100 milj Istre (165km/7000vm)

Prvič, zadnjič...

Novembra 2013 je padla ideja o udeležbi na 100 miljah Istre. Po začetni evforiji, ki je sledila prijavi, mi je v glavi odpovedalo. En kup dvomov je pripeljalo do bolečin v kolenu in kar nekaj časa je vse skupaj viselo v zraku. Vsaka čast in hvala Katji, ki je vso to agonijo prenašala in me podpirala. S še več treninga so težave izginile.

Kljub temu me je v avtobusu, ki nas je peljal na start pošteno krivilo, a bo vse OK?, sem dovolj treniral, bo koleno držalo?

V Labinu fotke, pa nagovor Alena, pozdrav z Matejem in ostalimi, nato pa start Super. Olajšanje. Med tekom sklenem, da se do Buzeta, ko bom na polovici raje malo šparam, da me ne bo na koncu zmanjkalo. Tek po kolovozu, izredni razgledi na Kvarner, vonj po špargljih in čudovita narava. Že se spuščam proti Plominu, kjer srečam Srečota, ki je imel smolo z gležnjem. Škoda. Šibam naprej do prve bogato založene okrepčevalnice, kjer se obilno podkrepim. Začnemo se vzpenjati proti Učki -Vojaku, medtem pade mrak in vrh se osvetljen kaže v jasni noči, ki sem ga kar nekaj časa gledal (vmes je bilo še nekaj drugih vrhov-višince je pač treba nabrat). Na Poklonu sem ob polnoči, naspidiran na polno, se preoblečem, vržem dol goretex-ke in obujem poletni profil, oj kako so bile noge hvaležne.

Že šibam naprej proti Buzetu. Malo pred Koriti mi odpove čelka, ki je prej na polno sijala, baterija je prazna! Ni problema, si rečem in jo priključim na rezervno baterijo, Jok brate odpade, ko se polni ne sveti! Mater vola, prekolnem vso tehniko sveta, še najbolj pa sebe, kao tehnični tip, pa to. Na srečo za mano pride možakar in se mu pridružim Hvala! Hoja je bila bolj ruska ruleta, a sem imel do okrepčevalnice na Koritih srečo. Tam se mi posveti, da imam na telefonu svetilko in že šibam naprej v adrenalinskih spustih, v eni roki telefon, v drugi palice. Bog mi je dal srečo, pamet je že prej ušla. Tako nadaljujem vse do vznožja Žbevnice, kjer si vročo juho ohladim s Coca Colo in jo ob začudenih pogledih z užitkom pogoltnem. Kaj vse prenese želodec!?

V Buzetu na okrepčevalnici pojem repete makaronov in jih hvalim, kot da so iz Michelinove restavracije. Ves evforičen se preoblečem v kratke hlače in rokave - na srečo sem si vaj vetrovko pustil. Zunaj srečam Uršo, ki je uživala v masaži in pedikuri (blagor., Zaželiva si dobre želje in grem naprej. Tečem ob reki ves zadovoljen, ko se me je začela lotevati prva kriza.,Dolina se je začela zapirati in postalo mi je jasno, da gremo spet gor v hrib. Med prečenjem reke zajamem vodo in ob vsej ihti zakoračim v vodo na polno. Ma kje je bila pamet, da bi vsaj vodo iz copat ven zlil? Ne, tečem naprej in v copatih cmoka. A a je nehalo, pa sem začutil čez kako uro kamenčke v copatu, jih je bilo vedno več. Oba podplata v mehurjih, tek je postal nemogoč. Fak!

Hodim naprej in srečam Petra, s katerim nadaljujeva pot proti Motovunu, katerega sem si zastavil za zadnjo omejitev, če pridem tja, pridem do konca, po dveh, štirh ali kakorkoli drugače! Med motovunskim vzponom me podplati žgejo kot hudič, glava se hoče ustaviti, ne gre, ne bo šlo, pa sem si uspel priklicati slike reportaž iz Špartatlona, Westeren states, kjer nohte, žulje in podobne tegobe pozdravijo kar s sekundnim lepilom, torej se da! Glavo vprašam, kaj bi pa ti naredila, če bi te zdajle medved podil? "Hej počakaj, imam žulje, bova jutri naprej."Bolečina postane znosnejša, dobim še sporočilo od Katje, da je že v cilju. Super, vsaka cast bejbi!Za povrh vsega me je dečko iz okrepčevalnice častil na pravi Illiyev kapučin. Kaj lepšega, po okrepčevalnici sem bil kot nov.

Šibava proti Oprtalj-u. Po okrepčevalnici pičiva proti Grožnjanu in Bujam, kjer se bašem z vsem kar vidim. Bravo želodec. Od Buj naprej sem dobesedno sanjal Umag, največji problem sem imel z zavedanjem, da bo zato, ker hodim, vse skupaj trajalo vsaj še enkrat dlje, kot bi sicer. V vsej nočni depri mi je tistih cikcakastih 10km po vlažnih poljih predstavljalo neizmerno muko.

No, pa je po 33 urah le prišel Umag. Pričakala naju je Irena in skupaj smo pritekli v cilj. Tistih zadnjih katarzičnih 300m sem čutil, da je v meni še kar nekaj življenja. Bravo!

Navdušen sem na zamislijo in izvedbo tekme. Vse pohvale organizatorju in vsem prostovoljcem, ki so kvalitetno opremili tako dolgo in zahtevno traso, skrbeli za nas, nas spodbujali in se navduševali nad nami. Tudi vi ste bili neprespani in premraženi, ob tem pa neizmerno prijazni! Hvala! 

... in kmalu spet

100milj Istre - 110km/4700vm

105km Istre je bil moj prvi pravi ultra trail. Krajša različica ultra trail preizkušnje 100milj Istre, se je  odvijala pri naših sosedih v mesecu aprilu. Na progi je bilo poleg 105 kilometrov treba premagati še 4558 višinskih metrov po kamnitih istrskih poteh. Štart je bil v prekrasnem Lovranu iz katerega smo se čez Učko, Trstenik, Buje in Buzet podali proti cilju v Umagu. Pot je poleg prekrasnih razgledov proti morju in prečkanja romantičnih istrskih vasic, ponujala tudi užitek v bujnem spomladanskem obmorskem zelenju. 
 

Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko ni šlo več dlje, pa sem zavila še navzgor v hrib. Prijatelj mi je zadnjič podražil, da zdaj se me pa mož sploh ne more več znebit. Na kateremkoli koncu Slovenije me vrže iz avta, jaz pritečem domov.

Priprave so šle kot po maslu, trema pred tekmo kot treba. En teden prej me je doletela še trebušna gripa. Pa verjetno ni bil virus, ampak psiha.

Kaj vse se zgodi v dnevu na tako dolgi trasi. Koliko zgodbic in utrinkov. Če k temu prištejem še zgodbe z razglasitve, pa s treningov. Lahko bi pisala in pisala. Materiala je za cel roman, tu pa le venček izbranih.

Prekaljeni ultraši na startu (0km, 0vm) že komaj mirijo svoje konje pred »pokom pištole«, ko jaz bistro vprašam, če to se starta na polno? Ni mi bilo namreč jasno, saj nas je po startu čakal verikal kilometer in pol na Učko in jaz sem planirala počasi in po pameti. Pa pravi kolegica: »Na polno, logično, do prvega ovinka oziroma do tam, kjer so navijači in snemalci.«

 
Okrepčevalnica Korita (23km, 1900vm) je bila hišica sredi gozda. Dobesedno pravljična v soju polne lune. Sprejela me je gospodovalna gospa pred hladom noči zavita v karirasto deko. Ko me prešine misel, da sem v zgodbi o Janku in Metki, ter da so vse tiste sladke dobrote tam samo zato, da me premamijo, da tam tudi ostanem.
 
Prečkam Trstenik (39km, 2500vm) in fantu pred mano odpove svetilka. Vrže palice v travo, skače po njih, uporabi vse znane kletvice. Vprašam ga, če bo hodil za mano, a je v takem afektu, da me ne vidi in ne sliši. Upam, da je našel rešitev. Do zore je bilo še nekaj ur.

V Buzetu (52km, 2900vm) vzamem manj vode, saj taktiziram, da bom na naslednjem odseku več tekla in nočem pretežkega nahrbtnika. Vprašam gasilca za pot, ta pa me napoti naravnost. Tečem kilometer, dva, na tretjem se oglasi dvom. Ali grem prav? Tole pa ne gre proti Grožnjanu. Naletim na križišče 100milj in 65km. Kje pa je 105tka? Noge postanejo mehke. Pokličem na številko v »sili«. Prijazen fant mi pove, da sem na napačni progi. Zdaj zakolnem jaz! Sočno. V telefon. Dečko, ki se je izgubil skupaj z mano sede v jarek in pravi, da »odustaje«. Jaz tečem nazaj v Buzet in »zajaham« pravo progo. Besna sem kot ris. Vsaj šest dodatnih km, zguba časa, energije. Ne morem verjet, da sem speljala celo dolgo noč brez da enkrat izgubim progo. Pomislim na prostovoljce, ki so jo postavljali tam po tistih neskončnih hribovskih poteh. Potem pa vprašam za pot in evo ti ga! Jezno grizem nove kilometre in višince. Ko mi zmanjka vode.

V Pietrapelosi (61km, 3300vm) me prehiti sotrpin. Potožim, da sem ostala brez vode, naslednje okrepčevalnice pa od nikjer. Iz nahrbtnika potegne plastenko in mi jo podari. Spijem jo na dušek. Ni boljšega od tople cole! Povem mu kaj se mi je zgodilo. Da sem se zgubila, kako sem jezna in da sem fanta na številki v »sili« nekam poslala. Smeje se. Pravi, da je tudi on iz kluba, ki organizira tekmo, da dečka pozna in mu bo jutri povedal, da se je tista jezna Slovenka po 20km spet »smirila«. Zdaj se spet smejem tudi jaz. Kaj pa mi drugega preostane

Dan in noč mi v nahrbtniku brni telefon. Sporočila prihajajo en za drugim. Moje drage prijateljice spremljajo mojo pot in me spodbujajo z vzkliki. En boljših se glasi: »Katja, ne daj se Ines.«

V Oprtalju (71km, 3800vm) pravijo, da me bodo zapisali ob odhodu. Prav. Ob odhodu se pokorno javim in punca pravi kolegici: »Gospođa odlućila, da nastavi.« Jaz pa v smehu: »Dali je možda postojala dvojba o tome?« Počutim se odlično. Da bi odnehala. Ni bila možnost niti za trenutek!

Pred Grožnjanom (83km, 4300vm) zavita v svoj svet zavijem s poti. Tako prijetno je teči po cesti. Na sredi ceste laja pes. Pravi mi: »Punca, zabluzila si!« Jaz pa ignoriram pasja opozorila in vsa hrabra tečem mimo, češ, če si spustil vse pred mano, daj pa še mene. Ne razumem, kaj mi pravi. V nekem trenutku pa se zavem, da so zastavice »zmanjkale«. Spet kolnem. Tokrat samo sebe. Na srečo sem se izgubila samo za kakšen km.

V tunelu Parencane se pozno popoldansko sonce lomi na obokih iz istrskega kamna. Kamni se spremenijo v ovce. Jaz sem Jakob, sledi mi čreda. Počutim se sveto. Zgodba postane smešna šele ko jo povem na kavi po tekmi. V tistem trenutku pa je čisto v kontekstu.

Na krožišču pred Bujami (91km, 4400vm) je »šaljivec« razprostrl zastavice okrog in okrog po krožišču, da ne vem v katero smer. Tečem po enem hribu dvakrat gor in dol. Seveda po napačnem. Ko najdem pravo pot, se tista jeza spet dvigne. Prijazna punca na okrepčevalnici pravi: »Samo še 14km.« Saj to je pa še manj kot torkovi trening v družbi drage prijateljice.. V tistem trenutku spet ujamem dober občutek, ki sem ga zgubila zjutraj v Buzetu. Stečem v dobrem tempu. Prehitevam izmučene ultraše. Letim. Noge so sveže.

Pogled na uro pove, da bo ciljni čas kljub vsem zapletom na progi več kot dosežen. Poletim v cilj. Počutim se zmagovalno. Ne morem verjet. Solzice sreče. Nekdo zavpije: »Katjaaaa…«. Kaj je zdaj to? Mož in kolegi so vendar še na progi. Nikogar nisem pričakovala. Presenečenje! In že me objema prijateljica. Njena najstnica se čudi koliko km sem pretekla in vpraša kaj dobim za to. Saj res – kaj?

Dosti kasneje sredi noči grejem večerjo mojemu dragemu, ki je pravkar premagal 100milj. Pri tem ugotavljam, kako je vse v življenju relativno. Čeprav sem pravkar pretekla tek svojega življenja in premagala najdaljšo razdaljo do zdaj, so nekateri tekli še dlje, zato se zdaj pač spodobi, da mi bolj spočiti , poskrbimo za njih. Ko sva se temu skupaj nasmejala, mi je obljubil, da bo naslednje leto samo navijal, ter me po tekmi nosil na nosilih in masiral. Pazi, dragi, da te ne primem za besedo!

In tako je zgodba nehote postala (pre)dolga. Ampak kaj hočemo. (Pre)dolgih, a (pre)lepih je bilo tudi 105km Istre.