nedelja, 18. november 2018

Ultra Mallorca Man etapna triatlonska dirka


Začelo se je lani, v začetku novembra. Približeval se je moj Abraham in v glavi so mi odzvanjale različne ideje, kako ga proslaviti. Zadnjih 15 let se redno ukvarjam s športom, začel sem s kratkimi teki okoli gozdička v bližini doma. Prepričan sem bil, da sta tista dva kroga, ki sem jih pretekel, dolga vsaj 3km. Čez čas sem ugotovil, da vsega skupaj ni bilo niti za kilometer. Razdalje sem postopoma povečeval in se začel udeleževati prvih tekaških prireditev, kasneje maratonov, ultra maratonov in ostalih daljših tekmovanj. Abraham je en sam in želel sem ga začiniti z bolj ekstremnim projektom.
Željo sem poslal v eter.



Na praznovanju Abrahama so mi prijatelji podarili pravo darilo. 
Ultra triatlonsko preizkušnjo Ultra Mallorca Man. Sestavljena je iz treh etap, vsak poteka en dan. Prvi dan 10km plavanja na odprtem morju in 127km kolesarjenja po notranjosti otoka. Drugi dan 312km kolesarjenja, kjer trasa obkroži celoten otok in zadnji, tretji dan 84km teka. Dirka je samooskrbna, zato tekmovalec potrebuje spremstvo, ki skrbi za hrano, pijačo in ostale morebitne težave tekmovalca. Ekipa Energe: Katja, Brina in Maks bo skrbela zame.

Nad darilom sem bil navdušen.

Pred mano je bilo celo leto, ki sem ga popolnoma posvetil pripravi na tekmo.



Ljubljana, 26.10.2018

Vremenska napoved za Mallorco je dobesedno grozna. Napovedan je teden dežja, vetra in nizkih temperatur. Kje je Mallorca počitniški raj? 



Bolj kot ne nejevoljni se pripravljamo na pot.

Mallorca, 27.10.2018

Easyjet nas z enourno zamudo dostavi na letališče v Palmo. Ker sem spet šparal pri izboru rent a car-a, začnemo bitko s časom in iskanjem kombija, ki nas bo odpeljal v nekaj kilometrov oddaljen rent-a- car. Končno sredi naliva najdemo črn kombi in okoli njega hitro nastane gneča. 

Čez deset minut smo pred rent-a-carjem. Pod zasilnim nadstreškom stoji vsaj 200 ljudi, ki se skrivajo pred dežjem. Katji naročim, naj gre hitro v vrsto, da ne bomo še tu zgubili pol dneva. Katja mi zakliče: "Vzemite še moj kovček!" Zmečem kovčke iz kombija. Maks in Brina vzameta po dva, jaz tudi dva in gremo za Katjo. Katja teče proti nam: »A imate moj kufer!?« Gledamo, kufra ni! Kombi v tistem trenutku odpelje in ostanemo brez kovčka. Shit! V kufru Katjina denarnica z vsemi dokumenti. Šibam v poslopje in poskušam razložiti kaj in kako. Uslužbenca na okencu zgodba ne gane. Potrebujemo dokumente za glavnega voznika, drugače nam ne dajo avtomobila. Kličem na vse žive telefonske številke iz rezervacije, ki je zaradi zamude letala že potekla in je ne morem on-line spremeniti. Katja hodi okoli kot kakšen zombi in pregleduje vse črne kufre, če je kakšen slučajno njen. Maks in Brina zaštekata resnost situacije in poskušata biti kar najbolj v pomoč. Po petih urah pregovarjanja nam ne preostane drugega, kot da najamemo drug avto. Seveda je na razpolago samo top-shit nov Peugeuot za trikrat višjo ceno. Naj gre vse k vragu! Bil sem popolnoma prazen.

V hudem nalivu ob 9h zvečer pridemo pred hotel, ki je v popolni temi. Nekaj ne štima, verjetno je še drug vhod. Zapeljemo se naokoli hotelskega kompleksa in kmalu smo nazaj pred istim vhodom. V tistem se odprejo vrata in ven prihajajo gostje. Iz avle hotela prihaja šibka svetloba sveč. »Matr, elektrike je zmanjkal, k tolk ščije«, na hitro pogruntam. Vstopimo v avlo in po tleh slama, v kotu truplo s sekiro v glavi, za pultom na recepciji okostnjak. "Fak, kaj dogaja!?" Kasneje ugotovimo, da gre za praznovanje dneva mrtvih. 



Večerja, nato se spokamo v sobo in spat. Divji dan je za nami. Katja je popolnoma uničena. Brez dokumentov, denarja, oblek. Truplo brez identitete. Šele v taki situaciji se zaveš svoje ničevosti. Poskušava zaspati, a ne gre. Na netu preverjam vse kombinacije, kako čim hitreje dobiti potni list iz Slovenije. TNT, UPS, možnosti je več, bomo nekako rešili. Skleneva, da se zjutraj odpeljeva nazaj na letališče in rent-a-car, če se je morda kje našel kovček.

Vožnja do letališča mine v tišini. Odpraviva se proti Lost and found. Držeč za roke se približujeva okencu. Čez pult pogledam uradnico, dvigne pogled, pogleda Katjino osebno, ki jo drži v roki in se nasmehne. Objemava se, vriskava, jokava. Ne moreva verjeti, da je res. Kovček je tu. Našli so ga na odhodih. Očitno ga je nekdo po pomoti naložil nazaj na kombi in šele na Check-in-u ugotovil, da ni njegov. Vse je bilo nedotaknjeno, dokumenti, denar. Uf, naj se dopust začne.



Med vračanjem v Port d'Alcudia, se odločiva, da greva del poti po trasi kolesarskega dela. Ceste so lepe, široke in zelo razgibane. Skoraj ni ravnega odseka, ves čas gor in dol. Asfalt je dokaj grob in zato dobro drži. Ob strani je še dober meter asfalta namenjen kolesarjem. Skratka, čisti luksuz.

Ker so bile na Mallorci pred kratkim poplave, so bili organizatorji na vzhodnem delu otoka prisiljeni spremeniti traso, saj je voda dobesedno odnesla cesto. Ko se voziva po obvozu tudi sama prečiva del zalitega območja.



V naslednjih dneh vse posvetimo pripravam na samo tekmo. Po vsem do sedaj doživetem se je tekma zdela kot samo še ena malenkost.



1. dan - plavanje - pet krogov po 2000m in kolesarjenje 127km z 850vm



Pravzaprav sem bil popolnoma miren, vdan v usodo. Kar si hotel, to si dobil! Ta mantra me je odnesla v globok spanec. Budilka, shit, a je res treba?! Pojem skromen zajtrk. Hitro v avto in na start. Med vožnjo sva tiho, vsak premleva svoje. V Port d'Alcudi je idealno vreme. Čista bonaca, morje popolnoma mirno, zrak samo 11st.C. Ni panike, morje naj bi imelo 22st.C. Pripravim kolo za menjavo, začne deževati. Nima veze, saj grem itak v vodo. Navlečem nase neopren in copatke, malo se raztegnem, navlečem še bojo, kapo, čepke in očala.



V mraku stojimo pred štartnim blokom, vsi bolj tiho, v zraku ni čutiti nekega adrenalina, prej mir in strahospoštovanje pred 10km v mračnem morju in vsem, kar nas potem še čaka. Sirena zatrobi. Umirjeno, kot na nedeljskem sprehodu, zakorakamo po plitvini. Po 50 metrih je voda malo nad koleni in vržem se vanjo. Totalen šok. Voda je ledena in smrdi. Začel sem plavati kužka. "Jaz se tega ne grem!" Glavo sem molil ven iz ledene in smrdljive vode in pizdil. Po prvem šoku se nekako sprijaznim s situacijo. Zaradi popolnoma mirnega morja in nizke temperature zraka je voda na površini izredno mrzla, a spodaj v globini je dobesedno topla. Po prvem krogu se odločim za neoprensko kapuco, saj me zebe v glavo. Na obratu mi Katja poda dva gela, ki ju na hitro stisnem vase in navlečem kapuco. Super, možgani se bodo odtajali. Telo se ogreje in plavanje postane užitek. V vodi me vedno odnese. Ne vem točno kako in kam, a umirjen ritem zavesljajev in brezčasno lebdenje nekje vmes, je prava meditacija. Sem tu in tam. Čista uživancija.



Po obratu me začne v vrat žuliti neoprenska kapuca. Hudič, če je dobro za surfat, še ne pomeni, da je tudi za plavat. Med vdihi se trudim čim manj obračat glavo, da me ne bo zdrgnilo do živega. Sol na rane res ni prijetna zadeva. Ko pridem ven jo hitro snamem, se ponovno namažem s kremo in plavam naprej. Pet krogov je kar hitro minilo. Na obali me pričaka Katja z malico. Šibava na menjavo. Po slabih dvajsetih minutah sem na kolesu.



Pred mano je 127km in 850m vzpona. Spet ščije! Umirjeno začnem in pustim telesu, da sploh dojame kaj mu je početi. Po desetih kilometrih v lebdečem stanju mi je sedenje na kolesu malo tuje. Kmalu se ogrejem in lepo napredujem.




Medtem me že ujame spremstvo. Energe ekipa; Katja, Brina in Maks bodo skrbeli zame na kolesarskem delu trase. Dirka je namreč samooskrbna, kar pomeni, da ni nobenih okrepčevalnic, postojank z vodo, hrano ali drugimi potrebščinami. Tekmovalec mora imeti svoje spremstvo, ki ves čas skrbi zanj. Pomahamo si in čez nekaj kilometrov je na vrsti prva okrepčevalnica. Preneha deževati. Superca, dobim še dodatno energijo in kaj kmalu smo na vrhu današnje najvišje točke Bon Pastor, 535m.





Na hitro nekaj pojem in švignem po hribu dol. Ko pridem v dolino se ponovno ulije. Prokleta jajca! A ni Mallorca nek poletni raj? Sonce, pa palme, pa to!? Pizdim sam pri sebi, a ni mi hudega, saj vem, da imam samo še 40km do zaključka današnjega dne. Še nekajkrat se ustavim pri avtu, malo pojem, popijem in že smo skoraj v cilju.



Za mano potrobi ekipa sotekmovalca in mi želi srečno do cilja. Takoj za tem nekdo potrobi še enkrat. Prehitita me policista in pokažeta naj ustavim. Na hitro se zmenimo, da se ne razumemo. Malo krilimo z rokami in na koncu je jasno, da na magistralkah ne smem voziti znotraj voznega pasu, ampak na zunanji strani črte. Ceste na Mallorci so odlične, skoraj vse imajo ob robu pas širok vsaj 1m, ki je namenjen kolesarjem. Zaželita mi srečno pot.




Samo še nekaj kilometrov in sem v cilju današnjega dne. Vsi veseli in nasmejani. Super! Prevzame me maser in mi na hitro pregnete noge. Sam se odklopim in na pol dremuckam. Katja se smeji in pravi, da sem kot Tutankamon.




Maser mi v polomljeni angleščini nekaj razlaga, nič mi ni jasno. "Ic, ace, ajs, ajs."  "Ja boli, ja, kaj pa ti misliš, ko mi razbijaš vozle v stegnih." Končno prideva do "ice", torej led. Kaj naj z ledom? Pokaže moja stegna in govori: "Put ajs on in da hotel." Super je pasala tale masažica. Hitro nazaj v hotel na večerjo in počitek. Po večerji se počasi umirim, grem v posteljo, malo posurfam po družabnih omrežjih in počasi me odnese. Zadovoljno zasmrčim. 



2.dan - kolesarjenje okoli celotnega otoka 312km, +3750vm




Ob petih spet budilka. "Stari ustan! Ne zdej bluzit," si prigovarjam, ko se vlečem iz postelje. Tokrat vstanemo vsi štirje in kar nekaj gužve je, ko se rihtamo. Hitro na zajtrk, tokrat si dam duška, na biciklu lahko jem kar hočem in skoraj kolikor hočem. Da omejitev niso oči ampak trebuh, sem občutil na eni zadnjih pripravljalnih bici tur, ko sem po 200km na Blokah uničil pico s panceto, kislo smetano in dodatnima jajcema. Trebuh je bil kmalu poln in na koncu tudi oči. Ko sem se lezel nazaj na bicikl, so mi skoraj ven padle. Do Kureščka sem trpel k hudič in se počutil kot preveč naložena peč. Čisti safr.

Napokamo se v avto in šibamo na start. Tam vse mirno. Počutje dokaj uredu. Sicer imam zamašen nos, a ključno je, da so noge mehke in pripravljene. Štart poteka v obratnem vrstnem redu. Zadnji štarta prvi, štartamo na 2 minuti.



Ura odklika 7:12 in mirno se odpeljem po trasi. Sveže in megleno jutro ne obeta nekih presežkov na sicer zelo razgledni gorski cesti. Počasi se vzpenjam proti prvemu sedlu na 500vm. Spet začne deževati, mraz je in zdi se mi, da ne grem nikamor. Pulza nikakor ne spravim preko 120. Bolj ko pritiskam, manj se zgodi. Ob cesti ekipa. Ustavim.




Čisto v depri Katji razložim, da se tega ne grem, da zadnji pa že ne bom in da mi nikamor ne gre in da ne bom v limitu okoli. V glavnem, naj gre vse u ku... Ultra tekme so velikokrat odvisne ne samo od tekmovalca, ampak od tega, kako dorasel je suport. Za čustva med tekmo ni prostora, na vrsto pridejo v cilju. Seveda se ti tekmovalec smili, ampak saj je dobil, kar je sam hotel. Ključno je, da zna ekipa začutiti tekmovalca in ga v danem trenutku na pravi način spodbode, da grize naprej. In Katja to zna! »Nehi jamrat!« me zabije. In doda, da smo vsi skupaj, da je med nami le kakšnih 5min. Čukasto jo gledam in razmišljam, a me zajebava, al je res!? Nč, oblečem si tričetrtke, saj je mraz kot pes in pičim naprej na naslednji prelaz. Na trenutke se med meglicam razjasni nebo in prikradejo se čudoviti razgledi na gorska jezera. Dodatne hlače so mi ogrele noge in telo. Pulz se dvigne, spet sem uredu. Še tunel in počasi pridem na vrh 1000vm visokega prelaza. Spet se uščije! Jajca, pa ravno zdaj, ko sledi adrenalinski spust, kakšnih 20km, in 1000 višincev dol po vijugasti cesti s super asfaltom, brez ograje, samo mali zidek te loči od brezna. Razgled pa čisto do doline. Noro! Če mi je umreti na cesti, bi na taki. Kljub vsemu je zmagala pamet, karbonske feltne in dež niso najboljši prijatelji, zato jo dokaj previdno pičim v dolino.




Ponovno vzpon, pa nato še en in tako naprej. Obalna cesta nad klifi zahodne obale je čudovita tudi v deževnem in vetrovnem dnevu. Še sreča, da ni sončno, sicer bi samo zijal naokoli. Vem, da bom kmalu na zadnjem višjem vrhu, nato sledi spust v dolino proti Palmi. Na vrhu me pričaka ekipa. Na hitro me napojijo in nahranijo. Sam sem čisto evforičen, saj vem, da gre zdaj nekaj časa samo dol in potem samo še po ravnem. Če to sam sebi verjamem. Saj vem, da je  Malorka gore in dole, kot Istra ti materina. Katja mi vsa zaskrbljena hiti razlagat, da so jo klicali organizatorji, češ da je zaradi poplave cesta v dolini zaprta za avtomobile. Kolesarji za enkrat menda še lahko pridemo mimo. Da morajo oni nazaj in okoli, ter da se dobimo nekje kasneje na trasi. Jaz jo pičim v dolino in nato v klanec. Cesta kot na Katarino. Čisto svež asfalt. Na začetku tabla, da je cesta odprta samo za lokalce. Super, ne bo prometa. Še vedno ščije. Lezem in lezem, počasi, a vztrajno. Nikjer nikogar. Razmišljam, »Matr, oni so šli naokoli, jaz pa tu sam! V neki vukojebini! Dej, da ne bo kakšnega defekta.« Pribrcam na vrh grebena, tam dva cestna stožca, zapeljem na drugo stran in začudeno pogledam. Vse v sopari, nič mi ni jasno. Kaj se dogaja?! Spustim se in pred mano valjarja valjata sveže položen asfalt, iz katerega se dviga vodna para. Počasi peljem mimo in kolesa se začno udirati v svež asfalt. Gume so v trenutku obložene z bitumnom in peskom. Sranje, sam, da mi jih ne raznese. Skočim dol s kolesa, ga dvignem in se v belem pičkohvatnem dresu prebijam mimo finišerja in popolnoma črnih delavcev. »Sorry, sorry!" tip se obrne in kot bi videl prikazen, mu skoraj lopata iz rok pade. Spusti me mimo. Hop na kolo in se spustim naprej. Blokejev nisem mogel zapeti, saj so bili polni svežega asfalta. V naslednji vasi, v nalivu, na klopci sredi trga, očistim čeveljce, zdrgnem gume in odbrcam naprej. Domačini v sosednjem lokalu me nejeverno opazujejo. Grem. Pesek pa še nekaj časa leti vse naokoli. Jebemu!




Že šibam skozi Palmo de Mallorco. Tekmovalno kolesarjenje po mestu ni najboljša izbira. Šviganje med pešci, avtomobili in semaforji, je kar precej stresno. Minili sta vsaj že dve uri, kar smo se nazadnje srečali z ekipo. Nekje znotraj sebe zaupam, da ko bo pravi čas, se bomo srečali. In dejansko, na koncu Palme me pričakajo.



Veseli si skočimo v objem. Malica, pijača in močan veter, ki bicikel vrže po tleh. Ma k vragu! Pogledam, vse je celo. Super, gremo naprej. Naslednjih 30km je sanjskih. Močan veter v hrbet in leti na polno, tako, da je organizator klical Katjo, če sem morda odstopil in se peljem z avtomobilom, ker sem bil tako hiter. Še dobro nisem pomislil, kva to dobr leti in že sem bil preklet! Cesta zavije in veter pokaže zobe. Močan bočni veter me po cesti premetava kot slamico. Brcam naprej in kolnem. Na srečo je suho. Začne se je temniti in nad morjem se razbesni nevihta. Kljub močnim lučem ne vidim praktično nič. Na naslednjem postanku s čelade snamem vizir, le tako sploh kaj vidim. Veter in dež me bičata kot za stavo. V tistem pogledam na uro, če sem še na trasi in ta je mrtva. Touch screen je odpovedal! »Pizda!« Po  270km sem že malo apatičen in nimam pojma, kdaj sem nazadnje preveril, ali sem na trasi. Lahko je bilo pred 5 sekundami ali pa pred 5 minutami.  Ustavim in iz žepa zvlečem telefon. Vse te super touch screen tehnološke igračke v dežju v trenutku odpovedo, seveda ravno takrat, ko je najmanj treba. Z veliko težavo pokličem Katjo, naj pridejo nazaj in da potrebujem njeno uro z GPS traso, ker je moja crknila.

Čakam. Kmalu se pripeljejo in Katja sprašuje, kaj je. Iz mene se usuje: » Jebemti Mallorco! Jebemti Suunto! Jebemti GPS! Jebemti vreme! Jebemti bicikl! Jebemti vse!« Zamenjam uri, popijem RedBull, pohrustam čokoladni krof in odpizdim naprej. Kasneje mi Katja pove, da jo je Brina  takrat vprašala, kako je oči, ona pa je rekla samo: »Jebeno!«

Bližam se cilju. Pred menoj je še zadnjih 30km. Cesta po nekaj kilometrih zavije direktno v veter, ki  v sunkih piha 60-70km/h. Začne se je boj za obstanek na cesti. Premetava me sem in tja, gonim in gonim, a premikam se po polžje. Po klancu dol, kjer bi sicer letelo preko 50 na uro, gre s težavo okrog 20 na uro. Ko gledam nazaj, je bil to ključni trenutek dirke. Po navadi bi za tako razdaljo potreboval manj kot eno uro, a ob takem vetru ni šlo nikamor. Kot da me nekdo drži na špagi in ne pusti do cilja. Kljub vsej ihti in frustraciji, ki je vrela v meni, sem uspel ohraniti mirno glavo in z umirjenim vrtenjem počasi pribrcal do cilja. Če bi popustil egu in začel na polno žgati, bi po nekaj kilometrih sigurno pregorel. V daljavi se začno kazati obrisi mesta in s tem cilja in jaz sem popolnoma zbit. Absurd je, da me ne bolijo noge, bolijo me rame in roke, ker tako krčevito držim balanco in ves čas popravljam smer, da me ne odpihne s ceste.


V cilju me pričaka moja ekipa. Zaskrbljen Katjin pogled in vprašanje, če sem uredu, hitro pospremim s širokim nasmehom. "Hvala, vam, super sem." Iskrena hvala za vso podporo ekipi, brez katere se ta etapa ne bi končala uspešno.

V cilj sem prišel znotraj prvotnega limita. Ga je pa organizator zaradi zahtevnih razmer na trasi, kasneje podaljšal za dodatni dve uri. Tako bodo vsi tekmovalci, ki so uspeli priti do cilja, jutri lahko nadaljevali dirko.

Ponovno me v roke dobi maser, gnete noge in mantra: "Ajs, ajs."  Kljub nabitim nogam me odnese v dremež in skoraj zakinkam. 14 urno gonjenje je prišlo za mano. Naložimo se v avto, šibamo v hotel, kjer me čaka kup mesa. Nekaj poglodam, tuš in postelja. Zaprem oči, a telo gori. Zaspim šele proti jutru.



3.dan - tek 84,4km




Budilka 4:45, zlijem se iz postelje in brundam sam vase: »Ma, kaj boš hodu na štart, saj nimaš šans, da bi takle oddtekel 84km!« Katja me gleda in ne komentira. Vidi, da sem res telečji. Brez bolečin, a prazen. Nč, gremo na zajtrk. Tam je že nekaj sotekmovalcev in ko vidim, da niso v nič kaj boljšem stanju, se malo potolažim. Grem k kuharju. Z visokim, širokoplečim in vedno nasmejanim črncem se spogledava in reče: »Eggs?« »Yesss!« In naštima mi tri frišno pečena jajca. Prazna vreča ne stoji pokonc. Ob kavici in hrani se počasi začnem sestavljati. Danes bo z mano samo Katja. Maks je zbolel, ima vročino, Brina bo skupaj z njim ostala v hotelu. Kasneje se nama pridružita.



Na štartu se pozdravimo, vzklikamo, si dajemo petke. Vse skupaj je bolj podobno srečanju veteranov, kot štartu ultra teka. Postavim se v štartni blok in let's go! Začnem umirjeno, saj me čaka dolg dan. Trasa je sestavljena iz dveh krogov po 42,2km. Osrednji del trase gre skozi mesto, kar pomeni veliko pločnikov, križišč in menjavanj ritma. Na izhodu iz mesta me pričaka Katja. Ustavim in hočem kar odstopit. Poln kufer imam že vsega. Imam občutek, da mi bi bilo lažje, če bi štartali enkrat in šli do konca. To, da moram vsak dan znova na štart, me ubija. Karkoli, samo naj bo že enkrat konec! Katja me spodbuja: »Stari, dobr ti gre, nehi jamrat!« Nejeverno jo pogledam in odtečem naprej. Obalna cesta poteka iz Alcudie vse do mesteca Port d'Polenca. Prelep zaliv v katerem zjutraj razen tekačev, spremstva in orkanskega vetra, ni bilo nič. Veter je vse odpihnil.



Vsakih nekaj sto metrov so ob cesti majhne kamnite hiše. Ko sem pritekel v zavetje kakšne od teh, sem dobesedno padel naprej. Andrej noče več. Andrej gre naprej. Kot Jeckly and Hyde, večna borba s samim sabo. Konec zaliva, kjer je obrat je tam daleč naprej. Zdi se nedosegljiv, a vem, da bo nazaj bolj letelo. Privlečem se v Polenco, Katja me poservisira. 10-tka je za mano.




Samo še 70 si rečem, se kislo nasmejim in grem. Ponovno skozi mesto na drugi obrat. Ko sem obrnil prvih 42km, sem oživel. V bistvu se mi to na daljših tekmah stalno dogaja. Do polovice sem zadržan, najraje bi kar nehal, v glavi čista jeba, ves čas izklapljam samega sebe. Ko obrnem polovico, dobim neko notranjo moč, zaupanje, da če je šlo do tu, bo pa itak šlo tudi do cilja.




In grem, ne nujno hitreje, a definitivno sem bolj močan v glavi. Na enem od zadnjih postankov Katjo prosim, naj se mi pridruži zadnjih nekaj km do cilja. Želel sem si družbe, debate in nekako sem čutil, da je dirka vsaj toliko kot moja tudi njena, oziroma je za uspeh zaslužna celotna ekipa.



Na takih tekmah nikoli ne veš, kdo bolj najebe. Ti, ali ekipa. Ekipa se sooča z vsemi mogočimi težavami, ki jih rešuje kakor najbolje zna in zmore. Ogromno je improvizacije, stresa, vse zato, da bi lahko tekmovalec kar se da hitro, enostavno in brez zapletov prišel do cilja. Na tekmovalcu je, da čim bolj špona in čim manj pizdi.



V mestu natakneva sponzorske Energe majčke in odšibava še zadnji kilometer v cilj. V cilju popolna katarza. Konec je! Konec je vse jebe, dežja, vetra in brezkončnih kilometrov mallorških cest. Zmogli smo! Skupaj!



Hvala družini, hvala prijatelji, hvala vsem, ki ste mi to omogočili.







P.S.

Nikoli ne reci, nikoli več :-)



5 komentarjev:

  1. Čestitke Andrej, tebi za tako veliko preizkušnjo in tvoji družini za podporo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Norooo,kapo dol!!! Čestitke tebi Andrej, tebi Katja☺😙in sploh celi družinici. Krasna ekipa.👍👍

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo, Andrej, bravo Energe ekipa!

    OdgovoriIzbriši