ponedeljek, 01. januar 2018

Rašica trail 2017 (56km/3000vm)


Rašica trail, ali kako se medalja zgodi po nesreči. Ampak naj začnem na začetku. Po lanski udeležbi, je bil Rašica trail seveda tudi na spisku letošnjih želja Energe teama. Ker je res blizu. Ker se je letos obetala zanimivejša proga. Ker se novembra sama od sebe zelo težko spravim na kakšen malo daljši trening. Ker spet pridejo vsi. Ker vsako leto naročijo malo boljše vreme. In zato, ker je to edini trail, kjer na okrepčevalnicah strežejo doma spečeno drobno pecivo. V ogromnih količinah in omamno dobrega.

Bogovi teka me letos ne marajo. Kaj sem zagrešila, sicer ne vem. Ampak zdravje letos noče sodelovati. Od Dalmacije sem sicer končno lahko tečem brez bolečin v peti, pa me poleže skoraj enomesečni prehlad. Večino novembra sem preživela z bolečim grlom, kašljem in smrkavim nosom. Pojedla sem na kile ingverja, cimeta, kurkume, medu in drugih arcnij take sorte. Tudi s tekom sem nehala za celih deset dni, a imunski sistem se kar ni hotel postaviti nazaj na noge. Tako sem še dva dni pred štartom razmišljala, ali je pametno, da sploh grem na tek. Razum in telo sta govorila naj počivam. Duša pa je že takrat vedela, kje bom stala v soboto zjutraj. Na štartu. Seveda.

Že prvi klanec mi je pokazal, da danes ne bo lahko. Zabasani sinusi in zamašen nos so močno otežili dihanje. Strmine pa take, da bi pri dihanju prišla prav še ušesa, če bi bila uporabna v te namene. Noge so se vrtele po svoje v znanem ritmu, dihala pa sem kot slon. Zaradi pomanjkanje dotoka kisika je ponorel še srčni utrip.  

Proga je bila prečudovita. Letos so nas namesto lanskih petih krogov po Rašici gor in dol, čakali trije, ki so povezali Rašico s Šmarno goro v prekrasen 56km in 3000vm krog. Trasa je vključevala vse. Zelo strme in prijetno tekaške vzpone, strme tehnične in uživaško tekaške spuste, ravninski kros po travnikih in gozdnih potkah, ravno prav makadama in kratek asfaltni vložek.

Okrepčevalnice na vrhu Rašice, Šmarne gore in na obratu v Gameljnah, so poleg piškotkov, kokosovih kroglic, skutnega peciva, čokoladnega peciva, palačink, mandarin, banan, juhe, čipsa, kruha z zaseko in kaj jaz vem še česa, saj ni bilo časa, da bi si vse ogledala, kaj šele pojedla, vključevale še srčno navijanje. Z veseljem bi se malo dlje zadržala na kateri od njih, a treba je bilo naprej.

Dan je bil sicer oblačen, a temperature so bile prijetne. Na vzponih, ko je telo dajalo vse od sebe, so bili kratki rokavi prava odločitev. Proga je bila v prvem krogu še suha. Nekaj spoštovanja sem pokazala le odpadlemu listju, za katerega nikoli ne veš, kaj skriva pod sabo, sicer pa je dobro letelo. Tudi pozna jesen je v gozdu prekrasna. Občudovala sem drevesa porasla z mahom. Spomladi in poleti takšen detajl sploh ne pade v oči, saj je vse zeleno. Tokrat pa je zeleni mah, med vso jesensko rjavo, prav božal oči. V trenutkih utrujenosti sem si v živo predstavljala, kako se spočijem na posteljici iz mahu. V najtežjih trenutkih pa sem v domišljiji v z mahom obrasle votlinice na deblih dreves postavljala božične figurice in oblikovala jaslice.

Na drugem spustu s Šmarne gore nerodno stopim, zdrsnem v blatu in v stegno me zagrabi močan krč. S krči ponavadi res nimam težav, zato mi ni jasno čisto nič. Krč pa ne popusti. Čepim na gozdni potki in sredi belega dne vidim vse zvezde. Nekajkrat poizkusim vstati, a bolečina me prikuje nazaj na tla. Pila sem dovolj, tudi slane tablete, utrujenosti še ne čutim. Verjetno sem v telo dobila premalo kisika, ker nisem mogla dihat, kot bi bilo treba in so se mišice zakisale. Pa saj v bistvu ni važno zakaj. Boli!


Svoje telo ponovno poženem v tekaški korak. Ravno se za silo sprostim in spet. Krč. Tokrat se takoj ustavim, zato ni tako hudo. A seme strahu in nezaupanja vase in v svoje telo, je zasejano. V misli se prikrade ideja o predčasnem odstopu. Rodila se je iz strahu, kako bo v tretjem krogu, če se krči nadaljujejo. Ko se zavem, da v bistvu ne morem odnehati, ključi od avta so pri Andreju, Andrej je na progi, v avtomobilu pa moja suha oblačila. Ker že nekaj časa dežuje, sem premočena, mokri so tudi lasje. Kako bom mokra čakala tri ure? To ne bo ravno koristilo mojemu še ne pozdravljenemu prehladu. Nimam kaj, treba bo v tretji krog. Ko se spomnim na Natašo. Če bo še v cilju, jo prosim, da me odpelje domov. 

Misli se igrajo z idejami. »Bom odstopila, ne bom odstopila. Ali je res tako hudo? Ali res ne bi zmogla teči naprej. Ali bom zmogla odstopit? Je to poraz? Čutim razočaranje sama nad sabo?« Tečem po zadnji ravnici. Telo funkcionira brezhibno. Pa bo sodelovalo tudi na tistih divjih spustih, ki so še pred mano? Vsaj desetkrat si premislim. Sprejeti dejstvo, da prvič v življenju ne bom končala tekme, ni lahko. Cilj je pred mano, jaz pa še vedno ne vem, kaj bom naredila.

Ko zagledam Natašo. In ni nobenih vprašanj več. Samo jasna odločitev. Najavim svoj zaključek, z Natašo oddirjava domov in se prav na hitro vrneva sveži in suhi. V cilju je treba pričakat Andreja in druge borce, ki še norijo po progi. V bifejčku v cilju nas je vedno več. Vedno več je tudi takšnih, ki proge nismo dokončali. Ob izvrstni ciljni enolončnici, štrukeljcih, klepetu in smehu, ni časa za obžalovanje. Pravzaprav sem prav vesela, da sem na toplem, zunaj se je namreč stemnilo in dež pada vedno močneje. Nikomur na progi ne zavidam.

Takrat izvem, da sta progo končali samo dve dekleti, jaz pa sem z enim krogom manj, na tretjem mestu in, da se je organizator odločil, da dobim tudi medaljo. Malo mi je nerodno, še bolj pa čudno, da bom za svoj prvi odstop stala še na stopničkah. Zakaj pa ne?! Tudi tokrat s širokim nasmehom. Medalje se lahko zgodijo tudi na nenavadne načine.


Kdor še ne ve, da komaj čakam čas tekaške penzije, ko bom na tekmah hodila od okrepčevalnice do okrepčevalnice in pojedla vse, čemur se zdaj odpovem za voljo hitrega prihoda v cilj. Namesto izlivov o tekaških užitkih, pa bodo te strani polnili gurmanski. Začinjeni s fajn razgledi. In okušani v nori družbi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar