Ironman Celovec 2016 (3,8km/180km/42km)

Za Ironman-a sem slišal že pred leti. Na TV sem videl posnetek, kako se dve popolnoma izčrpani tekmovalki po vse štirih vlečeta v cilj. Takrat mi je bilo vse skupaj absurdno. Greš na tekmo, kjer se razturiš do konca, padeš dol, vstaneš in še kar goniš naprej?! Zadeve mi niso bile prav nič jasne, vse do moje prve tekaške ultre Celje-Logarska 75km, ko mi je na šestdesetem kilometru v trenutku vse odpovedalo. Pri polni zavesti sem padal v nezavest, a že v naslednjem trenutku, tik predno bi se dokončno sesedel, je nekje iz mene prišlo pravo živalsko rjovenje in ponoven vklop sistemov. Odtekel sem še preostanek tekme, kot da se mi ni nič zgodilo. Presenečen nad doživetim, sem postal zaprisežen ultraš. 

V iskanju vedno novih ultra izzivov, me je pot pripeljala do Ironman triatlonske tekme v Celovcu. Tekma je sestavljena iz 3,8km plavanja v kristalno čistem Vrbskem jezeru, 180km +1680vm kolesarjenja ob jezeru in okoliških vaseh in 42km teka, katerega trasa poteka ob jezeru do centra mesta in nazaj. Ker je trasa Ironmana v Celovcu ena hitrejših in predvsem zelo lepa, je zanimanje zanj izredno veliko. Zato sem se na tekmo prijavil že lanskega julija. Hvala Mare! Po opravljenih formalnostih sem pridno treniral plavanje pri Blažu v TKL. S fanti smo se še nekajkrat dobili na kolesarski rundi in leto je bilo naokoli. Treningov je bilo v povprečju za 13h tedensko. Še sreča, da sva oba s Katjo usekana ultraša, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj izšlo.

Po lanskoletnem preživetju na Extreman Madžarska, sem si postavil cilj končati IM Celovec pod 11h. Do tu vse OK, plan mora bit. Problem je nastal aprila v Beogradu. Nastop na Beograjskem maratonu sem vzel zgolj za trening in zavestno tekel počasi. V cilj sem prišel v dobrih štirih urah in si dodobra zmešal glavo. Kako bom dosegel zastavljen plan pod 11 ur, če pa tečem vedno počasneje, ne pa hitreje?! Glava je huda stvar, vam povem. Kar videl sem, kako bom po plavanju in kolesu, maraton na IM tekel 4:30 in celo 5 ur. Groza me je bilo tega dolgega matra, ko se začne vse vleči. Počasnejši kot sem, daljša bo agonija do cilja. Na misel mi je prišel še Mravljetov zapis o pozitivni vizualizaciji poteka tekme in cilja. Absurd, pri meni pa ravno nasprotno. Sem že skoraj obupal. Nisem bil prepričan, da bom uspel. Zato sem v zadnjem mesecu izdatno tekel. Po nekaj dobrih treningih sem se potolažil, vse je bilo OK.

V Celovec sem prišel nekaj dni pred tekmo. Vse okoli kopališča na Vrbskem jezeru je že vibriralo v znamenju Ironmana. Tekma je organizirana na visokem nivoju. Vse štima, vse je premišljeno. You can do it! Motivacijska gesla, video posnetki, power music in še en kup zadev, ki tekmovalcem in spremljevalcem dvigajo adrenalin. Vzdušje je noro. Že samo ker si tam, se počutiš Ironman.

Končno je prišlo zgodnje nedeljsko jutro. Dan za Ironman. Poleg Katje, Brine in Laure, je iz Ljubljane prišla še dodatna Energe Ultra navijaška ekipa: Nataša, Klara in Matjaž. Sami odbitki. Itak. Pospremili so me v štartni lijak. Ob 6:50 je ustrelil top in začelo se je. Plavanje mi je hitro minilo. Nekaj bližnjih srečanj s kakšnim drugim tjulnom, s katerim sva si sekala pot, a ni bilo hudega. Pri plavanju v kanalu sem, v žaru borbe zadnjih zavesljajev, zajel travnato goščo na dnu in občutil kako se počutijo grabljice za nabiranje borovnic.

Hitro iz vode, tek po preprogi med huronskim navijanjem, medtem že slačenje neoprena, čevlji, čelada, očala, številka, ura in to je to. Tek po kolo in hitro do konca tranzicije. Adrenalin šprica, sploh ne čutim, da sem ves lesen, gonim na polno, letim, pulz nori. Kričanje brezglave množice navijačev počasi pojenja, ko šibam naprej v smeri Veldna.

Pred mano je 180km kolesa. Vožnja v zavetrju je prepovedana, najprej opozorilo, nato dobiš kazenskih 5 min. Skušam se zrinit na samo, a ne gre. Ogromno nas je. Skoraj 3000. Prikolesarim na prvi resnejši vzpon pri Baškem jezeru. Tik pod vrhom pa presenečenje. Energe Ultra team navijači navijajo kot nori. Havajski ples, tek ob kolesu do vrha: »Kaj je penzija, a bo kej?« »Da te ne bodo tekači prehitel!« Kričanje kultnega ultraško motivacijskega: »A si dal vse od sebe!?« Cestišče v Energe napisih, zastave, ni da ni! Me je kar ustrelilo čez pukl. In prav tako v drugem krogu.

Do klancev na progi sem imel čisto ta prav »rešpekt«. Saj ne, da bi bili zelo strmi in dolgi, a ko sva bila s Hagnom na pripravljani rundi, sva v prvem krogu zgrešila odcep in šla po drugi položnejši dolini. V drugem krogu sva zavila prav in ko se je meni zdelo, da sva oddelala že vse puklne, sem zelo samozavestno navrgel: »Ej, sej tole pa ni nobene panike. Tale proga je pa res na easy!« V tistem sva zavila in se zabila v prvi resnejši vzpon in takoj zatem še na enega. Pulz v višavah, ego pa v nižavah.

 

V drugem krogu nas ujame dež, ujamem kar nekaj potolčenih kolesarjev, zato na spustih raje malo upočasnim. Pred Celovcem neha deževati in na spustu v mesto drvim na polno. To! Leti kot sneta skera, še malo in že sem v menjalnem prostoru. Skočim s kolesa in se skoraj polomim med tekom v kolesarskih čevljih. Gledam ostale, vsi tečejo sproščeno, tečejo bosi. Glej in se uči! 

Hitro obujem superge, popijem malo limonade, gel in hopla že tečem. Začuda mi prehod iz kolesa na tek ni predstavljal večjih težav. Noge so ubogale in hitro sem ujel ritem. Kmalu me ob progi pozdravita Klara in Matjaž, nato še Katja, Brina Nataša in Laura, potem zagledam še Polono in Miha, skratka energije kolikor hočeš. Dobro mi gre! Ko oddelam prvi krog, me začne zvijat. Mater, ma ne bom sedaj zaradi sranja vse zasral. Ni kaj, narava je zmagala. Skočim v dixija na WC in zgodi se nič. Čakam in pizdim! Nič! Grem ven iz dixija, pizdim na polno. Na srečo se hitro spravim k sebi in ne padem v melanholijo. Kar je, je! Laufaj!

Ko ponovno pritečem do navijačev, mi Katja kriči: »Daj vse od sebe! Ratal ti bo!« In je šlo. Iz koraka v korak sem bolj šponal. Sam sebi nisem verjel, da lahko, da imam toliko zaloge in če odmislim vse tiščanje in bolečino, se pravzaprav super počutim. Tečem iz centra, pred okrepčevalnicami kričim: "Wasser, Iso, Cola!" Točim vase, polivam po sebi, vroče je, sonce na polno žge. Poln adrenalina se brzdam, da ne bi pregorel v zadnjih metrih. Navijači ob progi kričijo, dobesedno norijo, do cilja je samo še par sto metrov, sprostim se, nažgem kolikor gre, vse je noro, noro v meni, noro okoli mene, pogled se zoži, zvoki se oddaljijo, v glavi trenutek tišine in spet sem tu.

Cilj! Okoli mene vse rohni, kričijo navijači, mažoretke plešejo, mahajo s svetlečimi kroglami, glasba, svetlobni efekti in napovedovalec kriči: »Andrej, you are an Ironman!« Rezultat 10:59. Uspelo je! Noro! V cilju me pričaka Katja z navijaško ekipo Energe Ultra Team. Predam se čustvom, vesel sem, da je vse skupaj za mano. Vesel za tako močno in srčno podporo in možnost, da mi je dano.

Ves vznesen in poln vtisov se nikakor nisem mogel zaustaviti. Ko se je glavnina navijaške ekipe vrnila v Ljubljano, sva s Katjo odšla v ciljni prostor navijat za preostale tekmovalce, ki so prihajali v cilj. Nasmejani, objokani, v krčih od bolečin, ob tem pa jih s tribun bučno pozdravlja množica navijačev. Ni važno kdo si, kaj si, iz kje si, ti si v tistem trenutku Ironman.

Droga v kakršnikoli obliki je hudič, še posebno naslednji dan, ko spusti. Za Ironmana pravijo, da je drugi dan lesen. Na srečo sem tokrat ta stadij preskočil. Nekaj sončnih opeklin in neizmerna lakota sta me spominjali na napor včerajšnjega dne.

Pred Ironmanom v Celovcu sem opravil daljše in bolj zahtevne športne izzive. A vzdušje, ki ga pričarajo tekmovalci, množica navijačev in vrhunska organizacija prireditve, je tako edinstveno in neponovljivo, da ima ta tekma pri meni posebno mesto. Ironman rules!