torek, 21. april 2015

110 km na 100 milj Istre 2015

Energe ultra team je ta vikend opravil s 110 kilometri in 4700 višinskimi metri na tekmi Istra 100 miles. Podili smo se po planinskih poteh in kolovozih od Lovrana pa do Umaga. 
 
 
Kot sem obljubila lani, sem letos še enkrat prišla opravit s progo. Lani sem bila sicer neskončno srečna, da sem prišla do cilja, saj je bil to edini cilj. Vendar mi je črviček v možganih rekel, da bi lahko končala prej. Letošnji cilj je bil torej za dve do tri ure izboljšati lanski rezultat. Ker je Andrej še vedno v triatlonskih vodah in nima nekih strašnih trail ciljev, sem ga prosila, če bi tekel z mano in mi bil v podporo. Takoj je bil za in moram rečt, da sem se res veselila najine skupne dogodivščine.

Priprave so tekle po načrtih. Počutila sem se odlično. Zdrava. Brez poškodbe. Polna energije. Mirna, kar se tekme tiče. Vse zvezde so se poklopile. Do tedna pred preizkušnjo. Ko sem pogledala vremensko napoved. Nisem mogla verjet! Štirinajst dni prej sonce, štirinajst dni naprej sonce, tistih dvajset ur, ko bom na progi pa dež in veter.  Ne morem pomagat, ampak me je zvilo. Nepoboljšljiva optimistka, kakršna sem, sem še do zadnjega hipa verjela, da se bo zgodil čudež. Pa se tokrat ni. Vsaj ne vremenski. Mogoče kakšen drug. A o tem več kasneje.

Rajši ne bi o tem kakšne traume sem ustvarila okrog tega kaj obleči, kaj spakirati v ruzak in kaj pustiti v potovalki za menjavo v Buzetu. V četrtek, ko sva se odpravila proti Umagu, sem sabo nesla vso, ampak čisto vso, tekaško opremo kar je premorem. In verjemite, da se je v desetih letih nabralo kar nekaj tega. To seveda odločitve ni olajšalo. Ampak je pomenilo le, da sem ta metrski kup cunj sem in tja premetavala še v petek cel dan pred štartom.
 
 
Štart je bil tokrat res hiter. Le nekaj minut po tem, ko smo sestopili iz avtobusov, ki so nas pripeljali iz Umaga v Lovran, je že počila pištola. Hvala bogu, da se je končno začelo. Andreju sem pritisnila poljubček za srečo, kot vedno na štartu in se takoj s hvaležnostjo zavedla, da se ne bova ločila, ampak bova tokrat celo pot skupaj. In že smo grizli 1400vm direkt na Učko.

Po celodnevnem rosenju in občasnem deževanju je jugo na Učko valil gmote megle. Bilo je vlažno in precej toplo. Ko sem grizla kolena po blatni poti in se drsala po mokrih kamnih, sem se počutila, kot da sem v tropskem pragozdu. Tik pod vrhom, ki sva ga dosegla v kakšnih dveh urah, pa nas je zajela gosta megla. Videla nisem nič. Niti ene same zastavice, ki bi kazala pot. Počasi sva se prebijala naprej. Na trenutke sva obstala, oba svetila v vse smeri in se spraševala kam. Megla naju je spremljala vsaj tri ure. Kot da ni bilo dovolj, da je noč in da je proga drseča.
 
 
Ko sva bila na poti skoraj pet ur, kar na enkrat tečeva po terenu, ki se ga od lani ne spomnim. Ne morem verjet. A sem bila lani že tukaj tako zadeta, da se ne spomnim nič od nič. Tudi Andreju se zdi, da tukaj še ni bil. Ampak zastavice so tu, torej mora bit vse ok. Šele ko dospeva v Bargudac, kjer je okrepčevalnica, ki je lani ni bilo na progi, povežem nekaj dejstev. Ja, seveda sem opazila, da so organizatorji lani oglaševali 105km dolgo progo, letos pa 110km. Ampak proga se mi je zdela ista. Japajade! Progo so dejansko podaljšali. Za 5km in 200vm. Jupi! Na srečo sem bila takrat ravno v »stabilni« fazi, da me to pravzaprav sploh ni ganilo.

 
Dobre volje in polna energije sva oddelala prvo polovico proge, za sabo pustila 3200 višincev in zoprni srednjegorski istrski svet. Ne preveč tekačem prijazen. Z vsemi tistimi razdrapanimi brezpotji, ko ne veš kam bi varno stopil. Kamni, ki kar vabijo, da jih po nesreči brcneš in pridelaš kakšen črn noht. Pa tisto mastno istrsko zemljo, ki kar obljublja kakšen zvin. Po enajstih urah sva pregreta tekla zadnji del spusta proti Buzetu in sanjala o kratkih hlačah, ki so naju čakale v potovalkah na menjalni postaji.

Evforična se v Buzetu res oblečeva v poletno opremo. Čeprav je pogled skozi okno obljubljal, da bo zdaj zdaj deževalo. Prav taka je bila tudi napoved, ki sem jo včeraj preverila vsaj tridesetkrat. Ampak tekaška evforija je pač tekaška evforija. Meni se je zdelo, da sva skoraj že v cilju. Ah, še petdeset kilometrčkov po istrskih gričih. Kaj pa je to zame. Pa je rekel oni zgoraj: »Boš videla.« In mi kaj kmalu tudi pokazal, da je čas, da napihnjen tekaški ego dobi lekcijo ponižnosti.

Dva kilometra iz Buzeta je pričelo deževati. Tisti vroči jugo je obrnil na mrzlo burjo. Vlivalo je in vlivalo. In zeblo in zeblo. Drajsala sva se po blatnih poteh, ki tega imena sploh ne zaslužijo. Mokra kot cucka sva se pridričala do potoka, ki ga je treba prečkati. Tam mi je moj kavalir nametal v vodo kamne. Da bi zgradil most, po katerem bi ga prečkala suhih nog. Ja. Seveda. Itak sem zagazila. Že tako mokre superge so bile zdaj seveda premočene. Andrej me je povabil pod češnjo, kjer naj bi si na »suhem« preobula nogavice. Kako sem padla ven. Prvič. A pod češnjo je slučajno suho?! Drugič. Kaj naj si dajem suhe nogavice v premočene superge? Tretjič. Ne. Ne bom napisala koga vse in kaj sem preklela. Sredi trave do kolen sem sezula superge, jih zabrisala ob tla, ožela vložke, jih obula nazaj in tekla naprej.

Kljub temu, da sva naredila tako fatalno bedarijo, da sva se ne glede na vremensko napoved napol oblekla, pa sva vseeno zaslužila angelčka varuha. No, to je tisti čudež iz začetka zgodbe. Iz Ljubljane se je namreč navijat pripeljala Nataša. In se je pojavila prav tam, kjer sva jo najbolj potrebovala. Na pol poti iz Buzeta do Oprtalja. Iz prtljažnika je postregla čajček, pa kavico, tričetrt pajke in majice z dolgimi rokavi. Sicer samo ženske modele, ki pa so v mrazu enkratno pristajali tudi mojemu možičku. Če bi bila sila, bi šel tudi v roza.

Tako okrepčana in oblečena sva po vetrovnem in deževnem grebenu polna zanosa po štirinajstih urah prišibala v Oprtalj. Tam so premraženi tekači odstopali en za drugim. Midva pa sva se iz Natašinega prtljažnika še malo oblekla. Sicer še vedno premalo, a vseeno sva bila takrat spet prešerne volje. Andrej je nadaljeval s kulinaričnimi dogodivščinami izpred leta dni in si privoščil kruh z nutelo in suho salamo. Ja, prav ste prebrali. Ultra tekaški želodec prenese vse.

Prvi spust sva preletela. V grapi pa se je že zapletlo. V moji glavi. Še en potok za prečkat. Krasno za noge polne žuljev. Spet sem ga poskusila preskakljati po enih kamenčkih in spet se ni izšlo. Takrat me je zvilo do konca. Po predelanih 4000vm, naju je čakalo še 400vm vzpona do Grožnjana. Ki so se mi v tistem trenutku zazdeli nedosegljivi. V nekem trenutku mi je popolnoma zmanjkalo energije. »Samo hodi,«, sem si govorila. Če bi se takrat ustavila, bi obstala. Andrej je nekaj čvekal, da bi me spodbudil. A mi je to tako kravžljalo živce, da sem pomislila, če bi ga kar v brezno pahnila. Je bilo pri roki. Globoko. Ker sva takrat ravno prečkala mostičke na Parencani.

V Grožnjan je prišla le še moja senca. Spomnim se, da sem sedela za mizo, Andrej pa je pred mene postavil vse, kar moram pojest. »Če ne boš jedla,« je rekel, »je konec. Ubogljivo sem sicer nekaj mlela, a kaj dosti ni šlo dol. »Tako me zebe, da bi kar umrla. Se mi zdi, da bom tukaj odstopila,« pojamram Nataši. Takrat moj angel varuh iz prtljažnika potegne še eno toplo podloženo tekaško vetrovko. Poleg tega mi pribije, da se ni vozila po Istri sem in tja zato, da bi jaz zdaj odstopila. Malo, čisto malo je takrat manjkalo, pa bi začela tulit. Če bi izpod nadzora ušla ena sama solzica, bi imeli poplavo. Doživela sem popolno frustracijo. Kajti tudi jaz sem si neskončno želela do konca. Sem sem prišla po točke za UTMB, ki je moja še neizpolnjena želja. Šestnajst ur na tem križevem potu, dolge ure prebite na treningih in zdaj naj vse to zavržem. A po drugi strani nisem bila sigurna, ali sem sploh še živa.

Vstanem. In grem. Hodim. Andrej mi previdno sledi. Zdaj me več ne ogovarja. Vem, da razmišlja, kako se bo ob tem mojem počasnem premikanju vlekla pot do cilja. Do tam je še 22 kilometrov. Počasi se prestavim v tekaški korak. Ne morem verjet, da sploh lahko še tečem. Neha deževati. Natašina vetrovka me greje. Toplota se po neskončnih urah vrne v telo. Oživim. Ko pritečeva do Buj, kjer je zadnja postaja, me oblijejo solze sreče. Samo še dvanajst kilometrov. In nobenega vzpona več!

Pritečeva do ravnine pred Umagom, kjer se trasa kakih deset kilometrov do cilja vije po travnikih in blatnih potkah in takrat se mi odpne. Tečem, kot da sem šele začela. Na superge se mi lepijo blatne kepe. Noge so težke, kot da tečem v vojaških škornjih, jaz pa kar letim. Tempo skoraj kot na kakšnem cestnem maratonu. Kako je to sploh mogoče? Iz totalnega podna, v polno energijo. Ampak to so ultre. Andrej pribije, da sem zgleda talentirana za kros. Mogoče pa res.

In že sva pred Umagom. Še zadnji kilometer do cilja. Skoraj ne morem dihat od sreče, ko se po devetnajstih urah in pol poženeva v ciljni šprint. V cilju že čaka Nataša. Pošljem ji poljubček. Povedati pa hočem: »Brez tebe ne bi bila zdaj tukaj.« Poljubček pritisnem še Andreju, kaj hočem povedat, pa je tako jasno.
 
 
Stuširana, sita in na toplem gledam poročila s proge in spremljam, kje so prijatelji in drugi sotekmovalci. Ker vem, kako neprijazne so razmere tam zunaj, še posebej močno mislim na njih in jih spodbujam. Veliko jih je odstopilo. Vem, da je bila odločitev težka. Tudi sama sem se čisto zares poigravala z njo. In le moji podporni ekipi gre zahvala, da sem danes videla cilj. Ta tekma se je odvijala v res izjemno težkih pogojih, zato vsa čast prav vsem, ki smo se spopadali z njo.

Pritekla sem si tretje mesto v kategoriji, sedmo absolutno med ženskami in lanski čas izboljšala za skoraj tri ure. Glede na razmere, lahko rečem samo, da sem važna. Mojo uvrstitev je dopolnil še Matej, prav tako s tretjim mestom v kategoriji. Bravo Energe norci!

Duša je polna, telo se celi, um že razmišlja o novih podvigih.
 
 

9 komentarjev:

  1. Bravo Katja, bravo Andrej, bravo Nataša, bravo Energe norci!!!
    Bravoooo!
    Pa še en bravo za (spet) odličen doživljajski spis ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Angelček varuh22. april 2015 13:22

    Lepo si tole popisala! Sem vesela, da sem bila tudi jaz kamenček v tem mozaiku.

    OdgovoriIzbriši
  3. Še tukaj prilepim Kajuhovo pesem!
    Ta prigoda s češnjo mi je najbolj... :)

    Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi moja draga, ne bom ga na klobuk pripel, ne bom ga v gumbnico si del, odlomi ga, odlomi, draga!

    Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet trpi v pomladi tej. In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet bo v njih izbrisal malodušja sled in spet razžaril tožni jim pogled.

    Samo en cvet, en češnjev cvet odlomi moja draga, saj veš, vsak tak pozdrav, živeti, živeti pomaga!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To pa nisem vedla, da je tud Kajuh ultre tekal. Kako bi sicer tko dobro poznal počutje, pa rešitve in to. Ni kaj. V urnik treningov bomo zdaj uvrstili še recitacije. Če bi mi Andrej na licu mesta tole povedal, bi se marsikaj drugače razpletlo. Malodušje bi izginilo. Vreme bi se zjasnilo. Naprej rajši ne razmišljam. Me lahko čist zanese.

      Izbriši
  4. Hvala navijači! Obožujem tek, obožujem pisanje, obožujem vaše komentarje. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Super zapis! Tako doživet, da sem moral dvakrat prebrat.
    A ni pomoč dovoljena samo na uradnih okrepčevalnicah? C,c,c . . . :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Čestitke. Poklon. Respect!!
    Pika

    OdgovoriIzbriši