še ni zrelo. Izpljunem grenkobo. Takšno in drugačno.

Prekrasni borovi gozdički, kjer tečemo po mehki preprogi iz borovih iglic, pa spet pobočja, kjer so sonce, veter in voda skalo slekli do golega in naš korak tolče ob trdo dalmatinsko kamenje, se menjajo v naprej neznanem ritmu. Proga je večinoma prijetno tekaška. Razen morbidnega odseka kmalu po tranziciji, kjer je trasa speljana po brezpotju. Pot je dobesedno izsekana skozi obmorsko makijo ali pa se vije po skalah, ki so po travi nametane kot po topovski bitki.

Točno ob enih se iz dalmatinskega zaledja po strmem spustu prebijem na obalo. Na okrepčevalnici v Breli z Andrejo skupaj vzklikneva Nataši, ki se je pravkar podala na krajšo progo. Srečam Oskarja, spremljevalca mojega nasprotnika in izvem, da sem epsko bitko že davno izgubila. Tešky je tekel, kot da mu je za petami sam hudič in se že bliža cilju.


Sonce zdaj pokaže svojo moč. Naslednjih petindvaset kilometrov do cilja se mi smehlja iznad Brača, megli moj pogled, iz mene črpa zadnje kaplje znoja in preostale atome energije. Zdaj se pokaže, kako neskončno dolgi so lahko kilometri. Na okrepčevalnici v Pisku me preseneti Andrej. Nasproti mi je prišel s kolesom. V roke mi stisne sladoled. Zadetek v polno. Ni boljšega v takšni vročini. Žal je prijetna ohladitev prekratka.

Prav nesrečna se v strumnem koraku vlečem po zadnjem vzpončku, ki bi ga bilo sicer vredno preteči, a mašina je prekurjena od strašne vročine. Ob mislih, kako se bo ta vzpon vlekel, če ga bom prehodila, zavre še v možganih. Prekrasni razgledi zamotijo begajoči um. Zadnja okrepčevalnica nudi možnost ohladitve s cevjo za zalivanje. Užitek je v tistem trenutku primerljiv s celodnevnim kopanjem v termah.

Žuljček je med tem postal žulj in tudi žulil je prav tečno. Šivanke nimam sabo, se pa kot možna rešitev pokažejo trnji robidnic, ki rastejo ob poti. Superga zleti z noge, zaviham nogavičko, prebodem žulj in že tečem naprej. Najprej malo peče, potem pa je tek spet bolj udoben. Kmalu v daljavi zagledam plažo, kjer je cilj današnje avanture. Zadnji spust je seveda začinjen še z zadnjim vzpončkom, a kilometri zdaj kar letijo mimo mene. Sonce se počasi spušča za Brač. Njegova svetloba nežno boža kamnite hiše na obrobju mesta. Poigra se tudi z lički malih deklic, ki so postavile svojo okrepčevalnico. Kozarčki z vodo in mandarine so lično postreženi na kamniti mizici, kot bi stale na belem čipkastem prtičku. Trenutek neopisljive hvaležnosti in čiste radosti. Male stvari so tiste, za katere je vredno živeti.

V meditativnem počutju preskakujem zadnje kamnite stopnice pred ciljem, ko me kot izstrelek prehiti sotekmovalka. V nekem oddaljenem končku možganov se prižge alarm tekmovalnosti, a žal sem kot parnik, ki pluje v svoji udobni hitrosti. Preklop na višjo brzino žal ni mogoč.

Cilj pod mogočno steno Dinare. Odbleski zahajajočega sonca na morski gladini. Moji navijači. Noga je zdržala. Prvi tek brez bolečin po dolgega pol leta. Moj najboljši čas na trail stotki. Strasti in mir v duši. In spet rečem, da ne bom nikoli več, pa v isti sapi iščem nove izzive.


Ko zvečer zaprem oči, pride k meni velika ptica. Objamem jo okrog vratu in skupaj vzletiva. Letiva nad  prehojenimi potkami. Nad rekami, dolinami, vrhovi. Nad travniki, polji, gozdovi. Čez morje. Utrinki s poti se vračajo k meni povezani v novo zgodbo. Sto kilometrov napora v mojih spominih postane sto kilometrov čistega užitka in radosti. Hvala ti univerzum, ker lahko. Hvala vam ultra nori prijatelji, ker lahko z vami delim kilometre poti in ure klepetov.


Ni komentarjev:

Objavite komentar