Valamar Trail (53km/1550vm)

Za mano je prekrasen vikend. Valmar Trail – 53km in 1550vm po razgibani istrski obali. Proga trda, kot se za Istro spodobi. Gor pa dol. Zdaj smo na morje gledali z višine 500 metrov, potem smo se spustil dol in tekli po samotni peščeni plaži, pa spet gor, po ozkih stezicah in čez kamnite istrske vasice. Razgledi in pogledi, da »gate trga«.

Proga je bila pripravljena in označena vrhunsko. Pa tudi jaz sem zdaj že bolj izkušena »trailerka« in se ne zgubljam več na vsakem drugem razpotju. Sem že pogruntala logiko tehle trailov. Preprosto. Če prideš do razpotja in je ena potka taka lepa in široka, druga pa ozka, strma in zaraščena, definitivno izberi drugo. Ne moreš falit.

Ma, saj zdaj pa že veste, da se moram malo hecat. V resnici ne morem izrazit občudovanja do fantov, ki tele traile postavljajo. Zamislite si, kako je označiti 73 km dolgo progo z malimi zastavicami v razmaku 10 do 20 metrov in po vseh teh različnih terenih. Vsaka vam čast!

Zvečer sva se z možem iz Opatije ob morju pripeljala v Rabac. Opatijsko riviero obožujem. Sploh v pozno popoldanskih odtenkih. Prekrasno. V Rabcu pa še nisem bila. Tokrat prvič. Obala me je že zvečer navdušila. Na prvi pogled neprijazna, zdelana od valov in burje, pa skriva prekrasne peščene zalivčke s kristalnim morjem. Pogled na okoliške vzpetine je že zvečer povedal, da bo za tistih 1500 višincev treba nekajkrat kar močno »zagristi v kolena« in da bodo tudi spusti »na glavo«.

Ker imam trenutno v službi izjemno veliko dela, sem bila utrujena, kot že dolgo ne. Psihično in fizično. Zato res nisem vedela kaj naj pričakujem. Sklenila sem, da bom po štartu videla, kako zadeve tečejo. Če bom kot cunja, se ne bom gnala. Bom uživala v razgledih, ko se bom naveličala, bom pa odstopila. Če pa bo počutje uredu, bom dala vse od sebe, saj sem pridno trenirala.

In že je jutro, znani obrazi na štartu, sonček že kuka na vzhodu. Obožujem štarte. No, cilje seveda še bolj. Ampak to je že druga tema. Ko se minute odštevajo in napetost raste, vse vrvi, govori, miga in se ob »poku pištole« sprosti v eno tako prav posebno energijo.

Tudi jaz sem nabita z energijo. Utrujenosti ni več. Samo osredotočenost na progo. Kmalu po tem, ko smo zagrizli v prvi klanec, smo se z nekaj puncami začele prehitevat. Zdaj je povedla ena, pa spet druga in tako naprej iz kilometra v kilometer. To je na ultrah res nekaj posebnega. Nič ni odločeno na hitro. Preizkušnja traja dolge ure. Na trenutek je fizična, potem psihična, ko fizične moči poidejo celo duhovna. Lahko si še tako dobro pripravljen, a če glava, čustva in prepričanja ne sodelujejo, je vse zaman. Občutki so nori. Na trenutek že popolnoma brez energije, konkurentka me prehiti, ampak volja ne upade. Potem energija od ne vem kje, pa spet tečem in prehitevam, kot da sem pravkar šele začela. Vse niha.

Na tako dolgi progi se itak vedno odvije cel kup zgodbic. Tale je recimo o tem, kako se motivirati za hiter vzpon po hribu navzgor. Tečem in malo pred Goro Glušići vidim eno tekmovalko z glavo v grmu. Nekaj dela tik-tik-tik. Tečem mimo, gledam in dokler dojamem, da si ženska prižiga cigareto, sem že mimo. V grmu je tičala, ker je pač močno pihala burja in se tisti cigaret ni hotel prižgat. Ma ja, si mislim. Saj ni kaj, če je kadilka, po štirih urah pač že paše en cigaret, a ne. Potem pa pomislim, kako bo, če me slučajno prehiti s cigareto v roki in bom jaz, ki že zdaj diham na škrge, vohala še dim. Me je kar pognalo v strmino. Hitrost torej včasih ni samo posledica dobre pripravljenosti.

Druga zgodba govori o tem, kako se motivirati, da se na progi ne zgubiš. Malo pred Bartolići iz šume priteče sotekmovalec iz Bosne. Pravi, da se je že dvakrat izgubil. In da bo zdaj tekel z mano, ker ima pa tega zadosti. Seveda mu poskušam dopovedat, da jaz nimam ravno dobrih referenc za se držat proge, ampak človek pač ni bral mojih dogodivščin z Istre 100miles in mi ne verjame na besedo. Ker se me kar drži in me zasleduje, me oblije en tak občutek odgovornosti, da ga pa res ne smem zafrknit in se moram res skoncentrirat na progo. In mi to celo uspe.

In zadnja govori o tem, kako se motivirat za res ubitačen spust. Med tekmo seveda nisem vedela, da sem dobro uvrščena. Imela pa sem en dober občutek in počutila sem se enkratno. Nekje na 30 kilometru me je prehitela punca, ki je bila kasneje tretja. Ko je pičila mimo mene je dajala občutek, da je polna moči in navita na polno. Kako je šibala v klanec, po katerem sem se jaz vlekla kot smrkelj. Pa jo spet ugledam pred sabo kake štiri kilometre pred ciljem. Nisem mogla verjet svojim očem. Prehitim jo v letu. Tako sem tekla dol po klancu, da sem se vprašala po zdravju. Sem si rekla, pa baba, ti si mati, pa žena, pa stara si 42, a bi se rada zdaj ubila na temu skrotju? Ampak sem še kar tekla. In sem jo v zadnjih štirih kilometrih prehitela za 6 minut.

Cilj je bil pri hotelu Valamar. Tečem, gledam kje je ta ciljna arena, da slučajno zdaj na koncu kaj ne zafrknem. Čudno, a je to? Kajti v trenutku, ko se bližam ciljnemu balonu, se skozi ciljni lijak rineta dva turista z vozičkom polnim kovčkov in z mislimi že na počitnicah. V tistem zaslišim, kako se napovedovalec dere, da v cilj prihaja drugouvrščena. Če verjamete al ne, sem skočila čez vse tiste kovčke, pa še čez oba turista zraven. Upam, da objavijo kake slikce iz cilja. Ker sem bla po moje bolj srečna kot Gebre, ko je postavil svetovni rekord. Po skoku čez turiste sem se vrgla v objem možičku, ki se je skoraj zjokal od ponosa.

Pa še to moram povedat za konec, da sem bila res vesela, da sem se odločila za krajšo progo, ker je bilo »trpljenja« prej konec. Saj veste kaj mislim s »trpljenjem«, a ne? To je tisto, ko si rečeš, kaj mi je pa tega treba in prideš naslednjič spet.

 

Triatlon Jesolo Italija

Prvega ne pozabiš nikoli.

Ko sem pred leti začel ponovno teči, si nisem niti pod razno predstavljal, kam me bo to pripeljalo. Kratki jutranji teki dolgi 3km, so se mi zdeli vrhunec skrbi zase. Mislim, da je bilo leta 2005, ko sem po pretečeni desetki prvič v živo gledal tekače na Ljubljancu v njihovem lahkotnem drncu. Vse skupaj me je tako prevzelo, da so mi šle kocine pokonci. V daljavo usmerjeni pogledi, lahkoten korak in umirjeno gibanje teles  - nadrealistično. Mater, tudi jaz hočem teči dlje in hitreje, se je v meni prižgal ogenj. Tekaška pot me je vodila preko prve polovičke, do prvega pravega Ljubljanca. Sledili so Berlin, Trst, Dunaj, Rim, Amsterdam in še mnogi maratoni, vse do prvih ultra in gorskih tekov. A letošnjo zimo me je med pripravami na 100milj Istre skoraj zaustavila poškodba kolena. Po uspešno zaključenih 100miljah Istre, sem izgubil vso motivacijo za tek. Kratki teki me niso več zanimali, dolgih pa nisem hotel več teči, saj me je bilo strah, da koleno ne bo zdržalo, zato sem bil v precepu kako naprej.

O triatlonu sem do takrat že večkrat slišal, saj se nekaj mojih prijateljev in znancev ukvarja z njim. Med debatami sem imel vedno veliko argumentov proti, češ, kje naj plavam, nimam kolesa, obleke, … Skratka, tek se mi je zdel bistveno enostavnejši. Kljub temu me je črv malodušja preveč razjedal, potreboval sem trening, napor, svež zrak in plapolanje krvi v žilah. Potreboval sem nov izziv. Prijavil sem se na Triatlon za vsakogar v Čatežu, a po začetni evforiji, nisem več čutil zadovoljstva. Izziv je bil preskromen. Na morju sem nekajkrat preplaval 1500m in videl, da zmorem. Kolo mi ni predstavljalo težav, a se mi ni dalo trenirati za tako kratko razdaljo. Ženin predlog, naj se preprijavim na Dnevnikov dolgi triatlon, se je izkazal za zmagovitega. Hvala Katja. Spremenil sem prijavo in ponovno začutil ogenj v sebi, motivacija na full. Poklical sem Martina in se včlanil v TKL. Na prvih plavalnih treningih sem se trudil ostati živ. 50m kravla mi je predstavljalo boj na življenje in smrt, srce je norelo, pljuča so lovila zadnje atome kisika, bila je ena sama agonija. Počasi sem se umiril in začel upoštevati nasvete trenerja. S kolesom sem postal reden gost na Šentjoštu. Slabih 50km z zmernim vzponom je bil lep poletni trening.

Kolesarska trasa za Dnevnikov dolgi triatlon gre iz Lucije na Korte in nazaj do Lucije in tako štiri kroge, kar nanese kar nekaj višincev. Zato sem sklenil, da jo grem pred tekmo zvozit. Da jih dobim v noge. Na polovici prvega kroga sem na Kortah vprašal za pot in medtem, ko sem speljeval, sem nekaj izumljal s prestavljanjem. Rezultat je bil zlomljen nosilec menjalnika. Vse kar je viselo s kolesa sem zvezal kar z listi kanele iz žbunja ob cesti. Tako sem ob kolesu pešačil do Šareda in potem na glavo v Izolo. S planiranim treningom ni bilo nič, v glavi pa je ostal dvom, sem dovolj treniral?

Nekaj dni pred tekmo sem od organizatorja dobil sporočilo, da je tekma v Luciji odpovedana! Shit! Kako neresno, neprofesionalno. Tako sem si ga želel, toliko truda in treningov, potem pa en mail in vsega je konec!

Na srečo mi je Mitja pred nekaj dnevi poslal obvestilo za Olimpika v Jesolu. Skalkuliram in že sem prijavljen. Komaj čakam petka, da odrinemo v Italijo. Po vsej gužvi v službi in paniki, da ne bom pozabil kolesa, neoprena, superg ali sebe, se šele v Jesolu zavem, da je tam še vedno poletno vroče. No, vsaj opremo za tekmo sem imel, če sem bil že brez kratkih hlač. Pri prevzemu številke spoznam starejšega Angleža, ki je že vrsto let aktiven triatlonec. Povem mu, da bo ta moj prvi. Odgovori mi, da sigurno ne zadnji!

Naslednje jutro kar nekaj nervoze, saj sta start plavanja in menjalni prostor nekaj kilometrov ven iz kampa, kjer smo nastanjeni. V menjalnem prostoru obesim kolo, nastavim copate, kolesarske čevlje, bidon, nalepke na čelado, na kolo, trak za številko, skratka en kup dela in taktiziranja in zelo malo prostora.
 

Oblečem neopren in si še zadnjič ponovim v glavi. Začni počasi, plavaj umirjeno, v tranziciji najprej čelado na glavo, potem peš ob kolesu do črte, nazaj ponovno peš, čelado na kolo,.. Uf,  na koliko stvari je potrebno mislit. Srečam Mitjo, ki mi da nekaj uporabnih napotkov, THX.
 

Na start pride še celotna družina in močno me stiska v grlu. Trema je huda. Start plavanja je v skupinah, skočim v vodo in čakam na znak. Začnem iz ozadja saj želim imeti prostor, a kaj hitro ugotovim, da se bomo kljub temu mahali in brcali. Vse se dogaja izredno hitro, kar naenkrat smo že pri boji. Obrnem in nadaljujem s prsno, lažje mi je in grem enako hitro kot ostali okrog mene.

 

Že sem pri koncu in telečjih nog tečem v menjalni prostor po kolo. Okoli mene vse brzi v želji po čim hitrejši menjavi. Čevlji so že na pedalih, vse je optimizirano do maksimuma, vsaka izgubljena sekunda šteje. Sam se v nedeljskem ritmu opravim v kolesarsko opremo in odšibam na 40km progo. Prvi krog se malo šparam, nato stisnem vse do četrtega kroga, ko me začne počasi zmanjkovati.

Ponovno sem pred menjalnim prostorom, sodnik me usmeri in že se preoblačim v tekaško opremo. Končno! Tu sem doma. Tečem in razmišljam, kdaj sem bil nazadnje na desetkilometrski tekmi. Kako naj tečem? Pri ultrah sem po desetih kilometrih komaj ogret, tu pa bo vsega že konec?! Potegnem in šibam, vem da mi gre dobro, saj ves čas prehitevam druge tekmovalce. Pritečem v cilj ves zadovoljen, tole je super, zelo dinamično in silovito. Katarza je neizmerna, To!
 

Ko se malo umirim, vzamem prigrizek in sedem na tribuno v ciljnem prostoru, nato prisede Anglež. Pogleda me in reče: »You will become addicted.« In jaz odgovorim: » Yes, I allready am.« Triatlon me je navdušil s svojo raznolikostjo in univerzalnostjo, zato grem naprej po tej poti.

Yes I'm addicted J

Trail Maniac (57km/1800vm)

Portschach, kraj ob Vrbskem jezeru je letos ponudil 15/35/57 in 114km trase pod imenom Trail Maniak, ki se odvijajo in vijejo bolj ali manj okoli jezera. Gre predvsem za griče in hribčke s trail stezami ter z nekaj malega asfalta. Vplačal sem 57km/1.800vm z 1KT za UTMB in se po tekmi zadovoljen vrnil domov z izpolnjenim planom.

Dan prej sem brez zastojev in problemov dvignil številko ter s kuponom za testeninko obiskal eno od bližnjih gostilnic, ki so bile navedene na kuponu ter v miru pojedel dobro pripravljene špagete. Zanimiva ideja, ki sem jo doživel prvič. Preostala kupona, ki sta nudila masažo po tekmi in belo klobaso z brezalkoholnim pivom sem vrgel stran. Ne rabim.

Letošnja 6.izvedba Trail Maniaka je postavila štart na majhen trg v centru kraja z obupnim in brez idejnim imenom....Monte Carlo! Ne predstavljam si, da bi kaj podobnega videl v Bohinju ali na Bledu. No, slednji mi že malo zbuja dvom. Atmosfera na startnem prostoru, ki ga s treh strani obdajajo in zapirajo zgradbe je dobra, pozitivna in jo glavni »spiker« le še plemeniti . Glasno najavlja favorite tekme. Sobotno jutro je nalepilo sonce na nebo in razveselim se srečanja z Urošem Feldinom, ki je prišel v spremstvu Anite, Romane in Janeza Stočka. Pravi, da ni najboljšega zdravja a bo seveda stisnil zobe. Poslovim se od mojih dveh, ura je 8.00 in prvi start uspe.

Manj kot kilometer ravnine in že grizemo v prvi hrib nad mestom. Kilometri proti Veldnu (12,3km), ki je na koncu jezera se vijejo v glavnem po gozdnih in deloma makadamskih poteh. Precej mehka in ponekod tudi blatna podlaga mi je všeč saj v povezavi s kratkim korakom ne dražita moje načete zadnje stegenske mišice. Kasneje sem prihajajočo bolečino odpravil s tabletom in toliko o tem problemčku. Gor in dol vijugamo ter se malo prehitevamo. Nič posebnega, le sonce je pridobivalo na moči. V Veldnu prvič koristim okrepčevalnico in pozdravim Uroševo spremstvo. Po cca.1-2km zapustimo asfalt ob jezeru in pričnemo z blagim gozdnim vzpenjanjem proti najvišji točki tekme, Pyiramidenkoglu (850nm-25km).

Sem ter tja pade kakšen od petih gelov in požirek vode iz kamele. Na vrh pridem malo po štartu tekačev na 35km in ravno prav, da se srečam z mojima najljubšima navijačema. Pijem in dotočim ter jem vsega po malo. Nekaj drobnih besed z Joštom in Tanjo ter brž navzdol po nekaj časa isti poti kot navzgor in kasneje odcep v smeri Celovca in po drugi strani jezera proti cilju. Prehitevam počasnejše na 35km, kar mi daje zagon, sicer bi lahko lebdel v nekem nedorečenem tempu, ki bi sigurno pomenil nazadovanje. Nekajkrat me zmoti slabo oz. dvomljivo označena trasa, ki me na kakšnih odcepih zadrži za nekaj sekund, ter me prisili k uporabi logike v iskanju prave smeri. Enkrat celo pokličem pet tekačev nazaj, ko so zgrešili ne dovolj označen odcep! To bo moral drugo leto organizator vsekakor popraviti. Prav tako je kakšen prehod čez glavno cesto ostal nezavarovan??! Na enem od takšnih prečenj (direkt iz gozda na cesto) je k sreči promet umirjal kar Janez, medtem ko je čakal na Uroša. Aniti se zahvalim za požirek pijače. Vroče je že in kamela je skoraj prazna. Čez 2km je v Europarku okrepčevalnica na 40,3km kjer »dofilam« in vase zmečem nekaj hrane, predvsem pa pijače. Gremo dalje! Še malo po parku ob jezeru in kasneje v podvoz pod železnico v gozd in po nasprotni strani jezera kot dopoldne, proti cilju. Zdeluje me žeja, noga je ok. Še vedno prehitevam tekače s 35km in sedaj tudi s 15km, ki so štartali ob 13.00.

Seveda sem prehitevan tudi jaz in se tako počutim tudi bolj domače.  Gor in dol, gor in dol....niso hudi klanci in niti dolgi ampak jih je pa veliko in več kot bi si mislil. V teh zadnjih 20km je komaj kje kakšna kapljica vode iz ne preveč živahnih potočkov. Gelov mi zmanjka prekmalu, kamela je presahnila in za zadnjih 8-10km sem suh. Zadnji kilometri se mi neznansko vlečejo. Moči ni, zasledovalci se bližajo, dehidracija trka na telo in prosi, če se lahko ustavi. Bo se ustavilo, a šele v cilju.

Ko tja prispem, se šele medtem, ko pijem in pijem, zavem kakšno pomanjkanje tekočine sem trpel. Praznil sem kozarce enega za drugim ter po koščkih dodajal čokolado, prestice.....na koncu vzamem še Erdinger in stopim v blagodejno senco k mojima v objem. Ko sem spil še enega, bi pa lahko že začel Brdavsa izzivat.  Pivo je bilo brezalkoholno, sicer bi se spravil na Krpana.

V cilju sem čestital še Urošu ter odlični ultramaratonki Nataši Robnik, ki se nama je pridružila in me veseli, da sem jo končno uspel spoznati. Čestitke veljajo tudi preostalim Slovencem.

Trail maniak sem bil, ker je tekma zraven Celovca, torej blizu in točka za UTMB vedno dobrodošla. Preživeli smo kvaliteten vikend brez izgubljanja na trasi...to pa je že tema za STL in njene poznavalce.

Ultramaraton Logarska (73km/660vm)

A ti pa za drugo leto vadiš?« mi je lansko leto po pretečenih 73km od Celja do Logarske doline s širokim nasmehom zaklical mož, ko sem po končani podelitvi medalj zlezla na prazne stopničke in se mu nastavila za eno fotko. Zakaj pa ne? Da drugo leto pridem spet, sem bila odločena že takrat. Že med tekom sem namreč sklenila, da pridem »poravnat račune« in izboljšat doseženi čas. Zaželela sem si, da naslednje leto pridem s spremljevalcem na kolesu in brez ustavljanja na postajah pridobim nekaj časa. Predvsem pa sem si želela ob sebi nekoga, ki bi me priganjal in spodbujal, ko se mi v glavo prikrade »kriza«. Koga bi si lahko ob sebi želela bolj kot svojega dragega? A na to ni bilo preveč upati, saj težko, da bi on izpustil kakšno tekmo. A ne Andrej? A, če si nečesa močno želiš, menda vse stvarstvo teži k temu, da se ti želja uresniči. In se mi je.

Tako sem v soboto zjutraj spet stala na startu v Celju, pred mano pa je bilo za »en šiht teka«. Skrita želja je namreč bila, da se v cilju pojavim prej kot v osmih urah.
Če je celo noč deževalo, pa je dež prenehal prav za toliko, da smo po suhem štartali, potem pa nas je spremljal celo pot. Ker so bile sicer precej visoke temperature, me to sploh ni motilo. Pravzaprav sem razmišljala, če bi po letošnjem mokrem poletju sploh še znala teči po soncu.

Prvih 20km ob Savinji sem se počutila kot v tisti pesmici »Pujs v mlaki čofota«. Ampak prav zaradi vsega blata in luž, so kilometri minili kot bi trenil, saj sem se ves čas koncentrirala na korak.
V Letušu sem bila malo presenečena, saj nismo zavili na stransko cesto pod gozdiček, ampak smo nadaljevali po asfaltu. Nazaj grede sem iz avta videla, da je narasla Savinja dobesedno odplaknila del poti, ki gre neposredno ob reki. Tek do Mozirja tako ni bil preveč prijeten, saj je bilo kar veliko prometa, pa še kakšen dodaten kilometer smo pridelali, vsaj moj Suunto je tako rekel. 

V Mozirju me je pričakal moj dragi na kolesu. Pravkar je pribrzel iz Logarske, kamor je zjutraj po štartu odpeljal avto. Od tu naprej sem imela »a la cart« postrežbo. Jaz sem samo tekla, možiček pa je skrbel za vnos hrane in pijače. Hrabro je prenašal tudi vse moje krizice. In me na pravi način motiviral. Hvala ti in velikega lupčka! 
Dež je kar nalival in verjetno je bil bolj neprijeten za spremljevalce, kot za nas. Kljub temu pa tudi tokrat ni šlo brez sočnih pripetljajev. Na makedamu proti Ljubnemu je proti nama z veliko hitrostjo pripeljal avto. Čeprav mu je mož mahal, jaz pa sem odskočila na skrajni rob ceste, je ob nespremenjeni brzini zagazil največjo lužo in me zalil do vratu. Glede na registracijo ni bil iz tistih krajev, zato sklepam, da je bil strastni spremljevalec kakšnega drugega tekača in me je s tem manevrom hotel onemogočiti ali pa je vnet »ljubitelj« tekačev. Če sem bila prej samo mokra, sem bila potem premočena.

V Ljubnem sem blatne in namočene trek superge zamenjala za cestne in prvih nekaj kilometrov se mi je zdelo, da letim. Potem so me klanci vrnili v realnost.

Gruča deklet nas je že iz Celja tekla v podobnem tempu, ampak za razliko od zmagovalne fantovske trojke, smo se me borile med seboj. Z nekaterimi smo se prehitevale in prehitevale.

Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, ki bi jih za ohranitev psihičnega zdravja ultramaratoncev ukazala odstraniti. 17 kilometrov do cilja se po pretečenih 56 sicer ne sliši veliko, ampak od kilometra do kilometra pa se tisti asfalt vleče kot čreva.

Kmalu po vstopu v Logarsko pred seboj zagledam prijateljico Natašo, ki se je borila na 17km progi. Neverjetno! Kar nisem mogla verjet svojim očem. Pred tekmo me je zafrkavala, da si želi, da bi jo slikala v cilju. Zato pospešim, se derem, naj si popravi frizuro in jo v letu prehitim. Saj vem, da je šla tko počasi samo zaradi fotke. To je pač ženska nečimrnost. Ampak mene je pa tako motivirala, da sem v zadnjih dveh kilometrih za seboj pustila še dve konkurentki.

Na zadnjem klančku me je mož nahecal, da mi je ena punca tik za petami, kar me je pognalo čez cilj v boljšem tempu, kot sem tek začela pred 73 kilometri in 7:50 urami. In si pritekla stopničke v kategoriji. No, pa lani le nisem zastonj vadila.

Zdaj imam sicer problem. Ker sem v mladih letih trenirala predvsem ležanje na kavču in branje knjig, si v stanovanju nisem omislila vitrine za pokale, pa zdaj ne vem, kam naj ga postavim.

24. ur Sv. Primož nad Kamnikom

A ste že slišali tisto: »Pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči.«

Lani sva z dragim prišla na Primoža, ker sva želela opraviti en nočni trening pred Bielom. To je bila za naju prva preizkušnja v »gorskem teku« in tista, ko sva »not padla«. Tako sva navdušena cestna tekača in gornika postala gorska tekača. Zdaj se včasih čudiva, kako nama že prej ni potegnilo, da lahko ljubezen do hribov in strast do teka tako enostavno združiva v en šport. Če ima kdo mogoče idejo, kako v to vključiti še tretjo strast, to je surfanje, bo Andrej zelo hvaležen.

Lani sem na Primožu po tihem štela vzpone potrebne za medaljo in v glavo mi je zlezel »črv«. Sledili so cestni teki po planu, mednje pa so se po tihem prikradle tudi gorske in trail preizkušnje. Leto je bilo hitro okoli, pred vrati pa nova preizkušnja na Primožu.

Ker sem po Istri bolj malo trenirala, čez praznike intenzivno dopustnikovala in zadnjih nekaj dni padla še v gužvo v službi, sem že razmišljala, da Primoža izpustim. Nekako nisem našla prave motivacije. Če sem čisto iskrena, sem pravzaprav prišla zaradi Nataše, ki se je lani kot moja spremljevalka odločila, da se letos preizkusi kot tekmovalka, pa se res ni spodobilo, da jo pustim na cedilu.

24 ur je dolgo časa, a še en dokaz, da je čas relativen, saj pravzaprav zelo hitro minejo. Dolge so v smislu, da se zgodi marsikaj. Ultra je pač posebna preizkušnja. Da zdržiš na progi se mora poklopiti veliko zelo različnih dejavnikov. In kratke, ker se zavest nekako zoži in ko kasneje gledam nazaj, se mi zdi, da je minilo tik tak.

Štart, prvi hud vzpon, prva bližnjica po gozdu, po dolgi beli cesti z mislijo »kje je že tista kmetija«, en hujši klanec, druga bližnjica, že zavijemo v gozd, saj smo že skoraj gor, pa pravzaprav nismo, prva kapelca, potoček, druga kapelca in že se zasliši glasba z vrha, pa še zadnji vzpon pred ciljem. Spust po obratnem vrstnem redu in potem še enkrat, pa še enkrat, pa ….

Mogoče se sliši dolgočasno, pa ni. Na poti vsakič znova odkrijem nove detajle vredne pogleda, ki polnijo dušo. 24 ur se srečujem z znanimi in novimi obrazi. Enkrat utrujeni, drugič nasmejani, vsi pa polni notranjega veselja.

Ponoči se proga izprazni. Večina je odšla domov na krepčilen spanec. Kar naenkrat sem uvrščena na drugem mestu. In tako sama od sebe pride tudi motivacija zakaj vztrajati. Možgani se izklopijo. Samo še gor in dol v svojem tempu. Skoraj vsakič dobim tudi nagradico za pridnost, cmok od mojega možička, ko se najine poti križajo.

Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko sem trčila v svojo zgornjo dolžinsko mero, pa sem zavila še navzgor.

Hvala organizatorjem, ker nam omogočijo, da delamo »te bedarije«. Hvala fotografom in snemalcem za prelepe slikce in filmčke. Ta dogodek je v tem pogledu res izvrstno pokrit.

In še statistika, ki vam verjetno ni znana. Podjetje z ekipno zmago na tej tekmi je gotovo Energe. Energe team je namreč zlato medaljo v moški in srebrno v ženski, dopolnil še z nehvaležnim četrtim mestom v moški konkurenci. Bravo mi!

In tako so se tiste želje iz začetka tega zapisa uresničile. 

100 milj Istre (165km/7000vm)

Prvič, zadnjič...

Novembra 2013 je padla ideja o udeležbi na 100 miljah Istre. Po začetni evforiji, ki je sledila prijavi, mi je v glavi odpovedalo. En kup dvomov je pripeljalo do bolečin v kolenu in kar nekaj časa je vse skupaj viselo v zraku. Vsaka čast in hvala Katji, ki je vso to agonijo prenašala in me podpirala. S še več treninga so težave izginile.

Kljub temu me je v avtobusu, ki nas je peljal na start pošteno krivilo, a bo vse OK?, sem dovolj treniral, bo koleno držalo?

V Labinu fotke, pa nagovor Alena, pozdrav z Matejem in ostalimi, nato pa start Super. Olajšanje. Med tekom sklenem, da se do Buzeta, ko bom na polovici raje malo šparam, da me ne bo na koncu zmanjkalo. Tek po kolovozu, izredni razgledi na Kvarner, vonj po špargljih in čudovita narava. Že se spuščam proti Plominu, kjer srečam Srečota, ki je imel smolo z gležnjem. Škoda. Šibam naprej do prve bogato založene okrepčevalnice, kjer se obilno podkrepim. Začnemo se vzpenjati proti Učki -Vojaku, medtem pade mrak in vrh se osvetljen kaže v jasni noči, ki sem ga kar nekaj časa gledal (vmes je bilo še nekaj drugih vrhov-višince je pač treba nabrat). Na Poklonu sem ob polnoči, naspidiran na polno, se preoblečem, vržem dol goretex-ke in obujem poletni profil, oj kako so bile noge hvaležne.

Že šibam naprej proti Buzetu. Malo pred Koriti mi odpove čelka, ki je prej na polno sijala, baterija je prazna! Ni problema, si rečem in jo priključim na rezervno baterijo, Jok brate odpade, ko se polni ne sveti! Mater vola, prekolnem vso tehniko sveta, še najbolj pa sebe, kao tehnični tip, pa to. Na srečo za mano pride možakar in se mu pridružim Hvala! Hoja je bila bolj ruska ruleta, a sem imel do okrepčevalnice na Koritih srečo. Tam se mi posveti, da imam na telefonu svetilko in že šibam naprej v adrenalinskih spustih, v eni roki telefon, v drugi palice. Bog mi je dal srečo, pamet je že prej ušla. Tako nadaljujem vse do vznožja Žbevnice, kjer si vročo juho ohladim s Coca Colo in jo ob začudenih pogledih z užitkom pogoltnem. Kaj vse prenese želodec!?

V Buzetu na okrepčevalnici pojem repete makaronov in jih hvalim, kot da so iz Michelinove restavracije. Ves evforičen se preoblečem v kratke hlače in rokave - na srečo sem si vaj vetrovko pustil. Zunaj srečam Uršo, ki je uživala v masaži in pedikuri (blagor., Zaželiva si dobre želje in grem naprej. Tečem ob reki ves zadovoljen, ko se me je začela lotevati prva kriza.,Dolina se je začela zapirati in postalo mi je jasno, da gremo spet gor v hrib. Med prečenjem reke zajamem vodo in ob vsej ihti zakoračim v vodo na polno. Ma kje je bila pamet, da bi vsaj vodo iz copat ven zlil? Ne, tečem naprej in v copatih cmoka. A a je nehalo, pa sem začutil čez kako uro kamenčke v copatu, jih je bilo vedno več. Oba podplata v mehurjih, tek je postal nemogoč. Fak!

Hodim naprej in srečam Petra, s katerim nadaljujeva pot proti Motovunu, katerega sem si zastavil za zadnjo omejitev, če pridem tja, pridem do konca, po dveh, štirh ali kakorkoli drugače! Med motovunskim vzponom me podplati žgejo kot hudič, glava se hoče ustaviti, ne gre, ne bo šlo, pa sem si uspel priklicati slike reportaž iz Špartatlona, Westeren states, kjer nohte, žulje in podobne tegobe pozdravijo kar s sekundnim lepilom, torej se da! Glavo vprašam, kaj bi pa ti naredila, če bi te zdajle medved podil? "Hej počakaj, imam žulje, bova jutri naprej."Bolečina postane znosnejša, dobim še sporočilo od Katje, da je že v cilju. Super, vsaka cast bejbi!Za povrh vsega me je dečko iz okrepčevalnice častil na pravi Illiyev kapučin. Kaj lepšega, po okrepčevalnici sem bil kot nov.

Šibava proti Oprtalj-u. Po okrepčevalnici pičiva proti Grožnjanu in Bujam, kjer se bašem z vsem kar vidim. Bravo želodec. Od Buj naprej sem dobesedno sanjal Umag, največji problem sem imel z zavedanjem, da bo zato, ker hodim, vse skupaj trajalo vsaj še enkrat dlje, kot bi sicer. V vsej nočni depri mi je tistih cikcakastih 10km po vlažnih poljih predstavljalo neizmerno muko.

No, pa je po 33 urah le prišel Umag. Pričakala naju je Irena in skupaj smo pritekli v cilj. Tistih zadnjih katarzičnih 300m sem čutil, da je v meni še kar nekaj življenja. Bravo!

Navdušen sem na zamislijo in izvedbo tekme. Vse pohvale organizatorju in vsem prostovoljcem, ki so kvalitetno opremili tako dolgo in zahtevno traso, skrbeli za nas, nas spodbujali in se navduševali nad nami. Tudi vi ste bili neprespani in premraženi, ob tem pa neizmerno prijazni! Hvala! 

... in kmalu spet

100milj Istre - 110km/4700vm

105km Istre je bil moj prvi pravi ultra trail. Krajša različica ultra trail preizkušnje 100milj Istre, se je  odvijala pri naših sosedih v mesecu aprilu. Na progi je bilo poleg 105 kilometrov treba premagati še 4558 višinskih metrov po kamnitih istrskih poteh. Štart je bil v prekrasnem Lovranu iz katerega smo se čez Učko, Trstenik, Buje in Buzet podali proti cilju v Umagu. Pot je poleg prekrasnih razgledov proti morju in prečkanja romantičnih istrskih vasic, ponujala tudi užitek v bujnem spomladanskem obmorskem zelenju. 
 

Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko ni šlo več dlje, pa sem zavila še navzgor v hrib. Prijatelj mi je zadnjič podražil, da zdaj se me pa mož sploh ne more več znebit. Na kateremkoli koncu Slovenije me vrže iz avta, jaz pritečem domov.

Priprave so šle kot po maslu, trema pred tekmo kot treba. En teden prej me je doletela še trebušna gripa. Pa verjetno ni bil virus, ampak psiha.

Kaj vse se zgodi v dnevu na tako dolgi trasi. Koliko zgodbic in utrinkov. Če k temu prištejem še zgodbe z razglasitve, pa s treningov. Lahko bi pisala in pisala. Materiala je za cel roman, tu pa le venček izbranih.

Prekaljeni ultraši na startu (0km, 0vm) že komaj mirijo svoje konje pred »pokom pištole«, ko jaz bistro vprašam, če to se starta na polno? Ni mi bilo namreč jasno, saj nas je po startu čakal verikal kilometer in pol na Učko in jaz sem planirala počasi in po pameti. Pa pravi kolegica: »Na polno, logično, do prvega ovinka oziroma do tam, kjer so navijači in snemalci.«

 
Okrepčevalnica Korita (23km, 1900vm) je bila hišica sredi gozda. Dobesedno pravljična v soju polne lune. Sprejela me je gospodovalna gospa pred hladom noči zavita v karirasto deko. Ko me prešine misel, da sem v zgodbi o Janku in Metki, ter da so vse tiste sladke dobrote tam samo zato, da me premamijo, da tam tudi ostanem.
 
Prečkam Trstenik (39km, 2500vm) in fantu pred mano odpove svetilka. Vrže palice v travo, skače po njih, uporabi vse znane kletvice. Vprašam ga, če bo hodil za mano, a je v takem afektu, da me ne vidi in ne sliši. Upam, da je našel rešitev. Do zore je bilo še nekaj ur.

V Buzetu (52km, 2900vm) vzamem manj vode, saj taktiziram, da bom na naslednjem odseku več tekla in nočem pretežkega nahrbtnika. Vprašam gasilca za pot, ta pa me napoti naravnost. Tečem kilometer, dva, na tretjem se oglasi dvom. Ali grem prav? Tole pa ne gre proti Grožnjanu. Naletim na križišče 100milj in 65km. Kje pa je 105tka? Noge postanejo mehke. Pokličem na številko v »sili«. Prijazen fant mi pove, da sem na napačni progi. Zdaj zakolnem jaz! Sočno. V telefon. Dečko, ki se je izgubil skupaj z mano sede v jarek in pravi, da »odustaje«. Jaz tečem nazaj v Buzet in »zajaham« pravo progo. Besna sem kot ris. Vsaj šest dodatnih km, zguba časa, energije. Ne morem verjet, da sem speljala celo dolgo noč brez da enkrat izgubim progo. Pomislim na prostovoljce, ki so jo postavljali tam po tistih neskončnih hribovskih poteh. Potem pa vprašam za pot in evo ti ga! Jezno grizem nove kilometre in višince. Ko mi zmanjka vode.

V Pietrapelosi (61km, 3300vm) me prehiti sotrpin. Potožim, da sem ostala brez vode, naslednje okrepčevalnice pa od nikjer. Iz nahrbtnika potegne plastenko in mi jo podari. Spijem jo na dušek. Ni boljšega od tople cole! Povem mu kaj se mi je zgodilo. Da sem se zgubila, kako sem jezna in da sem fanta na številki v »sili« nekam poslala. Smeje se. Pravi, da je tudi on iz kluba, ki organizira tekmo, da dečka pozna in mu bo jutri povedal, da se je tista jezna Slovenka po 20km spet »smirila«. Zdaj se spet smejem tudi jaz. Kaj pa mi drugega preostane

Dan in noč mi v nahrbtniku brni telefon. Sporočila prihajajo en za drugim. Moje drage prijateljice spremljajo mojo pot in me spodbujajo z vzkliki. En boljših se glasi: »Katja, ne daj se Ines.«

V Oprtalju (71km, 3800vm) pravijo, da me bodo zapisali ob odhodu. Prav. Ob odhodu se pokorno javim in punca pravi kolegici: »Gospođa odlućila, da nastavi.« Jaz pa v smehu: »Dali je možda postojala dvojba o tome?« Počutim se odlično. Da bi odnehala. Ni bila možnost niti za trenutek!

Pred Grožnjanom (83km, 4300vm) zavita v svoj svet zavijem s poti. Tako prijetno je teči po cesti. Na sredi ceste laja pes. Pravi mi: »Punca, zabluzila si!« Jaz pa ignoriram pasja opozorila in vsa hrabra tečem mimo, češ, če si spustil vse pred mano, daj pa še mene. Ne razumem, kaj mi pravi. V nekem trenutku pa se zavem, da so zastavice »zmanjkale«. Spet kolnem. Tokrat samo sebe. Na srečo sem se izgubila samo za kakšen km.

V tunelu Parencane se pozno popoldansko sonce lomi na obokih iz istrskega kamna. Kamni se spremenijo v ovce. Jaz sem Jakob, sledi mi čreda. Počutim se sveto. Zgodba postane smešna šele ko jo povem na kavi po tekmi. V tistem trenutku pa je čisto v kontekstu.

Na krožišču pred Bujami (91km, 4400vm) je »šaljivec« razprostrl zastavice okrog in okrog po krožišču, da ne vem v katero smer. Tečem po enem hribu dvakrat gor in dol. Seveda po napačnem. Ko najdem pravo pot, se tista jeza spet dvigne. Prijazna punca na okrepčevalnici pravi: »Samo še 14km.« Saj to je pa še manj kot torkovi trening v družbi drage prijateljice.. V tistem trenutku spet ujamem dober občutek, ki sem ga zgubila zjutraj v Buzetu. Stečem v dobrem tempu. Prehitevam izmučene ultraše. Letim. Noge so sveže.

Pogled na uro pove, da bo ciljni čas kljub vsem zapletom na progi več kot dosežen. Poletim v cilj. Počutim se zmagovalno. Ne morem verjet. Solzice sreče. Nekdo zavpije: »Katjaaaa…«. Kaj je zdaj to? Mož in kolegi so vendar še na progi. Nikogar nisem pričakovala. Presenečenje! In že me objema prijateljica. Njena najstnica se čudi koliko km sem pretekla in vpraša kaj dobim za to. Saj res – kaj?

Dosti kasneje sredi noči grejem večerjo mojemu dragemu, ki je pravkar premagal 100milj. Pri tem ugotavljam, kako je vse v življenju relativno. Čeprav sem pravkar pretekla tek svojega življenja in premagala najdaljšo razdaljo do zdaj, so nekateri tekli še dlje, zato se zdaj pač spodobi, da mi bolj spočiti , poskrbimo za njih. Ko sva se temu skupaj nasmejala, mi je obljubil, da bo naslednje leto samo navijal, ter me po tekmi nosil na nosilih in masiral. Pazi, dragi, da te ne primem za besedo!

In tako je zgodba nehote postala (pre)dolga. Ampak kaj hočemo. (Pre)dolgih, a (pre)lepih je bilo tudi 105km Istre.