Vipava ultra trail UTVV100 2016 (109km/6000vm)

 

Vipava ValleyUltra Trail, UTVV ali Vipava 360°, kot se imenuje celotni dogodek, je prekrasna gorska trail preizkušnja, v kateri v 109km in čez 6000vm obkrožiš Vipavsko dolino po hribčkih in gorah, ki jo obkrožajo. 109km prekrasne narave in srčnih ljudi. Energe team je bil tam.

Tekma, ki sem se je veselila že celo leto. Lani sem prvo izvedbo zamudila, ker sem tekla na tekmi Europa cup v Nemčiji. Poslušala pa sem pohvale udeležencev in si obljubila, drugo leto pa tudi jaz.

Vremenska napoved je poskrbela za naval adrenalina že davno pred štartom. Pogled na napovedane padavine, nevihte in veter, so v meni povzročili prav tesnobne občutke. Po lanski Istri100milja in LogaskaCelje, kjer sem se fino nahladila, si nisem želela nove takšne izkušnje. Dežja se ne bojim, v kombinaciji z vetrom pa zna iz utrujenega telesa potegniti še zadnje atome moči. Zato ga spoštujem.

Malo je manjkalo, da se na zadnji dan prijav nisem prestavila na krajšo 50km progo. Po posvetu z Andrejem in Natašo, pa sem sklenila, da grem na štart. Vedela sem, da sem bila maksimalno pripravljena in sem naredila vse, kar je mogoče, da bi v Vipavi videla cilj. Zato sem vse ostalo predala v roke univerzuma. Naj se zgodi, kot mi je namenjeno. Dokler bosta telo in psiha zdržala, bom na progi. Ko karkoli odpove, bom nekje na toplem.

Tako sem se v soboto zjutraj znašla na avtobusu skupaj s 100 drugimi ultra norci in se peljala na štart v Ajdovščino. Na štartu (0km) dežuje. Jaz pa se pritožujem. Nikjer nadstreška, da bi se skrila podenj in suha pričakala štartni strel. Iščem mesto na asfaltu, kamor bi odložila nahrbtnik, pa da ga ne zmočim in umažem. Ko se zavem ironije. Sem tik pred tem, da 20ur rijem po dežju in blatnih poteh, mene pa skrbi, da si ne zmočim frizurce in umažem nahrbtnika. Nasmeh je nazaj, še preden je izginil in že se objemamo in spodbujamo s prijatelji tekači, s katerimi se podajamo na noro avanturo.

Vzpon na Podrto goro (10km) me je fajn zadihal in segrel. Čeprav je padal dež, je pihal jugo in ozračje je bilo vlažno. Pričakovala sem, da bo na grebenu proti Otlici pihalo in hladilo, pa je bilo prav prijetno. Pot proti Otlici je več ali manj speljana po grebenu in kljub dežju, so se na dolino odpirali prekrasni razgledi.

 

V vzpon proti Malemu Golaku (25km) sem zagrizla sama in v svojem ritmu. Tako mi je najljubše. Na tekmi sem najrajši sama s svojimi mislimi. Nimam pojma, koliko časa sem potrebovala do vrha. A po tistih mehkih potkah skozi Trnovski gozd, mi je pot minila res hitro. Nekaj časa sva se prehitevala z Leonom, potem pa mi je v tistih gozdovih pokazal hrbet in jo strumno ubral naprej. Ko sem tik pod vrhom pokukala iz gozda, so na vrhu zvonili s kravjimi zvonci in me glasno vzpodbujali: »Najvišjo točko te tekme si že dosegla. Pustimo zdaj ob strani to, koliko vzponov in spustov je še do cilja in da je to bolj slaba tolažba.« Hvala navijači: »Vsaka tolažba je boljša, kot nobena.«

Na okrepčevalnici pri Iztokovi koči (26km) sem z užitkom popila kozarec gazirane vode z magnezijem. Odlično za žejo, še boljše za prebavo. Že na prvem ovinku me je dobesedno odneslo v grm. Ker je bil zjutraj štart zelo zgodaj, mi ni uspelo na veliko potrebo. Želodček se je do Golakov že izpraznil in tisti magnezij je šel direktno v črevesje, kjer je naredil pravo razdejanje. Napaka, ki sem jo plačevala naslednjih 15 ur. Grmovje ob poti me je namreč gostilo vsakič, ko sem karkoli pojedla.

Poti iz Golakov na Čaven nisem poznala, me je pa čisto navdušila. Mehka gozdna stezica se je vila malo gor, malo dol po pomladno zelenih gozdovih. Kilometri so izginjali za mano. Srečala sem Matjaža in ujel me je v akciji.

 

V koči na Mali Gori (36km) nas je čakala prava gostija in prijazni gostitelji. Napokala sem se palačink, čez dvesto metrov, zdaj že rutinirano, obiskala grmovje in nato uživala v teku po širnih travnatih planjavah. Prava sreča, da je bilo v dolini megleno, da sem se lahko posvečala teku. Sicer bi se tam ustavila, ulegla v travo in zrla v daljavo. Sem si pa obljubila, da se še vrnem sem.

Na kontrolni točki moški glas iz megle vpije: »Dajmo Katja!«. Zavpijem nazaj: »Kdo je tam, da ve, da sem jaz Katja.« In mi nasmejan odgovori: »Ja tisti, ki ima kontrolno listo vaših štartnih številk«. Neverjetno, kako me takšna drobna pozornost napolni s pozitivno energijo.

Grizem kolena na Kucelj (38km), ki je zadnji vzpon na prvi polovici proge. Opazujem cvetoče travnike. Na vrhu je kontrolna točka in nasmejani prostovoljki. Ves čas čutim neizmerno hvaležnost do teh ljudi. Ure in ure stojijo na dežju in vetru, da lahko mi tekmujemo.

Pred mano pa je 10km in 1200vm spusta proti dolini. Na trenutke je teren lepo tekaški, potem pa sledijo precej izpostavljeni tereni. Potka, široka za dober čevelj, se spušča po izjemno strmem travniku. Hodim kot manekenka. Taka malo bolj blatna. Postavljam nogo pred nogo. Pa ne bom zdaj hodila, si mislim in prestavim v tekaški korak. V naslednjem trenutku mi spodrsne. Zgornja noga je na potki, spodnja pa tam nekje spodaj. Hvala bogu za palice, na katere sem se ujela. Če bi zdrsela po tistem travniku, bi končala nekje daleč spodaj. Prav, bom pa hodila.

Pot proti Vitovljam (44km) se mi je zdela neskončno dolga. Prihod k postojanki pri cerkvici Svete Marije pa veličasten. Dež je pravkar ponehal in prikazalo se je sonce. Direktno iz gozda sem pritekla na stopnišče, vrh katerega se je odprl razgled do morja in še čez. Pod stopniščem pa travnat balkon in Tomaž s fotoaparatom. Tako me je presenetil, da mi je skoraj ukradel nasmeh.

 

Naslednji spust je bil bolj tekaško prijazen. Kar na enkrat pa idilo prekine potok, ki ga je bilo treba prečkati. S temi prečkanji je pri meni vedno en hudič, ki tudi tokrat ni počival. Zaradi obilice deževja je potok narasel in tok je bil precej divji. V vodi so bile sicer neke skalce in bi se ga načeloma dalo prečkati brez, da zajameš vodo v čevlje. Samo kaj, ko se je meni že prva skala obrnila in sem na polno čofnila v vodo. Besna sem nato na polno gazila po vodi. Če sem se že namočila, si bom pa vsaj  blatne superge fajn oprala, sem si mislila. Od besa pa bi najrajši kar cela not skočila. Bi ohladilo vročo glavo. Na srečo je bil potoček preplitev. Sicer bi v Batuje mogoče kar odplavala. Čiste superge so zdržale točno do naslednjega ovinka, za katerim je sledil spust po blatnem toboganu.

Na polovici poti v Batujah (52km, ) je sonček že fajn nažigal. Obula sem suhe superge in kratke hlače, ter zagrizla v drugo polovico proge. Čakalo me je 25 precej nerazburljivih kilometrov. Tehnično zahtevni deli proge so bili za mano. Na kolovozih po obronkih hribčkov, ki se dvigajo na spodnjem delu Vipavske doline, sem dala možgane na pašo.

V Vrtovčah (63km) me je čakalo prijetno presenečenje. Kar na enkrat sta na progo skočila Mirjana in Damjan: »Presenečenje!« Mirjana me je objemala, pa sem ji rekla, da rajši ne, ker sem čist gnila. Zaskrbljena me vpraša: »Ojoj, a se tako slabo počutiš?« »Ne, samo tok sem prešvicana.« Čeprav bi jo najrajši res močno stisnila. Vsako tako navijaško presenečenje mi na progi da neverjetnega zaleta, s katerim se potem polnim še kilometre in kilometre.

 

 

Težave s prebavo so se nadaljevale. Vsakemu koščku banane ali druge trde hrane, je sledil postanek v grmovju. Hvala bogu, da narava ponuja neomejeno kotičkov za opravke te vrste. Sem razmišljala, kako bi bilo s tako težavo teči na Ljubljanskem maratonu. Najtežji del projekta je bilo tako vlečenje mokrih hlač nazaj na njihovo mesto.

Že nekaj časa je deževalo. Pred edinim omembe vrednim vzponom na tem delu proge, pa se je nad mano dobesedno utrgal oblak. Ko sem se vzpenjala na Štjak, mi je v hipu postalo jasno, zakaj je pot na tem delu tako razdrapana. Kar na enkrat so z vrha prinorele podivjane vode in razumela sem, da to ni samo pot, ampak tudi hudourniška struga.

Takrat je prvič na dolgi poti nastopil trenutek, ko sem se sama sebi zasmilila. Zaskrbelo me je, da me od vse vode in vetra ne zazebe. Do Podnanosa, kjer me je čakal Andrej s toplimi oblačili, je bilo še dobrih 10 kilometrov, kar mi bo glede na teren gotovo vzelo vsaj uro in pol. V Štjaku (78km) sem bila že povsem depresivna in niti prijazna ekipa na okrepčevalnici me ni mogla spraviti v dobro voljo.

Na poti proti Sv. Socerbu sem pred seboj zagledala znano postavo. Dohitela sem Petra. Dež je še vedno lil kot iz škafa, vendar v zavetju gozda ni pihalo, dobra družba pa je pomagala k temu, da se je prešerna volja spet vrnila. S Petrom sva po klancu navzdol tekla kot nora. Na polno sem gazila po lužah, saj sem vedela, da bom čez slabe pol urce obula suhe superge. Poklicala sem Andreja, da najavim prihod. Tako sem vriskala v telefon, da je, kot mi je kasneje povedal, mislil, da sem na drogi. Če iskreno pogledamo, sem pravzaprav tudi bila. Hormona sreče je bilo v mojem telesu za izvoz.

Dobrodošlica v Podnanosu (86km) je bila za zjokat. Od sreče, da ne bo pomote. Še sreča, da mi je na polno kapljalo s kape, da se ni videlo solzic. Postojanka je dobesedno skakala v zrak. Ne lažem. Od huronskega navijanja mojih navijačev in prostovoljk, se je dvigala streha, pod katero so se skrivali pred dežjem. Tam me je čakal Andrej, ki mi je po pretečeni 50ki tja pripeljal suha in topla oblačila za zadnji del podviga. Ob njem Nataša in Mojca, ki sta se po premagani 25ki preoblekli v navijačice. Pa Mirjana in Damjan, ki sta še vedno vztrajala ob progi. Andrej me je usmeril v boks kot F1, me celo preoblekel, nahranil in napojil. Za slovo mi je na glavo namontiral lučko in ob vzklikih najboljših navijačev sem prešerne volje, ter polna energije, zagrizla v zadnjih 25km proti Nanosu.

V gozdu je bilo že precej temno. Prižgala sem lučko in začela nočno avanturo. Po malem me je lovila melanholija. Po tisti bučni energiji v Podnanosu, sem bila spet sama samcata, na nemilost prepuščena temi in dežju. Pred mano pa 1000vm vzpona. A melanholiji ni dobro dovoliti, da se razmnoži. Iz glave lahko kaj hitro preide tudi v telo. Zato sem rajši razmišljala o tem, da sem z vsakim korakom višje in bližje cilju.

Prebava še vedno ni sodelovala. Za povrh vsega mi je zmanjkalo robčkov, ma to ne bi bil problem, saj je bilo na voljo dovolj vlažnega listja. Ampak kako mi je ratalo izbrat ravno takega z bodicami, pa res ne vem.

Kar na enkrat sem iz teme zaslišala glasove, kar je pomenilo, da sem že pri Lovski koči (91km). Ko sem stopila iz zavetja gozda, pa sem začutila tudi burjo, ki so jo napovedovali za noč. V hipu me je zmrazilo skozi premočen anorak in zaskrbelo, kako bom zdržala preostanek poti. »Ali haluciniram? Tako podrta pa tudi še nisem,« se pogovarjam sama s sabo. Ampak zakaj se mi pred očmi prikazujejo Andrej, pa Mojca in Nataša z goreteks jakno v naročju? Ne. Niso sanje. Ti norci so se res pripeljali sem gor in mi prinesli dodatna oblačila. Ne vem, če sem se tam uspela primerno zahvalit. Zato izkoristim to mesto. Hvala, hvala, hvala in še enkrat hvala. Rešili ste mojo tekmo.

 

 

Brez skrbi pred burjo, ki je divjala po pobočjih Nanosa, sem odskakljala naprej. Veter je pihal s tako hitrostjo, da je dež padal vodoravno. Resno me je skrbelo, da mi ne odpihne palic. V nekem trenutku sem se po vojaško usmrknila in tisti moj smrkelj je verjetno pristal v Razdrtem. Dež se je ulival s tako močjo, da sem dobesedno plavala po hribu navzgor. Veter v prsa, jaz pa na glas prepevala vojaške koračnice in z odločnim korakom rezala navkreber. Spomnila sem se na svojega klenega dedka, ki je bil partizan in mu na ves glas zapela: »Mi gremo, gremo, s puško na rami, v napad na svobodno zemljo!« Hvala ata, tudi zaradi tebe imam privilegij, da sem na tem svetu in lahko zganjam te bedarije.

Na Plešo (96km) sem prišla na široko nasmejana ob enajstih ponoči. Naletela sem na bolnišnico na koncu mesta. Slabo oblečeni tekmovalci so tam na smrt premraženi odstopali drug za drugim. Fant na okrepčevalnici je komentiral, da sem ena trmasta baba in da me za nobeno ceno ne bi imel doma. Jaz pa sem sezula superge, ožela nogavice, si jih obula nazaj in odšla naprej v temno noč. Jedla že nekaj časa nisem več, mi vsaj po grmovju ni bilo treba počepat. V tisti burji si tega res nisem želela.

Čmokala sem navzdol proti Abramu. Vsako izogibanje blatu in lužam je bilo jalovo delo. Vsake toliko mi je šumenje v gozdu dalo vedeti, da imam tudi živalsko družbo. Potolkla sem s palicami in pametne živalce so se mi umaknile. Na dolgem travniku pa za sabo zaslišim zamolkli: »Hš, hš, hš.« Počasi pogledam nazaj, ali je za mano kakšna lučka. To bi bil dokaz, da za mano hodi človek. Lučke ni. Samo tema. Pospešim. »Hš, hš, hš,« pa pospeši za mano. Srce mi pade v hlače. Nato pa se zavem, da »hška« moj zledeneli čop, ki drgne ob kapuco moje jakne. Zasledovala sem samo sebe in malo je manjkalo, pa bi se pojedla.

Pred Abramom (102km), pa nove halucinacije. Sredi gozda ob makadamski cesti stoji naš avtodom in me vabi pod topel tuš in mehko pernico. »Mater. Saj je čist taprav.« Ker zraven se derejo moji navijači. A je moj mož čist prtegnjen? Z avtodomom se vozi po nanoški planoti, da skrbi za svojo noro babo. Ma če pa midva nisva za skupaj, ni noben. Še hiter objem Heleni, ki je kot gorska reševalka pomagala na okrepčevalnici in že sem na poti.

Čaka me še zadnjih 5 kilometrov. Sama pri sebi sklenem, da ne bom več tekla. Niti na delih, kjer bo to mogoče. Zdaj je moja glavna misija priti v cilj nepoškodovana. Čeprav copati na spolzkih kamnih ne drsijo, se prav previdno kotalim navzdol in pazim vsak korak. In prosim boga, da se odcep za Plaz prikaže čim prej. »Saj si zaslužim,« ga na glas prepričujem. Dajva tole hitro zrihtat. Andrej me že nestrpno pričakuje. Mami in babi Ani ne moreta k zasluženemu počitku, dokler ne pridem varno v cilj.  

In že sem na zadnjem spustu proti kampu Tura (109km). Napeto čakam, kdaj bom zaslišala glasbo iz cilja. Še pravi čas si poravnam jakno. Na ciljni fotki pa že ne morem zgledat, kot da sem iz gozda. Po ličkih stečejo solzice sreče, ko na progo skoči Andrej in skupaj stečeva proti koncu avanture. Sredi noči sem v cilju deležna še vrhunske masaže. Epopeja Vipava 360° je po 19ih urah in osvojenem 3. mestu v ženski konkurenci zaključena.

 

Naslednje jutro se lačna zbudim v sončen dan. »Za zajtrk imamo avokado, sir, salamo, ampak kruha pa nimamo,« na glas komentiram. »Če nimate kruha, pa jejte potico, je rekla Marija Antonietta,« se oglasi Nataša in mi nasmejana izroči dve potički. Prislužila sem si ju s svojimi zlobnimi komentarji, da ekipa s trojk »Rajši tečemo, kot potičko pečemo«, se pa s potico še nikoli ni izkazala. In tako smo zajtrk preživeli tudi brez kruha.

Organizacija tekme je vrhunska. Proga je označena tako dobro, da se še jaz nisem uspela zgubit. Okrepčevalnice so lepo založene, prostovoljci pa srčni in prijazni. Škoda, da organizator nima besede pri vremenu, saj bi v tem primeru gotovo organiziral še boljše razglede. Pridem na popravni izpit naslednje leto. Ali pa tudi ne, da ne pokvarim odličnega rezultata od letos.

 

Spet sem bila (pre)dolga. Ampak (pre)dolgo sem bila tudi na progi.

Beogradski maraton 2016

 

Tri Nataše so beograjsko polovičko pretekle že pred dvemi leti in očitno tako zelo uživale, da so si jo letos ponovno zaželele. Čeprav me guljenje asfalta ne navdušuje najbolj, pa so potovanja z avtodomom po evropskih prestolnicah, v kombinaciji z maratonom nekaj, čemur se težko uprem. Ideja je bila tako hitro potrjena. Poleg teka smo se v Energe teamu najbolj veselili kulinaričnih užitkov z žara, ki jih ponuja dežela gostiteljica. Nabralo se nas je lepo število. Pet tekačev in spodobno spremstvo.

Camper stop, kjer smo se namestili po Natašinem nasvetu, je bil več kot odličen. Le kakih 3km oddaljen od centra. Tako smo se že prvi večer z avtobusom zapeljali v center in tam pojedli odlične pleskavice. Naslednji dan so bili v planu ogledi mesta s kolesom. Vendar zjutraj nisem bila več prepričana, če je to najboljša ideja. Na poti do centra namreč ni bilo videti kolesarskih stez, promet pa je bil precej divji. Kljub temu sem si želela, da poizkusimo. Napovedan je bil vroč dan, želela sem si ogledati čim več, dan pred maratonom pa si res nisem želela še maratonske hoje. Kolo se je tako zdelo odlična rešitev.

Zajahali smo naše konjičke in se podali v mestno džunglo. Priznam, da je bila vožnja čez center precej adrenalinska. Poleg tega me je presenetilo kako hribovit je Beograd. Ulice Starega Beograda se strmo vzpenjajo in spuščajo. Začutila sem hvaležnost, da bo večji del maratona potekal po Novem Beogradu, ki je pretežno ravninski. Tukaj bi namreč kaj hitro nabrali lepo število višincev.

Srečno smo prikolesarili do Kalemegdana, ga prevozili po dolgem in počez in užili razglede na sotočje Save in Donave, razvpite splave, ter nepregledne stolpnice Novega Beograda. Se spustili na Knez Mihajlovo, kjer smo si privoščili kavico in krajši izlet po trgovinah. Po odličnem kosilu na ekscentrični Skadarliji, smo se zapeljali še čez Trg Republike, mimo cerkve Svetega Save, ter se mimo Novega groblja v divji vožnji spustili nazaj proti Donavi in našemu parkirišču.

Popoldne smo izkoristili za kratko poležavanje na 28ih stopinjah. Če bi se v polnosti zavedala, kakšna savna me čaka na teku naslednji dan, bi popoldne verjetno rajši preživela v senci.

Zvečer smo se s tekaško druščino dobili za dvig številk in večerjo. V načrtu sem imela kakšne testenine, pa se po pregledu jedilnika nisem mogla upreti dimljenim piščančjim bedrcem. Samo upala sem lahko, da me ne bodo preveč žejala in odžirala mirnega predmaratonskega spanca.

In že je tu jutro in rutinirane priprave na tek. Glede na peklensko vročo vremensko napoved, je bilo treba obleči čim manj. V primerjavi s pripravami na ultra trail preizkušnje, ko je treba spakirati nepregledno množico opreme, je priprava na maraton mala malica.

 

 

Pred startom smo se skrivali v prijetni senčici. Šele ko smo po poku pištole stopili na žgoče sonce, sem se v polnosti zavedela kaj me čaka naslednje štiri ure. Napovedanih je bilo sončnih in vetrovnih 28 stopinj. Najbolj me je bilo strah tega, kako bo te vremenske razmere prenašalo telo, ki se na take razmere letos še ni navadilo.

Tekmovalnih planov sicer nisem imela. Zadnji maraton sem tekla pred skoraj dvemi leti, trenirala tudi nisem ravnine in asfalta. Tako pravzaprav nisem imela pojma, kaj naj pričakujem in kaj zmorem. Seveda pa sem na progi od sebe nameravala dati vse.

Po lepem začetku po ulicah Starega Beograda, smo v daljšem spustu pritekli do mosta čez Savo. Na vse strani so se odpirali prekrasni pogledi. Bližina vode me vedno prevzame in tako je bilo tudi tokrat. Tekli smo vzdolž parka ob Donavi. Po nekaj kilometrih se je skupna trasa maratona in polmaratona ločila. Priznam, da sem začutila pravo olajšanje, ko je gneča kar na lepem izginila. Zdaj nisem več trošila energije za prehitevanje in sem lahko preklopila na svoj meditativni ritem.

Sonce je neusmiljeno žgalo. Žeja je bila huda. Na okrepčevalnicah je bila na voljo samo voda. Okrepčevalnic je bilo sicer veliko, vendar nekaj hitrih požirkov ni več zadostovalo do naslednje. Zato sem vzela plastenko in jo med tekom odprto držala v roki. Voda je pljuskala in me rahlo polivala, sem ter tja pa sem odpila požirek. Ob progi so bili tudi gasilci, ki so nas polivali s curki vode. V prvem krogu se nisem upala predati temu razvratu, skrbelo me je namreč, da v mokrih supergah ne staknem kakšnega žulja. Po letu in pol imam na nogah namreč končno spet vse nohte. Ti so mi en za drugim odpadali, ko sem pod njimi dobivala žulje na deževnih tekmah. Zato je bila ena največjih želja tokratnega maratona, priti v cilj z vsemi nohti. Ja, čudne so želje maratoncev.

Ob progi je bilo kar nekaj glasbenih točk. Glasna glasba me je ponesla na svojih krilih. Ponovno sem v živo doživela, kako se počutijo tekači v Ljubljani, ko jih na Energe štantu razvajamo z glasnim rokom. Hvala vsem, ki ste špilali ob progi. Jaz sem ploskala in skakala, kar so moči še dale.

Navijačem pa posvečam poseben poklon. Skoraj ni bilo dela na 42km, kjer ob progi ne bi bilo ljudi. Mislim, da sem več navijačev videla le še v Berlinu. Seveda pa je treba povedati, da tam teče 40.000 tekačev, v Beogradu pa je teh le 6.000. In kako srčno so navijali. Na njihovih obrazih in v njihovih besedah je bilo toliko vzpodbude, da sem letela na njihovi energiji.

Nepregledne vrste otrok so stale ob progi z iztegnjenimi rokicami. Mislim, da se pritisnila vsaj 1000 petk. Da ne govorim o tem, kako so se jim ob tem zaiskrile očke. Meni pa orosile. Ko sem gledala veselje malih deklic, ki so me občudovale, sem jim zaželela, da bi zrasle v močne in pogumne ženske. Take, ki se ne ustrašijo maratonskih razdalj, pred katere nas postavlja življenje.

 

 

Poseben odstavek namenjam navijaškim komentarjem. Kaj takšnega še nisem doživela v svoji tekaški karieri. Mlad fant mi vpije: »Ajmo curo trći.« Ojoj, v Beogradu iz gospe postanem deklica. Zrela ženska me pogleda globoko v oči in dahne: »Trći lepotice, trči.« Starka sedi na stolu in vpije: »Ajmo lutkice, ne daj se.« Sotekač se ustavi ob meni: »Ajmo Slovenko, nećemo sad da usporimo.« Gruča dečkov se zapodi in tekmuje z mano. Seveda me prehitijo, a po nekaj metrih se upehani ustavijo. Pred mano pa je vsaj še deset kilometrov. Skupinica otrok na kolesih vozi ob meni. Mlada deklica me občudujoče gleda. Skupina mladih na mostu čez Savo trosi pisane listke in na ves glas navija. Zaplešem.

 

Peklensko vročih 40km je minilo, da ne vem kdaj. Zapodim se v zadnji klanec. Ko sem ga gledala na profilu, se mi je zdel strašen. Zdaj pa se vzpenjam v nespremenjenem ritmu. Nekateri tekači tek zamenjajo s hojo, moje noge pa se vzpona ne bojijo. In že je pred mano ciljna ravnina. Z očmi iščem prijateljice polmaratonke, ki so obljubile, da me počakajo v cilju. Tukaj so. Stečem k njim, delim petke. Pogled na uro pove, da sem si v Beogradu kljub hudi vročini in razgibani progi pritekla nov PB.

3:51 in absolutno 10. mesto so razlog za veselje. Pomenijo pa tudi to, da ima Beograjski maraton veliko boljše navijače, kot pa tekače. Sploh ženske maratonke so v teh krajih očitno še vedno eksotika.

Zvečer pa, kot je rekel Andrej: »Udri brigu na veselje.« Odlična večerja v gostilnici Balkan ekspres. Lahko samo ugibate, kaj se je znašlo na krožniku. Nisem uspela pojest vsega, kar sem naročila, čeprav je bila hrana odlična. Beograd je izpolnil vsa pričakovanja.

Dušan Mravlje je v svoji knjigi napisal, da je to najtežji maraton na svetu. Poleg vročine in precej zahtevnega profila še zato, ker ob progi ves čas diši po čevapčičih. Jaz pa lahko dodam, da je tudi eden lepših. 

 

4. Ruth-in tek

 

Čez vikend se je obetal »must go« tekaški dogodek. 48urni tek in pohod okrog Blejskega jezera v spomin na ultramaratonko in našo vzornico Ruth. Torej je bilo jasno, kje bo Energe team.

Teden dni pred tekom je kazalo, da bo za vikend res podn od vremena. Za taprave tekače vreme tako ali tako ni faktor. Ker pa je Ruthin tek humanitarni dogodek, bi organizatorjem iz srca privoščila lepo vreme. Zato, ker lepo vreme na Bled pritegne horde sprehajalcev, od katerih bi tudi naključni mimoidoči gotovo prispevali kak evro za dober namen. In pa zato, ker bi bilo Never give up-ovcem gotovo prijetneje dežurati 48 ur v suhem in sončnem vremenu. Pa se oni zgoraj ni dal prepričati in tako je tokrat kroženje okrog jezera potekalo v megli, dežju in snegu.

 

Tokrat bodo Never give up z zbranimi sredstvi na športne počitnice peljali otroke iz socialno ogroženih družin. Moj poklon ideji in izvedbi.

 pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin in sicer z organizacijo športnih počitnicpomagali otrokom iz socialno ogroženih družin in sicer z organizacijo športnih počitnic Znana ultra nora tekaška druščina tudi tokrat ni razočarala. Na Bledu smo se zbrali vsi. Slaba vremenska napoved ni izgovor, da se pravi tekač zlekne na kavč.

 

Sama sem si za letos zadala deset krogov, kar znese nekaj manj kot 60km. Hvala bogu za Ruthin tek, na tako dolg trening se sama res težko spravim. Na Bledu pa minejo tik tak, kljub temu, da se kroži po eni in isti poti. Ker tek ni tekmovalen, je še toliko bolj zabaven, saj vsi najdejo čas za druženje in klepetanje.

Na Bled smo prišli v petek pozno zvečer. Andreja so srbeli podplati, da bi, kot ponavadi, že zvečer obrnila kakšen nočni krog. Pa se jaz nisem dala prepričat. Še dan prej smo se podili po belih strminah, zato sem pred tekom potrebovala malo počitka. 

Zjutraj sva malo polenarila. Po zajtrku pa štart. Prvi krog je bil še bolj samoten, potem pa sva začela srečevat znane tekaške obraze. Korak je tekel lahkotno. Pred drugim krogom sva slekla odvečna oblačila. Čeprav je rahlo snežilo, te tek prijetno segreje. V tretjem krogu sva klepetala z Majo. Po četrtem krogu me je Andrej zapustil, češ, da bo tekel malo počasneje. Peti krog sem obrnila v klepetu s Pijo. Takrat sem že čutila rahle posledice asfalta. Korak ni bil več tako prožen, kot na začetku. V šestem krogu sem se zaklepetala z Marijo. Pred sedmim krogom sem srečala Nataši, ki sta pridno zagrizli v svoj tekaški načrt. Osmi krog se je vlekel in vlekel, saj sem ga večino pretekla le v družbi svojih misli. Deveti krog je hitro minil v Žigovi družbi. Prijetno presenečenje pa sta mi pripravila še Brina in Andrej, ki sta mi prišla nasproti.

 

Ob misli, da me čaka še en krog, se je telo uprlo. Ravninski asfaltni teki niso moja najljubša tekaška disciplina. Na trailih lahko kilometre nizam in nizam, pa na telesu ne čutim takšnih posledic, kot na asfaltu. Na trdi podlagi se mi telo nekako »zbije« skupaj in po nekaj urah me boli dobesedno vse. Ker pa sem rekla deset krogov, nisem mogla kar tako odstopit. In sem prišla na briljantno idejo. Ker so Nataša, Mojca in Nataša tekle svoj zadnji krog v nasprotno smer, jim bom tekla nasproti. Ko jih srečam, pa bom obrnila smer in se z njimi vrnila v cilj. Priznam, da sem si iskreno želela, da jih srečam čim prej in tako pogoljufam zadnji krog. Ideja se je izkazala za odlično. Tek sem tako zaključila v super babji družbi.

Evidentiranje krogov na Ruthinem teku poteka tako, da jih sam označuješ s črticami na veliki tabli, ki se nahaja v štartno ciljni areni. Kot se je število tekačev in pohodnikov približevalo 1000, se je večalo tudi število črtic pri nekaterih norcih. Ivi jih je letos nanizal 27. Ne bom računala koliko je to kilometrov, ker ne znam do tolk štet. Lahko pa povem, da je bil v nedeljo zjutraj še vedno nasmejan in voljan za klepet. Ker sem deseti krog malo skrajšala, sem deseto črtico narisala krajšo. Poštenje velja!

 



Tekaškim črticam smo dodali tudi gurmanske. Izgubljene kalorije je treba nadomestit. Ker med tekom skoraj nisem jedla, me je po teku popadla volčja lakota. Z odlično predjedjo, tortelini v smetanovi omaki, me je v avtodomu pričakala Brina. Hči, kot si jo lahko le zaželiš. S prijatelji smo si potem privoščili kosilo pri Emi. Ker je znana po gromozanskih porcijah, sem naročila samo meso. Pa kljub temu nisem uspela pojest vsega kar so mi prinesli, kar je kasneje zelo razveselilo našo Sneži. Seveda bi bil greh izpustiti sladico. Na Bledu je izbira logična. Kremšnite so bile zelo dobre. Ampak premajhne. Zato nas je Andrej zvečer pocrkljal še s pregrešno dobrimi palačinkami, ki so jih pekli v Zavodu pod Strehco. Bile so odlične! 

 

V nedeljo sem desetim črticam dodala še enajsto. Pohodniško. Če sem čisto iskrena, se mi zjutraj res ni dalo ven v dež, pa me je Andrej izbezal na plano. In ni mi žal. Never give up!

 

 

Palmanova 2016 (21km)

In smo šli. V Palmanovo. Ne znam do tolk štet kerkič. Da bom šla v Palmanovo tudi naslednje leto, je že zdaj jasno. Zakaj in kaj me tja vleče, si tisti, ki ste to že pozabili, lahko preberete na Palmanova 2014. Ampak vseeno je treba še enkrat povedat. Palmanova ni samo en super tek. Je še prijetno druženje. In priložnost za uživanje v nakupovanju. Vse našteto je v naglici vsakdanjega življenja včasih bolj obveznost, kot prijetno opravilo, zato še še toliko bolj sladko, kadar lahko to počneš v miru. 

Letos je bil prvi del tekme, to je »Trail du Šoping«, skoraj pod vprašajem, saj je imela naša tamala v soboto tekmo na Ptuju. Ampak ultra turbo Energe team je oddelal tekmo in že smo šibali z vzhoda naše deželice proti zahodu. Čez mejo smo bili še pravi čas, da smo ujeli sladki dve urici po trgovinah. Suunto nam je nameril 2h, mal km in 0vm. Utrujeni pa, kot se spodobi.

Tekmovalna ekipa se je letos malo skrčila. Mojca je pred tremi tedni odtekla svoj prvi maraton in je uživala v tekaškem brezdelju. Andreja je položila viroza. Tomaž pa nam ni zaupal, zakaj se ne bo potil z nami. So pa vsi prestopili med navijače. Če prištejem še Polono in njeno navijaško druščino, smo imeli letos veliko več navijačev, kot tekačev. Se sploh ne pritožujem.

Pred štartom smo se malo iskali in veliko klicali. V Palmanovi je »Orientacijski tek« obvezni neuradni del ogrevanja pred štartom. Trije vhodi in venček simetričnih uličic, ki objemajo osrednji trg, so garancija za nesporazume kje kdo koga čaka in kam naj kdo pride. Tako se vsako leto znova lovimo in iščemo po labirintih ulic znotraj obzidja. Hvala bogu, da je trg prav v osrčju te zmede in da se tam vse začne in konča. Tam smo se konec koncev tudi letos spet našli tudi mi. Nataša, Uroš in Katja, z nasmehom na štartu.

Po vseh letošnjih pretečenih kilometrih nisem imela pojma, kaj naj pričakujem, preden se preizkusim v »Trail du Najkrajšiletošnjitek«. Vedela sem samo, da bom v cilju prej kot v dveh urah. Že misel na to, mi je po vseh ultra tekmah, pričarala nasmeh na usta. Manj kot dve uri in muke bo konec. To je tisti pravi čar polmaratona za nas ultraše. Vseeno pa tekme nisem mogla vzet za hec. Kaj pa vem, kateri hudič me obsede na štartu, da potem na tekmi vedno tečem na žive in mrtve.

Vseh 21 kilometrov teka sem uživala. In ko je Suunto na cilju pokazal 21 km in 1:44, sem skakala od sreče. Ta rezultat je za večino profi tekaških amaterjev verjetno smešen. Zame pa nekaj neverjetnega. Ko sem pred desetimi leti vstala s kavča in se vpisala med tekače, v tempu pod 5 min/km nisem pretekla niti 100 metrov. Zdaj pa je za mano celih 21 kilometrov pri takšni povprečni hitrosti. In to pretečenih z nasmehom.

 

 

Čeprav so po teku uličice Palmanove še vedno enako podobne druga drugi, je njihova geometrija zanimivo bolj prijazna. Do Laboratoria, kjer strežejo najboljše minjončke na svetu, vsi najdemo pot brez izgubljanja. Nataša letos spet časti. Tudi ona je konkretno popravila svoj najboljši polmaratonski čas.

Na poti domov prijetno utrujena kujem načrte za naslednje leto. Ko bom v Palmanovo prišla res pripravljena. Ker bom prej delala po programu. Intervale. Pa vse kar paše zraven enega res hard treninga. Mogoče si bom najela celo trenerja.

Japajade! Kdo bo zapravljal čas z intervali, stadioni in fitnesi, če pa okoliški hribčki in vrhovi kličejo nase. Pozimi me vabijo odeti v snežno odejo, spomladi s prebujajočim življenjem, poleti v svoj hlad in jeseni na preproge odpadlega listja. Tek je način življenja.

 

Istra UPM 2015 (53,8km/550vm)

Istra ultra promo marathon ali po domače Istra v vašem srcu je prekrasen tek, ki sem sem ga do letos pretekla že dvakrat. Letos pa me je po enoletnem premoru spet nagovoril. Čudovita trasa v dolžini 53,8km se vije med Savudrijo in Novigradom. Razgibana trasa s 550m vzponov in spustov je speljana po makedamskih in deloma asfaltiranih cestah po notranjosti Istre. Proga v prvem delu nudi prekrasne razglede na Piranski zaliv, ošvrkne Buje, se vzpne na Grožnjan in spusti v dolino reke Mirne.

Termin teka v začetku decembra je odličen. Ali pa grozen. Kakor se vzame. Odličen zato, ker je to edina takšna prireditev v decembru, kar je odlična spodbuda, da ne »zaspim« v tem predzimskem in predprazničnem času. Grozen pa zato, ker se je, v času najdaljše noči, meglenih dni in poznojesenskega totalnega padca energije, res težko spravit na kakšen konkreten trening. K temu, da sem se na tekmo sploh prijavila, sta zato botrovala dva razloga. Prvi je bil, da sem upala na pobeg iz megleno depresivne Ljubljane, k s soncem obsijani obali. Drugi pa ta, da sem želela še zadnjič izkoristiti odlično letošnjo kondicijo.

Kljub temu sem si rekla, da se bom teka udeležila samo, če bo napovedano lepo vreme. Ko je teden pred tekom vremenska napoved še vedno kazala suho in sončno nedeljo, mene pa kar ni in ni mikalo, da bi se letos matrala še na eni tekmi, je bilo treba počasi najti dober izgovor. A žal me Andrej v tej ideji ni podprl. V torek zvečer je rekel le: »Pa boš menda ja šla!«. Prav takrat je poklicala še Klara in s predlogom, da gremo skupaj, v nekaj trenutkih zlomila moj šibki odpor. V sredo zjutraj sem plačala štartnino in tako je bilo odločeno.
 

Ko sem v nedeljo zjutraj v manjši skupini norcev stala na štartu pri svetilniku v Savudriji, mi še kar ni bilo jasno, da sem res spet na tekmi. Po pravici povedano, bi bila rajši nekje na toplem. Pod kovtrom, če bi se dalo. Ne da zmrzujem v tekaški opremi pri kakih 3 stopinjah, pred mano pa dobrih pet ur teka. A te jamrarije so bile v resnici samo v glavi. Hudiček v mojem telesu, ki me je spravil na ta štart, pa je vedel, da je v meni skrita eksplozija energije.

Ko smo stekli, me je preplavil val optimizma in vedela sem, da sem na pravem mestu. Že na prvem vzponu proti naselju Kempinski je izza oblakov sramežljivo pokukalo sonce. To je energija zame. Prva skupinica fantov z Nežo na čelu nam je že pobegnila iz vidnega polja. Mi pa smo se v prijetni družbi ob kramljanju lotili razgibanega makedama. Proga, ki se po istrsko vije gor pa dol, nas je kmalu pripeljala do najvišje točke nad Piranskim zalivom.

 

Razgledi na Sečoveljske soline so v tem letnem času čarobni. Nizko sonce soline obarva v zelenkasto sive odtenke. Pogled z vrha prvega vzpona je dih jemajoč. Ta pogled sem srkala vase, ko sem sproščeno tekla v prijetnem spustu do mejnega prehoda Sečovlje. Punca pred mano ga je dobro žgala. Tempo mi je bil prijeten. Razmišljala sem, da bom lepo tekla za njo in jo poskusim pustiti za sabo na naslednjem vzponu. Ta je eden najhujših na tej trasi. Z višine morske gladine se v proga dobrem kilometru dvigne za slabih 150vm.

In že grizem kolena. Tega klanca do letos še nisem uspela preteči. Danes pa pulz dovoli tudi to razkošje. Nekje na polovici sotekmovalko suvereno pustim za sabo. Do vrha pritečem v odličnem počutju. Zdaj sem na drugem mestu. Pred mano pa še slabih 35km. Manjšo družbo fantov spustim naprej. Ni mi do klepeta. Proga, ki je zdaj zavila v notranjost Istre, se od tu naprej namreč samo še vzpenja.

Kmalu bom v Gambocih. Mala istrska vasica, bogu izza nogu, na katero me vežejo lepi spomini. Tam je zadnja leta živela moja stara mama. Še danes čutim toploto njenega šporgeta, v katerem ogenj skoraj ni ugasnil. Spomnim se mrzlih sobic njene hiše, kjer sem se prebujala ob slastnem vonju kavice, ki mi jo je obvezno prinesla v posteljo. Takrat se mi je vedno zdelo prezgodaj, zdaj pa hrepenim po kakšni dodatni minutki z njo. Za zajtrk me je čakal kruh iz njene pečice. Topel, zunaj hrustljav, z mehko sredico. Prav tak, kot ona. Klena ženska z mehkim srcem. Že pred zajtrkom se je na njenem štedilniku kuhal lonec krompirja, iz katerega bo kasneje zamesila njoke. Družbo mu je delala divjačina, ki je počasi klokotala, da bi ure kasneje postala najboljši golaž na svetu.

Zdaj tečem mimo trt in oljčnih nasadov, kjer sem kot deklica obirala grozdje in olive. Takrat je bila to seveda huda muka, zdaj pa čutim dediščino zemlje, ki sem jo prejela. V teh krajih sem prvič nabirala koromač, rukolo in šparglje, ter okušala njihove divje okuse. Mama Jožica, ti si mi predala okuse Istre in jih vsadila globoko vame. Zato tako kot ti, zdaj ko sem odrasla, rada hodim po tej zemlji. Nabiram, kar nam ponuja in z njenimi darovi hranim svoje telo. Danes bom samo tekla mimo. Spomladi, ko bo narava vzklila, pa se vrnem, da oberem, kar mi ponudi.

V Bujah ob progi čakajo najboljše navijačice. Vedno nasmejane Turbo Movke. Odvržem še nekaj oblačil. Hvaležna sem za pomoč. Njihovi vzkliki pa me tako ali tako poženejo naprej. Sledi mukotrpen asfaltni vzpon proti Grožnjanu. Da ne jenjam, skrbi sotekačica, ki mi že nekaj časa diha za ovratnik. Grizem in krizem dolgočasne kilometre.

Končno Grožnjan! Tekačica še vedno tik za mano. Brez obiranja torej. Hiter pogled z višine 300m proti morju, ki se svetilka v daljavi in na glavo navzdol. Spust z Grožnjana obožujem. Kilometri spustov na trailih mi dajejo samozavest. Zaupam svojim nogam, da so močne in povsem pripravljene na to, kar jih čaka v naslednjih treh kilometrih.  

 

Tečem kot zmešana. Žene me tudi misel na to, da bom kmalu zagledala mojega dragega. Andrej je avto odpeljal iz štarta na cilj in mi zdaj s kolesom prihaja nasproti. Zadnjih 20 kilometrov po precej dolgočasni dolini reke Mirne, bo tako minilo v prijetni družbi. Že ga zagledam. Skače po sredi ceste in fotografira. Moj dragi! To je zame trenutek čiste sreče. Utrujena od premaganih kilometrov, a hkrati polna energije za preostanek poti. Srečna, da bo z mano.

V tišini bova skupaj premagovala kilometer za kilometrom. Vsake toliko me bo posilil z gelom in mi ponudil pijačo. Jaz bom sicer malo tečnarila, potem pa ga bom ubogljivo pojedla. Vsaj enkrat me bo pokomandiral, naj tečem po idealni liniji in tako prihranim kakšen meter poti. Gotovo mi bo povedal kaj lepega. Vsaj enkrat me bo tudi napizdil. Tudi jaz se bom sigurno hotla kaj skregat. Pa mi ne bo uspelo. Ker danes je on tukaj zame in je potrpežljiv z vsemi mojimi muhami. Ampak ves čas bova neskončno srečna ker sva skupaj, da lahko skupaj migava in se podpirava.

Dolina reke Mirne je dolgočasna samo v tekaškem smislu. Ko tečeš in tečeš, se namreč zdi, da enolične makedamske poti ne bo nikoli konec. A v resnici je okolica prečudovita. Kakšne barve je sploh danes Mirna? Zdaj zelena v vedno šibkejših sončnih žarkih. Temno modra, ko se sonce skrije za oblake. Tudi črna, ko zablodim v tekaško krizo. Ves čas pa leno teče mimo neskončnih zelenih travnikov.

 

Kot kaže pogled nazaj, sem naslednjo punco pustila daleč za sabo. Pomirjena preklopim v mirnejši tempo. Že tečem pod nadvozom avtoceste, ki na visokih stebrih prečka dolino. Tokrat je minilo zelo hitro. V daljavi slutim morje. A zdaj že vem, da je do tja še nekaj kilometrov, ki se lahko vlečejo kot čreva.

Morje, pritekla sem do morja. A zame ni postanka. Ne še. Čaka me še zadnji vzpon čez Antanal, do cilja v Novigradu. Pogled na uro pove, da bom to progo pretekla daleč najhitreje do zdaj. In ne samo to. Moči je še dovolj. Obstajajo torej rezerve za še boljši rezultat. 5:09 je danes dovolj za drugo mesto. Takoj za Nežo Mravlje. »Takoj za« je seveda zelo raztegljiv pojem.

 

Dan pred tekmo sem v knjigi Kiliana Jorneta našla misel, s katero se ne bi mogla bolj strinjati: »Razlika med drogo in športom je ta, da se po celodnevnem zadevanju počutiš bedno, po ekstremnem podvigu pa se počutiš kot bog." Za mano je prečudovita tekaška sezona. Moja želja ob koncu leta pa, da bi mi telo služilo še dolga leta, da bi se lahko čim večkrat počutila kot boginja.

 

Schwabisch Alb Marathon 2015 (50km/1100vm)

Na zadnji tek Europa Cup der Ultramarathons sem se kot edina članica Energe teama z DMP iz Celja odpravila v 700km oddaljeni Schwabisch Alb. Čakala nas je 50km in 1100vm dolga proga.

DMPjevci so me pobrali v petek zjutraj in žur vožnja se je začela. Higin in Lojze sta nas celo pot zabavala s standardnim programom vicov. »A veste zakaj se je dobro poročit z maratonko? Ker še tri dni po maratonu ne more dat nog skupaj.«

Prvi postanek na Chiemsee smo izkoristili za tradicionalni DMP prigrizek. Pečena rebrca, refošk in pivo. Rebrca za energijo, refošk za železo, pivo pa za hidracijo. Za prehrano pred tekmo torej poskrbljeno. Ker sem refošk in pivo izpustila, sem bila spet deležna opominov s strani izkušenejših članov. Menda me zna to stati dobre uvrstitve na tekmi. Brez hidracije in dodanega železa na tekmi pač ne more it kot bi bilo treba.

Da pot ne bi minila prehitro, je poleg zastoja na meji, poskrbela še voznikova pomočnica, navigacija po imenu Mici, ki nas je proti cilju zapeljala okoli »riti v varžet«. Namesto načrtovanih sedmih ur vožnje, se je ta raztegnila na celih deset.

Na hitro smo se pozdravili s Slovencem Tonijem, ki ima v Albu gostišče, kjer vsako leto prenočujejo DMPjevci. Potem pa smo že tekli proti mestni hiši na dvig štartnih številk. Formalnosti so bile hitro opravljene, za skupinsko fotografiranje pa smo porabili malo več časa.

Na trgu pred vhodom sta v večernem mraku oranžno žarela dva kraljevska prestola. Inštalacija mi je takoj padla v oči in že sem izvlekla telefon, da bi pritisnila eno fotko. Seveda ni ostalo pri tem, saj je prišlo do vsesplošne fotografske manije. Kdo se bo slikal s kom in kako. Med tem strašnim foto sešnom sem ovojnico s štartno številko in čipom odložila za hrbet. In? Ja. Zgodilo se je točno to, kar ste zdaj pomislili, ampak tja še pridemo.

Že smo hiteli proti gostišču, kjer nam je Toni pripravil obilno večerjo. Pohani zrezki in pomfri niso ravno tista hrana, ki si jo običajno privoščim pred tekmo. Ampak kaj bi komplicirali ob takšnem gostoljubju. Kmalu po večerji sem postala zaspana in prosila za sobo. »Kje pa je moja štartna številka?« V naslednjem trenutku jo že vsi iščemo. Ampak jaz že vem kje je. Oziroma kje je mogoče ni več! Panika. Tečem nazaj proti mestni hiši. Zmago mi dela družbo. »Naj bo številka še vedno tam na tistem stolu,« prosim onega zgoraj.

Stola sta prazna. In še vedno oranžno žarita. Žarim tudi jaz. Ne vem ali bi vpila ali jokala. Jeza in žalost sta zmešani v klobčič. »Pripeljala sem se 700km na zadnjo tekmo Europa Cup, da bi branila prvo mesto v kategoriji. Jaz pa izgubim štartno številko. Pregriznila bi se na pol! Kako sem lahko naredila tako neumnost?!« Zmago modro molči in posluša moje samogovore. Hoja mi dobro dene. Misli se počasi zbistrijo. »Ah, se bom pa jutri še enkrat prijavila. Prijave so na srečo še možne. Štartnino bo sicer treba plačat še enkrat, a kazen tako ali tako mora bit!« S to tolažilno mislijo se odpravim v posteljo. 

Dekleti sva dobili svojo sobo, to srečo so imeli še nekateri fantje, ostalim pa je Toni postlal kar na jogijih v zadnji sobi gostišča. Pod mehko pernico me sicer hitro zmanjka, a kmalu me zasledujejo tudi nočne more. Prepotena se večkrat zbudim, kazalca na budilki se skoraj ne premikata. V sanjah iščem izgubljeno štartno številko. Ves čas kaže, da jo bom vsak trenutek našla, a se mi vedno znova izmuzne. Proti jutru jo najdem. Na pol pretrgana leži na tleh v startnem boksu.

Pozajtrkujem prav na hitro, čeprav se miza dobesedno šibi pod dobrotami. Salame takšne in drugačne, raznovrstni siri in še kaj. Ampak pred tekom kaj takšnega žal ne gre v moj trebušček. Svoje k slabemu apetitu doda še zaplet s štartno številko. Košček kruha z marmelado, kavica in že sva z Almo na poti proti mestni hiši. Spet sem nemirna. Ali mi bo uspelo priti do nove štartne številke? Mi je danes namenjeno, da grem na progo?

V mestni hiši ogovorim prvega prostovoljca. Vse kar uspem izdihnit je: »I have a very big problem.« Pravzaprav stavka sploh še ne končam, ko pravi: »Is your name Katja?« Ne morem verjet! Imela sem več sreče kot pameti! Nekdo je našel mojo štartno številko in jo prinesel v mestno hišo. Sanje so bile preroške. Ko se nasmejana vrnem v gostišče, mi Higin pribije: »Tisti, ki jo je našel, je bil pameten in si je mislil, kar sama naj se s tem matra!«

Čeprav je mesto še v jutranjem hladu, se izza meglic napoveduje sončen dan. Še hitro slikanje na štartu in že se podimo po mestnih ulicah. Štartam precej hitro. Želim izkoristit asfalt in široke ulice, saj ne poznam proge in ne želim kasneje obtičati v prepočasni skupini na kakšnem ožjem vzponu
.
Prvih deset kilometrov tečem skoraj prehitro. Proga se sicer večino časa vzpenja, kot podlaga pa se prijetno menjata asfalt in makedam. V primerjavi s kakšnim trailom se mi zdi, da tečem po avtocesti.  Kljub temu pa bo na 50km dolgi progi treba nabrati 1100vm. Večino jih bomo oddelali na štirih vzponih na tri osamelce, ki jih bomo obdelali od spodaj navzgor pa še okrog naokrog.

Prvi je že na vidiku. Grizem kolena po ozkem makedamu strmo navzgor, nasproti pa na glavo dol letijo tekači, ki so vrh že osvojili. Na vrhu je proga speljana v obrat okrog drevesa. Prav simpatično. Med vzponom mi pulz dobesedno ponori. Srce skoči v grlo in razbija kot ponorelo. Ne preneha niti med spustom. Kaj je to? Česa takega pa nisem navajena. Komaj spet pridem do sape, da normalno tečem naprej. Na spustu srečam naše. Maham in delim petke.

Sledi rahel vzpon po neskončnih poljih. Pulz spet nabija. Brzina je res kar dobra, ampak srček se vseeno preveč matra. Razmišljam, da bo to verjetno zato, ker še nisem dobro regenerirana. V začetku septembra sem tekla 75km in 600vm Logarske, pred slabimi tremi tedni pa še 53km in 1600vm Valamar trail. Ker vem, da po takšni tekmi rabim malo več kot samo tri tedne, da si opomorem, sem ga z Valamarjem verjetno posračkala. Lahko bi ga izpustila. Samo kaj, ko je pa tako lušno! Ampak ne bom jamrala. »Teči ženska! Počivala boš jutri!«

Približujem se 25km. V daljavi se že sliši pleh muzika, ki nas vzpodbuja pred naslednjim navpičnim vzponom. Lojze navija ob progi. Stisnem mu »petko« in že vzdihujem v klanec. Noge so pretežke. Kdo je že rekel, da so tele Mizunke ultralahke? Tekaški korak zamenja hitra hoja. Olajšana se z vrha na glavo zapodim v spust. Danes so mi spusti ljubši od vzponov.

Ko se proga poravna, me v lahnem drncu prehiti Alma. Izgleda kot perešček v vetru. Lahno poskakuje v tekaškem koraku. Ko jo gledam, kako se oddaljuje, se mi zdi da jaz samo delam, da sem tekačica. V tistem trenutku se počutim kot slon.

Približuje se tretji vzpon. Če sem natančna, se vzpon od štarta sploh še ni končal. Vzpenjamo se več ali manj ves čas. Približuje se torej hrib, ki bo bolj strm od tega s katerim se ubadam ravnokar. Čaka nas tretji osamelec, ki ga bomo obdelali dvakrat. Najprej bomo po gozdnih potkah okrog njegovega vrha zavezali notranjo tekaško pentljico, potem pa ga bomo obkrožili še malo niže. Zdaj sem že bolj v svojem elementu. Asfalt in utrjene makadamske poti so zamenjale prave gozdne potke. Zdaj tudi jaz poskakujem v smelem tekaškem koraku.

Zadnjič sem rekla, da tečem k «sebi«. Kje sem torej zdaj »jaz« v tem nemškem gozdu? Se bom srečala na brutalnem vzponu ali na norem spustu? Mogoče se srečam v krošnji s soncem obsijanega drevesa, kupih jesenskega listja, ki so prekrili gozdne poti ali kar v ovci, ki se pase ob cesti? Mogoče se zagledam v pogledu tekača, ki mi teče nasproti ali nasmehu navijača ob progi? Vse to se med tekom združi v mavrico odsevov. Vse to so ogledala v katerih se lahko zagledam. Tako se vidim zdaj lepo, potem grdo, najprej hitro, takoj za tem počasno, močno, pa šibko, veselo, pa žalostno, optimistično, nato črnogledo in tako v nedogled. In vse to sem jaz.  

Za mano je 35km in najvišja točka proge je oddelana. Iz pripovedovanja se spomnim, da me čaka še en manjši vzpon, potem pa samo še navzdol proti cilju. Zdaj se je tisto sramežljivo sonce od zjutraj pokazalo v vsem svojem sijaju. Kaj mi je bilo, da sem si oblekla črno majico? Resno razmišljam, da bi jo slekla in tekla samo v modrčku. Zalotim se, da se pritožujem nad vročino. Pa hitro ustavim notranji samogovor. Po letu in pol je to prva tekma, ko ne dežuje, kot da se je utrgal oblak. Kaj je torej za jamrat? »Nastavi se sončnim žarkom in uživaj!« Ustavim se na vsaki okrepčevalnici, pijem kot žolna in napolnim bidon za sabo.

In že sem na zadnjem 10km dolgem spustu. Tista energija, ki je nisem in nisem mogla začutiti na vzponih, se je zdaj končno pojavila. Zdaj sem spet sveža in poskočna. Spet lahko prehitevam. Zdaj spet lahko občudujem lepote narave okrog sebe. Tam doli v dolini je Schwabisch Alb. Doli, dolina in vse kar se začne na dol, so danes tolažilne besede.

In kar na enkrat sem v Albu. Prečudovito mestece. Slabih nekaj višinskih metrov pod mano je katedrala, kjer smo danes zjutraj štartali in kjer je naš cilj. V cilj bi zdaj lahko pljunila. Pogled na uro pa pove, da bo treba oddelati še dobrih 5km. Čeprav je cilj zdaj skoraj na »dohvat ruke«, me bo pot vodila okolo naokolo, vsaj še dobre pol ure.

In sem grizla tistih 5km in odštevala metre. Vse do odrešilnega cilja. Nikoli več, sva si bili edini z Almo, ko sva čakali, da v cilj pritečejo še naši fantje. 5 ur in 20 minut sem potrebovala za brutalnih 50km. Verjetno so se vsi tisti višinci zdeli tako kruti zato, ker sem jih odtekla relativno hitro.

Zadnji tek Europa Cup der Ultramarathons 2015 je oddelan. Zdaj čakam objavo skupnih rezultatov. Hvala DMP, da sem ta tek lahko doživela z vami. Prave tekaške legende ste. Uživam v vaših tekaških zgodbah in nasvetih, ki jih tako nesebično delite. Nekatere od njih sicer vzamem z malo rezerve. Mogoče pa bodo leta pokazala, da sem se motila. Na tisoče kilometrov, ki ste jih pretekli vas je prekalilo v modrece in staroste ultrateka. Prav zato razumete, da se moramo tudi mlajši učiti na svojih napakah.

Valamar trail 2015 (53km/1550vm)

 

Po Logarski in neskončnih asfaltnih kilometrih se mi je kar smejalo. Naslednja tekma je namreč po dolgem času spet trail, kar pomeni, da se treningi vrnejo na samotne gozdne potke, ki jih obožujem. Tudi tekme v Rabcu sem se noro veselila, saj so me greli lepi spomini od lani. Tekma sama in razgledi s trase so izredni. Ostal je spomin na kristalno čisto morje, ki je obsijano z jesenskim soncem v neštetih zalivčkih z belimi kamenčki, dobilo prekrasno turkizno barvo. Zame ni lepšega kot morje zgodaj jeseni. Mir, ki se ob njem naseli po odhodu množic turistov, je preprosto nalezljiv in kar čutim lahko, kako se naseli tudi v tako nemirno dušo, kot je moja.

Veselje pred odhodom se mi  je najprej skoraj pokvarilo ob pogledu na vremensko napoved. Obetal se je namreč deževen vikend. Teka v premočenih supergah sem zadnje čase itak navajena, saj v zadnjem letu nisem bila na tekmi, kjer nas ne bi pralo. Žal pa mi je bilo ob misli na deževni vikend ob morju. Po tekmi namreč ni lepšega kot analiza ob kavici na sončku, da ne govorim o možnosti ležanja na plaži in skoraj pregrešni misli na skok v morje.

Poleg tega mi je veselje pred tekmo skoraj pokvaril pogled na štartno listo, ko sem že po končanem roku prijav tam zagledala nova imena. Da medalje letos ne bo, sem se tako morala sprijaznit že doma. Čeprav tekmujem zase in sama s sabo, pa moram priznati, da tudi na lesk medalj nisem imuna. Saj sem samo človek.

Ampak optimistka kakršna sem, sem slabo voljo hitro odgnala. Koliko je še lepih stvari, ki se jih je vredno veselit. Komaj sem čakala, da spet srečam tekaške kolege, ki jih že celo večnost nisem videla. Pa prav po otroško sem bila vesela, da gre tokrat z nama še Nataša, ki bo pretekla svoj prvi trail.

Pot do Rabca ni bila niti približno tako magična kot lani. Lani sva na pot krenila bolj zgodaj. Bil je lep sončen dan in ko sva se vozila po sicer daljši, a veliko lepši obalni cesti iz Opatije, sem skoraj umirala od prelepih pogledov v blagi popoldanski svetlobi. Letos nas je po poti spremljal oblačen in siv dan. To pa seveda ni moglo pokvarit fajn vzdušja v dobri družbi.

Po prevzemu številk je Andreja mikalo, da bi posedeli ob kakšni pijački. Mislim, da bi se mu Nataša z veseljem pridružila. Jaz pa sem bila »partibrejker«. Utrujena od napetega tedna sem si želela samo še v posteljo. In tako smo šli zgodaj spat. Andrej in Nataša s preveč energije, jaz pa z občutkom krivde. Andrej, zdaj veš, da je včasih treba pač malo bolj vztrajat! Kako mi je bilo žal šele zjutraj, ko sem izvedela, da je bilo tam okoli kar nekaj dobre družbe, da pa nas preveč vljudni Drejka team ni hotel buditi s trkanjem po avtodomu, čeprav so ju močno srbeli prsti. Punci, naslednjič se ne nazaj držat. Žur zamujen, ne vrne se noben!

Proti jutru je začelo deževati. Dež je udarjal ob streho avtodoma. Najprej narahlo in potem vedno močneje. Kmalu je lilo kot iz škafa. Obračala sem se v postelji in razmišljala, ali bi sploh šla na štart. Spomini na mraz iz Istra 100 milja so še vedno živi. Pridružijo se jim tisti sveži iz Logarske, ko se je po cesti zlival potok, jaz pa sem se borila s ponorelo vodo. Razmišljam o tem, kako bo na namočeni progi. Mastna istrska zemlja, gladke skale in dež so zmagovalna kombinacija za drsnico. Vstanem rahlo tečna. Moj večni optimizem je očitno ostal doma. Zajtrk zamorim z izjavami o odstopu in tečnim samoizpraševanjem kaj naj si oblečem.

Nataša in Andrej, ki štartata kasneje, me pospremita na štart. Zavita v pelerino krmarim med potoki, ki lijejo po cesti proti štartu, v upanju, da superge ostanejo suhe. Kot da je v tem kanček smisla. Če ta hip neha deževati, bo proga tako ali tako namočena in superge bodo mokre v roku petih minut. Deževati pa tako ali tako ne namerava nehat. Lije. In še lije. Na štart čakamo v veži hotela. Tečnoba me kar ne mine. Čeprav vedno neizmerno uživam pred štartom, ko do nezavesti čvekamo s tekaškimi prijatelji, si tokrat več dela dam s tem kaj obleči in kaj vzeti sabo v nahrbtniku. Stojim na štartu in še vedno nisem odločena ali grem na pot v kratkih ali tričetrt hlačah. Kje je šele odločitev o tem kaj bom oblekla zgoraj. Možnosti so neskončne. Kratki rokavi, dolgi rokavi, anorak ali kar vse hkrati? Na srečo je vsaj Andrej bolj odločen. Kratke hlače in kratke rokave, definitivno, saj so napovedane visoke temperature.
Organizator sporoči, da je štart prestavljen za pol ure. To se kasneje izkaže za najboljšo odločitev dneva. Čez pol ure sicer še vedno dežuje, a že kmalu po tem, ko se zaženemo v 53km in 1600vm, dežek preneha. Po kilometru ogrevanja s tekom po mestnih ulicah in rivi, že zagrizemo v strmino proti Labinu. Blatna gozdna potka, drseče skale in leseni mostički so moja realnost naslednjo uro. Zapičim palico, bolj ali manj dvignem nogo, diham in spet diham. Pulz je sicer na višku, a kar rinem in rinem. Čutim moč v nogah. Letos imam kondicijo kot konj.

Spust z Labina me malo skrbi, saj je zelo drselo že lani, ko je bilo vreme lepo in proga suha. Previdno po stopnicah dol pa čez ovinke. »A so palice od koristi ali se mi samo zatikajo?« Kako eni letijo dol! Jaz nimam poguma za kaj tako vratolomnega. In že lovim ravnotežje. »Fak! A bo tole zneslo?!« Telo nese v eno smer, noga drsi po gladki skali, koleno gre po svoje. »Auva!« Vidim vse zvezde. »Samo ne se ustavit. Idemo dalje. Boli, ja boli. Zlomljeno zgleda ni nič, torej teči. Bo boljše, kot da se ustaviš!«

Pa spet gor čez travnik za gručo tekačev. Zakaj se ustavljajo? Le zakaj? Ker iščejo zastavice. Ki jih seveda ni. »Baba, zdaj se pa takole zmeniva, a boš z glavo na progi, ali bova spet lutali sem in tja,« se pogovarjam sama s sabo. »Zastavice, zastavice. Kje ste zastavice?« to bo moja mantra naslednjih osem ur. Ni sanjarjenja, ni brezglavega teka za drugimi tekači. Samo leva noga, desna noga, preverimo zastavico in v tem vrstnem redu do cilja.

Naslednji strmi spust po slabi makadamski cesti je eno samo trpljenje. Vezi v nategnjenem kolenu me pečejo. Večino teže prenesem na drugo nogo, ampak vem, da je to bolj slaba taktika, saj je edni gotovi rezultat takega teka, da te uščipne še v drugi nogi. Stiskam zobe. Da bi odnehala, pa ne pomislim. Kakšno hecno telovadbo izvaja moj tekaški um. Zjutraj sploh nisem hotla na progo, potem sem že pred štartom razmišljala o odstopu, zdaj ko imam tehten razlog, da s tekom preneham, pa me je napadla neka trma, ki ne pusti odnehat. Psihologi, prosim za strokovno mnenje.

In že smo spet pri morju. Plaža iz belih kamenčkov po kateri tečemo je prekrasna, a polna smeti. Žalostno, kaj vse s sabo prinese morje. Ampak zdaj ni čas za ta razmišljanja, zdaj se koncentriram na progo. Po skalcah gor, pa po skalcah dol. Malo obmorskega alpinizma in nepretrgana zbranost. Z mislimi sem že pri tisti mlaki, ki smo jo lani komaj obšli. »Ali bo letos treba bresti čeznjo? Verjetno je voda višja, ker je toliko deževalo. Ma kaj bi se zdaj s tem žrla, saj v supergah je itak mokro. Bo pa še malo bolj.«

In že smo pred drugim večjim vzponom na Goro Glušići. Zagrizem v strmino kot parna lokomotiva. Občudujem sama sebe. V hitrem koraku prehitevam tekača za tekačem. Ura vzpona hitro mine in že sem na drugi okrepčevalnici. V trenutku, ko prislonim palice ob ograjo se vprašam, če je to pametna ideja, da jih ne bom slučajno pozabila. Pijem, jem in že tečem. »Fak! Fak! Fak!« Ja. Ni treba povedat kaj se je zgodilo. Sem že napovedala. Tečem nazaj, pograbim palice in spet sem v špuri. Verjetno se je to zgodilo samo zato, da bom naslednjo uro zabila ob mojem stalnem in nerešljivem vprašanju. Ali je res, da z mislimi ustvarjamo svojo prihodnost? Sem palice pozabila zato, ker sem pomislila, da jih bom pozabila, ali je bilo že vnaprej določeno, da jih pozabim in me je stvarstvo z mislijo na to celo opozorilo, pa sem ga ignorirala. In tako naprej in nazaj o palicah, kot simbolu vsega kar se nam dogaja v življenju, mislih in usodi.

A sem tisto o zvoku hoje že kdaj povedala? Vsem je jasno, kako se sliši ko hodi konj. A ne? Jaz tega zvoka ne znam napisat, ga pa vsi znate naredit. Kako pa se sliši, ko hodi človek? Veste? »Čik, čik, čik.«  Jasno. No in sem šla »čik, čik, čik« po travnato kamnitih planinskih potkah. Spet paradoks. Travnato kamnite. Ampak so res točno take. Kamni raznih velikosti in oblik so naključno nametani in skriti v relativno visoki travi. In to tako, da ti sploh ne veš, da so tam, dokler v tekaškem drncu ne skočiš na kakega od njih, ki se potem tako hinavsko zavali pod tvojo nogo, da ni čisto jasno, v katero smer boš v naslednjem trenutku poletel. Če imaš še manj sreče, pa na polno brcneš v kakšnega izmed njih. In vidiš zvezdnato nebo sredi belega dne.

Ja. Ko smo ravno pri belem dnevu. Prav v trenutku, ko sem iz senčnih gozdnih potk pritekla na gole neskončne travnike in kasneje makadamske ceste, je tisto poscano jutro zamenjal prelep sončen dan. Kot da bi ga narisal. Samo jaz bi ga zdaj zbrisala, saj je v hipu postalo prevroče. Ker je bila ura prav blizu tiste, ko bosta Andrej in Nataša že v cilju, sem si vseeno zaželela, da ta sonček kar traja. Jaz moram tako ali tako borbat, naj vsaj tisti, ki nas bodo čakali v cilju, uživajo ob kavici na sončku. Poleg tega sem se v mislih zahvaljevala Andreju, saj sem le zaradi njega oblečena poletno. Če bi na štartu poslušala svoj panični notranji glas, bi se zdaj cvrla v dolgih hlačah in anoraku. Panoramski pogled po hribu navzdol, prek obale, čez morje, vse tja do s soncem obsijanega Cresa me je pustil odprtih ust.  

 

Sredi vse te lepote iz grma skoči Andreja. Sicer navijačica konkurenčnega teama, pa na progi vedno voljna pomagati tudi vsem drugim. Njena energija me je še bolj dvignila in od Bartićev do Labina sem dobesedno padla. Nekaj je k temu občutju verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da gre proga na tem odseku večinoma navzdol.

Za trenutek me je iz deliričnega razpoloženja vrglo le srečanje s tremi mešančki pasme čistokrvni uličar, ki so stražili dvorišče hiše mimo katere smo tekli. Najmanjši izmed njih je stal sredi proge, renčal in se šopiril proti meni. »Če niso pojedli tekačev pred mano, menda tudi mene ne bodo,« sem pomislila, tekla mimo in preživela. Sem pa kasneje v cilju izvedela, da vsi niso imeli te sreče, en od tekačev si je namreč pritekel medaljo s pasjim ugrizom.
Tečem po lepem travniku, sonček sije, ptički pojejo. Ptičke sem si sicer izmislila, da izpade bolj poetično, ker ne znam drugače povedat, da je bilo res lepo. Počutila sem se fenomenalno. Za mano dobrih 45 km, do cilja slabih 8 km. Počutje enkratno. »Saj res. Še koleno me ne boli več. Tekaška idila,« meditiram. In že letim z glavo naprej v en grm. Refleksno se ujamem na roko in vidim, kako mi okrog obrne mezinec na roki. »Pa dobro! Kaj je z mano danes? A se bom ubila?«  Vstanem. Prst me močno boli. »Verjetno je zlomljen. Itak. Tako je bilo videt, da kaj drugega sploh ni možno. Kaj zdaj? Naslednja okrepčevalnica je čez kakšen kilometer. Tam tako ali tako ni ceste, da bi me odpeljali, če odstopim. Torej bo najboljše, da do cilja kar tečem, za gips bo že še čas.« In kontemplativno migam z mezincem. Najprej malo, potem še malo in evo, saj se upogiba. Mogoče pa le ni tako hudo.

Še zadnji vzpon, za katerega letos vem, da je končen. Ja, saj je bil tudi lani. Seveda. Ampak zdel se mi je neskončen. Kar prekmalu sem na vrhu, energije imam namreč še za izvoz. Na zadnjem spustu pred seboj zagledam tekmico. Ne morem verjet. »De ja vu.« Lani sem prav tukaj dohitela drugouvrščeno in jo v vratolomnem spustu krepko pustila za seboj. Se bo zgodba ponovila? Punci se počasi približujem. Zdi se mi, da sem močnejša, a nikoli ne veš. Če bi bil pred nama še kakšen vzpon, sem skoraj gotova, da bi jo lahko prehitela. Spusti pa niso ravno moj adut. Ko me začuti za sabo, pospeši, a kaj hitro ji zmanjka moči. Jaz pa spet kot ponorela. Kasneje sem na tracku poti videla, da sem tekla tempo 4:30. Kaj takega mi niti pod razno ne uspe niti na kakšnem od poredkih treningov intervalov. Zdaj pa je za mano 53 km, jaz pa kot da sem na šprintu na kratke proge.

Ko sem nasmejana in z rokami visoko v zrak prečkala ciljno črto, sem vedela, da sem na četrta. Ampak sama zase sem zmagala. Ko mi je Andrej pokazal še uro, so me polile solze sreče. Pod sedem ur, skoraj pol ure boljše kot lani. Pa že lani sem tekla kot nora. Ne morem verjet.

Dan se je lepo zaokrožil z Matejevim tretjim mestom. Tako Energe team tudi tokrat na stopničkah.

 

Seštevek bojnih ran po tekmi je kar obsežen. Nategnjene kolenske vezi, zvit mezinec na roki in kot bonus še trije črni nohti. Da me to ustavi? Ni šans. Takoj v ponedeljek sem se prijavila na naslednjo tekmo.

Rane se celijo, bolečine pa so samo spomin na še en prekrasen vikend. Ki se ga bom še posebej spominjala po tem, da je okužbi s »trail virusom« podlegla še Nataša. Po tekmi je bila polna navdušenja. Med tekmo pa bojda niti za trenutek ni razmišljala, kaj ji je tega treba, ampak samo to, da bo v prihodnje treba več trenirat po hribih.

Čeprav v nedeljo vreme ni presenetilo z lepim sončnim dnem, je bilo čudovito posedeti ob kavi v dobri tekaški druščini. Tudi deževalo ni, zato sva z Natašo na plaži opravili trening počitka. Andrej pa je s kolesom še enkrat obdelal sosednje hribčke in kot pravi triatlonec oddelal še plavalni trening. Jaz tokrat v morje nisem skočila. Mi je pa zdaj iskreno žal.