105km Istre je bil moj prvi pravi ultra trail. Krajša različica ultra trail preizkušnje 100milj Istre, se je odvijala pri naših sosedih v mesecu aprilu. Na progi je bilo poleg 105 kilometrov treba premagati še 4558 višinskih metrov po kamnitih istrskih poteh. Štart je bil v prekrasnem Lovranu iz katerega smo se čez Učko, Trstenik, Buje in Buzet podali proti cilju v Umagu. Pot je poleg prekrasnih razgledov proti morju in prečkanja romantičnih istrskih vasic, ponujala tudi užitek v bujnem spomladanskem obmorskem zelenju.
Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko ni šlo več dlje, pa sem zavila še navzgor v hrib. Prijatelj mi je zadnjič podražil, da zdaj se me pa mož sploh ne more več znebit. Na kateremkoli koncu Slovenije me vrže iz avta, jaz pritečem domov.
Priprave so šle kot po maslu, trema pred tekmo kot treba. En teden prej me je doletela še trebušna gripa. Pa verjetno ni bil virus, ampak psiha.
Kaj vse se zgodi v dnevu na tako dolgi trasi. Koliko zgodbic in utrinkov. Če k temu prištejem še zgodbe z razglasitve, pa s treningov. Lahko bi pisala in pisala. Materiala je za cel roman, tu pa le venček izbranih.
Prekaljeni ultraši na startu (0km, 0vm) že komaj mirijo svoje konje pred »pokom pištole«, ko jaz bistro vprašam, če to se starta na polno? Ni mi bilo namreč jasno, saj nas je po startu čakal verikal kilometer in pol na Učko in jaz sem planirala počasi in po pameti. Pa pravi kolegica: »Na polno, logično, do prvega ovinka oziroma do tam, kjer so navijači in snemalci.«
Okrepčevalnica Korita (23km, 1900vm) je bila hišica sredi gozda. Dobesedno pravljična v soju polne lune. Sprejela me je gospodovalna gospa pred hladom noči zavita v karirasto deko. Ko me prešine misel, da sem v zgodbi o Janku in Metki, ter da so vse tiste sladke dobrote tam samo zato, da me premamijo, da tam tudi ostanem.
Prečkam Trstenik (39km, 2500vm) in fantu pred mano odpove svetilka. Vrže palice v travo, skače po njih, uporabi vse znane kletvice. Vprašam ga, če bo hodil za mano, a je v takem afektu, da me ne vidi in ne sliši. Upam, da je našel rešitev. Do zore je bilo še nekaj ur.
V Buzetu (52km, 2900vm) vzamem manj vode, saj taktiziram, da bom na naslednjem odseku več tekla in nočem pretežkega nahrbtnika. Vprašam gasilca za pot, ta pa me napoti naravnost. Tečem kilometer, dva, na tretjem se oglasi dvom. Ali grem prav? Tole pa ne gre proti Grožnjanu. Naletim na križišče 100milj in 65km. Kje pa je 105tka? Noge postanejo mehke. Pokličem na številko v »sili«. Prijazen fant mi pove, da sem na napačni progi. Zdaj zakolnem jaz! Sočno. V telefon. Dečko, ki se je izgubil skupaj z mano sede v jarek in pravi, da »odustaje«. Jaz tečem nazaj v Buzet in »zajaham« pravo progo. Besna sem kot ris. Vsaj šest dodatnih km, zguba časa, energije. Ne morem verjet, da sem speljala celo dolgo noč brez da enkrat izgubim progo. Pomislim na prostovoljce, ki so jo postavljali tam po tistih neskončnih hribovskih poteh. Potem pa vprašam za pot in evo ti ga! Jezno grizem nove kilometre in višince. Ko mi zmanjka vode.
V Pietrapelosi (61km, 3300vm) me prehiti sotrpin. Potožim, da sem ostala brez vode, naslednje okrepčevalnice pa od nikjer. Iz nahrbtnika potegne plastenko in mi jo podari. Spijem jo na dušek. Ni boljšega od tople cole! Povem mu kaj se mi je zgodilo. Da sem se zgubila, kako sem jezna in da sem fanta na številki v »sili« nekam poslala. Smeje se. Pravi, da je tudi on iz kluba, ki organizira tekmo, da dečka pozna in mu bo jutri povedal, da se je tista jezna Slovenka po 20km spet »smirila«. Zdaj se spet smejem tudi jaz. Kaj pa mi drugega preostane
Dan in noč mi v nahrbtniku brni telefon. Sporočila prihajajo en za drugim. Moje drage prijateljice spremljajo mojo pot in me spodbujajo z vzkliki. En boljših se glasi: »Katja, ne daj se Ines.«
V Oprtalju (71km, 3800vm) pravijo, da me bodo zapisali ob odhodu. Prav. Ob odhodu se pokorno javim in punca pravi kolegici: »Gospođa odlućila, da nastavi.« Jaz pa v smehu: »Dali je možda postojala dvojba o tome?« Počutim se odlično. Da bi odnehala. Ni bila možnost niti za trenutek!
Pred Grožnjanom (83km, 4300vm) zavita v svoj svet zavijem s poti. Tako prijetno je teči po cesti. Na sredi ceste laja pes. Pravi mi: »Punca, zabluzila si!« Jaz pa ignoriram pasja opozorila in vsa hrabra tečem mimo, češ, če si spustil vse pred mano, daj pa še mene. Ne razumem, kaj mi pravi. V nekem trenutku pa se zavem, da so zastavice »zmanjkale«. Spet kolnem. Tokrat samo sebe. Na srečo sem se izgubila samo za kakšen km.
V tunelu Parencane se pozno popoldansko sonce lomi na obokih iz istrskega kamna. Kamni se spremenijo v ovce. Jaz sem Jakob, sledi mi čreda. Počutim se sveto. Zgodba postane smešna šele ko jo povem na kavi po tekmi. V tistem trenutku pa je čisto v kontekstu.
Na krožišču pred Bujami (91km, 4400vm) je »šaljivec« razprostrl zastavice okrog in okrog po krožišču, da ne vem v katero smer. Tečem po enem hribu dvakrat gor in dol. Seveda po napačnem. Ko najdem pravo pot, se tista jeza spet dvigne. Prijazna punca na okrepčevalnici pravi: »Samo še 14km.« Saj to je pa še manj kot torkovi trening v družbi drage prijateljice.. V tistem trenutku spet ujamem dober občutek, ki sem ga zgubila zjutraj v Buzetu. Stečem v dobrem tempu. Prehitevam izmučene ultraše. Letim. Noge so sveže.
Pogled na uro pove, da bo ciljni čas kljub vsem zapletom na progi več kot dosežen. Poletim v cilj. Počutim se zmagovalno. Ne morem verjet. Solzice sreče. Nekdo zavpije: »Katjaaaa…«. Kaj je zdaj to? Mož in kolegi so vendar še na progi. Nikogar nisem pričakovala. Presenečenje! In že me objema prijateljica. Njena najstnica se čudi koliko km sem pretekla in vpraša kaj dobim za to. Saj res – kaj?
Dosti kasneje sredi noči grejem večerjo mojemu dragemu, ki je pravkar premagal 100milj. Pri tem ugotavljam, kako je vse v življenju relativno. Čeprav sem pravkar pretekla tek svojega življenja in premagala najdaljšo razdaljo do zdaj, so nekateri tekli še dlje, zato se zdaj pač spodobi, da mi bolj spočiti , poskrbimo za njih. Ko sva se temu skupaj nasmejala, mi je obljubil, da bo naslednje leto samo navijal, ter me po tekmi nosil na nosilih in masiral. Pazi, dragi, da te ne primem za besedo!
In tako je zgodba nehote postala (pre)dolga. Ampak kaj hočemo. (Pre)dolgih, a (pre)lepih je bilo tudi 105km Istre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar