100 miles of Istria (110km/4400vm)

Tokrat sem imela toliko dela z branjem zgodb, ki so se zlile iz sotekačev na 100 miles of Istria, da skoraj nisem našla časa za zapis svoje. Ko pa sem začela, se zgodba ni in ni hotela končati in nastal je roman.

Prejšnji vikend se je Energe team spet podili po stezicah Istre. 100 milj Istre je največja Hrvaška trail tekma. Prvič je bila izvedena leta 2013, ko je na startu stalo nekaj čez 200 tekačev. V letošnjem letu se je na štiri proge podalo čez 1600 trailašev iz 52ih držav. Od leta 2016 je tekma del svetovne serije Ultra Trail World Tour, ki združuje najbolj atraktivne trail tekme po celem svetu. To so tehnikalije. Vračam pa se zato, ker je lepo! In ker v Istro pride skoraj vsa slovenska trail smetana, torej ni za izpustiti priložnosti za prijetno druženje.

Progo poznam že skoraj na pamet, saj jo bom letos pretekla četrtič. Vremenska napoved je obetala kičast spomladanski vikend na morju. Pričakovanj, razen za dober trening pred UTMB, nisem imela, zato pred tekmo nisem čutila prav nobene nervoze in sem neizmerno uživala.

Zabava se začne v petek ob devetih zvečer, ko me Andrej in Nataša pospremita na avtobus, ki nas bo odpeljal iz Umaga, kjer bomo jutri prečkali ciljno črto, na start v Lovran. V avtobusu so prižgane luči in ko tako stojimo sredi temnega Umaga, se počutimo kot zlate ribice v akvariju. Naši navijači nas nemo občudujejo. Luči se ugasnejo, motorji zabrnijo in odplavamo svobodi naproti. Sedim na pokvarjenem sedežu, ki se premika nekaj centimetrov levo in desno. Tako na vsakem levem ovinku priletim v naročje Igorju, ki na sosednjem sedežu poskuša ujeti zadnje minute spanca pred dolgo nočjo.

Vožnja iz Umaga v Lovran se vleče kot čreva. To, da je vozovnica samo enosmerna in da bomo šli nazaj peške, se zdi kot slaba šala. In še to ne po najkrajši poti, pač pa čez vse istrske hribe in hribčke.

Tokrat na startu ni znanih mravljinčkov, pač pa umirjenost in osredotočenost. Mogoče je to zgolj srečno naključje, ali pa se pozna trailaška kilometrina. Končno pa se na tekmo podajam zdrava, nepoškodovana in spočita. Na startu čaka številčna slovenska ekipa. Čas do poka pištole mine v prijetnem klepetu. Tik pred polnočjo zapustim skupino in se v startni boks postavim sama. To je trenutek za umiritev misli.

Pogled odtava nekam gor v temo. Čeprav je luna še vedno skoraj polna in lepo razsvetljuje jasno nočno nebo, moj pogled ne zazna lepotice, ki jo išče. Kilometer in pol v višino nad nami se namreč šopiri mogočna Učka, ki je naš prvi današnji cilj. Kmalu jo bo osvetlila množica lučk tekačev in zbudila njen nočni mir. Ozrem se nazaj, kjer se na morju lesketa odblesk na tisoče luči Rijeke. Lepo je. To je zadnji stik s civilizacijo za nekaj ur. Štart sredi noči je čaroben. 

Reka tekačev se zlije čez startno črto in takoj zagrize v strmino. Čaka nas vertikal kilometer in pol na Učko. Prvih tristo višincev se vzpenjamo po stopnicah. Precej hitro ujamem skupino z udobnim tempom in zoprno prehitevanje se neha. Kmalu po štartu je na progi lahko poživotno opasno, saj se dogaja nenamerno spotikanje in mahanje s palicami.

Moja edina skrb od zdaj naprej je, da vrha Učke ne dosežem prehitro. Pretiran tempo na prvem vzponu se ponavadi plača proti koncu tekme. Do vrha doživimo vse. V gozdu se blatni odseki menjajo s pravim potokom, ki teče kar po poti, višje na poti so sneženi odseki. Tam nekje prvič prehitim Romunko Diano, s katero se bova v nadaljevanju poti prehiteli še neštetokrat, le da takrat tega še ne vem.

Blaženost prekine pekoča bolečina v nožnem mezincu. Kaj je to za en vrag? In to navkreber. Sklenem, da bom stisnila zobe, da vidim, kako bo z bolečino pri teku navzdol. Pa tako sem hvalila svoje zdravje in počutje. Zdaj pa težave že na samem začetku.

Zamotim se z opazovanjem skrivnostnega krogca svetlobe, ki ga v hosti riše moja svetilka. In že sem na zadnji strmini, preden se bo naša reka luči zlila s tisto, ki se je danes lotila 100miljske preizkušnje. Ta kos proge je res pasji. Strmina ne popušča. A počasi, korak za korakom in že je pred mano greben.

Lahkih nog priskakljam na vrh Učke. Slabi dve uri po startu, na lučke Rijeke gledam z višine 1400vm. In že se spuščam proti prvi okrepčevalnici na Poklonu (12km/1400vm). Iz smelega tekaškega ritma me sicer nekajkrat vržejo snežne zaplate. Če ne gre drugače, nekatere drsalnice oddelam kar po tazadnji. Prst na nogi me na spustih neha boleti. Odlično! Ta del poti mine res hitro, saj se že na vrh hriba sliši glasba in navijanje z okrepčevalnice. Nor občutek, ko sredi noči tečeš proti tej energiji.

Naslednji odsek do Brgudca je letos speljan po novi, veliko bolj humani progi. Prijeten in dolg spust po cesti do Račje vasi je v celoti tekaški. Prav tako je tekaška večina vzpona do Brgudca. Z Romunko se do tja prehitiva vsaj trikrat. Teh 15km mine, kot bi mignil. Na vzponu pa mi spet začne kljuvati v prstu. Čeprav imam res visok prag bolečine, je to skoraj nevzdržno.

V okrepčevalnici na Brgudcu (26km/1600vm) se hkrati zberemo vsa dekleta s tanizkimi startnimi številkami. Sotekmovalcem bo že jasno, kaj hočem povedat. Sama si vzamem čas, se sezujem in pretipam prste. Kmalu postane jasno, da me boli vraščen noht. Sranje! Potegnem in boleč del nohta dobesedno odtrgam. Takoj začutim olajšanje. Pedikura po hribovsko deluje.

Do Trstenika me zdaj čakajo trije vzponi in spusti. Noč mineva po blatnih kolovozih, razdrtih planinskih potkah, po travnikih, gozdovih in vrhovih. Z Romunko se še nekajkrat prehitiva. Kot niha vse v naravi, niha tudi najino razpoloženje na progi. V tihi meditaciji se iz temnega gozda vzpnem na enega od vrhov in v daljavi zagledam dve luni. Ena sveti na nebu, druga na morski gladini. Tiste na nebu ne bom dosegla, a če zelo hitro tečem, mogoče ulovim tisto na morski gladini.

Počasi se zdani. Sončni vzhod je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v hribih. Jutranje sonce boža naravo s posebno mehkobo. In že je pred mano zadnji spust pred Trstenikom, ki se ga prav nič ne veselim. Spust z Gomile imam v res slabem spominu. Pravzaprav se vsako leto znova ravno razveselim, da so tukaj traso končno spremenili, ko spet zaidem v štiblasto grmovje, ki me s svojimi trdimi vejami reže po nogah. Potem pa tisti odsek, kjer so skale in kamenje nastreljeni kot po bombnem napadu.

A že so tu prve hiše Trstenika in okrepčevalnica (44km/2500vm). Bašem se s hrano in pijem hkrati. Prosim za kavico. Prijazna prostovoljka si vzame čas in v počasnem posnetku strese kapučino iz vrečke v kozarček. Postajam nestrpna. A njej se še vedno nikamor ne mudi. Čaka na vrček z vrelo vodo, ker pred njim stoji drug prostovoljec. Meni pa se mudi. Sicer ne vem čisto dobro zakaj. Ampak očitno se mi. Zato zadevo vzamem v svoje roke. Kozarček ji izpulim iz rok, zgrabim vrč z vodo, prelijem prašek, dolijem mleko in kavico na dušek spijem. Prostovoljki namenim hvaležen nasmeh. Tik preden zapustim okrepčevalnico, vidim, da mi je Romunka še vedno za petami.

Tečem proti Žbevnici. Zdaj me čaka najlepši del proge. Burjica rahlo pihlja. Svež zrak vdihujem s polnimi pljuči in uživam zadnje minute v hladu, saj se tam zgoraj že prebuja sonce, ki nas bo v prihajajočem dnevu še kako močno grelo. Pomaham Alenki in ji zaželim dobro borbo na miljah. Vrh Žbevnice je že obsijan z jutranjim soncem, ki tiste neskončne travnike odene v zlato barvo. 

Vzpon je en sam užitek, napolnjen s tisočerimi pejsaži narave. Prava nagrada pa seveda čaka na vrhu. Moje telo stoji tam gori, moja duša pa skupaj z razgledom spet poleti čez Istro, vse do morja. Tam nekje je Umag, moj današnji cilj. V tej misli ni danes nobene bolečine, le prijetno pričakovanje. In tako kot um, je v nastajajočem jutru sveže tudi telo.

Spust z Žbevnice, ki ga imam z moje prve preizkušnje v slabem spominu, saj ga ni hotelo biti konca, se je v preteklih letih krepko skrajšal. Malo mi ga skrajša še Pero s svojo dobro voljo. Potke in potkice izginjajo pod mojim korakom. Uživam v petju ptičkov, ki pojejo hvalnico novemu dnevu. Prehitevam bolj in manj zdelane soborce. Za klepet nisem razpoložena. V tem trenutku sem del narave. Zlita z lepotami okrog sebe. Ko tako letim, se sama sebi zdim nadzemeljska.

Pot si krajšam tudi z raznimi globokimi razmišljanji. Tokrat o higieni, ki je na takšni preizkušnji poseben izziv. Pa ne govorim o prešvicanih in smrdečih cunjah. To itak paše zraven. Ne. Na spustu proti Buzetu razmišljam nekaj drugega. Ugotavljam, da za usmrkovanje uporabljam kazalec, za mazanje ustnic prstanec, tazadnjo pa si mažem s sredincem. Seveda z istim vazelinom. Ampak vedno najprej namažem ustnice. Tudi naslednjič. Pršut pa si na okrepčevalnici najrajši naložim z vsemi tremi prsti, da ni prepira med bacili. Razmišljanje zmoti misel, da bo treba prav hitro najt kakšno lužo. Nad Buzetom so ponavadi fotografi in ni lih, da izpadem vsa blatna. 

Na balkončku nad Buzetom me razgled spet presune. Gledam ga, vdihujem, objemam. Po licu spolzi solzica sreče. Z nekom moram tole podelit. Andreja ne bom motila, da se slučajno ne ustraši, da je kaj narobe. Kličem mami. Hočem ji povedati, kako neskončno sem ji hvaležna, da mi vsa leta pomaga pri otrocih, da lahko jaz počnem te bedarije. »Mami hvala! Brez tebe ne bi bila to kar sem!«

Velikokrat me ljudje sprašujejo, v čem je smisel. Takrat pogosto ne najdem pravih besed. Vendar zdaj to čutim. Torej obstaja! In se zavem, da je te občutke nemogoče opisati, da pa jih je še kako možno doživeti.

V Buzetu (59km/3000vm) se preoblečem v lahna oblačila za dolg in vroč dan, ki me čaka. Hitro zmečem vase nekaj hrane, se pohecam s sotrpini in že grizem v drugo polovico proge. Pokličem Andreja in napovem, da bom v Zrenju, kjer se bova danes prvič srečala, ob dvanajstih. Komaj čakam, da ga zagledam in dobim dodatno energijo. Kako to deluje, ne vem, a energija ljubih je najboljši pogon.

Kličem Natašo, da našim kratkoprogašem pred startom zaželim nore dogodivščine. Pravi, da jo skrbi zame, ker rezultati kažejo, da sem v Brgudcu odstopila. »Kakšen odstop? Jaz sem že v Buzetu! Tečem! Super sem! Uživam!«

Hribček gor, hribček dol. Sonce že nažiga. Mislim hladne misli in se mu ne dovolim upočasnit. In že sem pri reki, ki jo bo treba prečkat. Skalce, po katerih jo je v času nižjega vodostaja možno prečkati, so globoko pod gladino. Nič zato. Jaz sem pripravljena. Sezujem superge in nogavičke, ter zabredem v mrzlo vodo. Uživam trenutke ohladitve in s pogledom poiščem pravo skalco na drugem bregu. Sedem nanjo, izvlečem brisačko, letos sem pripravljena, obrišem nogice in nazaj obujem suhe superge. Iz grmovja na nasprotnem bregu se smeji Borut. V nadaljevanju se smelo prehitevava in spodbujava.

Sledi najbolj mukotrpen del proge. Sonce žge na polno. Proga se sicer vije po gozdičku, a drevesa so  še gola. Kar naprej pogledujem proti sedlu pred Zrenjem, kjer me bo čakal Andrej. Zdi se mi, da bolj kot hodim, dlje je. Obraz in roke ohladim v mrzlem studenčku, ki se je vije po gozdu. Zaradi obilnih zimskih padavin Istra tokrat ni sušna, ampak ponuja mnoge ohladitve.

V zvoniku v Zrenju zvoni dvanajsto. Zavijem okrog vogala in zagledam Andreja. »A sem rekla, da bom tu ob poldne?!« In končno objem, ki ga čakam že dvanajst ur. Vzamem si trenutek oddiha v senčki avtobusne postaje, ko me Romunka spet prehiti. Ne morem verjet, da me je spet ujela. Vso pot od Buzeta sem imela namreč občutek, da sem se je suvereno znebila. Tečem za njo po travnikih proti Oprtalju, a vidim, da je v elementu. Nimam šans. Srečam Mladena, ki pravi, da pred mano ni prav veliko deklet. To mi da novega zagona.

Na Oprtalju (87km/3800vm) sem deležna mrzle pijače, masažice in poljubčka. Še pa še paše! Prihaja najbolj vroč del dneva. Sanjam sladoled. Vročino težko prenašam. Pred mano pa odprt vzpon proti Završju. A vročini ne pustim blizu. Ne pustim, da se mi zažre v telo in misli, kot se mi je zgodilo na TransGranCanariji. Za ohladitev izkoristim tunelčka na Parencani in vodnjak v Zamasku. Vročina kar buhti iz mene. Ampak to je zadnji vzpon in zadnja vročina, ki jo je sonce danes spravilo iz sebe. Še malo in spet bom v normalnem delovnem območju.

Na Grožnjanu (90km/4100vm) me prehiti Novozelandka, ki sem jo za sabo pustila že ponoči na gozdnih potkah nad Brgudcem. Prostovoljec mi pove, da sem pravkar zdrsnila na četrto mesto. Kaj? Pojma nisem imela, da sem tako dobro uvrščena. Pičim jo po Parencani navzdol. Sto metrov pred sabo zagledam mlado tekmico. V meni se prebudi tekmovalka. Zagrizem v vabo pred sabo. Tečem kot zmešana, čeprav mi ni jasno, od kje mi energija in jo v dobrem kilometru ujamem, ter prehitim. Začutim, da je popustila in nadaljujem v udobnem ritmu.

Na vzponu pred Bujami pa pred sabo zagledam še Romunko. V sebi začutim nov naval moči. Cel hrib pretečem in jo tik pred okrepčevalnico ujamem (97/4300vm). Vidim, da je presenečena, saj je bila prepričana, da se me je znebila. Čeprav sva tako blizu, v sebi čutim mir in se na okrepčevalnici v miru najem in napijem. Romunka izbere drugo taktiko in se na okrepčevalnici sploh ne ustavi. V trenutku začutim, da bom zdaj bolj kot kadarkoli rabila Andrejevo podporo in ga prosim, da pride na zadnjem kosu do cilja še kam navijat.

Zdaj je pred mano samo še 13km travnikov. Ta kos poti večina trailašev sovraži, jaz pa sem ga nekako vzljubila. Tu se mi ponavadi odpne. Andrej pravi, da zato, ker sem nadarjena za kros. Tudi tokrat čutim, da so v meni še rezerve. Pot do sem sem pretekla v coni udobja. Prav nič me ne boli. Ne čutim utrujenosti. Zato pospešim in tečem na vso moč. Zdaj nimam časa, da bi si ogledovala zelene travnike, vinograde in sadovnjake, skozi katere tečem. Vem pa, da so tam. Prelepi.

Razmišljam, kako se je lahko trasa v teh nekaj letih tako zelo spremenila. Kamni na progi so zdaj manj ostri, kot takrat, ko sem jo pretekla prvič, korenine manj spolzke, potoki lažji za prečkanje, strmine bolj blage in spusti krajši. Mogoče pa sem se spremenila jaz.

Nekaj kilometrov pred ciljem ob progi navija Andrej. Pravi, da Romunka ni daleč pred mano in naj jo ujamem. Saj bi rada, a tudi jaz sem zdaj že utrujena. Zagledam jo v daljavi, prav ko prehitevam Zdravkeca. Poprosim ga, da me podpre z energijo. Takoj razume. Ko stečem mimo, na mojem hrbtu žari njegov pogled, ki me žene naprej.

Moj svet se zoži v rdečo piko. Ne tisto, ki se ti pred očmi prikazuje od napora. Rdeča pika je Romunkina rdeča majčka. Ta pika je zdaj moja tarča. Težko je opisati občutke, ki me prevevajo. Ne gre za to, da jo premagam, ne gre za to, da jo prehitim, ne gre za stopničke, ne gre za rezultat. Ne. Gre za to, ali lahko v sebi najdem mirnost, trdnost in osredotočenost. Gre za to, ali verjamem vase. Ali verjamem, da lahko. Počasi se ji približam in jo prehitim kilometer pred prvimi hišami Umaga.  To je moja zmaga. Zmaga nad samo sabo. 

V cilju do večera čakam Natašo, Mojco in Klaro, ter opazujem vse drobne in velike zmage. Tisto veselje, ki ga lahko občutiš le takrat, ko premagaš samega sebe. In široke nasmehe, ki jih riše na obraze. Natašinega ne vidim, ker je že pretemno. A vem, da je tam.

Ko naslednji dan stojim na velikem odru Ultra Trail World Tour in me Alen objema, me stisne v želodcu in namesto mojega večnega nasmeha, so na fotkah solzice. Vsega je enostavno preveč. Vseh dogodkov, vseh občutkov, vseh notranjih in zunanjih bojev, ki so debeluškasto in anksiozno pridno punčko pripeljali do sem. Pomislim: "Pridne punce gredo v nebesa, poredne pa povsod." Tisti pokal v obliki hribčka, ki so mi ga tam gor potisnili v roke, je od vseh nas. Od vseh mojih dragih, mojih prijateljev, mojega plemena. Vseh, ki so del te moje poti in ki so mi s svojim nasmehom, objemom, nasvetom, pogledom ali komentarjem tlakovali to pot. Trdo pot, polno mehkih objemov!

Če sem za konec koga spravila v jok, naj zdaj to popravim. Po petku, ko sem cel dan čakala na start, soboti, ko sem bila celo noč in cel dan na progi, nedelji, ko sem cel dan praznovala, mi je v ponedeljek zmanjkalo baterij. Zbudila sem se dobesedno zadeta. Ne vem, zakaj nisem direktorja prosila, če lahko malo zamudim v službo in se naspim. Nisem pač. Urejena za v službo, s torbico v roki, sem se za začetek dneva zaklenila ven iz hiše, s ključi od avtodoma, namesto tistih od avta, v roki. Andrej me je prišel rešit, potem pa sem prišla v službo brez računalnika in sem se lahko še enkrat odpeljala domov. Bi bilo veliko boljše, če bi spala do desetih in prišla v službo naspana, pa še ob istem času. Naj me naslednjič, prosim lepo, nekdo spomni na to!

Prelepe fotke by: me, my man and Drejka Team. :-)