Half Iron Logarske doline 2015 - navijaško

 

Za mano je naporen vikend. Tokrat so bili napori za spremembo navijaški. Začelo se je že v četrtek ponoči, ko je Energe Matej štartal na Koroški izziv – 24K, nadaljevalo v soboto, ko sem v živo navijala za Energe Andreja na Half Iron Logarske doline in zaključilo v nedeljo, ko je Cortina Dobbiaco Run oddelala Nataša. Oddahnem se lahko šele zdaj, ko so vsi v cilju in ko so vsi cilji doseženi. Pravzaprav preseženi.

 

Navijaška je težka! Tri dni sem intenzivno pisala navijaška sporočila po SMSu, na TFju in škilila na FB. Dela za tri, jaz pa sama. Da ne govorim kakšna odgovornost je navijanje v živo. Kako navijaško pokriti tekmo z 1,9km plavanja, 90km kolesarjenja, 21km teka, enim menjalnim prostorom v Celju in drugim v Logarski dolini je cel logistični izziv. Ampak z dobrim načrtom in ljubeznijo je vse mogoče.

Če sem do zdaj mislila, da so priprave opreme za ultro ena zapletena zadeva, moram zdaj povedat, da je proti pripravi za triatlon, to otročje lahko. Kok je to ene opreme! Pa ne samo to. Vsa ta oprema za plavanje, kolesarjenje in tek mora biti še v pravi potovalki, da jo dostavijo na pravo mesto za menjavo. Potem je tu še sreča, da na kolesu ne odpove kaj tehničnega. Pred tekmo se mi je zazdelo, da je fizična pripravljenost v triatlonu skoraj postranskega pomena. Če ti je namreč uspelo, da nisi pozabil na trak za številko, plavalna očala, čelado, tekaške hlače, ali na kakšnega od ostalih petdesetih kosov opreme, če ti poleg tega ni spustila zračnica ali se strgala zajla za bremze in če je bidon še vedno na kolesu, potem samo še malo počofotaš, pritiskaš pedala, odtečeš tisti krog ali dva, pa si že v cilju. To seveda samo za šalo, saj so razdalje na half ironu milo rečeno spoštljive.

Naši tekmovalci še niso dobro skočili v Šmartinsko jezero, ko sem se že peljala proti Logarski dolini. Med vožnjo z Andrejo s Športnega društva Slovenc, ki je to tekmo organiziral, sem imela priložnost pokukati v zakulisje takšne tekme. Rečem lahko, da organizacija tako dolge tekme s tako majhno ekipo meji na znanstveno fantastiko. Kaj tako velikega je mogoče izvesti le s srčnostjo organizatorja in vseh, ki so pomagali. Prav zato vam iz srca želim, da bi se tekma prijela in v prihodnjih letih pritegnila še večje število domačih in tujih ljubiteljev triatlona.

Cesto do Logarske poznam skoraj do ovinka natančno. Dvakrat sem jo namreč pretekla, zato me nikakor ne pusti čustveno hladne. Letos v septembru bom spet gulila ta asfalt. Vstop v Logarsko pa je sploh nekaj, kar me pusti brez besed. Ob pogledu, ki se odpre čez tiste široke travnike proti visokim goram, me najprej oblije kurja polt. Potem dobim napad nacionalnega ponosa in v glavi zaslišim glasbo iz spota »Slovenija moja dežela«. Spomin na pretečene ultre pa mi na očke prikliče solzice.

Objamem Andrejo, s katero sva v dobri uri druženja postali že skoraj prijateljici. Občudujem njeno kipečo energijo s katero se že trenutek po prihodu spopade z organiziranjem vsega potrebnega za postavitev menjalne točke in ciljne arene. Čeprav v tem trenutku še ni videti, da se tu sploh kaj dogaja, bo že čez dve uri, ko tukaj pričakujejo prve kolesarje, vse nared.

 

In že nase vlečem tekaško opremo. Danes bom navijala v akciji. Tečem nazaj ven iz Logarske. Andreju sem obljubila, da ga počakam nekje nad Solčavo. Pogled na uro kaže, da lahko pred tem naredim še daljši tekaški trening. Pa pojdimo še enkrat ogledat tiste ovinke! V lahkotnem koraku tečem ob Savinji navzdol. Za mano je Solčava, bližam se Robanovemu kotu. Dovolj bo. Obrnem. Vseh deset kilometrov nazaj proti Logarski se oziram čez rame, da ne bi zgrešila mojega kolesarja. Sonce nažiga. Jugo močno piha. Vroče je. Ni jim lahko našim triatloncem. Ustavim se na okrepčevalnici v Solčavi in poklepetam s prostovoljcema. Zakon ste!

Štejem kolesarje, ki so prehiteli Andreja. A to ni prav lahka naloga, saj so tekmovalci pomešani s sobotnimi kolesarji. In že sem nazaj pred vhodom v Logarsko. Preračunavam in razmišljam kaj naj naredim. Le kaj?! Še enkrat bo treba na pot. In že tečem nazaj proti Solčavi. Sreča se mi nasmehne že po kakih dveh kilometrih. Zagledam bel kolesarski dres. A je Energe? Ne vem. Je! Skačem po sredi ceste, maham, fotkam, vpijem. Vse hkrati. Andrej jo poln energije piči mimo. Tečem za njim v šprintu, kot da bi ga lahko ujela, da bi mu povedala: »Full si dober!«

 

 

Tečem nazaj v Logarsko in se utaborim na točki, ki jo tekaška trasa prečka dvakrat. Zaklepetam se s prijaznim prostovoljcem na okrepčevalnici. Vesel je moje družbe. Na pol čvekam, na pol čakam kdaj bo iz gozda pritekel moj favorit. In že med drevesi zagledam Energe tekaško majčko. Škljocam, vpijem, navijam. Spodbujam kot vem in znam. Andrej zdaj zgleda kar malo izmučen. Seveda. Za njim je skoraj pet ur akcije. Pred njim pa še 15km teka. Ampak vem, da je to samo krizica, ki bo minila, kot je prišla.

Sklenem, da se mu pridružim za kakšen kilometer, ko bo spet pritekel mimo. In že ga zagledam tam daleč na travniku. Skačem, da me kar odbija v zrak. Se mi zazdi, da mogoče malo pretiravam. Saj to je že pravo kaljenje miru tu sredi te prelepe narave. Pridružim se mu. Vesel je družbe. Teče kot strela in zraven še govori kot navit. Jaz ne morem nič povedat, je tempo prehud. Tako ga pospremim kakšna dva kilometra. Toliko, da ga poženem v drugi krog, jaz pa se utaborim na cilju pri hotelu Plesnik.    

Ko se na enkrat ulije kot iz škafa. In kar naliva in naliva. Potoki dežja na trenutke pomešani s sodro. Organizatorji in navijači se skrijemo v šotor, tekmovalci na progi so prepuščeni moči narave. Vem, da pregretim triatloncem dež za nekaj trenutkov prija, ampak ko kar ne preneha deževati, me zaskrbi, da ne bo Andreja prezeblo. Neznanka je tudi kaj takšen naliv pomeni za progo, ki je speljana po gozdu. Ampak skrbi so odveč! Že ga zagledam kako po šestih urah in treh minutah finišira proti ciju. Še dež poneha, da mu lahko pritečem v objem.

 

 

Bravo stari! Prva triatlonska polovička je premagana!