100 milj Krškega

Tega jutra sem se zbudil malo drugače kot po navadi. Ni mi bilo namreč treba k strankam, odpirati umazanih paketov, lepiti nalepk na kataloge in urejati že tako zelo urejeno skladišče. Jutro je bilo polno pričakovanj, še več pa najbrž strahu pred neuspehom. Kot po navadi, je bil tudi v tem primeru ta zarečen kruh tako dober.

 

Energe team je imel sindikalni izlet, ki je posledica uspešnega meseca. Za razliko od večine sindikalcev, ki sem se jim pridružil do sedaj, ta ni bil povezan s hojo navkreber. Vsi, ki poznate Energe team veste o čem govorim in kako sem se počutil. Pa da me nebi narobe razumeli, tudi sam se tretiram za športnika, sem pa se še veliko bolj, preden sem pričel z delom obkrožen s takim kolektivom. Za takšne razdalje, kot jih 60% Energe teama preteče, sam po navadi raje izberem avtomobil oziroma neko drugo prevozno sredstvo.

Tokrat je Andrej v povezavi s kolegom, ki lasti malo bencinsko pošast, na dirkališču v Krškem za Energe team organiziral malo dirko za 100 milj Krškega, mali bratec dirke za 24 ur Le Mansa. To seveda najverjetneje ni naključje, saj kot sem že prej povedal, 60% Energe teama te Le Manse opravljajo skoraj vsak teden. Edina razlika je, da doma pozabijo na avtomobil, potem pa jim ostane samo še možnost, da razdaljo pretečejo.

Tokrat pa sem se potrudi, da avtomobila nismo pozabili. Ob 6h zjutraj sem vstal in s kolesom oddrvel do hiše lastnika karta, kjer smo Kart naložili v kombi. Takrat sem se šele pomiril. Celo uro vožnje do Krškega sem po spominu še enkrat povzel vse vožnje mojega junaka Ayrtona Senne. Dan prej sem naštudiral vse videe, zelo namerno pa sem izpustil video iz 1. maja 1994.

Takoj ko smo prišli na dirkališče smo pripravi dirkalnik in se opremili kot se spodobi za ekipo v Torro rosso v boksih slavnega dirkališča v Imoli. Naša oprava je sicer bila bolj podobna ekipi Hildinega Vegrada v času razcveta za časa gradnje Stožic, dirkališče pa je bilo tisto pravo, dobro pripravljeno, razen dveh luž, ki sta se po besedah zaposlenih na dirkališču tam znašle po nesreči, meni pa se zdi da bolj verjetno po dežju.

 

Preden smo pričeli z dirkanjem, je lastnik vozila naredil kratke povzetek v smislu navodil oziroma varnostnega govora. Sam moram reči, da sem bil površen pri poslušanju, saj sem bil v mislih že na progi, nekateri udeleženci pa so varnostna navodila vzeli smrtno resno.

 

Medtem pa se je tudi Katja opremila za kratek tek, pretekla je namreč samo dvakratno razdaljo, kot so jo ta vikend pretekle ženske na daljši razdalji njihovega slavnega DM teka. Tako kratko pa zaradi dejstva, da je mogla dirkaški ekipi pripraviti kosilo, da so lahko zdržali vse napore.

Prvi je dirkanje demonstriral lastnik Karta, zato je vse skupaj izgledalo prelahko. Nato pa je svoje mojstrstvo pokazal Andrej. To pa je bil tudi prvi večji udarec zame, saj je bil edini moj cilj takrat zame zelo težko dosegljiv. Če bi poiskal vzporednico s smučanjem, je bil zelo podoben Bodeju Millerju v najboljših časih, ko je bil hiter smučar, ampak redko prišel do cilja brez kakšne večje napake. Njegova vožnja je bila zelo hitra, v večini zavojev celo prehitra, zato jih je prevozil kot Colin Mcrae na reliju po Finski.

Nato pa sem v kart sedel sam. Poln pričakovanj in poln adrenalina sem pohodil na plin takoj ko sem prišel na progo iz boksa. 125 kubični motor Rotaxa je zapel, da so gume izgubile oprijem, avto pa zaplesal kot rep klopotače. V zavojih nisem bil suveren tako kot Andrej s Colinovim slogom ampak bolj kot kakšen ameriški jahač rodea. Avto je bil nemiren kot neukročen bik, sam pa v skrbeh, da ostanem na asfaltu čim dlje. Popolna pozornost in stres sta mi izpila toliko energije, da na stezi nisem ostal dolgo in šel v bokse.

Kot zadnji energovec je v avto sedel Matej. Moram reči, da je bila njegova vožnja prav navdihujoča, kot kakšna rokovska opera. Ker pa Mateju moto šport ni najbolj zanimiva stvar in mu ne predstavlja nekega izziva se je kasneje prelevil v uradnega časomerilca.

S tem je Matej tudi pričel pravo dirko. Andrej je reli stil zamenjal z vse bolj podobnim pravemu kartovskemu jaz pa sem tega neukročenega bika vse bolj krotil. Andrej je vsak krog postavljal boljši čas, jaz pa sem bil na vrsti, da ga prehitim. Bolj kot sem se trudil, bolj mi je težave delal avto, kateri me je večkrat nekontrolirano zavrtel. Sam sebi verjamem, da nisem bil odgovoren za to, kakšna bolj neodvisna oseba pa bi najbrž imela drugačno mnenje, ker pa sem jaz pisec tega bo tukaj seveda obveljalo moje mnenje.

Tako nekako je potekal dan, dirkalo se je, da smo pozabili na vse, vse kar je bilo pomembno je bil čas, najbrž celo bolj kot klic stranke, ki ponuja dober posel. Na koncu smo postali pravi dirkači, da je še avto kar nekajkrat podlegel naši hitri vožnji. Časi pa so si bili zelo podobni. V kolikor upoštevamo mersko napako največjega konkurenta Timing Mojstrana, so bili časi identični. Zame je bilo to super, ker sem bil tako hiter kot šef, saj sem tako uresničil svoj cilj in se izognil tudi morebitnemu mobingu.

Za nami je zelo zabaven dan, ki je v nas popolnoma zadovoljil otroka. Vožnja domov je bila namreč razmeroma tiha, saj smo vsi utrujeni povzemali zabavne trenutke dneva. Veselim se naslednjega sindikalnega izleta.

Lp.K