Valamar trail 2015 (53km/1550vm)

 

Po Logarski in neskončnih asfaltnih kilometrih se mi je kar smejalo. Naslednja tekma je namreč po dolgem času spet trail, kar pomeni, da se treningi vrnejo na samotne gozdne potke, ki jih obožujem. Tudi tekme v Rabcu sem se noro veselila, saj so me greli lepi spomini od lani. Tekma sama in razgledi s trase so izredni. Ostal je spomin na kristalno čisto morje, ki je obsijano z jesenskim soncem v neštetih zalivčkih z belimi kamenčki, dobilo prekrasno turkizno barvo. Zame ni lepšega kot morje zgodaj jeseni. Mir, ki se ob njem naseli po odhodu množic turistov, je preprosto nalezljiv in kar čutim lahko, kako se naseli tudi v tako nemirno dušo, kot je moja.

Veselje pred odhodom se mi  je najprej skoraj pokvarilo ob pogledu na vremensko napoved. Obetal se je namreč deževen vikend. Teka v premočenih supergah sem zadnje čase itak navajena, saj v zadnjem letu nisem bila na tekmi, kjer nas ne bi pralo. Žal pa mi je bilo ob misli na deževni vikend ob morju. Po tekmi namreč ni lepšega kot analiza ob kavici na sončku, da ne govorim o možnosti ležanja na plaži in skoraj pregrešni misli na skok v morje.

Poleg tega mi je veselje pred tekmo skoraj pokvaril pogled na štartno listo, ko sem že po končanem roku prijav tam zagledala nova imena. Da medalje letos ne bo, sem se tako morala sprijaznit že doma. Čeprav tekmujem zase in sama s sabo, pa moram priznati, da tudi na lesk medalj nisem imuna. Saj sem samo človek.

Ampak optimistka kakršna sem, sem slabo voljo hitro odgnala. Koliko je še lepih stvari, ki se jih je vredno veselit. Komaj sem čakala, da spet srečam tekaške kolege, ki jih že celo večnost nisem videla. Pa prav po otroško sem bila vesela, da gre tokrat z nama še Nataša, ki bo pretekla svoj prvi trail.

Pot do Rabca ni bila niti približno tako magična kot lani. Lani sva na pot krenila bolj zgodaj. Bil je lep sončen dan in ko sva se vozila po sicer daljši, a veliko lepši obalni cesti iz Opatije, sem skoraj umirala od prelepih pogledov v blagi popoldanski svetlobi. Letos nas je po poti spremljal oblačen in siv dan. To pa seveda ni moglo pokvarit fajn vzdušja v dobri družbi.

Po prevzemu številk je Andreja mikalo, da bi posedeli ob kakšni pijački. Mislim, da bi se mu Nataša z veseljem pridružila. Jaz pa sem bila »partibrejker«. Utrujena od napetega tedna sem si želela samo še v posteljo. In tako smo šli zgodaj spat. Andrej in Nataša s preveč energije, jaz pa z občutkom krivde. Andrej, zdaj veš, da je včasih treba pač malo bolj vztrajat! Kako mi je bilo žal šele zjutraj, ko sem izvedela, da je bilo tam okoli kar nekaj dobre družbe, da pa nas preveč vljudni Drejka team ni hotel buditi s trkanjem po avtodomu, čeprav so ju močno srbeli prsti. Punci, naslednjič se ne nazaj držat. Žur zamujen, ne vrne se noben!

Proti jutru je začelo deževati. Dež je udarjal ob streho avtodoma. Najprej narahlo in potem vedno močneje. Kmalu je lilo kot iz škafa. Obračala sem se v postelji in razmišljala, ali bi sploh šla na štart. Spomini na mraz iz Istra 100 milja so še vedno živi. Pridružijo se jim tisti sveži iz Logarske, ko se je po cesti zlival potok, jaz pa sem se borila s ponorelo vodo. Razmišljam o tem, kako bo na namočeni progi. Mastna istrska zemlja, gladke skale in dež so zmagovalna kombinacija za drsnico. Vstanem rahlo tečna. Moj večni optimizem je očitno ostal doma. Zajtrk zamorim z izjavami o odstopu in tečnim samoizpraševanjem kaj naj si oblečem.

Nataša in Andrej, ki štartata kasneje, me pospremita na štart. Zavita v pelerino krmarim med potoki, ki lijejo po cesti proti štartu, v upanju, da superge ostanejo suhe. Kot da je v tem kanček smisla. Če ta hip neha deževati, bo proga tako ali tako namočena in superge bodo mokre v roku petih minut. Deževati pa tako ali tako ne namerava nehat. Lije. In še lije. Na štart čakamo v veži hotela. Tečnoba me kar ne mine. Čeprav vedno neizmerno uživam pred štartom, ko do nezavesti čvekamo s tekaškimi prijatelji, si tokrat več dela dam s tem kaj obleči in kaj vzeti sabo v nahrbtniku. Stojim na štartu in še vedno nisem odločena ali grem na pot v kratkih ali tričetrt hlačah. Kje je šele odločitev o tem kaj bom oblekla zgoraj. Možnosti so neskončne. Kratki rokavi, dolgi rokavi, anorak ali kar vse hkrati? Na srečo je vsaj Andrej bolj odločen. Kratke hlače in kratke rokave, definitivno, saj so napovedane visoke temperature.
Organizator sporoči, da je štart prestavljen za pol ure. To se kasneje izkaže za najboljšo odločitev dneva. Čez pol ure sicer še vedno dežuje, a že kmalu po tem, ko se zaženemo v 53km in 1600vm, dežek preneha. Po kilometru ogrevanja s tekom po mestnih ulicah in rivi, že zagrizemo v strmino proti Labinu. Blatna gozdna potka, drseče skale in leseni mostički so moja realnost naslednjo uro. Zapičim palico, bolj ali manj dvignem nogo, diham in spet diham. Pulz je sicer na višku, a kar rinem in rinem. Čutim moč v nogah. Letos imam kondicijo kot konj.

Spust z Labina me malo skrbi, saj je zelo drselo že lani, ko je bilo vreme lepo in proga suha. Previdno po stopnicah dol pa čez ovinke. »A so palice od koristi ali se mi samo zatikajo?« Kako eni letijo dol! Jaz nimam poguma za kaj tako vratolomnega. In že lovim ravnotežje. »Fak! A bo tole zneslo?!« Telo nese v eno smer, noga drsi po gladki skali, koleno gre po svoje. »Auva!« Vidim vse zvezde. »Samo ne se ustavit. Idemo dalje. Boli, ja boli. Zlomljeno zgleda ni nič, torej teči. Bo boljše, kot da se ustaviš!«

Pa spet gor čez travnik za gručo tekačev. Zakaj se ustavljajo? Le zakaj? Ker iščejo zastavice. Ki jih seveda ni. »Baba, zdaj se pa takole zmeniva, a boš z glavo na progi, ali bova spet lutali sem in tja,« se pogovarjam sama s sabo. »Zastavice, zastavice. Kje ste zastavice?« to bo moja mantra naslednjih osem ur. Ni sanjarjenja, ni brezglavega teka za drugimi tekači. Samo leva noga, desna noga, preverimo zastavico in v tem vrstnem redu do cilja.

Naslednji strmi spust po slabi makadamski cesti je eno samo trpljenje. Vezi v nategnjenem kolenu me pečejo. Večino teže prenesem na drugo nogo, ampak vem, da je to bolj slaba taktika, saj je edni gotovi rezultat takega teka, da te uščipne še v drugi nogi. Stiskam zobe. Da bi odnehala, pa ne pomislim. Kakšno hecno telovadbo izvaja moj tekaški um. Zjutraj sploh nisem hotla na progo, potem sem že pred štartom razmišljala o odstopu, zdaj ko imam tehten razlog, da s tekom preneham, pa me je napadla neka trma, ki ne pusti odnehat. Psihologi, prosim za strokovno mnenje.

In že smo spet pri morju. Plaža iz belih kamenčkov po kateri tečemo je prekrasna, a polna smeti. Žalostno, kaj vse s sabo prinese morje. Ampak zdaj ni čas za ta razmišljanja, zdaj se koncentriram na progo. Po skalcah gor, pa po skalcah dol. Malo obmorskega alpinizma in nepretrgana zbranost. Z mislimi sem že pri tisti mlaki, ki smo jo lani komaj obšli. »Ali bo letos treba bresti čeznjo? Verjetno je voda višja, ker je toliko deževalo. Ma kaj bi se zdaj s tem žrla, saj v supergah je itak mokro. Bo pa še malo bolj.«

In že smo pred drugim večjim vzponom na Goro Glušići. Zagrizem v strmino kot parna lokomotiva. Občudujem sama sebe. V hitrem koraku prehitevam tekača za tekačem. Ura vzpona hitro mine in že sem na drugi okrepčevalnici. V trenutku, ko prislonim palice ob ograjo se vprašam, če je to pametna ideja, da jih ne bom slučajno pozabila. Pijem, jem in že tečem. »Fak! Fak! Fak!« Ja. Ni treba povedat kaj se je zgodilo. Sem že napovedala. Tečem nazaj, pograbim palice in spet sem v špuri. Verjetno se je to zgodilo samo zato, da bom naslednjo uro zabila ob mojem stalnem in nerešljivem vprašanju. Ali je res, da z mislimi ustvarjamo svojo prihodnost? Sem palice pozabila zato, ker sem pomislila, da jih bom pozabila, ali je bilo že vnaprej določeno, da jih pozabim in me je stvarstvo z mislijo na to celo opozorilo, pa sem ga ignorirala. In tako naprej in nazaj o palicah, kot simbolu vsega kar se nam dogaja v življenju, mislih in usodi.

A sem tisto o zvoku hoje že kdaj povedala? Vsem je jasno, kako se sliši ko hodi konj. A ne? Jaz tega zvoka ne znam napisat, ga pa vsi znate naredit. Kako pa se sliši, ko hodi človek? Veste? »Čik, čik, čik.«  Jasno. No in sem šla »čik, čik, čik« po travnato kamnitih planinskih potkah. Spet paradoks. Travnato kamnite. Ampak so res točno take. Kamni raznih velikosti in oblik so naključno nametani in skriti v relativno visoki travi. In to tako, da ti sploh ne veš, da so tam, dokler v tekaškem drncu ne skočiš na kakega od njih, ki se potem tako hinavsko zavali pod tvojo nogo, da ni čisto jasno, v katero smer boš v naslednjem trenutku poletel. Če imaš še manj sreče, pa na polno brcneš v kakšnega izmed njih. In vidiš zvezdnato nebo sredi belega dne.

Ja. Ko smo ravno pri belem dnevu. Prav v trenutku, ko sem iz senčnih gozdnih potk pritekla na gole neskončne travnike in kasneje makadamske ceste, je tisto poscano jutro zamenjal prelep sončen dan. Kot da bi ga narisal. Samo jaz bi ga zdaj zbrisala, saj je v hipu postalo prevroče. Ker je bila ura prav blizu tiste, ko bosta Andrej in Nataša že v cilju, sem si vseeno zaželela, da ta sonček kar traja. Jaz moram tako ali tako borbat, naj vsaj tisti, ki nas bodo čakali v cilju, uživajo ob kavici na sončku. Poleg tega sem se v mislih zahvaljevala Andreju, saj sem le zaradi njega oblečena poletno. Če bi na štartu poslušala svoj panični notranji glas, bi se zdaj cvrla v dolgih hlačah in anoraku. Panoramski pogled po hribu navzdol, prek obale, čez morje, vse tja do s soncem obsijanega Cresa me je pustil odprtih ust.  

 

Sredi vse te lepote iz grma skoči Andreja. Sicer navijačica konkurenčnega teama, pa na progi vedno voljna pomagati tudi vsem drugim. Njena energija me je še bolj dvignila in od Bartićev do Labina sem dobesedno padla. Nekaj je k temu občutju verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da gre proga na tem odseku večinoma navzdol.

Za trenutek me je iz deliričnega razpoloženja vrglo le srečanje s tremi mešančki pasme čistokrvni uličar, ki so stražili dvorišče hiše mimo katere smo tekli. Najmanjši izmed njih je stal sredi proge, renčal in se šopiril proti meni. »Če niso pojedli tekačev pred mano, menda tudi mene ne bodo,« sem pomislila, tekla mimo in preživela. Sem pa kasneje v cilju izvedela, da vsi niso imeli te sreče, en od tekačev si je namreč pritekel medaljo s pasjim ugrizom.
Tečem po lepem travniku, sonček sije, ptički pojejo. Ptičke sem si sicer izmislila, da izpade bolj poetično, ker ne znam drugače povedat, da je bilo res lepo. Počutila sem se fenomenalno. Za mano dobrih 45 km, do cilja slabih 8 km. Počutje enkratno. »Saj res. Še koleno me ne boli več. Tekaška idila,« meditiram. In že letim z glavo naprej v en grm. Refleksno se ujamem na roko in vidim, kako mi okrog obrne mezinec na roki. »Pa dobro! Kaj je z mano danes? A se bom ubila?«  Vstanem. Prst me močno boli. »Verjetno je zlomljen. Itak. Tako je bilo videt, da kaj drugega sploh ni možno. Kaj zdaj? Naslednja okrepčevalnica je čez kakšen kilometer. Tam tako ali tako ni ceste, da bi me odpeljali, če odstopim. Torej bo najboljše, da do cilja kar tečem, za gips bo že še čas.« In kontemplativno migam z mezincem. Najprej malo, potem še malo in evo, saj se upogiba. Mogoče pa le ni tako hudo.

Še zadnji vzpon, za katerega letos vem, da je končen. Ja, saj je bil tudi lani. Seveda. Ampak zdel se mi je neskončen. Kar prekmalu sem na vrhu, energije imam namreč še za izvoz. Na zadnjem spustu pred seboj zagledam tekmico. Ne morem verjet. »De ja vu.« Lani sem prav tukaj dohitela drugouvrščeno in jo v vratolomnem spustu krepko pustila za seboj. Se bo zgodba ponovila? Punci se počasi približujem. Zdi se mi, da sem močnejša, a nikoli ne veš. Če bi bil pred nama še kakšen vzpon, sem skoraj gotova, da bi jo lahko prehitela. Spusti pa niso ravno moj adut. Ko me začuti za sabo, pospeši, a kaj hitro ji zmanjka moči. Jaz pa spet kot ponorela. Kasneje sem na tracku poti videla, da sem tekla tempo 4:30. Kaj takega mi niti pod razno ne uspe niti na kakšnem od poredkih treningov intervalov. Zdaj pa je za mano 53 km, jaz pa kot da sem na šprintu na kratke proge.

Ko sem nasmejana in z rokami visoko v zrak prečkala ciljno črto, sem vedela, da sem na četrta. Ampak sama zase sem zmagala. Ko mi je Andrej pokazal še uro, so me polile solze sreče. Pod sedem ur, skoraj pol ure boljše kot lani. Pa že lani sem tekla kot nora. Ne morem verjet.

Dan se je lepo zaokrožil z Matejevim tretjim mestom. Tako Energe team tudi tokrat na stopničkah.

 

Seštevek bojnih ran po tekmi je kar obsežen. Nategnjene kolenske vezi, zvit mezinec na roki in kot bonus še trije črni nohti. Da me to ustavi? Ni šans. Takoj v ponedeljek sem se prijavila na naslednjo tekmo.

Rane se celijo, bolečine pa so samo spomin na še en prekrasen vikend. Ki se ga bom še posebej spominjala po tem, da je okužbi s »trail virusom« podlegla še Nataša. Po tekmi je bila polna navdušenja. Med tekmo pa bojda niti za trenutek ni razmišljala, kaj ji je tega treba, ampak samo to, da bo v prihodnje treba več trenirat po hribih.

Čeprav v nedeljo vreme ni presenetilo z lepim sončnim dnem, je bilo čudovito posedeti ob kavi v dobri tekaški druščini. Tudi deževalo ni, zato sva z Natašo na plaži opravili trening počitka. Andrej pa je s kolesom še enkrat obdelal sosednje hribčke in kot pravi triatlonec oddelal še plavalni trening. Jaz tokrat v morje nisem skočila. Mi je pa zdaj iskreno žal.