Istrski maraton 2015

Energe team je skupaj z Nataša team ta vikend tekel polovičko na Istrskem maratonu.

Prijateljica Nataša je enkrat po teku povedala eno dobro. Rekla je: »Vse v življenju je enkrat prvič. Danes sem bila prvič zadnja.« In na Istrskem polmaratonu je malo manjkalo, da bi takšna izkušnja doletela še mene.

Ker me naslednji teden čaka 110km in 4700vm na Istrskih 100 milja, me je Nataša nahecala, da se ta vikend pridružim trem Natašam in Istrsko polovičko z njimi pretečem v »nataša tempu«.  Za vse izkušene tekače, ki še ne poznate »nataša tempa« naj pojasnim, da je to tempo najpočasnejše Nataše. (Katera je bila najpočasnejša tokrat, ne bom izdala.) Navedeno pa hkrati pomeni, da takšen tempo vsem bolje pripravljenim Natašam in drugim pridruženim članicam tekaške formacije dopušča več kot sproščen tek ob neskončnem klepetanju.

Predvsem ženske boste po zgoraj povedanem verjetno dobro razumele, zakaj se torej v »nataša tempu« prav nikamor ne mudi, tudi v cilj ne. Ko je toliko žensk na kupu, je tudi tri ure premalo, da bi  vse aktualne teme obdelale iz vseh zornih kotov. A ne? Tako se mi je v nedeljo na tistih 21ih kilometrih zgodilo toliko, kot na tej razdalji še nikoli prej.

Toliko navijačev nisem imela še nikoli. Prisežem! Ko tečeš na repu 3000 glave množice, v navijačih zbujaš razno razne odzive. Nekaterim smo se smilile, drugi so nas gledali prav pomilovalno, večina pa nas je občudovala in nas iskreno spodbujala. Nekatere sem morala tudi tolažiti, saj so zgledali prav zaskrbljeni in polni dvomov v to, da nam bo uspelo do cilja. »Ne skrbite«, sem klicala. »Počasi se daleč pride.«

Da mi morala ni padla na nulo, je zaslužna najboljša navijačica na svetu ZZtopka, ki ni delala nobene razlike med prvim in zadnjim tekačem, ampak je za vse navijala z dušo in telesom.

V Žusterni je zame navijala sestrična z nečakinjami in mojo hčero. Priznam, sem jo želela od navijaške ideje odvrnit, saj mi je bilo malo nerodno, da pride navijat prav na tekmo, kjer sploh ne tekmujem. Pa je rekla, da vseeno pride, ker jo res zanima, kako to zgleda, če teče 3000 ljudi. Dokler smo me v »nataša tempu« pritekle do Žusterne, smo bile že krepko na repu kolone. Ko pritečemo mimo, sestrična kliče: »Ma Katja, vi ste prav dvatisočdevetstodevetindevetdesete.«

Na okrepčevalnicah smo v miru jedle, pile in klepetale. Pravi užitek. Sploh v »Baški grapi« je bilo lepo. Ker je trajalo več kot uro, da smo pritekle do njihove okrepčevalnice, se je čokolada že stopila.  Podbrdnčani pa so iz tega naredili cel žur, saj so nam ponudili banane oblite s čokolado. (Jožko, saj ne zameriš, ker sem si za na blog sposodila tvojo slikco?) Najmi! Posebej je treba povedati še, da so se nas na vseh okrepčevalnicah iskreno razveselili. Verjetno zato, ker so si mislili: »Zdaj pa še malo, pa gremo domov.«

 

Poleg vseh smeha vrednih dogodkov, pa tudi kakšen z grenkim priokusom. Malo pred Izolo je vzporedno z nami ustavilo reševalno vozilo. Iz njega je stopila starejša gospa. Tekačica s štartno številko 2708. Po tem, ko se je pripeljala iz smeri Kopra, se je na približno desetem kilometru suvereno vključila med nas tekače in tekla proti cilju. Neokusno in nešportno.  

 

Pred ovinkom skozi Izolo sem poklicala Natašinega moža, da se je v miru pripravil in naredil res luštne posnetke. Tudi sicer sem cel čas operirala s telefonom. Slikala, smskala in telefonarila. Navihan navijač mi je zaklical, da telefonska pomoč na progi ni dovoljena.

 

Pred San Simonom smo ob morju prehitele Pahorja, ki se je že vračal iz cilja. Zaklical nam je: »Dajmo punce!« Kako smo se smejale in mu zaklicale, da ne moremo verjet, da za nas navija še predsednik.

Preden smo v Jagodju zavile na Parencano, je iz tunela pritekel prvi na 42km. Šment! Po tihem smo vseeno upale, da tega bomo pa prehitele. Prijazna prostovoljka je v smehu rekla, naj malo pospešimo, mogoče ga do cilja ujamemo. Ampak je bilo še toliko za povedat, da se nismo smele preveč zadihat.

V zadnjem ovinku pred ciljem nas je prehitela še Neža Mravlje, ki je 42km pretekla kot prva ženska. No, tega res ne bi smele dopustiti! V cilju so bile tako vse kamere uprte v Nežo, nas so kar spregledali. Še dobro, da so nas čakali vsaj možički. Čakanje je bilo res dolgo, zato vsaka jim čast, da so zdržali. Verjetno so računali s tem, da se bomo na teku tako zmatrale, da jih z nami čaka tiho in mirno popoldne. Pa so se ušteli! Koliko je bilo za povedat šele po teku. 

Za konec naj se pohvalim, da sem z rezultatom 2:53 dosegla svoj daleč najboljši PW. Verjetno spet razmišljate, kaj neki bi to bilo. Ja »personal worst« vendar!

Prelep dan. Poln smeha in teka. Preživet v naših prečudovitih obmorskih krajih in v dobri družbi. Kaj bi si človek lahko še boljšega želel?

8. marec na Knapovski poti

V soboto smo se na Leonovo povabilo podili po Knapovski poti. Dobrih 45km in slabih 2500vm smo spletli v venček po Zasavskih hribih s štartom in ciljem v Trbovljah. Ta tek je nekaj posebnega v domači tekaški ponudbi. Zamišljen je namreč kot skupni trening vseh ultra trail oboževalcev. Tokrat torej nismo tekmovali, ampak uživali. Letos se nas je prijavilo kar 36 udeležencev. Prišlo nas je sicer nekaj manj. Nekatere je menda položila viroza, kakšnemu pa je verjetno spodletelo zgodnje vstajanje, saj je štart izpred muzeja v Trbovljah že ob sedmih.

Ne vem, ali je to, da dogodek časovno sovpade z dnevom žena, naključje, ampak Leon iz tega naredi pravi praznik. Ob prihodu vsaka punca dobi rdeč nageljček. Res simpatično! Sledi skupinsko slikanje. To zgleda tako, da nas Leon razporedi v vrste na stopnišču pred muzejem. Točno pred tem stopniščem ima parkiran avtomobil. Na streho avtomobila namesti fotko s samosprožilcem, sproži, potem pa se res počasi in res elegantno pridruži razposajeni skupinici. Leon priznaj, da si tole predstavico vestno vadil.

In že štartamo. Čez cesto, pa na polno v eno strmino ven iz Trbovelj. Lani sem se kar malo prestrašila, kaj bo to za en tempo. Letos sem pa že vedla, da je to samo začetni zagon, potem se vse skupaj umiri. Tako kot lani smo tudi letos kar hitro razpadli na tri hitrostne skupine. Ta divji so jo podurhali naprej in jezili Leona s klici z razpotij, kjer so se zgubljali. Polžki so bili v varnih rokah poznavalcev poti. Tisti iz srednje lige pa smo tekali v parih skupinicah bolj ali manj okrog Leona.

 

Prvi pravi postanek s štrudljem in čajem smo imeli na Mrzlici. Nima zastonj tega imena. V koči smo se malo ohladili in ko smo se po osojni in še vedno zasneženi strani spustili proti Mrzlemu potoku, je prav fino zeblo. Cesta je bila na nekaterih odsekih poledenela, zato so dričanje navzdol spremljali kriki in smeh.

Po mojem spominu je bilo za soboto napovedano prav lepo sončno vreme. Pa se sonce ni in ni hotelo čisto zares prikazat. Vsake toliko je podražilo s kakšnim žarkom, a večinoma nas je spremljalo oblačno in vetrovno vreme. Mene to ni motilo. Za tek mi tako ali tako bolj paše kakšna stopinja manj.

Tudi sicer je bilo snega na poti še kar nekaj. Na srečo je bilo zjutraj tako mraz, da je bil še pomrznjen. Ko smo šibali je škrtal, kot da smo sredi januarja. Proti sredini dneva pa je popustil, zato smo se na določenih odsekih prav fino namučili. Južen sneg ne ponuja pravega odriva, nogo ti odnaša v nepredvidene smeri, kar vse skupaj terja kar veliko energije za premikanje. Pa kljub temu, jaz neskončno uživam na teh belih avanturah.

Od Planine proti Čemšeniški smo se razkropili v nekaj skupinic. Mi smo jo ubrali kar po spodnji poti. Smo se namreč bali, da bo na grebenski preveč pihalo. Na zadnjem vzponu, tam kjer gre dobesedno navpik, je seveda posijalo tudi sonce. Kako je to možno?! Oblačen dan skoz in skoz, ampak tistih petnajst minut na največji strmini, pa mi je nažigalo v glavo kot ne vem kaj. 

Na vrhu pa spet štrudl. Lani so se po Knapovskem trailu na forumu kresala mnenja, kateri je boljši. Štrudl mislim. Tisti z Mrzlice ali tisti s Čemšeniške. Da bi bil čim bolj objektiven, si je Andrej letos privoščil kar oba. Pa pravi, da sta bila oba odlična. Po moje samo zato, da se ne bi kaki kuharici zameril, pa da ga drugo leto brez štrudla vrže ven iz koče.

S polnimi trebuščki so nekateri zlezli še na krušno peč in si tam sušili mokre nogavice in superge. Nirvana. Ne vem sicer, ali od prijetne utrujenosti, ali od vonja štumfov na peči. Je bilo pa potem težko s peči vstat in se podat še na 15km spusta. A nas je dvignila misel na žurko, ki nas je čakala v Trbovljah. Spust mi je minil tik tak. Upam, da to kaže na dobro letošnjo kondicijo, ki je posledica pridnih zimskih treningov.

Letos je Leon za konec pripravil poseben program. Druženje po teku smo imeli v res prijetnem prostorčku v Delavskemu domu. Tam smo se regenerirali s pico in širokim naborom domačih sladic. Hidrirali pa z napitki polnimi B vitamina ali železa, kar je pač komu po napornem treningu manjkalo.  

Najbolj smo seveda hvalili Leona, njegovo idejo za takšen skupni trening in seveda za super izvedbo. Potem smo predelali zgode in nezgode na poti. Kot vedno pa slej ali prej pride na vrsto tudi tekaško zdravje. Peter je razlagal o pomanjkanju energije zadnjič pri teku, pa ga je Marjeta vprašala, če je mogoče razmišljal o tem, kaj mu manjka. Peter je vprašal: "A misliš, če mi manjka kakšen kolešček v glavi?« Takrat ga je Ečo dopolnil, da v tej sobi bi pa težko našel koga z vsemi. Koleščki v glavi, seveda. Nisem se mogla nehat smejat. Ja, soba norcev! Veselih in izpolnjenih po prekrasnem napornem dnevu. Hvala ti Leon, da si nas spravil na kup.

Ko sva se utrujena peljala domov, se nama je utrnila ideja, da bi tudi Energe team lahko enkrat organiziral tak skupinski trening. Ideja za zdaj zori. 

3. Ruth-in tek

Energe ultra team je sončen sobotni dan izkoristil za kroženje okrog Blejskega jezera. Tekači in pohodniki z vseh vetrov smo se drugič zbrali, da se s tekom spomnimo naše ultra vzornice Ruth. Tek je sicer doživel tretjo ponovitev, na prvi je tekla tudi Ruth. Vsaka čast Never give up, da organizira ta prelep tek. Proga je odprta 48 ur. Kdor se poda nanjo, pa v tem času lahko naredi krogov kolikor hoče in seveda zmore.

Midva sva na Bled prišla direktno s smučarskih počitnic. Ko smo se v petek zvečer peljali proti Bledu, je Andrej predlagal, da že zvečer narediva kakšen krog ali dva, da jih bo za soboto ostalo manj. V planu sva namreč imela 10 krogov, torej 60 kilometrčkov.

Misel se je zdela mikavna in res sva štartala že v petek zvečer. Na štartu pri veslaškem centru je bilo vse nared in po štartni številki sodeč, na progi že skoraj dvesto tekačev. Bravo!

Že v prvem krogu mi je bilo skoraj žal, da sva šla tekat praktično s smučarske proge. Čutila sem utrujenost od preteklih dni. Malo sem bila skurjena še od sonca in polna od nedavne večerje. Andrej pa poln tekaške volje. Kot je kazalo na začetku, bi že zvečer kroge kar nizal. Ustavila sva se pri treh. Pretehtalo je dejstvo, da bo jutri na progi znana tekaška druščina in bodo krogi tekli hitreje, saj bo tek tudi druženje. Da o sončku, ki se je obetal, niti ne govorimo.

Po toplem tušu sva se smejala sama sebi. Da sva res ubrisana. Pred deveto smo bili na smučišču. Cel dan smo se podili so snežnih strminah, vmes le kratko kosilo. Potem pa zvečer »tako za ogrevanje« odtečeva 18km. 

Zjutraj sva malo polenarila in čakala na sonček. Potem pa štart. Prvi krog je bil še bolj samoten, potem pa sva začela srečevat znane tekaške obraze. Tudi sicer se je sprehajalna pot okrog jezera začela polniti. En, dva, tri, štiri in že je bil za nama peti krog, ko se nama je pridružila Nataša. V šestem srečava še tretjega Energe ultraša Mateja.

 

Deset krogov okrog jezera. »A ni to dooolgčas?« me je po teku vprašala hči. Ma kje pa! Vsak krog je drugačen. En spočit, drugi zmatran, tretji po temi, četrti v jutranji zarji, peti po opoldanskem sončku, šesti samoten, sedmi v družbi, osmi po gužvi, deveti z mislijo na Ruth in deseti z mislijo »kdaj bo že konec«.

 

Vsak tek mi na usta nariše nasmeh. In takrat vem, da sem preko teka našla svojo dušo. Ne morem verjet! Letos bom praznovala deset let, kar tečem. Pred enajstimi sem izjavila, da lahko poizkusim kateri koli šport, le tekla ne bom nikoli!

8 ur Slivnice drugič

 

Druga ponovitev preizkušnje 8 ur Slivnice je potrdila, da dober glas seže v deveto vas. Vsi, ki smo jo odtekli lani, smo bili navdušeni, kar je letos opogumilo veliko novih tekačev. Na štartu pa seveda tudi Energe ultra team. Prelepa tekaška proga z ravno prav višinci in več kot odlična organizacija, bodo v bodoče gotovo pritegnili še več ultra tekaških navdušencev. Slivnica se je kot kaže »prijela«. Vse pohvale srčni ekipi, ki nas je s širokim nasmehom in polno mizo bodrila na spodnji in zgornji postaji. Posebne pohvale še ekipi iz Doma na Slivnici, ki je to tekaško hordo brez kakršnega koli stresa na koncu nahranila in napojila. Od sile ste! Od kje črpate voljo in energijo, da nam pripravite takšen tekaški dan? Še bi vas hvalila, a v resnici ni besed, ki bi lahko opisale hvaležnost in občudovanje, ki ga čutim do vas.

Vremenska napoved ni bila obetavna. A kaj je to za nas ultraše? Tako ali tako moramo biti pripravljeni na vse. In vsak trening v ultra razmerah je le še ena dobra priprava na nepričakovano, ki te lahko doleti na kateri od tekem. 

Na štartu več ali manj iste face sotrpinov. In debata o teku kot drogi. In o tem, kaj nas lahko ustavi. Verjetno le bolezen ali smrt. Sicer smo pečeni. In zaljubljeni. In še odvisni. Ja. Prijateljica me je zadnjič izzvala. Vprašala me je, ali ni tole s temi teki že zasvojenost? Ja. Sem odgovorila. Seveda. A za razliko od alkoholika me tega ni sram priznati. Ta odvisnost ima pozitivni vpliv na moje telo, moja čustva, mojo psiho, mojo družino in druge moje odnose. Poleg tega me razveseljuje in bogati moje življenje. Tako da, čeprav priznam, da bi težko nehala, si pravzaprav niti ne želim.

In že grizemo prvi vzpon. Sneg. Močno drsi. Žal mi je, da si nisem nataknila derez. Vsak korak jemlje več energije, kot bi si želela. Pulz se dvigne. Dihanje pospeši. Po začetnem prehitevanju se kolona več ali manj formira. Znana pot je odeta v snežno odejo. Lepo je. Obožujem naravo, svež zrak in gibanje. To je zame življenje.

Na zadnjem vzponu nasproti pritečejo najhitrejši fantje. Pred mano je še nekaj dela, oni pa že prvič letijo proti dolini. Kot sem rekla. Ne tečejo, ampak letijo. A pred nami je še dobrih sedem ur in karte se bodo še nekajkrat premešale. Na ultrah sem se naučila, da do konca ni nič odločeno. Poleg dobre fizične pripravljenosti, je tu eden glavnih igralcev še trdna psiha (po domače ji lahko rečem kar trma).

Juhu in že sem na poti dol. Težka bo. Sneg fino drsi. Ne počutim se suvereno. Strah me je hitrosti, saj ne zaupam svojemu koraku. Gledam nekatere kako samozavestno pičijo navzdol. Jaz ne. Vsak korak je kontroliran in vem, da porabljam preveč energije. Dvakrat stopim v luknjo in zvijem nogo. Enkrat levo, nato še desno. Tako ne bo šlo osem ur. Sprejmem odločitev. Za naslednji krog nataknem dereze. Da vidim, kaj bo. Zavedam se, da bo poleg že tako težjih zimskih superg, na vsakem koraku potrebno nositi še dodatno težo, a varen korak je pomembnejši.

In že grizem v nov krog. Dereze zagrabijo. Hvala bogu. Zdaj grem vsaj gor. Prej je šlo malo gor in malo dol. Občutek je krasen. Zdaj je lažje tudi izogibanje in prehitevanje na ozki stezici. Gibanje postane samodejno. Zdaj nastopi prostor za druge misli. Katera sem? Vodilna me je močno prehitela, to vem. Ampak od kje se je v drugem krogu pred mano pojavila še ena punca? Jah, verjetno je nisem videla v tisti začetni gneči. Tretjega mesta torej ne držim prav trdno, saj mi naslednja diha za ovratnik. Bo treba kar stopit. Ni časa za izležavanje.

Na teh »gor in dol na en hrib« preizkušnjah je fino, a hkrati psihično naporno, ker konkurentke kar naprej srečuješ in imaš vrstni red ves čas pred očmi. Jasno je tudi, ali prednost držiš ali izgubljaš. Kot rečeno, je to v trdnih trenutkih fajn, saj veš, pri čem si, ko pa pride trenutek šibkosti, je to lahko precej naporno.

Zadaj v gležnju me nekaj špika. A bo žulj? Kako, saj je tole šele drugi krog. Kje je še konec? Potipam pod gamašami. Vraga! V supergo sem zataknila zadrgo tekaških hlač. Dokler sem jo uspela začutit, me je že fino podrgnila.

V tretji krog štartamo v istem vrstnem redu. Dereze so se obnesle. Sploh navzdol je letelo kot treba. Ampak kaj, ko mi ena nagaja in jo moram po dvakrat, trikrat na vzpon poravnati. V nekem trenutku pogledam dol. Sranje! Tole pa ni uredu. Ena dereza se je strgala. Pa ravno zdaj, ko mi je nekako zalaufalo. A zdaj bo pa »tehnika« odpovedala. Snamem eno derezo. Drugo obdržim, da mi vsaj ena noga »prijema«. Na vrhu prosim prijazno gospo, če najde kakšnega majstra, ki bi znal tole zrihtat. In se poženem dol. Moja zasledovalka je namreč takoj za mano. Na sredi hriba pa me prešine, da sem se na vrhu pozabila evidentirat. Pa kaj bo še danes? Ma ti samo teči baba, nehaj razmišljat. Kar bo pa bo.

Ko zagrizem v četrti vzpon že začutim, da je energija padla. Ni več tiste eksplozivnosti in zagnanosti. Bencin v obliki glikogena je porabljen. Zdaj bo treba preklopit na diezel ali po domače špeh. No, vsaj tega je dovolj. Vem, da me čaka kakih 15 minut odklopa, potem pa bo spet šlo. Zakaj me tole vedno doleti v klanec? Vidim face okrog sebe in čutim, da nisem edina v fazi »low energy«. Čeprav je počutje katastrofalno, sem nekje globoko v sebi vesela, da bo tole mimo, ker potem pride tisto tapravo ultra trans počutje. Nekakšno meditativno stanje, ko se počutim, kot da mi sploh nikoli ne bo treba nehat. Da bi lahko gibala dan in noč.

Vreme je prav zanimivo. V dolini je precej toplo, nekje na polovici vzpona pa se začnejo neprijazen veter, megla in pršenje. Kar nekaj vzponov potrebujem, da se primerno oblečem. V zgornjem delu nataknem rokavice, kapo in zapnem puli. V spodnjem delu pa rokavice in kapo snamem. Tako z nekaj drobnimi detajli uravnavam precejšnjo temperaturno razliko.

 

Tik pod vrhom mi nasproti priteče Andrej s popravljeno derezo v roki. Ne morem verjet! Gospa na zgornji postaji je našla nekoga, ki mi je popravil derezo. Hvala, hvala, hvala! Na vrhu »za zapisnik« povem še, da se ob prejšnjem vzponu nisem štempljala. Tako. Upam, da so peripetije zaključene in se lahko posvetim tekmi.

Trenutno sem torej tretja. Četrta pa me preganja v nespremenjenem tempu. Se pravi, da ni časa za hece. Sklenem, da se na spodnji postaji ne bom več »zabavala« s preoblačenjem in jemanjem stvari iz avtomobila. Prosim Andreja, če bi mi on pripravil nahrbtnik za na vrh in me zalagal z geli. Ker se je odločil, da bo tokrat tekmoval lagano sportski, saj se špara za triatlonske treninge in priprave na Ironmana, me z veseljem podpre in mi priskoči na pomoč.

Na petem vzponu se prebijem na drugo mesto. Ki sem ga nevede držala že od začetka, saj je punca, za katero sem mislila, da je druga, pravzaprav imela opravljen en vzpon manj. Tretja mi je še vedno za petami. Na vrhu hiter pozdrav, čajček, košček banane in že se spuščam. Zdaj tudi jaz letim. Vsak spust je hitrejši. Proga je znana. Zdaj delujem na notranji GPS. Možgani so se že davno odklopili.

Tudi na spodnji postaji je vse na hitro. Nov vzpon. Isti, a spet drugačen. Tokrat preračunavam ali bo časa za še enega. Moči še ni zmanjkalo. Utrujenost ni prehuda. Zasledovalko vidim za sabo. Ne kaže, da bi me lahko dohitela, a tudi popušča ne. Sklenem. Še enega bom. Prvič zato, ker sem zadnjega obljubila prijateljici Nataši, ki se je zelo veselila Slivnice, pa jo je poškodovani gleženj zadržal doma. Drugič zato, ker ne vem, kaj naklepa moja zasledovalka. In tretjič, tudi če mi ne uspe do štirih nazaj gor, bo pa sedmi vzpon za dodatni trening.

Na vrhu potožim, da se bojim, da mi bo zmanjkalo kakih pet minut. Pa me prijazen fant vpraša, zakaj sem se tako odločila? Madona! Točno tako. »A me morajo zdaj mladi mulci na življenjske modrosti opominjat?« se vprašam in pozitivna se še enkrat obrnem v dolino. Kmalu naletim na zasledovalko. »A še enkrat?« vpraša. Mislim si, da to pomeni, da se bo ona zadovoljila s šestimi vzponi. Kljub temu tečem v dolino kot nora. Zdaj me ne preganja konkurenca, ampak čas. Navzdol še lahko pridobim kakšno minutko, gor bo težka.

 

V dolini obrnem in olajšana ugotovim, da bo časa dovolj. In v tistem zagledam svojo zasledovalko! »Ne morem verjet!« ji zakličem. Zdaj me navzgor priganjata ona in ura. Tempo je dober. Vse gre po planu. Psiha je zdržala. Telo še vedno brezhibno dela. Strga se mi druga dereza. Pa kaj potem! Teh nekaj višincev bi v tej evforiji lahko prehodila tudi v salonarjih. Pet minut do štirih, torej pet minut pred časovnim limitom, se na vrhu v objem vržem mojemu možičku. 7 vzponov in drugo mesto v ženski konkurenci.

Ob joti in čaju v topli koči mi dragi za Valentinovo podari prelepe uhančke. Dan je več kot popoln. Cmok za pomoč na tekmi in to lepo pozornost. Prelepo me znaš presenetit.

Prijazni organizatorji so na koncu, poleg vse delux postrežbe v času tekme, ponudili še prevoz v dolino. Pa se tej prijazni gesti odpoveva. Zadnji spust je pač nekaj posebnega. Tokrat počasen in umirjen. Žuljček je postal žulj, pa tudi sicer nogam ni več prijetno v mokrih supergah, vendar ne zamudim prilike za prijetno obujanje spominov na prečudovit dan, ki se počasi zaključuje. Oblak z vrha Slivnice počasi odpluje naprej in z vrha se odpre prekrasen razgled na zasneženo dolino. Kičasto. Jutri bo sonček.

Čestitke vsem soborcem in še enkrat najlepša hvala organizatorjem! Pa en bravo za moje navijačice. Od vraga ste!

Zaključek leta na Rogli

Poslovno in športno zelo uspešno leto 2014 je Energe team zaključil z izobraževanjem in druženjem na Rogli.

 

Tik pred zdajci je, kot se za december spodobi, zapadel sneg. In kdaj je Rogla najlepša? Ko je zasnežena in obsijana s soncem. In nam je bilo naklonjeno prav to. Po tem, ko smo se naučili cel kup novih stvari in pregledali poslovanje v preteklem letu, smo lahko izkoristili še vse, kar Rogla ponuja. Leto smo tako končali s pridobivanjem novega znanja, s športom, dobro hrano in zabavo.

 

 

 

Upam, da nam bodo takšni spomini dali moč in energijo ob novih izzivih v letu 2015. Lepo je bilo! 

 



Zaključek sezone - Štanjelski tek

Letošnjo ultra sezono sva zaključila zelo prijetno in na easy. Na prekrasnem Štanjelskem teku, ki ga oglašujejo sicer kot desetkilometrskega, ampak na razgibani trasi po Krasu smo jih nabrali le kakih devet.

Na Štanjelski tek sem si želela že nekaj časa, saj so ga promovirali mnogi tekaški prijatelji. Tako sva se na deževno decembrsko soboto podala proti Krasu, kjer je bila poleg dežja napovedana še burja. Vreme ni vabilo k teku in priznam,  če ne bi bila zmenjena s prijateljicami, bi se lahko zgodilo, da bi ostala kar doma.

Zbrali smo se pri Lovski koči malo ven iz Štanjela. Pred mrazom, ki je silil pod oblačila, se skoraj ni bilo mogoče ubranit. Čakanje nas je kar precej premrazilo in v uri pred startom je šlo največ debat na temo kaj obleči. Poleg tega je bilo na sporedu veliko fantaziranja o tem, kako bi bilo lepo, če bi sijalo sonce. Ja, verjamem, da je ta tek v poznojesenskem sončku lahko še veliko lepši.

Na startu se nas je kljub slabemu vremenu nabralo kar lepo število. Tekli smo po kolovozih, malo po asfaltu in tudi kakšna gozdna potka se je znašla vmes. Dinamična proga z ravno prav vzpona je minila kot bi mignil. Kaj pa je devet kilometrov po letošnjih razdaljah!

Po teku pa prijeten zaključek ob pršutu in čaju, skupaj z veliko tekaškega čveka. Koliko je bilo kilometrov, pa koliko jih še bo. Katere so pretečene tekme, katere so v planu. Pa treningi, hrana in podobno. Vse, kar pač druži nas, tekaške obsedence. Stiskali smo se pod nadstreškom pri lovski koči in ker nas je bilo toliko, nam tudi mraz ni prišel do živega. No, nekateri so si pri tem pomagali še s teranom.

S sprehodom po deževnem Štanjelu in večerjo na kmečkem turizmu pri Peliconovih v Coljavi sva zaključila ta prelep dan. K Peliconovim bi se še vrnila, ker je bil ambient prekrasen in hrana okusna. Zamerim jim samo to, da je nekaterih dobrot zmanjkalo. Zaradi sprehoda po Štanjelu sva bila namreč malo pozna in so naju v Coljavi prehiteli tekaški kolegi iz TurboM, ki so pojedli ves kakijev štrudl.

Naslednje leto prideva spet. Naročava pa sonček, ker v sončnem vremenu mora biti ta tek ne samo lep, ampak že skoraj kičast, druženje po njem, z vključenim lenarjenjem na sončku, pa več kot prijetno. Pa v Coljavo bova bolj pohitela. Na sprehod v Štanjel greva lahko tudi zvečer.

 

Zakaj polmaraton Palmanova? Četrtič.

Zato, ker mi je prvič, ko sva se približala obzidju mesteca Palmanova, dobesedno zastal dih. Palmanova je bila po spominu iz mladosti le nakupovalno središče. In nisem vedela, da je tam zadaj skrita prečudovita renesančna utrdba in znotraj nje prava Palmanova.

Zato, ker je Palmanova priložnost za gurmanske užitke. Dan pred tekmo obvezno in več kot prijetno polnjenje glikogenskih zalog ob pomoči vrhunske pizze in testenin. Samo Italijani znajo narediti pravo.

Zato, ker je lepo prespati v Palmanovi. In zato, ker je jutranji trening po obrambnem jarku pod obzidjem, kjer je urejena lepa sprehajalna potka, pravi užitek. Poleg tega je prelepa tudi GPS sled tega teka. 4km v obliki zvezde.

Zato, ker je mogoče dan pred tekmo izkoristiti za sproščeno nakupovanje. Tudi to sem in tja paše.

Zato, ker je Palmanova vrhunsko organiziran tek, kjer se kot tekačica počutim res dobrodošlo. Na organizacijo same pohvale. Letos še posebno presenečenje, ki bi ga lahko kopiral še kakšen organizator. Pred prevzemom štartnih številk si lahko poizkusil katera velikost jopice ti ustreza. Bravo!

Zato, ker je ravninskih 21km pravi užitek po ultra sezoni. Uf, kako dober občutek, da si v cilju prej kot v dveh urah.

Zato, ker je start iz osrednjega trga v dve smeri, skozi dva nasprotna si mestna vhoda, nekaj prav posebnega. Nekaj prav posebnega je tudi startni strel s topom, ki mi vsako leto nažene strah v kosti.

Zato, ker Palmanova ponudi dobro priložnost za tekmo s samim seboj in svojim »personal best«. Jaz sem svojega letos izboljšala za 2 sekundi. Smešno?

Zato, ker se v Palmanovi vedno srečamo s tekaškimi prijatelji z vseh vetrov in je to priložnost za res prijetno druženje. Z več kot odličnim zaključkom ob kapučinu in minjončkih v Laboratorio.

In zato, ker imava cel vikend samo zase. Hvala babi servis!