Half Iron Logarske doline 2015 - navijaško

 

Za mano je naporen vikend. Tokrat so bili napori za spremembo navijaški. Začelo se je že v četrtek ponoči, ko je Energe Matej štartal na Koroški izziv – 24K, nadaljevalo v soboto, ko sem v živo navijala za Energe Andreja na Half Iron Logarske doline in zaključilo v nedeljo, ko je Cortina Dobbiaco Run oddelala Nataša. Oddahnem se lahko šele zdaj, ko so vsi v cilju in ko so vsi cilji doseženi. Pravzaprav preseženi.

 

Navijaška je težka! Tri dni sem intenzivno pisala navijaška sporočila po SMSu, na TFju in škilila na FB. Dela za tri, jaz pa sama. Da ne govorim kakšna odgovornost je navijanje v živo. Kako navijaško pokriti tekmo z 1,9km plavanja, 90km kolesarjenja, 21km teka, enim menjalnim prostorom v Celju in drugim v Logarski dolini je cel logistični izziv. Ampak z dobrim načrtom in ljubeznijo je vse mogoče.

Če sem do zdaj mislila, da so priprave opreme za ultro ena zapletena zadeva, moram zdaj povedat, da je proti pripravi za triatlon, to otročje lahko. Kok je to ene opreme! Pa ne samo to. Vsa ta oprema za plavanje, kolesarjenje in tek mora biti še v pravi potovalki, da jo dostavijo na pravo mesto za menjavo. Potem je tu še sreča, da na kolesu ne odpove kaj tehničnega. Pred tekmo se mi je zazdelo, da je fizična pripravljenost v triatlonu skoraj postranskega pomena. Če ti je namreč uspelo, da nisi pozabil na trak za številko, plavalna očala, čelado, tekaške hlače, ali na kakšnega od ostalih petdesetih kosov opreme, če ti poleg tega ni spustila zračnica ali se strgala zajla za bremze in če je bidon še vedno na kolesu, potem samo še malo počofotaš, pritiskaš pedala, odtečeš tisti krog ali dva, pa si že v cilju. To seveda samo za šalo, saj so razdalje na half ironu milo rečeno spoštljive.

Naši tekmovalci še niso dobro skočili v Šmartinsko jezero, ko sem se že peljala proti Logarski dolini. Med vožnjo z Andrejo s Športnega društva Slovenc, ki je to tekmo organiziral, sem imela priložnost pokukati v zakulisje takšne tekme. Rečem lahko, da organizacija tako dolge tekme s tako majhno ekipo meji na znanstveno fantastiko. Kaj tako velikega je mogoče izvesti le s srčnostjo organizatorja in vseh, ki so pomagali. Prav zato vam iz srca želim, da bi se tekma prijela in v prihodnjih letih pritegnila še večje število domačih in tujih ljubiteljev triatlona.

Cesto do Logarske poznam skoraj do ovinka natančno. Dvakrat sem jo namreč pretekla, zato me nikakor ne pusti čustveno hladne. Letos v septembru bom spet gulila ta asfalt. Vstop v Logarsko pa je sploh nekaj, kar me pusti brez besed. Ob pogledu, ki se odpre čez tiste široke travnike proti visokim goram, me najprej oblije kurja polt. Potem dobim napad nacionalnega ponosa in v glavi zaslišim glasbo iz spota »Slovenija moja dežela«. Spomin na pretečene ultre pa mi na očke prikliče solzice.

Objamem Andrejo, s katero sva v dobri uri druženja postali že skoraj prijateljici. Občudujem njeno kipečo energijo s katero se že trenutek po prihodu spopade z organiziranjem vsega potrebnega za postavitev menjalne točke in ciljne arene. Čeprav v tem trenutku še ni videti, da se tu sploh kaj dogaja, bo že čez dve uri, ko tukaj pričakujejo prve kolesarje, vse nared.

 

In že nase vlečem tekaško opremo. Danes bom navijala v akciji. Tečem nazaj ven iz Logarske. Andreju sem obljubila, da ga počakam nekje nad Solčavo. Pogled na uro kaže, da lahko pred tem naredim še daljši tekaški trening. Pa pojdimo še enkrat ogledat tiste ovinke! V lahkotnem koraku tečem ob Savinji navzdol. Za mano je Solčava, bližam se Robanovemu kotu. Dovolj bo. Obrnem. Vseh deset kilometrov nazaj proti Logarski se oziram čez rame, da ne bi zgrešila mojega kolesarja. Sonce nažiga. Jugo močno piha. Vroče je. Ni jim lahko našim triatloncem. Ustavim se na okrepčevalnici v Solčavi in poklepetam s prostovoljcema. Zakon ste!

Štejem kolesarje, ki so prehiteli Andreja. A to ni prav lahka naloga, saj so tekmovalci pomešani s sobotnimi kolesarji. In že sem nazaj pred vhodom v Logarsko. Preračunavam in razmišljam kaj naj naredim. Le kaj?! Še enkrat bo treba na pot. In že tečem nazaj proti Solčavi. Sreča se mi nasmehne že po kakih dveh kilometrih. Zagledam bel kolesarski dres. A je Energe? Ne vem. Je! Skačem po sredi ceste, maham, fotkam, vpijem. Vse hkrati. Andrej jo poln energije piči mimo. Tečem za njim v šprintu, kot da bi ga lahko ujela, da bi mu povedala: »Full si dober!«

 

 

Tečem nazaj v Logarsko in se utaborim na točki, ki jo tekaška trasa prečka dvakrat. Zaklepetam se s prijaznim prostovoljcem na okrepčevalnici. Vesel je moje družbe. Na pol čvekam, na pol čakam kdaj bo iz gozda pritekel moj favorit. In že med drevesi zagledam Energe tekaško majčko. Škljocam, vpijem, navijam. Spodbujam kot vem in znam. Andrej zdaj zgleda kar malo izmučen. Seveda. Za njim je skoraj pet ur akcije. Pred njim pa še 15km teka. Ampak vem, da je to samo krizica, ki bo minila, kot je prišla.

Sklenem, da se mu pridružim za kakšen kilometer, ko bo spet pritekel mimo. In že ga zagledam tam daleč na travniku. Skačem, da me kar odbija v zrak. Se mi zazdi, da mogoče malo pretiravam. Saj to je že pravo kaljenje miru tu sredi te prelepe narave. Pridružim se mu. Vesel je družbe. Teče kot strela in zraven še govori kot navit. Jaz ne morem nič povedat, je tempo prehud. Tako ga pospremim kakšna dva kilometra. Toliko, da ga poženem v drugi krog, jaz pa se utaborim na cilju pri hotelu Plesnik.    

Ko se na enkrat ulije kot iz škafa. In kar naliva in naliva. Potoki dežja na trenutke pomešani s sodro. Organizatorji in navijači se skrijemo v šotor, tekmovalci na progi so prepuščeni moči narave. Vem, da pregretim triatloncem dež za nekaj trenutkov prija, ampak ko kar ne preneha deževati, me zaskrbi, da ne bo Andreja prezeblo. Neznanka je tudi kaj takšen naliv pomeni za progo, ki je speljana po gozdu. Ampak skrbi so odveč! Že ga zagledam kako po šestih urah in treh minutah finišira proti ciju. Še dež poneha, da mu lahko pritečem v objem.

 

 

Bravo stari! Prva triatlonska polovička je premagana!   

Prvič pol železni - Logarska half Iron 2015

V soboto sem oddelal svojo prvo triatlonsko železno polovičko, Half Iron Logarska, ki obsega 1,9km plavanja, 90km kolesa in 21km teka. Plavali smo v Šmartinskem jezeru pri Celju, nato odkolesarili v Logarsko dolino, kjer smo odtekli še polmaraton. Kot se za prvič spodobi, sem imel tremo, čeprav sem se s takimi razdaljami v posamezni disciplini že večkrat soočil. Še najbolj me je begala logistika, da ja ne bom kaj pozabil, oziroma dal v napačno vrečo. Si predstavljate polmaraton v kolesarskih čevljih?

No na srečo se je vse izšlo po načrtih. Pravzaprav je bilo super. Vse skupaj sem oddelal pred planom, v izvrstnem počutju. Tekma skoraj meji na Trail Half Iron, samo še valovi na 1,9km plavanja po Šmartinskem jezeru so manjkali. Kolesarskih 90km z 850vm, po slabo vzdrževanih luknjastih cestah, ko se med grizenjem v klanec, boriš za preživetje ob voznikih naspidiranih zaradi rally-a Saturnus, ki je te dni potekal v okolici. Za konec pa te pričaka še tekaški del tekme, ki je speljan po čudoviti, a zelo zahtevni, gozdni trasi v Logarski dolini. Dvakrat 10,5km krog in približno 150vm vzponov in spustov.

 Med tekom skozi gozd sem naletel na škotsko govedo, kosmate rjave krave z velikimi rogovi, v pravljičnem naravnem okolju. Ob pregreti glavi sem si rekel »A sanjam, al kaj!? A je to že Star Wars?«. Ko sem pritekel iz gozda, pa prijetno presenečenje. Tam me je pričakala Energe Katja, ki me je s svojim huronskim navijanjem zbudila in mi dala krila. Skupaj sva izredno hitro odtekla zadnji del prvega kroga. Hvala!

 

Na srečo je mojo pregreto glavo v drugem krogu splaknil in opral močan naliv, tako da sem v cilj prišel, kot da sem ravno izpod tuša.

Dobre želje od blizu in daleč so bile super podpora, zato sem jih z veseljem vračal in širil naokoli.
Po tekmi je sledila še hitra regeneracija in razglasitev rezultatov.

Pohvala organizatorju in prostovoljcem za srčnost in organizacijo dirke.

Europacup 2015 - Rennsteiglauf (73km/1623vm)

Odkar je Andrej predlani odtekel Europacup der ultramarathons (http://www.europacup-ultramarathon.eu/), je ta podvig žulil tudi mene. Za uvrstitev v pokal je potrebno v posameznem letu preteči najmanj tri od šestih ultramaratonov širom po Evropi. Poleg tekaške kondicije za ta podvig potrebuješ še veliko časa in tudi nekaj denarja, saj so tekme razmetane sem in tja v radiju najmanj 800km, z izjemo naše Logarske.

 

Letos so se zvezdice postavile tako, da je Europacup prišel v prvi plan. In sva se odpeljala. Na prvo tekmo v 800km oddaljeni Eisenach, kjer se bo odvijal Rennsteiglauf. 73km dolg supermaraton s 1600vm vzpona in 900vm spusta. Gre za enega, po številu udeležencev, večjih evropskih ultramaratonov. Oglašujejo ga tudi kot največji kros v Evropi. To pa bo nekaj zame, saj je Andrej zadnjič v Istri ugotovil, da sem nadarjena za krose. Supermaraton poteka po planinski poti Rennsteig, ki se vije dobrih 160km po pogorju Turinger. Na vseh 73 kilometrih ne prečka nobenega naselja, ampak poteka po gozdu, mimo planinskih koč, prečka pa nekaj cest, ki čez prelaze povezujejo sosednji dolini.

In že sem na štartu. Med dobrih 2200 supermaratonci, kot edina udeleženka iz Slovenije. Po poku pištole prav počasi odtečemo dobrega pol kilometra po mestnih ulicah. Nobenega prerivanja in prehitevanja. Nemci so pa res en discipliniran narod, me prešine. Ker je jasno, da nas čaka dolga pot, ni na začetku nobene nervoze. Kaže, da se pred prvo strmino vsi prav počasi in elegantno nastavijo fotografskim aparatom, uživajo v navijanju in glasbi. 

 

Ker sem se v štartnem boksu postavila veliko preveč na rep, sem štartala s tekači z veliko počasnejšim tempom od mojega. To se mi je maščevalo takoj, ko smo zavili iz mesta in zagrizli v prvi klanec. S prehitevanjem sem se namreč ubadala prvih 25km, na katerih je treba predihati 1000vm dolg vzpon na prvega od dveh vrhov, ki segata čez 900mnv in s tem porabila kar precej energije, ki bi kasneje prišla še kako prav.

Ko sem slišala pulz, kako mi nabija, bi najrajši prenehala s tekom in se pridružila tistim, ki so klance premagovali v pohodnem koraku. A mi je kar naprej v misli prihajalo začetnih 1400vm iz Istrske stotke. Tam so bili stisnjeni v prvih 7km, med tem, ko je tukaj nekaj malega višincev več razpotegnjenih čez celo progo. Torej brez izgovorov. Teci in nič ne reci! Ker sem se v resnici počutila močno, sem ga res v tekaškem koraku rezala v tiste klance.

 

 

Ko sem okrog 30km le pritekla do skupine tekačev, katerih tempo mi je ustrezal, me prehiti ena od mnogih tekačic. Čeprav je nisem videla v obraz, me silhueta spomni na punco, z milo rečeno čudnim tekaškim slogom, s katero sva se prehitevali lani v Logarski. Rezka, recimo ji kar tako, čeprav nosi eno od nemških izvedb tega imena, tudi na ultrah izvaja pravi intervalni trening. Najprej v izjemnem tempu piči mimo mene, že v minuti ali dveh, pa preide v serijo hoje. Med tem jo prehitim jaz. Ni dolgo, kar že sopiha za mano in me seveda kaj hitro prehiti. In tako iz kilometra v kilometer. Spomnim se, da me je lani v Logarski s tem čisto spravila ob živce. Tokrat že vem, kaj me čaka in se kar takoj sprijaznim z najinimi rednimi srečanji.

Na poti proti polovički opazujem okolico. Kot bi tekla po Golovcu, samo smrek je občutno več. Tudi misli vleče tam nekam v golovške strmine. Tam so spomini na prve gozdne teke in tam se pravkar potijo trojke. »Dajmo babe, dajmo Energe!« zakličem proti domovini in tako kar med tekom navijam za »Rajši tečem kot potico pečem« in »Lovimo tolovaja Haca«. V prvi trojki jo čez Golovec režejo moje prijateljice, v drugi pa Energe Matej. Vem, da tudi oni v mislih navijajo zame.

Okrepčevalnice prepolne dobrot. Ni da ni. Kot vidim, Nemci pridno vnašajo kruh z zaseko. Na nekaterih točkah se pečejo še klobase in tudi te veselo izginjajo v trebuščkih tekačev. Kot kaže, so tukaj mnogi navdušeni nad LCA dietami. No, jaz bom to za enkrat izpustila. Se bom držala preverjenega cukra.

 

Proti 40km začnem čakati na mojega navijača. Tukaj nekje me bo po planu čakal. Pripeljal se je iz Eisenacha, parkiral nekje v dolini in se na kolesu povzpel do naše trase. Vlogo navijača je namreč nameraval združit s fajn kolesarskim treningom. In že mi maha tam ob progi. Kako lepo! Solzice na očke in že mu skačem v naročje! Vzamem samo gele. Superg in obleke ne menjam, saj se super počutim, ni mi ne vroče niti mraz, tudi žuljev še ni čutiti. Zaželim si eno hitro masažico in jo dobim.Pa že tečem naprej. Andrej se bo zdaj odpeljal do cilja in zmenjena sva, da od tam pride gor po trasi, da se še enkrat vidiva.

 

Zagrizem v prvi klanec in dve minuti po tem, ko sem imela za obleči na razpolago vse, kar bi mi srce poželelo, začne deževati. Seveda sem v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi. Na misel mi pride samo ena grda beseda povezana z odvajanjem! Kako je to možno?! A se bo ponovil scenarij iz Istre? A kaj čem zdaj, ko je prepozno. Moje cunje se peljejo v dolino in jaz vdana v usodo rinem po hribu navzgor. Ko se neham jezit, dež preneha in izza oblakov pokuka sonce.

Že pred 50km začnem sanjat o spustu, ki nas menda čaka v zadnjih 10km. Bolj kot ga čakam, bolj se vlečejo kilometri. Zdaj mi že ravnine predstavljajo muko. Čutim, da se v telesu poznajo napori iz Istre izpred treh tednov. Da še ni tapravo. Ampak punca, nehaj se smilit sama sebi, to si hotla, to imaš!

Tečemo po gozdni cesti. Vleče se. Ne morem rečt, da ni lepo. Pravzaprav je prekrasno. Ampak malo se že dolgočasim, ker je vse enako. Spet razmišljam o temi sever proti jugu. Sever me vedno malo zaduši s svojo pretirano urejenostjo in redom. Kako Nemcem uspe, da ta svoj temperament prenesejo še v naravo? Ja, še smreke v gozdu stojijo v večjem redu, kot pri nas. Urejene hiše in dvorišča me sprva navdušijo, po določenem času pa se mi ta urejenost zazdi hladna. Takšen je tudi tek. Vse štima. Nobenih zapletov. In tekači. Kot da so jih navili. Nobenega prerivanja, nobenega smeha, še klepetajo ne med sabo. Samo disciplinirano tekmujejo. Stoži se mi po energiji juga. Res, da pri nas na tekih včasih doživimo kakšen organizacijski feler, a je prisotne toliko srčnosti in ene posebne energije, ki jo tukaj ni. In jo pogrešam. Ker sem sama sicer preveč disciplinirana in redoljubna, kot kaže okrog sebe potrebujem malo bolj hektično okolje, da se čutim živo.

Na 62km se nahaja najvišja točka proge. Praznično je označena. Prostovoljka nas objema in nam daje petke. Moja urca reče piip in crkne. Toliko se je potrudila, da je izmerila vse vzpone, zdaj pa ima vsega zadosti. Jaz pa tudi. Zapodim se po bregu navzdol. Zdi se mi, da bi počasi morala spet srečat Andreja. Razmišljam, kako sem lahko srečna, da sva se našla dva norca. Da naju navdušujejo podobne neumnosti. Da lahko prosti čas preživljava skupaj, prešvicana, v naravi. Da se podpirava. Sprejela sva razlike med nama in krepiva tisto, kar nama je skupnega. Začutim hvaležnost do babic, ki z veseljem popazita na najina najstnika, ko se midva odpeljeva na kakšno športno odpravo.

Zadnjih 10 kilometrov na okrepčevalnicah strežejo tudi pivo. Temno in svetlo. To me seveda takoj spomni na Drejka team. Kot da sta tukaj! V mislih tako ali tako čutim vajino podporo, a zdaj sta mi pa še pivo zrihtali? Kako lepo!

Bližam se cilju. Tisto izmučenost izpred dveh ur zamenja evforija. Razmišljam. Na tek sva se pripeljala 800km daleč. Zdaj sem jaz pretekla dobrih 70km proti domu, kar je skoraj 10% poti. Noro! A ni to noro?! Hvaležna sem za to, da to zmorem, pravzaprav, da sploh lahko. Zavedam se, da to ni samo po sebi umevno.

»Še pol kilometra,« zakliče redar ob progi. Pospešim. V meni je zdaj energije za izvoz, čeprav sem se vmes nekajkrat zelo smilila sama sebi. In že sem v cilju. Šele takrat se v polnosti zavem velikosti dogodka. 2200 supermaratoncev, 3600 maratoncev, 8000 polmaratoncev, 1000 pohodnikov. Jaz pa sredi neznanega kraja, brez telefona in brez moža. Ampak le za hip, saj me v naslednjem trenutku že stisne v objem.

 

Tudi njega je presenetila množica obiskovalcev in pločevine v ciljnem kraju. Zamudil se je s parkiranjem, potem pa na kolesu tako hitel meni nasproti, da je falil progo in me iskal med maratonci, ki so tekli po sosednjem hribu. Dokler je to ugotovil, je imel še komaj dovolj časa, da me je ujel v cilju. Več kot zadovoljna z rezultatom 8:18 za 73km in dobrih 1600vm. Prva tekma Europacup je pod streho. Sledi celjenje bojnih ran, naslednji mesec pa na stotko v Biel.

 

Vsaj 3 kilometre dolg sprehod iz cilja do parkirišča je bil blagodejen za moje zategnjene mišice. Ker se je bilo na poti nemogoče izognit kioskom s klobasami, sva si mimogrede eno privoščila še midva, da ni ostalo samo pri vonjavah na okrepčevalnicah. Kaj takšnega vase lahko spravim res samo po teku. Nemci pa so množični oboževalci. Samo mislim si lahko, kolikokrat po 1000 klobas so pojedli v ciljni areni.

 

Hvala Andrej, da si me peljal na sever in se podil za mano po tistih prelazih. Hvala babi servis, brez vaju bi bili ti podvigi nemogoči. Hvala navijači, da ste na frekvenci točno takrat, ko je treba!