Kolesarski maraton 154km Franja 2015

Pred dobrimi dvanajstimi leti sem si na jesen kupil treking kolo in na hitro sklenil, da se bom resno lotil kolesarstva. Seveda sem si takoj zastavil velike cilje. Naslednje leto grem s kolesom v Rovinj, na veliko Franjo in na Vršič. Na polno sem začel kolesariti. Šentjošt nad Horjulom je skoraj postal moj drugi dom. Tudi v brunarici na Rakitni sem bil domač. Res je tudi, da sem imel takrat popolnoma drugačen življenjski stil. Vsak dan ena do dve škatlici cigaret, raje eno pivo več kot manj, vikendi pa so bili večinoma posvečeni rajanju ob uspešnem zaključku tedna. Med samimi pripravami na Franjo sem šel nekajkrat na rundo s kolegom, ki mi je ves čas razlagal naj delam klance, ker če peče, učinkuje. No, res sem s kilometrino napredoval. Vzponi na Katarino, Toško čelo in ostale okoliške kuclje, so me utrdili in tako je prišel julij in z njim težko pričakovana 154km Franja.

Ljubljana - Bale 200km

Zame je bila to prva organizirana tekma. Popolnoma neizkušen sem v BTC-ju prevzel darilno vrečko s čipom. Da mi ne bi bil v napoto, sem ga pospravil v nahrbtnik, zaradi česar me merilni sistem ni zaznal in sem ostal neuvrščen. Takrat smo štartali vsi naenkrat, kar je povzročilo strašno gnečo na poti skozi center Ljubljane. Kolona se je razdrečila šele na Vrhniškem klancu. Šlo mi je dobro do vrha Kladij, kjer sem na okrepčevalnici ob srebanju juhe hitro prižgal en čik. Na veliko nejevernih pogledov sem enostavno odgovoril: "Kaj me pa tako gledate, sem pač kadilec!" Sledil je še spust v Poljansko dolino, nato še okoli Šmarne do Tacna, potem pa hitro na klobaso in pir. Takrat sem za to potreboval skoraj sedem ur. Zdelo se mi je, da sem bil ultra hiter.

Franja 2004

Pravijo, da se vse vrača, da se zgodovina ponavlja. Po dvanajstih letih sem ponovno na Franji. Tokrat sem se Franje udeležil kot pripravo na zahtevnejši projekt Extrememan, ki me čaka konec julija na Madžarskem. Seveda sem veliko treniral, prevozil okoliške klance, dobil popust za rednega gosta v brunarici na Šentjoštu, opravil jekleno polovičko, Češnje, a me je kljub vsemu skrbelo. Rešpekt, bi lahko rekel. Kot je dejala gospa Franja leta 1982, ko so začeli s to dirko: "Trpeli smo mi in trpeli boste tudi vi."

Tokrat mnogo bolj izkušen sem čip takoj po prevzemu štartnega paketa pritrdil na kolo. Oblečen v bel Energe dres, se nisem ustrašil sonca, ki je začelo pripekati. Razvrstil sem se v ustrezni štartni boks, saj štart po novem poteka v več delih glede na starostno skupino. Ta način zelo pozdravljam, saj zagotavlja manj gneče in večjo varnost na začetku dirke. Od Brezovice naprej smo drveli v strnjeni skupini. Hitrost je neprimerno večja. Nekaj padcev zaradi otokov in zožanj na cestišču. Prava pripravljenost se pokaže na Vrhniškem klancu, saj klanca ne moreš ogoljufati. Hitro do Godoviča in nato dolg spust skoraj vse do Cerknega. Malo pred Cerknim nas redarji usmerjajo na desno stran ceste. Nesreča! Shit! Ko pridrvimo izza ovinka na cesti leži krava! Da, uboga krava. Baje, da je padla na cesto iz sosednjega brega!? Česa vse ne doživiš. Šibamo naprej v Cerkno in hitro na Kladje, kjer tokrat spijem samo juho, cigareto preskočim (itak) in že drvim v hitrem spustu proti Sovodnju in naprej proti Škofji Loki. Medtem srečamo nekaj potolčenih in okrvavljenih kolesarjev. Utrujenost in drobne napake terjajo svoj davek. Kameradi, želim vam hitro okrevanje.

Med vožnjo proti Zbilju grem nekajkrat na čelo kolone. Motivacija na polno, čutim moč v nogah, vlečem kot nor, gledam pulzmeter 100%, prešine me, stari ne se zajebavat, kaj si hočeš dokazat? Saj nisi več dvajset! Zapeljem ob stran in se priključim vlaku. Uf, kako paše, kar samo gre. Hitrost 40+, kolo ob kolesu, koncentracija ves čas na polno, mala napaka in že lahko poka. Pri tabli Ljubljana 15km me skoraj zvije. Shit, kdo bo to zdržal, saj potrebujemo še dobro uro do cilja. Na srečo se mi hitro posveti, da nisem na teku, ampak na kolesu, kjer gre vse bistveno hitreje. Čez slabe pol ure zavijamo na Šmartinsko. Še zadnji finiš, grem na noge, pritiskam, vlečem, v glavi se mi meša od adrenalina in katarze. Noro, to je to. V cilju sem po 4:26 urah. Počutje odlično, glava in kolo cela, skratka super.

Od nekdaj sem speed junkie. Avto, motor, surf, gokart, vse to me navdihuje, ampak leteti 70km/h na tistih tankih gumicah je enkratna adrenalinska nagrada za še tako zagaman vzpon.