četrtek, 03. september 2015

Triatlon jeklenih Bohinj 2015 Veslanje – 8km Kolesarjenje – 24km Tek – 8km



Konec avgusta se v Bohinju odvija tradicionalni Triatlon jeklenih. V Energe team-u, smo se odločili nastopiti v štafetah. Klemen, kot izkušen kajakaš na divjih vodah, tokrat v mirno vodnem kajaku, Andrej v gorskem kolesarjenju in Matej v gorskem teku. Pripravljali smo se vsak po svojih najboljših močeh ter se na dan D dobili v Bohinju.

Najprej so štartali posamezniki, nato so bile na vrsti štafete. Kar nekaj štartne mrzlice je bilo prisotne med tekmovalci. Ko pa je odjeknil štartni strel je adrenalin stekel po telesu in vse je postalo lažje.

Klemen:


Moj del triatlona je bil kajakaški. Kot kajakaš z večletnimi kajakaškimi izkušnjami pa nisem imel pojma, v kaj se spuščam. Vajen sem namreč rek, ki imajo veliko mero najrazličnejših brzic in vsako manjše jezerce, ki se pojavi med brzicami, je za nas nočna mora, saj to pomeni dolgočasno in posledično naporno veslanje. Na to soboto, pa bi moral preveslati 8 kilometrov po mirnem jezeru.

Priprav ni bilo, razen iskanje ustreznega čolna, saj plovila, ki jih lastim nikakor niso bila konkurenčna. Hitro sem ugotovil, da je edina moja možnost letos morski kajak. Ta naprava naj bi bila dovolj hitra, da si zagotovim vrhunsko uvrstitev.

To soboto sem tako prvič v življenju sedel v morski kajak in bil pozitivno presenečen. Zadeva je funkcionirala zadovoljivo, poleg tega pa je bila tudi udobna. Vendar se je takrat pojavila moja šibka točka, to je bila trema pred tekmo. Kar je razumljivo, saj sem ciljal na visoko uvrstitev. To je bilo zame nujno. Nisem imel druge izbire, saj nisem hotel biti najšibkejši člen naše verige. Če poznate Andreja in Mateja veste, da je bil moj položaj zelo nezavidljiv.
 
Na štartu so se kmalu pojavili še Jernej Zupančič Regenti (za tiste ki ne veste je to večletni državni prvak in legenda slovenskega kajaka na mirnih vodah) in podobni v karbonskih formulah oziroma mirnovodaših. To je mojo stisko še povečalo. Edini joker v mojem rokavu je bila kmečka trmasta moč.
 
Bolj kot se je bližal začetek tekme, bolj sem bil nervozen. Ko pa je končno počilo, sem vso to odvečno energijo pretočil v roke, hrbet in trebuh. Po petih metrih sem ugotovil, da sem popolnoma nekonkurenčen mirnovodašem in hitro sem spremenil cilj in sicer biti najhitrejši med plastiko.
 
Vseh 8 kilometrov sem veslal z vso močjo in pritiskal kot konj, ampak mi čoln ni dovolil razviti kakšne posebne hitrosti. V cilj sem bojda prišel med prvimi v plastiki. Za dva kajaka pred mano nisem prepričan, ali sta bila plastična ali ne, ampak zdaj to ni več pomembno. Pritekel sem do Andreja, ki me je čakal na menjalnem mestu in mu predal dres. Andrej je oddrvel naprej jaz pa sem se šel osvežit nazaj v vodo.

To je bila zelo zanimiva izkušnja in nikakor ne bo zadnja. Moram reči, da je bilo ta dan tudi teh 8 kilometrov mirne vode zame zelo zabavnih, kdo bi si mislil. 

Andrej:



Med čakanjem na Klemna v menjalnem prostoru sem bil kar na trnih. Tekmovalci so prihajali iz vode in že so oddrveli z razno raznimi gorskimi zverinami v smeri Uskovnice. Sam sem ogledoval svoje treking kolo in kar malo zmajeval z glavo. Še sreča, da sem šel z Martinom na testni vzpon. Tako se mi je vsaj malo sanjalo kaj me čaka.

Takrat iz vode priteče Klemen, ves na višku moči izvede še nekaj akrobacij in že imam oblečen dres. Zapnem pedala in na polno v prvi klanec. Pulz na polno, pljuča komaj sledijo, trava skok, makadam. Vse se dogaja kot v filmu. Ko pridem na asfalt se malo umirim in šibam naprej. Kmalu sem ponovno na makadamu. Sonce nabija, vzpon vse do Uskovnice, kjer za trenutek popusti, potem slab šoder in nato trenutek resnice. Najstrmejši del proge na srečo betoniran. Grem na noge, v tistem mi nasproti pride prijazen kuža. On bi se igral, a na srečo se zadnji hip premisli in gre svojo pot. Navijam in navijam, še nekaj ovinkov in v daljavi zagledam menjalni prostor. Tik pred njim se trije prerivamo, kdo bo prej v menjavi. Matej kriči "Dejmo Energe!" še nekaj obratov in sem pri njemu. Predam dres in Matej oddrvi naprej. Dejmo Mato!
 
Super izkušnja tale timska dirka. Se vidimo 2016.

Matej:

Stojim na mestu, kjer bom prevzel štartno številko, ki jo bo prikolesaril Andrej, a nimam pojma kdaj ga lahko pričakujem. Energe ultra team sodeluje prvič. Sanja se ne nam ne, kako lahko časovno opravimo vsak s svojo razdaljo!

Stojim na parkirišču pod Planino Konjščica in opazujem izkušene jeklene može in dekleta kako predajajo kolesa z utrujenimi okvirji, nič kolikokrat odrinjena levo in desno v strm klanec, ter se podajajo na gorski tek proti Vodnikovi koči. Budno sledim izvedbi predajanja štafet, da kasneje ne bi izgubljal časa, ko bom prevzel dres s številko in se v vročem sončnem popoldnevu (30°C) podal na zadnji, osemkilometrski odsek te legendarne trase jeklenih.
 
Andrej »uleti« v gruči treh sotrpinov in kar malo se »gužvamo« pri prevzemu majic. Pozdraviva se in odtečem po povsem neznanemu terenu proti cilju, Vodnikovi koči. Tukaj sem zadnjič hodil kot osnovnošolec, z očetom proti Triglavu. Danes spomin ne prepozna prav ničesar s te relacije. Zapustim vročo makadamsko cesto in pričnem z blagim vzponom v senci pokljuških smrek. V glavnem lovim tekmece, ki imajo označbo štafete ter hkrati prehitevam tudi jeklene, ki trpijo že v tretji in zadnji disciplini. Neverjetni so, neverjetni ste. Jekleni! Iz gozda se prelijem na Planino Konjščica in prvi pravi vzpon. Grizem in sonce tudi! Grizem kar on speče. Pregrizem še drugi zahteven vzpon in na »sedlu« odvržem palice kot je tu že tradicija. Po pripovedovanju izkušenega triatlonca in prijatelja Martina, naj bi me do cilja čakala zgolj ravnina z nekaj »kuceljčki« in palice so zgolj v napoto. Tako je tudi bilo. Podam se v zadnji lov za rumeno obarvanimi številkami in pri Vodniku ustavim uro pri 1:03:18. Zadovoljen! S tekom sem pričel na 17.mestu in končal kot 11.štafetni tekač.  Več oz. bolje je lahko le skromna želja za prihodnjič.

Čestitam Klemnu in Andreju za njun »fajt« in me veseli, da smo lahko bili del te krasne tekme. Še kdaj? Zakaj pa ne.  

Na snidenje 2016.

1 komentar: