Odkar je
Andrej predlani odtekel Europacup der ultramarathons (http://www.europacup-ultramarathon.eu/),
je ta podvig žulil tudi mene. Za uvrstitev v pokal je potrebno v posameznem
letu preteči najmanj tri od šestih ultramaratonov širom po Evropi. Poleg tekaške
kondicije za ta podvig potrebuješ še veliko časa in tudi nekaj denarja, saj so
tekme razmetane sem in tja v radiju najmanj 800km, z izjemo naše Logarske.
In že sem na štartu. Med dobrih 2200 supermaratonci, kot edina udeleženka iz Slovenije. Po poku pištole prav počasi odtečemo dobrega pol kilometra po mestnih ulicah. Nobenega prerivanja in prehitevanja. Nemci so pa res en discipliniran narod, me prešine. Ker je jasno, da nas čaka dolga pot, ni na začetku nobene nervoze. Kaže, da se pred prvo strmino vsi prav počasi in elegantno nastavijo fotografskim aparatom, uživajo v navijanju in glasbi.
Ko sem slišala
pulz, kako mi nabija, bi najrajši prenehala s tekom in se pridružila tistim, ki
so klance premagovali v pohodnem koraku. A mi je kar naprej v misli prihajalo
začetnih 1400vm iz Istrske stotke. Tam so bili stisnjeni v prvih 7km, med tem,
ko je tukaj nekaj malega višincev več razpotegnjenih čez celo progo. Torej brez izgovorov. Teci in nič ne
reci! Ker sem se v resnici počutila močno, sem ga res v tekaškem koraku rezala
v tiste klance.
Ko sem okrog
30km le pritekla do skupine tekačev, katerih tempo mi je ustrezal, me prehiti
ena od mnogih tekačic. Čeprav je nisem videla v obraz, me silhueta spomni na
punco, z milo rečeno čudnim tekaškim slogom, s katero sva se prehitevali lani v
Logarski. Rezka, recimo ji kar tako, čeprav nosi eno od nemških izvedb tega
imena, tudi na ultrah izvaja pravi intervalni trening. Najprej v izjemnem
tempu piči mimo mene, že v minuti ali dveh, pa preide v serijo hoje. Med tem jo
prehitim jaz. Ni dolgo, kar že sopiha za mano in me seveda kaj hitro prehiti.
In tako iz kilometra v kilometer. Spomnim se, da me je lani v Logarski s tem
čisto spravila ob živce. Tokrat že vem, kaj me čaka in se kar takoj sprijaznim
z najinimi rednimi srečanji.
Na poti
proti polovički opazujem okolico. Kot bi tekla po Golovcu, samo smrek je občutno
več. Tudi misli vleče tam nekam v
golovške strmine. Tam so spomini na prve gozdne teke in tam se pravkar potijo
trojke. »Dajmo babe, dajmo Energe!« zakličem proti domovini in tako kar med
tekom navijam za »Rajši tečem kot potico pečem« in »Lovimo tolovaja Haca«. V
prvi trojki jo čez Golovec režejo moje prijateljice, v drugi pa Energe Matej. Vem, da
tudi oni v mislih navijajo zame.
Okrepčevalnice
prepolne dobrot. Ni da ni. Kot vidim, Nemci pridno vnašajo kruh z zaseko. Na
nekaterih točkah se pečejo še klobase in tudi te veselo izginjajo v trebuščkih
tekačev. Kot kaže, so tukaj mnogi navdušeni nad LCA dietami. No, jaz bom to za
enkrat izpustila. Se bom držala preverjenega cukra.
Proti 40km
začnem čakati na mojega navijača. Tukaj nekje me bo po planu čakal. Pripeljal
se je iz Eisenacha, parkiral nekje v dolini in se na kolesu povzpel do naše
trase. Vlogo navijača je namreč nameraval združit s fajn kolesarskim treningom.
In že mi maha tam ob progi. Kako lepo! Solzice na očke in že mu skačem v
naročje! Vzamem samo gele. Superg in obleke ne menjam, saj se super počutim, ni
mi ne vroče niti mraz, tudi žuljev še ni čutiti. Zaželim si eno hitro masažico
in jo dobim.Pa že tečem naprej. Andrej se bo zdaj odpeljal do cilja in zmenjena
sva, da od tam pride gor po trasi, da se še enkrat vidiva.
Zagrizem v
prvi klanec in dve minuti po tem, ko sem imela za obleči na razpolago vse, kar
bi mi srce poželelo, začne deževati. Seveda sem v kratkih hlačah in majici s
kratkimi rokavi. Na misel mi pride samo ena grda beseda povezana z odvajanjem!
Kako je to možno?! A se bo ponovil scenarij iz Istre? A kaj čem zdaj, ko je
prepozno. Moje cunje se peljejo v dolino in jaz vdana v usodo rinem po hribu
navzgor. Ko se neham jezit, dež preneha in izza oblakov pokuka sonce.
Že pred 50km
začnem sanjat o spustu, ki nas menda čaka v zadnjih 10km. Bolj kot ga čakam,
bolj se vlečejo kilometri. Zdaj mi že ravnine predstavljajo muko. Čutim, da se
v telesu poznajo napori iz Istre izpred treh tednov. Da še ni tapravo. Ampak
punca, nehaj se smilit sama sebi, to si hotla, to imaš!
Tečemo po
gozdni cesti. Vleče se. Ne morem rečt, da ni lepo. Pravzaprav je prekrasno.
Ampak malo se že dolgočasim, ker je vse enako. Spet razmišljam o temi sever
proti jugu. Sever me vedno malo zaduši s svojo pretirano urejenostjo in redom.
Kako Nemcem uspe, da ta svoj temperament prenesejo še v naravo? Ja, še smreke v
gozdu stojijo v večjem redu, kot pri nas. Urejene hiše in dvorišča me
sprva navdušijo, po določenem času pa se mi ta urejenost zazdi hladna. Takšen
je tudi tek. Vse štima. Nobenih zapletov. In tekači. Kot da so jih navili.
Nobenega prerivanja, nobenega smeha, še klepetajo ne med sabo. Samo
disciplinirano tekmujejo. Stoži se mi po energiji juga. Res, da pri nas na tekih včasih doživimo kakšen organizacijski feler, a je prisotne
toliko srčnosti in ene posebne energije, ki jo tukaj ni. In jo pogrešam. Ker sem sama sicer preveč disciplinirana in redoljubna, kot kaže okrog sebe potrebujem malo bolj hektično okolje, da se čutim živo.
Na 62km se
nahaja najvišja točka proge. Praznično je označena. Prostovoljka nas objema in
nam daje petke. Moja urca reče piip in crkne. Toliko se je potrudila, da je
izmerila vse vzpone, zdaj pa ima vsega zadosti. Jaz pa tudi. Zapodim se po
bregu navzdol. Zdi se mi, da bi počasi morala spet srečat Andreja. Razmišljam,
kako sem lahko srečna, da sva se našla dva norca. Da naju navdušujejo podobne
neumnosti. Da lahko prosti čas preživljava skupaj, prešvicana, v naravi. Da se podpirava.
Sprejela sva razlike med nama in krepiva tisto, kar nama je skupnega. Začutim
hvaležnost do babic, ki z veseljem popazita na najina najstnika, ko se midva
odpeljeva na kakšno športno odpravo.
Zadnjih 10
kilometrov na okrepčevalnicah strežejo tudi pivo. Temno in svetlo. To me seveda
takoj spomni na Drejka team. Kot da sta tukaj! V mislih tako ali tako čutim
vajino podporo, a zdaj sta mi pa še pivo zrihtali? Kako lepo!
Bližam se
cilju. Tisto izmučenost izpred dveh ur zamenja evforija. Razmišljam. Na tek sva
se pripeljala 800km daleč. Zdaj sem jaz pretekla dobrih 70km proti domu, kar je
skoraj 10% poti. Noro! A ni to noro?! Hvaležna sem za to, da to zmorem,
pravzaprav, da sploh lahko. Zavedam se, da to ni samo po sebi umevno.
»Še pol
kilometra,« zakliče redar ob progi. Pospešim. V meni je zdaj energije za izvoz,
čeprav sem se vmes nekajkrat zelo smilila sama sebi. In že sem v cilju. Šele
takrat se v polnosti zavem velikosti dogodka. 2200 supermaratoncev, 3600 maratoncev,
8000 polmaratoncev, 1000 pohodnikov. Jaz pa sredi neznanega kraja, brez
telefona in brez moža. Ampak le za hip, saj me v naslednjem trenutku že stisne
v objem.
Tudi njega
je presenetila množica obiskovalcev in pločevine v ciljnem kraju. Zamudil se je
s parkiranjem, potem pa na kolesu tako hitel meni nasproti, da je falil progo
in me iskal med maratonci, ki so tekli po sosednjem hribu. Dokler je to
ugotovil, je imel še komaj dovolj časa, da me je ujel v cilju. Več kot
zadovoljna z rezultatom 8:18 za 73km in dobrih 1600vm. Prva tekma Europacup je
pod streho. Sledi celjenje bojnih ran, naslednji mesec pa na stotko v Biel.
Vsaj 3
kilometre dolg sprehod iz cilja do parkirišča je bil blagodejen za moje
zategnjene mišice. Ker se je bilo na poti nemogoče izognit kioskom s klobasami,
sva si mimogrede eno privoščila še midva, da ni ostalo samo pri vonjavah na
okrepčevalnicah. Kaj takšnega vase lahko spravim res samo po teku. Nemci pa so
množični oboževalci. Samo mislim si lahko, kolikokrat po 1000 klobas so pojedli
v ciljni areni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar