torek, 16. junij 2015

Biel 100 2015 (100km/520vm)

Katja Drobež

Pred dvemi leti sem v Biel spremljala Andreja, ki ga je zamikala prva 100tka. Da bi bil izlet v Švico bolj zanimiv, sem takrat odtekla nočni maraton. 100 kilometrov je bila zame takrat nepredstavljiva tekaška razdalja. Recimo teči iz Ljubljane do Kopra celo dolgo noč. Kljub temu pa se še vedno v živo spomnim mravljincev, ki so mi šli po telesu, ko je v cilj pritekel Andrej. Poleg ponosa, da je moj dragi uspešno premagal to tekaško neznanko, je v meni vzplamtela želja, da nekoč pa tudi jaz. Takrat nisem imela pojma, kako bo to sploh mogoče. Pa je. In to pomeni samo to, da človek v resnici nima meja. Razen seveda v glavi.
Vmes se je zgodilo marsikaj. Iz asfalta sem se kar na enkrat preselila na trail proge. Vmes pretekla dve 110ki z lepim številom višincev, pa še kaj. Ampak želja preteči Biel je ostala. Tako sem letos Bielsko 100ko vpletla v projekt Europacup der ultramarathons.

Že v začetku leta, ko sva delala tekaške plane, sem vedela, da bom v Biel morala sama. Prav ta vikend je namreč Andrej v sklopu priprav na Extrememan želel oddelati Franjo. Pomislekov je bilo kljub temu malo. Kar takoj sem se odločila, da se na poti v Biel pridružim DMPjevcem iz Celja. Že takrat sem se veselila, da bom v živo spoznala celjske ultra tekaške legende. Najstarejši med njimi, ki se je rodil daljnega leta 1938 je Biel pretekel 25krat. Naslednji po stažu rojen leta 1941 se je na progi v Bielu letos boril 20tič.

Pred odhodom sem bila sicer kar malo potrta. Navajena sem, da na tekme hodiva skupaj z Andrejem. Kako sem si želela, da bi me spremljal na kolesu. Lani v Logarski se je to tako dobro obneslo. Jaz sem samo tekla, za vse ostalo je skrbel moj dragi. Tokrat pa bom sama samcata zastopala Energe team. In to ne samo na progi, ampak grem sama še na pot. Hvala bogu, da me je pred odhodom poklicala Silvija in z mano podelila svoje izkušnje, saj mi je bilo takoj lažje pri srcu.

V Biel nas je potovalo sedemnajst. Bojda je bila to najštevilčnejša posadka v vseh letih. Ja, ultre postajajo hit. Že na prvi postojanki v Sežani smo se še pa še nasmejali. Koliko je bilo to enih življenjskih in tekaških modrosti, pa vse servirane skozi šale. Bolj star, bolj nor, je en pregovor. In drži kot pribit. Da ne pozabim pojasnit, da je to, če nekoga označiš za norega, ena največjih pohval na ultra sceni. In tile DMPjevci so še kako nori v najbolj pozitivnem smislu. Športniki z dušo.
Prvo presenečenje je sledilo zjutraj, ko so DMPjevci na počivališču iz kombijev potegnili zajtrk. Pohano meso, pečena rebrca, domač sirček in refošk. Refošku sem se sicer odpovedala in izvedela, da se mi zato lahko zgodi pomanjkanje železa na progi in zaradi tega kakšne resne tekaške težave. Tokrat se nisem dala prepričat tekočemu dopingu, pomalicala pa sem s strašnim apetitom.


V Bielu smo se nastanili v zaklonišču, ki ga kot prenočišče ponuja organizator. Priznam, da me je pred odhodom preganjalo, kako neki bo to izgledalo. Zato sem se pripravila in s seboj vzela svojo posteljnino in čepke za ušesa. Izkazalo se je, da so skupna ležišča prav prijetno urejena. Vse je bilo zelo čisto, postelje udobne, skupno kopalnico pa smo si razdelili tako, da smo se skupaj tuširale najprej punce, potem pa še fantje. Ne samo, da niso hodili nič kukat, ampak so bili še zelo potrpežljivi z nami. Saj si lahko zamislite, da traja kar nekaj časa, da izpod tuša pridejo štiri babnice. Čepki za ušesa pa so prišli še kako prav, ko smo potonili v spanec in se je začela nočna godba smrčalnega orkestra.

Prijavne formalnosti, nekaj kavic, veliko počitka in že je bil tu petkov večer ter z njim štart. Tokrat nisem čutila posebne nervoze. Skoraj pol proge sem že poznala, dolžina ni več zbujala groze, vreme je bilo napovedano precej stabilno, okrog mene pa kup izkušenih ultrašev, ki so nesebično priskočili na pomoč s svojimi izkušnjami. V zraku nobene kolektivne nervoze. Samo veselje in pričakovanje. Sama sem imela skrito željico, da tečem pod 11 ur, a če se ne bi izpolnila, zadovoljstvo ne bi bilo nič manjše.

Pok pištole je prišel kar na enkrat in že sem bila na progi. Ura je bila deset zvečer in 1000 ultrašev nas je steklo v temno noč. Prvih 40km je res minilo kot bi mignil. Edino težavo sem imela z vročino, saj sem se preveč oblekla. Kljub temu sem v cilj maratona prišla sveža in polna energije. Vasice so bile polne navijačev. Zdelo se je, kot da so vsi prebivalci ob progi. Nekateri so si naredili prave male zabave. Najbolj so mi bili všeč otročki, ki so napol spali in napol navijali kar na ležalnikih in zaviti v deke. Obujala sem spomine na dogodke ob progi izpred dveh let in kilometri so kar leteli. Edino krizico sem doživela v vasici Lyss, kjer so se nam tekačem pridružili spremljevalci na kolesih. Mojega namreč ni bilo, ker je ostal v Ljubljani.
Po 42tem pa kot da me je potegnilo v en vakum. Pred mano je bila neznana in dolga pot. Prvič se mi je vzpon vlekel kot jara kača. Ne vem, ali so bile od tu naprej vasi posejane bolj redko kot prej, vsekakor pa je proga iz pretežno osvetljene ceste zavila v precej temne gozdičke. Čas je bil, da prižgem naglavno lučko. Vonjave piknikov so izginile, navijači so se odpravili spat. Družbo so nam od tu dalje delali le še kravji zvonci iz teme in vonj sveže pognojenih njiv. Zdaj že v globoki tekaški meditaciji sem sledila koloni lučk, ki se je vila po temi pred mano in tako le slutila progo, ki me čaka.

Nimam pojma, kdaj sem pretekla km 50 in s tem polovičko. Mislim, da ni bila označena, lahko pa da sem oznako spregledala. Mimo mene je šla v temni noči in brez vsakega pompa. Začutim, da nisem več v pravem počutju. V topli noči sem se precej spotila. Pila sem sicer veliko, vendar so imeli na okrepčevalnicah samo sladko pijačo, ni pa bilo soli. Ko skočim na stran, začutim, da me peče v mehurju. Sranje! Kot kaže sem rahlo dehidrirala. Naprej stečem v strahu, kaj pomeni ta nova težava, a me boli še vse kaj drugega in na nadležno pekočino kar pozabim.

Katja Drobež

S kančkom spoštovanja sem pričakovala nasipe ob reki Emm na katere so vsi opozarjali. Teren naj bi bil tam tekaško precej zahteven. Po pripovedih sem pričakovala potko polno korenin. Pa se te kar niso in niso pojavile. »Ampak to mora biti to. To je nasip. Kje so torej te opevane korenine? Tu je le zoprna trava in kamenje,« razmišljam. A misli še ne razvijem do konca, ko že letim po zraku. In pristanem na trdih tleh. Tekač za mano mi je z močno naglavno lučko svetil od zadaj, tako sem sama sebi naredila senco in spregledala ogromno korenino. Dva tekača sta mi takoj priskočila na pomoč, pa sem jima rekla naj kar tečeta, da sem uredu. In se že v naslednjem trenutku s hvaležnostjo zavedela, da je za mano še kolona tekačev, če bom res potrebovala pomoč, kajti ta uredu mi je z jezika zletel bolj iz sramu, ker sem pogrnila, kot zato, ker bi se res dobro počutila. V počasnem posnetku sem se pobrala in pretipala kosti. Malo je bilo krvi in hud udarec, a počasi sem na trmo spet ujela tekaški ritem.

In takrat se je začelo prebujati jutro. Ko se začne daniti, mi je na nočnih preizkušnjah najtežje. Takrat se me poloti utrujenost. Motivacijo mi je zbijalo tudi dejstvo, da sem zdaj videla kako se proga in kolona tekačev vijeta daleč pred mano v neskončnih kilometrih. Čakala sem tudi zadnji večji vzpon pri Biebrnu in se na vsaki vzpetinici spraševala, ali je to že bilo to. Ne. Ni bilo. Vzpon je bil prav tako spoštovanja vreden, kot je bil videti na profilu proge, ki sem ga študirala pred tekom. In ni prizanašal nogam, ki so tlačile 78km. Zato pa je bil prijetnejši spust, ki mu je sledil.

In na oni strani doline večje mesto, ki izgleda kot Biel. Ampak žal. To še ni to. Do Biela je še 21km. Polmaraton. Vizualiziram tistega iz Palmanove, ki je še edina 21ka, ki jo tečem zadnja leta. Utrujeno telo se tej misli upre. Predaleč! Razdaljo bo treba še malo razdelit. Kilometer ali dva do prve okrepčevalnice je edina dimenzija, ki jo v tem trenutku prenese moja glava. Borbajmo do tja, potem bom razmišljala naprej. Mislim na moje nove tekaške prijateljice, ki so na progi. Silvijo, ki si je za cilj zastavila teči pod 10 ur, na Špelo, ki si želi narediti kvalifikacijo za Spartatlon in Almo, ki teče svojo prvo 100tko. Pošiljam jim pozitivne želje. Naj jim uspe!

Pot nas zdaj vodi ob reki Aare rahlo gor proti Bielu. Kilometrske oznake so na progi na vsakih 5km. Ravnina se vleče in vleče. Kako neskončno dolgih je lahko 5km. Ti zadnji kilometri so res enolični. Gledam v daljavo, ali se že vidi nova tabla. Evo jo! Ne. Samo tekač v beli majici. In tako tečemo te dolge kilometre zdaj po makedamski poti, zdaj po asfaltirani cesti ob reki. Vsak pogled naprej v kilometre, ki so še pred mano je boleč. Čakam, da se bo zgodil kakšen energetski čudež, kot se mi je na zadnjih kilometrih dvakrat zgodil v Istri, pa ga ni od nikoder.
Ozračje se po rahlem rosenju, ki nas je spremljalo ob prebujanju jutra, počasi segreva. Reka lenobno teče mimo nas in vabi v svoj hlad. V trenutku šibkosti sklenem, da je to moj zadnji tek. Odločim se, da se bom zdaj lotila plavanja.

Pred mano je še 5km in počasi se bližam mestu. Navijači se počasi gostijo. Mislim lahko samo še na mrzlo pivo, ki me čaka v cilju. Samo še ta misel moje utrujeno telo žene naprej. Samo še en kilometer! Ne morem verjet. Tu sem! Tečem skozi šotor pred ciljno areno. Tam so moji novi prijatelji. Vpijejo, navijajo. Vse je kot v počasnem posnetku čeprav tečem, kot da sem ravnokar začela. Ko prečkam ciljno črto ura pokaže 10:54. Skočim visoko v zrak. Očke so solzne. Tukaj sem. Na tem mestu, kjer sem se pred dvemi leti sprejela drzno odločitev, da bom postala ultramaratonka. Ne morem verjet! Malo manjka, da se ne vržem v objem prostovoljke, ki mi okrog vratu obeša medaljo. Pravzaprav se zadržim iz čiste vljudnosti, saj po enajstih urah teka še sama sebe ne bi objemala.


V roke dobim Getorade. »Nein, Ich mochte ein Bier,« rečem. »Kein Bier,« se mi smeje prostovoljec. Kako je to mogoče, da so pivo v cilju nehali deliti prav leta 2015?! In že se objemam s prijatelji, ki so ciljno črto prečkali pred mano in našim zlatim šoferjem Lojzetom, ki nas je prav vse po vrsti pričakal v cilju. Skupaj počakamo še ostale, ki so še na progi in podelitev. DMPjevci so tudi letos pobrali kar nekaj medalj po kategorijah.
Popoldne mine ob intenzivnih čustvih, izmenjavi zgodb s proge in bolj malo počitka. Vsi smo srečno v cilju. Smeha spet ne manjka. Zdaj se med DMPjevci počutim že čisto domače. Prestala sem ognjeni krst in pritekla do cilja. Zdaj sem njihova.  

Na poti domov je smeha še več. Ko na postajališčih lezemo iz kombija smo kot društvo paraplegikov. Ob pogledu na majčke z napisom finisher, medalje, ki krasijo nekatere vratove in šepanje na razno razne načine, bi naključni mimoidoči lahko pomislil, da prihajamo iz paraolimpijskih iger.

Hvala DMP, ker sem lahko šla z vami. V vaši družbi sem se počutila odlično. Zdaj, ko vas vse poznam, se še bolj veselim ultramaratona Celje Logarska, kjer se bomo spet družili v septembru. Druga tekma Eurocup je pod streho.

2 komentarja:

  1. bravo bejbi! nabila si me za celo uro:-)

    OdgovoriIzbriši
  2. a te je res??? ne morem verjeti :))) caricaaaaa

    OdgovoriIzbriši