Palmanova 2016 (21km)

In smo šli. V Palmanovo. Ne znam do tolk štet kerkič. Da bom šla v Palmanovo tudi naslednje leto, je že zdaj jasno. Zakaj in kaj me tja vleče, si tisti, ki ste to že pozabili, lahko preberete na Palmanova 2014. Ampak vseeno je treba še enkrat povedat. Palmanova ni samo en super tek. Je še prijetno druženje. In priložnost za uživanje v nakupovanju. Vse našteto je v naglici vsakdanjega življenja včasih bolj obveznost, kot prijetno opravilo, zato še še toliko bolj sladko, kadar lahko to počneš v miru. 

Letos je bil prvi del tekme, to je »Trail du Šoping«, skoraj pod vprašajem, saj je imela naša tamala v soboto tekmo na Ptuju. Ampak ultra turbo Energe team je oddelal tekmo in že smo šibali z vzhoda naše deželice proti zahodu. Čez mejo smo bili še pravi čas, da smo ujeli sladki dve urici po trgovinah. Suunto nam je nameril 2h, mal km in 0vm. Utrujeni pa, kot se spodobi.

Tekmovalna ekipa se je letos malo skrčila. Mojca je pred tremi tedni odtekla svoj prvi maraton in je uživala v tekaškem brezdelju. Andreja je položila viroza. Tomaž pa nam ni zaupal, zakaj se ne bo potil z nami. So pa vsi prestopili med navijače. Če prištejem še Polono in njeno navijaško druščino, smo imeli letos veliko več navijačev, kot tekačev. Se sploh ne pritožujem.

Pred štartom smo se malo iskali in veliko klicali. V Palmanovi je »Orientacijski tek« obvezni neuradni del ogrevanja pred štartom. Trije vhodi in venček simetričnih uličic, ki objemajo osrednji trg, so garancija za nesporazume kje kdo koga čaka in kam naj kdo pride. Tako se vsako leto znova lovimo in iščemo po labirintih ulic znotraj obzidja. Hvala bogu, da je trg prav v osrčju te zmede in da se tam vse začne in konča. Tam smo se konec koncev tudi letos spet našli tudi mi. Nataša, Uroš in Katja, z nasmehom na štartu.

Po vseh letošnjih pretečenih kilometrih nisem imela pojma, kaj naj pričakujem, preden se preizkusim v »Trail du Najkrajšiletošnjitek«. Vedela sem samo, da bom v cilju prej kot v dveh urah. Že misel na to, mi je po vseh ultra tekmah, pričarala nasmeh na usta. Manj kot dve uri in muke bo konec. To je tisti pravi čar polmaratona za nas ultraše. Vseeno pa tekme nisem mogla vzet za hec. Kaj pa vem, kateri hudič me obsede na štartu, da potem na tekmi vedno tečem na žive in mrtve.

Vseh 21 kilometrov teka sem uživala. In ko je Suunto na cilju pokazal 21 km in 1:44, sem skakala od sreče. Ta rezultat je za večino profi tekaških amaterjev verjetno smešen. Zame pa nekaj neverjetnega. Ko sem pred desetimi leti vstala s kavča in se vpisala med tekače, v tempu pod 5 min/km nisem pretekla niti 100 metrov. Zdaj pa je za mano celih 21 kilometrov pri takšni povprečni hitrosti. In to pretečenih z nasmehom.

 

 

Čeprav so po teku uličice Palmanove še vedno enako podobne druga drugi, je njihova geometrija zanimivo bolj prijazna. Do Laboratoria, kjer strežejo najboljše minjončke na svetu, vsi najdemo pot brez izgubljanja. Nataša letos spet časti. Tudi ona je konkretno popravila svoj najboljši polmaratonski čas.

Na poti domov prijetno utrujena kujem načrte za naslednje leto. Ko bom v Palmanovo prišla res pripravljena. Ker bom prej delala po programu. Intervale. Pa vse kar paše zraven enega res hard treninga. Mogoče si bom najela celo trenerja.

Japajade! Kdo bo zapravljal čas z intervali, stadioni in fitnesi, če pa okoliški hribčki in vrhovi kličejo nase. Pozimi me vabijo odeti v snežno odejo, spomladi s prebujajočim življenjem, poleti v svoj hlad in jeseni na preproge odpadlega listja. Tek je način življenja.