četrtek, 13. april 2017

100 miles of Istria 2017 (171km/7120vm)


Za začetek kar priznam, da sem v sebi že dolgo vedela, da se je bom enkrat lotila. 100 majlerice.

Po vseh pretečenih trail stotkah, sem lani poleti sama pri sebi ugotovila, da v taki formi, kot sem zdaj, še nisem bila in ker leta tečejo, ni več kaj odlašati. Tako sem se kot ena prvih prijavila na 100 milj Istre. Mojo prvo 171km dolgo tekmo, kjer bo treba premagati še 7120vm navzgor in 7400vm navzdol, po tehnično precej zahtevnem terenu. Pot nas bo vodila od štarta v Labinu, po planinskih poteh, gozdnih cestah, kolovozih, travnikih, čez reke, križemkražem po Istri, vse do cilja v Umagu.
 
Z jasnim ciljem pred sabo sem tako celo jesen in zimo grizla kilometre in višince. Tekla sem sama, tekla v družbi. Tekla sem v soncu, dežju, vročini, mrazu. Tekla zjutraj, tekla zvečer, občasno tudi cele dneve. Brez slabe vesti lahko rečem, da je bil utrip življenja v teh mesecih podrejen enemu samemu cilju in ta je bil »priti v cilj«. Seveda pa so v življenju na prvem mestu še vedno ostali družina, partnerstvo in podjetje. Ne glede na veličino zastavljenega cilja, je tek za mene še vedno le hobi.  

Mislim, da sem imela v vsem tem času eno samo trening krizico. Pa še ta je prišla verjetno zato, ker smo se v nekem obdobju za vikende držali bolj doma in sem zato tekala po tisočkrat pretečenih domačih hribčkih in dolinah. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da v Polhograjcih, ki so moj domači playground, poznam vsak kamen in korenino. Takoj ko sem spet zamenjala trening podlago, pa je spet steklo samo od sebe in o krizi ni bilo ne duha ne sluha. Koliko avantur se je nabralo vzdolž vseh pretečenih kilometrov. A o teh mogoče kakšen samostojen zapis.

Pol leta sem trdno verjela vase in se videla v cilju. Zato me je tem bolj presenetilo, ko so me v zadnjem tednu zvili dvomi. Vsak impulz, vsaka misel na Istro, je sprožila mravljinčke v želodcu. Želja priti v cilj je bila izjemno močna. Razmišljanja, kaj vse bi lahko šlo narobe na tej dolgi poti, pa tudi. Hvala bogu je enkrat za spremembo sodelovalo vsaj vreme. Suho bo, veter nam ne bo preveč nagajal, noč ne bo premrzla. Obetala se je le precej vroča sobota, a to bom že preživela, da le ne bo blata. Vreme je na tako dolgi pustolovščini skoraj glavni faktor, ki ti lahko pomaga do cilja, ali pa te ovira.

V petek se po prevzemu štartnega paketa iz Umaga peljeva v Labin, kjer bo jutri štart dogodivščine. 95km čez Istro se že na motorni pogon vleče kot jara kača. Jutri pa peške. In to ne počez, ampak kar se da naokrog. Še enkrat dlje kot danes z avtom, ter čez hribe in doline. Ali je to sploh mogoče? Mravljinčki v želodcu spet tekajo sem in tja.

Zjutraj se v Labinu odpravim na sprehod. Po trasi traila se vzpnem skozi park proti staremu delu mesta. Prebudili smo se v prekrasen dan. Piha šibak severnik, nebo je sprano od včerajšnjega dežja. Istra leži pred mano kot na dlani. Tam daleč stran vidim Učko. Tako mogočna se šopiri v daljavi. Zdi se, da je na koncu sveta, a jaz vem, da je do njenega vrha točno 40 kilometrov. Tja me bo danes popoldne vodila pot in če bo po sreči, bom njen vrh dosegla okrog polnoči. Potem pa naprej. Še 130 km. Noro! S pogledom sicer zaokrožim v smeri mojega popotovanja, a um ne dovoli res videti te razsežnosti. Na srečo je celota vedno sestavljena iz delov. In v tem trenutku si upam videti, čutiti in upati le del te poti.
 
 
Trema pa je nekam izpuhtela že pred štartnim strelom. Med ultraši se počutim, kot da sem v svojem plemenu. Zame smo bili zmagovalci vsi, ki smo si sploh upali pojaviti na štartu. V urici druženja z ultra norci pred začetkom tekme, sem v sebi spet našla osredotočenost. Prihodnje dogajanje sem predala v roke stvarstva, ki bo v naslednjem dnevu povedalo, ali sem zrela in zaslužna, da vidim cilj. Moje telo je postalo čoln, duša je sedla vanj in štartni strel naju je odnesel po toku reke moje želje. Ko pluješ s tokom, je vse enostavno.
 
 
Začetek mi je bil izjemno všeč. Moja prva tekma, na kateri me takoj po štartu ni čakal vzpon, ampak spust. In to naravnost dol v Rabac, po hribčku, na katerem se vsako leto na Valamar trailu mučim navzgor. Navdušilo me je umirjeno vzdušje med tekmovalci. Ni bilo čutiti nobene naglice in prerivanja, čeprav je bila potka ozka. Vsi smo vedeli, da je to šele začetek dolge poti.

V prvi vzpon ujamem svoj ritem in uživam. Odpirajo se prekrasni pogledi na Kvarner. Takrat pomislim: »This is my church!« Tu je dom moje duše. Na teh neskončnih poteh, med temi norci! Naša četica pa koraka. Eno uro gor, eno uro dol. Pod nogami se drobi trd istrski kamen. Vsi dvomi so izpuhteli skupaj s kapljami znoja. Začelo se je. Zdaj gre zares. Korak za korakom proti cilju v Umagu.

 
V Plominu (18km) me pričaka moja podporna ekipa. Andrej in Nataša dream Energe team me bosta spremljala na okrepčevalnicah na tej dolgi poti. Kako prija vedeti, da sta tu samo zame. Da me bosta med vsakim kratkim postankom pocrkljala. Ko vem, da ves čas mislita name in stiskata pesti. Ko vem, da je moj cilj, tudi njun cilj.

 
In že se podam proti dolgemu vzponu na Učko in prvi noči nasproti. Prva noč me ne skrbi, saj sem jih že nekaj prekolovratila po trailih. Druga noč pa je še neznanka in zbuja spoštovanje. A zdaj ne bom mislila nanjo. Se bom ukvarjala z njo, ko pride.

Nekje na pol poti se v svetlobi zahajajočega sonca še zadnjič prikaže vrh Učke, potem pa počasi prižgem naglavno lučko in se potopim v svet teme. Žarek svetlobe avtomatično išče odbleske zastavic, ki kažejo pot, noge drobijo v svojem ritmu. Glava je v svojem svetu. Potujem v tišini. In iščem razglede na osvetljena mesta in vasi tam doli nekje. Reka lučk pred mano se razteza kilometre naprej. Vidim, da so nekateri že dosegli vrh Učke. Tudi jaz bom kmalu tam.
 
 
Tik pod Vojakom me dohiti ekipa Slovencev. Zapojemo Kekčevo pesem. Tisto, ki govori o lahkih nogah onih, ki gredo po svetu dobre volje. Malo se pohecamo in pohitimo naprej v noč. Na spustu prisluškujem, kdaj bom zaslišala prve glasove z okrepčevalnice na Poklonu (43km). Glasno vriskanje me opozori, da sem že blizu. Ker sem močno pred svojo časovnico, se veselim, kako bom presenetila Andreja in Natašo. Hitro se objamemo, napolnita mi zaloge. Trenutno imam še dober apetit in se  najem dobrot, ki so na voljo. Mogoče se kar preveč napokam, zato me zaskrbi, kako bo na naslednjem precej tekaškem odseku.
 
A izkaže se, da so bile skrbi odveč. Hrana je kar padla skozi želodec. Po gozdnih cestah proti Planiku združimo moči z ekipo Slovencev. Aleš mi Izpolni še glasbeno željo. Tako ob polnoči, v soju skoraj polne lune, nekje v Hrvaških šumah, nabijamo Na Golici in jo v plesnem koraku režemo po trasi. Če ne bi doživela, ne bi verjela.

Vem, da se mi je pot do okrepčevalnice na Brgudcu (57km) pred dvemi leti neskončno vlekla. Danes pa sem tam tik tak. Presenečena se zaletim v Petra, ki se je že okrepčal in hiti naprej. Tudi jaz se ne obiram. Moja podporna ekipa je šla spat. Tako sem jima zaukazala, saj ju bom bolj potrebovala naslednji dan in drugo noč, tako sem zdaj do jutra prepuščena sama sebi.

Noč je prijetno hladna. Okrog sončnega zahoda sem čez majčko s kratkimi rokavi oblekla anorak in na glavo poveznila trak. Zdaj razlike v temperaturi med vrhovi in nižjimi legami reguliram samo z odpenjanjem zadrge in rokavičkami, ki jih po potrebi nadenem.

 
Tek ponoči mi zelo prijeten. Ker pa imam težave z vidom, nogometnim vložkom tudi tokrat ne uidem. Z vsako nogo sem kar nekajkrat fino brcnila v kakšen kamen ali skalo in že zdaj je jasno, da bom v kratkem spet brez nohta ali dveh. Pa ravno zdaj, ko imam po res dolgem času spet vse svoje. Pedikerka me bo spet sekirala, čeprav v resnici ne vem zakaj, saj ima s to mojo težavo vendar dober posel.

Na vzponu na Gomilo srečam Petra. Pravi, da ima težave. Rada bi poklepetala z njim, a tudi jaz sem trenutno v low energy in odvlečem se mimo. Tudi Gomila se vleče. Sploh spusta ni in ni konec. To je odsek proge, ki mi je res najmanj ljub. Špičaste skale so nametane po travi in ne morem in ne morem ujeti nekega ritma. Nizki grmički me praskajo po mečih in nemogoče se jim je izogniti.

Kmalu po Trsteniku (74km) tečem po gozdni potki, ko za mano zasvetijo žarometi. Kako za vraga terenec pelje po tej potki, pa še slišati ga ni?! Skočim v grmovje, ko mimo pritečeta Zupančič in njegov tekmec na 100km progi. Z lučmi, s katerimi bi lahko osvetlil cesto, z ramo ob rami, v norem tempu, vštric po potki za enega. Marjanu zavpijem eno spodbudno, ko ju že ni več videti. Jaz pa se še dolgo čudim tej noriji.

Prebavnim motnjam se tudi tokrat očitno ne bom mogla izogniti. Po drugem obisku grmovja sklenem, da bom prenehala z geli in se držala izključno prave hrane. Moje telo kemije ni navajeno in se takšni prehrani upre z vso odločnostjo. Čeprav so ti praški praktični za tovorjenje na preizkušnjah in vsebujejo veliko kalorij na gram teže, si jaz z njimi kot kaže ne morem pomagati.

Žbevnico osvojim v popolni temi. O sončnem vzhodu še ni duha ne sluha. Zdaj pa samo še dol, dol, dol in dol, do Buzeta. Zora me ujame na balkončku, kjer se odpre prekrasen pogled na dolino Mirne. Ugasnem lučko in trenutek postojim. Vse je tako mirno in tiho. Nad reko se vijejo meglice, tu zgoraj pa je vse jasno in že slutim sončen dan, ki se obeta. Zavriskam. Če mi včasih ni nič jasno in se sprašujem zakaj te norije, se v takem trenutku razkrije čista resnica. Jaz sem človek gozdov. Tu sem doma. Ko postavljam noge drugo pred drugo v smelem koraku, ko pljuča dihajo svež zrak, ko je telo potno, ko oči vsrkavajo vso to lepoto, srce igra na vso moč in polni dušo z nečim zelo intimnim.

 
In že sem med prvimi hišami v Buzetu (89km). Noge se po dolgih urah dotaknejo asfalta, podam se proti prebujajočemu mestu. V športni hali me čakata moja suporterja. Premagala sem dobre pol poti. Počutim se sveža in močna. Noge sodelujejo, glava je na mestu. Tu me čaka kosilo, ki ga bom pojedla za zajtrk in sveža oblačila za čez dan.

Do Huma me čaka najbolj zabaven del poti. Sedemkrat bo namreč treba prečkati reko Mirno. S prvim prečkanjem hočem opraviti s skoki po skalcah. A mi že na prvi spodrsne in v vodo padem na rit. Tako zdaj nimam mokrih samo superg, ampak tudi hlače. Dober začetek, ni kaj! Naslednjega se lotim tako, da sezujem superge in nogavice. Kako prijetno je vroče noge ohladiti v mrzli vodi. Zlezem na skalco na drugem bregu in nataknem nogavico, ko dvignem nogo, da bi nataknila še supergo, me zanese in z nogo obuto v nogavico stopim v vodo. »Šit na kubik!« S temi rekami v Istri sem kot kaže skregana. Ko pritečem do naslednjega prečenja, sem že tako ihtava, da na polno zabredem čez vodo kar v supergah. Dva Hrvata, ki sta pritekla za mano, reko prečkata malo višje, kjer je čisto plitka in s suhimi nogami prideta čez. Tudi prav. Moči za pizdakanje po 100 km nimam več. Če bom kdaj nastopala v cirkusu, vrvohodka očitno ne bom, lahko pa grem za klovna. Mokre noge so tudi garancija za žulje, ki se mi seveda izdatno naredijo. Klovnovsko hojo bom torej lahko vadila do cilja.
 
Fant pred mano progo premaguje v hitri hoji. Jaz tečem za njim. Razdalja med nama se ne zmanjšuje. "Kako lahko hodi tako hitro?" Kilometre in kilometre ga gledam pred sabo, kar me kar malo frustrira. Če ga slučajno dohitim na okrepčevalnici, ga bom spotaknila!

Pred Humom (101km) presenetim Natašo. Načrtovala je zasedo iz grmovja, pa sem jaz njo prva zagledala. Bila je presenečena, da še vedno tečem, ko pa vsi hodijo. Meni pa je ta misel dala noro energijo in me še bolj podžgala. V najmanjšem mestecu na svetu, so tudi na okrepčevalnici imeli najmanjšo možno izbiro okrepčil. Nekaj sem vseeno stlačila vase in se podala proti Butonigi, ki sem se je najbolj veselila.

 
Pot do tja je vse kot prijetna. Razdrapane istrske ceste, kjer se kamenje pod nogami vali v nepričakovano smer in korak ni suveren. Raztureni zaselki, kjer se je čas ustavil davno nazaj in kjer postane jasno, zakaj je Istra priljubljena destinacija za snemanje srednjeveških filmov. Shirani psi, ki žalostno renčijo priklenjeni na verige. Močno sonce, ki nažiga v teme. Ko se tam v daljavi odpre pogled na jezero Butoniga (118km), pa se v utrujenem telesu prižge iskrica. Čeprav me do tja čaka še najgrši odsek poti, se v meni prebudi nova energija. Čaka me pot po razmočenem terenu, kjer so kolesnice na kolovozih ugreznjene skoraj meter globoko in na trenutke nimaš pojma, kje bi tekel. Da o blatu, ki se tam verjetno nikoli ne posuši, sploh ne zgubljam besed.

 
A tam na koncu jezera, tam na drugi strani jezu, me čaka prav posebna druščina. Zato pospešim korak in tečem. Tečem po tistem jezu in nastopam, ker vem, da me opazujejo. Ampak moj nasmeh ni zaigran, to je nasmeh čiste sreče. Tam me čaka najboljša okrepčevalnica na svetu, kjer sta šefici Drejka team. Tja me je prišla presenetit Mojca. Tam me objema tekaška carica Jasmina. Andrej in Nataša pa sta mi že pripravila servisni stol. Eden me hrani, drugi dopolnjuje zaloge za na pot, jaz pa pikam žulje. Vsi skačejo okrog mene, kot da sem kraljica na prestolu. Kruta realnost pa je žal ta, da me naprej ne bodo odpeljali v kočiji, ampak bo treba vstati in teči naprej.




Misel na tek zdaj že zbuja prve bolečine. Zavpijem: »Samo še gorski maratonček do cilja!« Vsi navzoči to sprejmejo s takšnim navdušenjem, da se mi zazdi, da je to res »peace of cake« zame. Po hribu navzdol razmigam noge in stečem ob kanalu proti vzponu na Zamask. Tega se spomnim samo v fleših. Sonce nažiga z vedno večjo močjo, senčke praktično ni. V nekem trenutku zaprem oči in miže grizem v hrib. Ne vem, ali bledem zaradi vročine, ali me bo spodsekala neprespanost. Na vrhu je prekrasna istrska hiša z bazenom in razgledom, ki gate trga. To vem, ker sem bila tam na treningu. Na bazen se zdaj še ozrem ne, da se me ne polotijo skomine. Mi pa skromno ohladitev pričarajo na okrepčevalnici, kjer mi ponudijo polivanje s cevjo za zalivanje. Kako malo za srečo rabi popotnik.

Z vrha že vidim svoj naslednji cilj. Prelepi Motovun. Spust z Zamaska postreže še z eno poslastico, trasa vsebuje namreč plezanje čez zidek. Preden se ga lotim, ga s strahom gledam. Po 130km nenavadni gibi lahko povzročijo marsikaj nepredvidljivega, a noge so še vedno presenetljivo prožne. Zidek dejansko prav elegantno preplezam.

 
Kljub vročini sem hitro na Motovunu (130km). Že se vzpenjam po tlakovanih uličicah v hladu kamnitih hiš, odetih v rožice in živopisno pobarvana vrata ter oknice. Čez balkončke se odpira pogled proti morju. Po tistih hribčkih pred njim pa me bo vodila pot popoldne in na večer. Okrepčevalnica je na trgu, na najvišji točki. Počutim se še vedno živahno in svoje navijače spet prešerno objamem. Andrej je zdaj ubral novo taktiko. Nič več me s hrano ne sili s prepričevanjem, ampak mi grižljaje sira in pršuta tlači kar direktno v usta.


Kmalu za tem sem spet v tekaškem koraku. Prečkam dolino Mirne in se povzpnem na hribčke na njeni desni. Sonce počasi zgublja svojo moč. Strmine na Oprtalj (139km) se lotim polna energije in presenetim še sama sebe. Ko prilezem na greben in vem, da je pred mano spet nekaj ravnine, pa se komaj prepričam v tekaški korak. Da mi uspe, se je verjetno zahvaliti samo temu, da je na greben lep razgled z okrepčevalnice, kjer me čakajo moji navijači in nanje je seveda treba ponovno naredit dober vtis. V bistvu pa je tako, da je samo začeti težko. Ko enkrat stečem, vedno uživam. To je tako naravno gibanje, da me nese kar samo od sebe. Seveda pa ne razvijam več kakšne omembe vredne hitrosti, kar se lepo pokaže na klančku pred okrepčevalnico, ko Urša in Andreja tečeta vštric z mano kar v natikačih. 


Po kratkem servisu se podam na odsek, ki mi je leta 2015, ko sem tu tekla na 100km progi, pobral toliko energije, da sem skoraj odstopila. Pot do Završja se je takrat v dežju in burji vlekla kot jara kača. Vso pregreto me danes skoraj hladi ob spominih na to, kako me je takrat zeblo. Ob obujanju spominov pa pot tokrat mineva prijetno hitro. Prav važna sem, ko v klanec suvereno prehitim še nekaj fantov. Na ravnini proti Grožnjanu stečem in prehitevam novo skupinico, ki jo pred mano reže v pohodnem koraku. Prav čutim, kakšno psihično muko jim povzročim, ko pritečem mimo. A za hrbtom slišim, kako se tudi njihovi podplati mukoma odlepijo od tal in se prestavijo v tek. Zdaj ko so pognali, so mi gotovo hvaležni za spodbudo.

Čeprav sem se že na Oprtalju pripravila za noč, na Grožnjan (150km) pritečem še podnevi. Okrepčevalnica na istrskem dvorišču je prav romantično prijetna. Razmišljam, da sem se danes premalokrat zahvalila prostovoljcem na okrepčevalnicah, ker sem se pustila streči mojemu dream teamu, zato si zdaj vzamem čas tudi za to. Posilim se z nekaj hrane, predvsem zato, da bo z mano zadovoljen Andrej. Jesti mi že davno ne paše več. Tudi pijem lahko le še vodo.

 
»Zdaj pa samo še navzdol,« zavriskam in se poženem po Parenzani. Tudi sopiham kot kakšna parna lokomotiva, a še vedno izvajam nekaj, kar je vsaj za silo podobno teku. Počepnem v grmovje. Vsaj tako načrtujem. A tale figura žal ni počep, kar se kot dejstvo pokaže, ko si skoraj polulam spuščene hlače. Malenkost! Saj sem skoraj v cilju. Ko zavijem na zadnjo gozdno potko proti Bujam, se znoči. Prižgem naglavno svetilko in se potopim v meditacijo prihajajoče druge noči. Opazujem svoje počutje in misli. Telo še vedno brezhibno funkcionira, misli pa so presenetljivo bistre.


V Bujah (158km) me že čaka Andrej v polni tekaški opremi. Moja želja je, da me pospremi na zadnjem odseku pred ciljem. Želim si podeliti z njim del moje današnje poti in oživeti spomine na njegov podvig, ko je to pot premagal pred tremi leti. Želim deliti del današnjega dne s človekom, ki mi je bil podpora in navdih ves čas priprav in vso dolgo tekmo.

Zastavi tempo, kot da sem šele začela. Nekaj časa poslušno tekam za njim, nato me prešine, da tako verjetno ne bo šlo in da mi tudi ni treba. V tem trenutku se nepreklicno odločim, da je teka dovolj in bom do cilja hodila. Na srečo Andreju nagaja naglavna lučka, zato mora v gosjem redu za mano, kar ga prisili v moj tempo. Brez prestanka čveka. Povedati mora vse, kar se je zgodilo v dolgem dnevu, ki je za nami. Najprej me to čebljanje moti, saj sem več kot 24 ur potovala v tišini, sama s svojimi mislimi in občasnimi kratkimi klepeti s sotekmovalci. Potem pa se melodija njegovega glasu zlije z monotonijo poti in postane mi prijetno. Vesela sem, da imava na voljo čas za ta pogovor. Lepo je izvedeti, kaj se je dogajalo v ozadju tekme.

»Kontrola bo,« zavpijem. »Kaj sanjaš?« me vpraša. »Glej, tam stoji en dedek, verjetno bo kontrola, zakaj bi sicer sredi noči stal sredi teh neskončnih travnikov.« Ko lučka obsveti visoko odrezan štor prerasel z bršljanom. »Aha! To so tiste radosti druge noči, ko vidiš, tudi česar ni.«

Iz teme se zdaj izlušči znak »3km do cilja«. V tem trenutku prvič na tej dolgi poti začutim, da sem izgubila fokus. Popade me melanholija in zajame naveličanost. »Ne! Ne more bit še tri kilometre! Ne more! Jaz ne morem tako daleč,« izdahnem. Andrej pa se mi smeji: »Molči ženska in piči dalje! Pretekla si 168 kilometrov in zdaj je 3 kilometre veliko?!« Res je. Na celi dolgi poti nisem imela niti ene krizice. Enkrat samkrat nisem razmišljala, koliko še, ali se smilila sama sebi. Samo drobila sem pot, ki se je raztezala pred mano. Zato nasmeh na usta in pot pod noge!

In že sva pod uličnimi svetilkami Umaga (171km). »V cilj bom pa pritekla!« In tečem. Tam je. Tam so zastavice, rdeča preproga, fotografi, moje drage navijačice. Celotna pot se zlije v eno točko! Zdaj sem potrjena 100 majlerica! Skočim v zrak! Vse za dobro fotografijo, upam, da jo kje najdem. In že se objemamo! V cilju po 171km, +7120vm, -7400vm in 30:50urah istrskih potk. »Drejka team, hvala vama za vso podporo in nesebično deljenje vajinih izkušenj! Draga Nataša, ne verjamem, da ima še kdo tako prijateljico! In moj dragi, boš zdržal s to noro babo?«  »A to je zdaj to?« rečem in se počutim nekako prazno. Pa me Urša potolaži: »To je to za enkrat, ostalo pride za tabo.«

Okrog vratu mi obesijo ogromno finišersko medaljo na rdečem traku. Malo se namrdnem. Na mizi so tudi take z modrim trakom, ki so mi bolj všeč. Pač nisem oboževalka rdeče barve. Misli še do konca ne razvijem, ko se zavem, da ima barva traku svoje sporočilo. Pretekla sem vendar rdečo, najtežjo in najdaljšo progo!

 
Odkrevsam na večerjo. Za mizo sedim s tekaškim nahrbtnikom na ramah. Nekako je prirasel name.

Z dnevom zamika pa je prišlo tudi tisto »nekaj«. Solze sreče in olajšanja, ker mi je uspelo! Solze vsega, kar sem vložila v to norost. In zavedanje, da sem naredila nekaj posebnega.  

Nekateri nas označujejo za norce, drugi za odvisneže, tretji nas občudujejo. Vse je res. Res pa je tudi, da sem, med vsemi v teh letih pretečenimi kilometri, ugotovila, da je tek po naravni podlagi človekovo najbolj naravno gibanje, to je naš življenjski stil že od pradavnine. Zato v tem gibanju začutim povezavo s svojimi predniki in sabo kot Človekom.

 

3 komentarji:

  1. Katja, zdaj sem pa res odtekla celo progo s tabo ;)
    Hvala za zapis.
    "This is my church"
    pravi ona pesem.
    "You are my priest" pravim jaz :)

    OdgovoriIzbriši
  2. V knjigi "Rojeni za tek" pravijo, da si je s tekom človeški lovec iz pradavnine zagotovil hrano. Teorija je logična. Kot tudi to, da ti zagotovo ne boš lačna😁. Šalo na stran, Katja bravo. Zapis je pa prekratek 😉😘❤️

    OdgovoriIzbriši
  3. Waw! Fantastičen dosežek in čudovit zapis.
    Jaz sem rekla da 100 milj nikoli, 100 km pa enkrat.
    Bomo videli. Ko to bereš te vsekakor zamika. :)

    OdgovoriIzbriši