nedelja, 10. september 2017

Ultra trail okrog Mont Blanca - UTMB - CCC 2017 (101km/6500vm)

 

Tokrat pa blog, katerega pisanje ni bilo v užitek, saj dogodki na tekmi in pred njo niso tekli z lahkoto in užitkom, pač pa so se na poti do cilja UTMB-CCC ves čas pojavljale ovire in prepreke. Ker je tek res poezija za mojo dušo in ga doživljam kot notranji izraz mene same, so me te zunanje ovire ves čas vodile na pot razmišljanja o notranjih zavorah. Je teka mogoče preveč? Se je moje telo na neskončnih vzponih in spustih utrudilo in reklo: »Ustavi se!« Ali je fizično telo res lahko ovira na poti duše? Ali pa je skupaj z dušo zmožno poleteti v kozmos vseh možnosti, le da za ta preskok potrebuje čas?

Tek okrogMont Blanca UTMB – CCC - sanje vseh trailašev tega sveta. Ne najdem pravih besed, da bi opisala njegovo veličino. Tekma, o kateri sem sanjala, vse odkar sem na tekih asfalt zamenjala za planinske poti. Vendar me bog teka tja ni spustil takoj. Je že vedel zakaj. Ta tekma pač ni za pripravnike. Tako sem tri leta pridno zbirala točke za kvalifikacijo in prosila za ugoden izid žreba. Na vse tekme serije UTMB se namreč prijavi nekajkrat več tekačev, kot jih vsako leto stoji na startu. Poleg pripravljenosti, za udeležbo potrebuješ še srečo. Rado je šlo šele v tretje. Ko ti mesto na tekmi, če si seveda kvalificiran, pripade avtomatično in sreče torej ne potrebuješ več.

Kmalu v začetku letošnjega leta sva tako z Andrejem vedela, da bova 1. septembra stala na startu 101km in 6500vm dolge tekme okrog Mont Blanca. Nataša se je takoj ponudila, da gre z nama, tako je bilo tudi vprašanje suporta rešeno. Za trening sva prelezla vse domače hribe in doline, ter se odpravila še v Dolomite, ko je teh zmanjkalo. Priprave so bile en sam užitek, malo jih je grenilo le dejstvo, da so se mi po Istri100milja začele težave s plantarno fascijo in kljub fizioterapiji bolečine v peti kar niso ponehale.

Sreča pa se pred odhodom kar ni in ni nasmehnila. Za začetek je Nataša grdo padla na enem najinih pohodov. Spotaknila se je dobesedno na ravnem in po tednu hrabrosti dobila gips. Pogled na vremensko napoved pa je obetal rock'n'roll. Očitno sem prevečkrat poslušala Marka in Polono, ki sta mi opisoval epske pogoje na tekmi leta 2013, ko je na progi deževalo, snežilo in pihalo. Ponovitev se je obetala letos. V nekem trenutku sem začela razmišljati, ali naj ostanem kar doma. Vsi znaki so namreč kazali, da me UTMB-CCC ne pričakuje ravno odprtih rok.

Po drugi strani pa so me napovedane težke vremenske razmere nekako dražile. 100 kilometrov, pa čeprav začinjenih z veliko višinskimi metri, visoko višino proge in težavnim terenom, sami po sebi niso več pravi izziv zame. Torej se mora zgoditi nekaj več, da se bo v Chamonixu zapisala prava zgodba.

Kdor še ni bil na trailu, si ne more niti zamisliti, koliko časa lahko vzame pakiranje tako majhnega nahrbtnika, kakršnega sabo vzamem na tekmo. Obvezna oprema na UTMB-CCC je že tako obsežna, zaradi napovedanega dežja in mraza pa sem opremo noter in ven preložila vsaj desetkrat. Katere rokavice, katero majico, kako toplo kapo, kateri trak, koliko hrane, je lučka res napolnjena do konca, pa da ne pozabim dežnih hlač ali anoraka. Vzporedno pa neskončna premlevanja kaj obleči za dolg dan in noč, ki sta pred mano. In predvsem, v kateri kotiček psihe potisniti strah pred mrazom, napori, poškodbo in neuspehom.

Vzdušje v Chamonixu je bilo noro. V času UTMB je tam 8000 tekačev in 20.000 spremljevalcev. Kljub tem strašljivim številkam, na prevzemu štartnih številk in kontroli opreme, vse teče kot namazano. Škoda samo, da se z neba uliva dež in se zato mimo predstavitev trailov z vsega sveta sprehodiva res na hitro. Po eni strani še sreča, saj sem že v hitrem mimohodu dobila idej za tekme za nadaljnih deset let, kaj bi bilo šele, če bi si za to vzela čas. Popoldne se nas v taboru zbere večina Slovencev, da se še malo ohrabrimo in spijemo enega za srečo na poti. Večinoma modrujemo o vremenu.

 
Naslednji dan zgodaj zjutraj pa Energe team v polni opremi in z veliko mero spoštovanja stoji na startu v Courmayerju. Vzdušje je neopisljivo. V množici vre. Tukaj in zdaj se uresničujejo sanje. S solznimi očmi poslušam uvodno pesem. Še vedno ne verjamem, da sem res ena tistih izbrancev, ki zmoremo takšen podvig. Da sem ena tistih, ki lahko stojim na tem štartu. Okrog mene čisto navadni ljudje. Ženske, moški, hčere, sinovi, mame, očetje. Delavci, doktorji, tehniki, umetniki. Visoki, majhni, suhi, debeli. Vsi pa z žarom borbe v očeh. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim klicem, ki ga je pripeljal sem in ga bo danes gnal proti cilju.


Kot da bi me dražilo, pa se na vrhovih strmih hribov nad mano poigrava sonce. Sonce, ki ni bilo napovedano v nobeni od vremenskih napovedi. S hvaležnostjo vpijam njegove žarke, saj nekje globoko vem, da me je prišlo pozdraviti samo na kratko.

Vzpon na Tet Tronchet torej ponuja nekaj tistih tako zaželjenih razgledov. Vrhovi so žal skriti v meglicah. Najbolj me navdušuje pogled na neprekinjeno kolono tekačev, ki se vije po travnatem pobočju pol kilometra v višino nad mano in še dobrega pol kilometra v globino pod mano. Kot da si je gora nadela praznično pisano ogrlico. Prečudovito. Počutim se kot majhen delček velike zgodbe.

 
Po precej dolgem vzponu se trasa nadaljuje po prekrasnih potkah na višini nekaj čez 2000m. To so trenutki čistega užitka. Že na vzponu na drug današnji dvapetstotisočak, pa vreme pokaže svoje zobe. Zajameta nas megla in veter. Oblečem vetrovko, ki bo moja spremljevalka vse do cilja in si nataknem kapo ter rokavice. Teren pa je še vedno prijeten. Kljub vlagi in vetru je tekaška podlaga stabilna, supergi prijemajo in tako je tekaški užitek zagotovljen.

 
Žal pa me že nekaj časa spremlja moja zvesta spremljevalka, bolečina v peti. Zaradi povečane količine treninga pred mojimi prvimi 100 miljami, se mi je vnela fascija na podplatu. Zdravila sem jo s počitkom, fizioterapijo in vsemi žaubami, kar jih obstaja. Pa ni nič pomagalo. Večina laičnih nasvetov znancev in prijateljev se je vrtela okrog povečanja količine počitka. A se nisem dala. »Na to tako dolgo pričakovano tekmo grem, pa če mi noga odpade!« In res je začela odpadati že po slabih 20km. "Ampak eni bolečinici se pa že ne bomo dali! Scott Jurek je itak rekel, da ko si enkrat na ultri, te tako vedno nekaj boli." S to mislijo stiskam zobe, na bolečino sem tako ali tako navajena. Žal pa me boleča noga upočasni na spustih in mi zbije moralo, saj vem, da bo to podaljšalo čas borbe na progi. Ko na ultri nisem v svojem tempu in se mi proga začne vleči kot čreva, vse skupaj postane večja muka, kot bi bilo potrebno.


Na okrepčevalnici v La Fouliyu se na velikem ekranu predvajajo navijaški filmčki, ki so jih tvoji navijači posneli prav zate. Ptička mi je povedala, da naj bi tudi mene tam nekaj čakalo, a na ekranu samo francoske družine. Saj nisem razumela, kaj govorijo, razumela pa sem, da ne navijajo zame. Nabašem se lubenice, sladkor pomaga proti razočaranju in se poženem naprej v mraz.

Malo pred 50tim kilometrom se spopademo s precej dolgim kosom asfalta. Zame čisto presenečenje. Tega res nisem pričakovala, da bom na UTMB-CCC tekla po asfaltu. Ker se proga prav tu rahlo spušča, ob asfalt udarjam z bolečo peto in jo tako še dodatno razbolim. Tam nekje se megli in mrazu pridruži še močen dež. Ob progi pa prijetno presenečenje. Mali fantek pred hišo ponuja svežo kavo z mlekom. Z veseljem jo spijem in malemu Eriku zakličem, da se ga bom s hvaležnostjo spominjala celo življenje. Žareče male očke me spremljajo še dober kos poti.

Ob poti stojita bika, črna kot noč. Stresata glavi z mogočnim rogovjem in zvonita z zvonci. Eden me s svojimi hudičevo črnimi očmi pogleda v globino duše in reče: »Jaz sem strah vseh tvojih strahov in sem tu zato, da te spomnim, da se boš danes zavedla in soočila z vsakim izmed njih.« Čeprav me srečanje pretrese, me hkrati osvobodi, saj to neposredno soočenje iz mene povleče notranjo moč, s katero sem se sposobna spopasti z vsemi svojimi demoni.
 
Na progi niti za trenutek nisem sama. Vas čas me prehitevajo, sem in tja tudi jaz koga. Sploh navkreber vlečem kot dobra lokomotiva. Kot ponavadi, se na tretjem vzponu šele zares razigram. Čeprav me tokrat kar malo stiska, saj so pred mano vsaj še trije tisoč metrski.  

Počasi se mrači in dež se z neba dobesedno uliva, ko prijetno razigrana prispem do Champex au Lac. A ta razigranost mi je bila naklonjena le za kratek čas. Tam je okrepčevalnica, kjer ti pomoč lahko nudijo tvoji suporterji. Šotor je poln tekmovalcev in njihovih bližnjih. Jaz pa sama. Prav stisne me pri srcu in v tistem trenutku bi se kar zjokala, tako pogrešam Natašo. Prinesla bi mi suha oblačila in nogavice. Zdaj bi se problekla, najedla in malo pogrela. Poizkusim najti tolažbo v tem, da vsaj ne bom zgubljala časa s preoblačenjem. Saj je tako vseeno. Zunaj je huda ura in tudi suha oblačila bi bila čez pet minut spet premočena. Čez mokre tekaške hlače navlečem dežne hlače, kar se izkaže za zelo umazan podvig. Predstavljajte si, kako je obleči hlače čez superge, na katerih je pol kile blata. Elegantno blatna odtečem noči nasproti. Prižgem lučko, ki mi bo kazala pot nadaljnjih 10 ur, vse do zore naslednjega dne.

 
S poti zavijem na stransko cesto. Tišči me lulat. Za mano zavije vseh pet zasledovalcev. Tako so zasanjani sredi nočnih naporov, da brez razmišljanja tečejo za mano. Vpijem: »Toillet, toillet!« Pa se jih komaj znebim in usmerim nazaj na pravo pot. Ko čepim v travi, se smejem svojemu pogumu. Sama sredi temne nočne hoste, z nago rito in četo tipov za sabo. Na srečo mi ta hip nihče od njih ni sposoben storiti sile. Ženske jih zdaj ne zanimajo, vse kar vidijo pred sabo, je cilj. »Upam, da zdaj, s tem občutkom lažne varnosti, ne trčim v medveda!«

V tem trenutku pa se začne tudi agonija na progi. Dež je razmočil potke, po katerih redno ženejo črede krav. Dan prej jih je poteptalo še 2000 tekačev na krajši razdalji, danes pa jih pred mano tlači še kakšnih 1000. Na strmih predelih po poti navzdol tečejo hudourniki, kjer se proga rahlo poravna, pa je živo blato. Nimam pojma po kakšnem čudežu se supergi še vedno solidno držijo podlage, malo večja umetnost pa jih je obdržati na sebi. Vsakič, ko zagazim v globlje blato, mi grozi nevarnost, da me bo sezulo.

Še bolj moreči so neskončno dolgi spusti. Na trenutke ne vem, kako naj sploh stopim. Na korenino ne, ker drsi, na skalo tudi rajši ne, mogoče drsi, ups, v blatu tudi drsi. In najhujše od vsega, vsak drugi korak in pritisk na peto, pa še boli. Kaj žene človeka, da v takšnem trenutku vztraja, ne vem. Čeprav o tem razmišljam dolge ure na treningih in tekmah, odgovora ne vem. Vem samo, da me nekaj pokliče in potem moram na pot. 

Svetloba lučke v megli in pršenju, že tako neprijazni okolici, doda še več morbidnosti. Vendar sem na trenutke prav srečna, da prepade pod seboj samo slutim in ne tudi vidim. Hribi so res izjemno strmi. Vzpone sicer požiram kot za šalo, spusti pa so mi huda muka, ki se še poveča, ko vidim nekaj grdih padcev. Takrat sklenem, da bom šla res počasi in previdno, da le cela pridem v cilj.

V okrepčevalnici Vallorcine izvem, da so zadnji del poti spremenili. Spustili bomo vrh Tet aux Vents, ker je zasnežen, smo pa zato na obvozu dobili dodaten spust v globel, vzpon nazaj iz nje in dodatne tri kilometre. Čeljust se mi povesi. Po dolgih 84 km sem se tolažila, da jih je do cilja samo še 17, zdaj pa jih je kar na enkrat 20. Vendar organizator hiti razlagat, naj nas to ne deprimira, ker nas zato čaka res lahka in prijetna proga. Jah nič! Pot pod noge in gremo.

 
Ker sem vedela, da je zadnja okrepčevalnica na vrhu smučišča, sem si pod obljubljeno lahko progo naslikala sprehod po zelenih strminah. A to se je izkazalo le za pobožno željo. Proga je namreč, po strmem in dolgem skalnatem vzponu, v globel zavila v skoraj navpičnem spustu po koreninah in se končala na čisto pravi plezalni poti. Mislim, da je bilo to najdaljših 400vm spusta v mojem življenju. Vzpon, ki nas je čakal za tem, pa se mi je zdel neskončen. Olajšanje, ki sem ga čutila, ko sem prispela na zadnjo okrepčevalnico na La Flegere, je neopisljivo.

Na tistem zadnjem vzponu me je sicer še vedno spremljala tema, a ta se je počasi redčila. Dež je ponehal, oblaki so se razkadili in tam v daljavi so se pokazali obrisi mogočnih zasneženih gora. Zaslutila sem razglede, zaradi katerih sem sploh prišla na to tekmo in ki so se mi prejšnji dan izmaknili. Pa sem spet razmišljala, kako je vedno treba paziti, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči. Ko sem pred tekmo gledala vremensko napoved in so se tako želeni razgledi umikali v polje neverjetnega, sem jaz kar vztrajala in vztrajala, da jih hočem! In tako je, kot kaže, oni zgoraj sklenil, da vremena ne bo menjal, je pa poskrbel, da so podaljšali progo in da so bili spusti ena živa drsalnica, kar je privedlo do tega, da sem na progi dočakala nov dan in z njim razglede.

Zagledala sem se v lučke Chamonixa, ki so svetile skoraj 1000vm nižje in se zapodila v zadnji spust. Lučke so počasi pogasnile, v nastajajočem jutru so se prikazale stavbe. Približevale so se prepočasi. Postajala sem nestrpna. Na poti sem bila predolgo. Štela sem minute, štela sem metre, štela vsak kamen, ki je bil odveč na poti. Končno asfalt in prve mestne ulice, ter navijači. Vedno več navijačev. Vpijejo, tolčejo po reklamnih tablah ob progi, zvok se zlije v reko, ki me nosi proti cilju.

Andrej je že davno v cilju, pa tako ga je skrbelo, da ga ne prehitim. V vsem vesolju je v to možnost verjetno verjel le on sam, a najgloblji strahovi so tako ali tako samo naši. Iz srca sem vesela zanj, da mu je uspel nori podvig, v tem norem vremenu. Predvsem pa sem vesela, da me zdaj pričakuje v cilju. Kajti tak je naravni red. Moški princip v naravi predstavlja moč in hitrost, zato je prav, da so vloge tako razdeljene tudi v partnerstvu. In moj močni moški me me bo vsak trenutek stisnil v močen objem.

 
Po prečkanju ciljne črte tokrat čutim polnost. Z mano so gore, doline, skale, korenine in blatne potke, ki sem jih pretekla. Z mano so navijači, prostovoljci in nočne živali, ki so me spremljale na poti. Z mano so slutnje razgledov, ki mi niso bili namenjeni.  Izza oblakov me je prišlo pozdravit tudi sonce. Vidim ga, kako mi pomežikne in reče: »Vsak korak preko točke udobja te dela živo.« In res je tako. Lep sončen petek bi mi na teku okrog Mont Blanca ponudil točno tisto, kar sem si želela, užitkarski ultra trimček s prekrasnimi razgledi. Dan, ki bi v spominu zbledel skupaj z vsemi tistimi, ki so mi že in mi še bodo ponudili nekaj podobnega. A kot kaže si zaslužim nekaj več. Oni zgoraj mi je preskrbel epsko zgodbo, na katero bom lahko obujala spomine do konca življenja in jo pripovedovala svojim vnukom. Zgodbo o borbi z mrazom, dežjem in blatom. In predvsem zgodbo o borbi s svojimi strahovi in odpori.


Odšepala sem iz cilja in teden dni po preizkušnji me noga boli tako močno, da komaj stopim nanjo. Nastopil je čas za zaslužen počitek. Nastopil je čas za pogovor telesa in duše o tem, kako bosta sobivala naprej. In že zdaj vem, da bo telo  v neki točki moralo popustiti in ozdraveti, kajti duša je odločena, da bo letela.  

 

 

 

4 komentarji:

  1. Čudovit zapis. Vesela zate zelo. Vedno je na koncu vse, kot mora biti :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitke obema za opravljen podvig. Naslednje leto pa na..... :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo Katja, čestitke. Lep in iskren opis doživetja CCC. Vem kako ti je bilo ko nisi vedela a boš zgubila supergo ali glavo...tudi ta občutek poznam ko me pokliče in grem...je pa treba te in druge kraje kjer tečemo/tekmujemo obiskati tudi sicer, ne samo na tekmi, potem je to pravo doživetje in razgledi. Upam da se boš uspešno in hitro "pocajtala" :*

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tadeja, hvala. In se strinjam. Jaz sem v Chamonix prišla obujat spomine izpred nekaj let, ko sem zlezla na vrh Mont Blanca. Zato ta strastna želja po razgledih. :-)

      Izbriši