Ultramaraton Logarska (73km/660vm)

A ti pa za drugo leto vadiš?« mi je lansko leto po pretečenih 73km od Celja do Logarske doline s širokim nasmehom zaklical mož, ko sem po končani podelitvi medalj zlezla na prazne stopničke in se mu nastavila za eno fotko. Zakaj pa ne? Da drugo leto pridem spet, sem bila odločena že takrat. Že med tekom sem namreč sklenila, da pridem »poravnat račune« in izboljšat doseženi čas. Zaželela sem si, da naslednje leto pridem s spremljevalcem na kolesu in brez ustavljanja na postajah pridobim nekaj časa. Predvsem pa sem si želela ob sebi nekoga, ki bi me priganjal in spodbujal, ko se mi v glavo prikrade »kriza«. Koga bi si lahko ob sebi želela bolj kot svojega dragega? A na to ni bilo preveč upati, saj težko, da bi on izpustil kakšno tekmo. A ne Andrej? A, če si nečesa močno želiš, menda vse stvarstvo teži k temu, da se ti želja uresniči. In se mi je.

Tako sem v soboto zjutraj spet stala na startu v Celju, pred mano pa je bilo za »en šiht teka«. Skrita želja je namreč bila, da se v cilju pojavim prej kot v osmih urah.
Če je celo noč deževalo, pa je dež prenehal prav za toliko, da smo po suhem štartali, potem pa nas je spremljal celo pot. Ker so bile sicer precej visoke temperature, me to sploh ni motilo. Pravzaprav sem razmišljala, če bi po letošnjem mokrem poletju sploh še znala teči po soncu.

Prvih 20km ob Savinji sem se počutila kot v tisti pesmici »Pujs v mlaki čofota«. Ampak prav zaradi vsega blata in luž, so kilometri minili kot bi trenil, saj sem se ves čas koncentrirala na korak.
V Letušu sem bila malo presenečena, saj nismo zavili na stransko cesto pod gozdiček, ampak smo nadaljevali po asfaltu. Nazaj grede sem iz avta videla, da je narasla Savinja dobesedno odplaknila del poti, ki gre neposredno ob reki. Tek do Mozirja tako ni bil preveč prijeten, saj je bilo kar veliko prometa, pa še kakšen dodaten kilometer smo pridelali, vsaj moj Suunto je tako rekel. 

V Mozirju me je pričakal moj dragi na kolesu. Pravkar je pribrzel iz Logarske, kamor je zjutraj po štartu odpeljal avto. Od tu naprej sem imela »a la cart« postrežbo. Jaz sem samo tekla, možiček pa je skrbel za vnos hrane in pijače. Hrabro je prenašal tudi vse moje krizice. In me na pravi način motiviral. Hvala ti in velikega lupčka! 
Dež je kar nalival in verjetno je bil bolj neprijeten za spremljevalce, kot za nas. Kljub temu pa tudi tokrat ni šlo brez sočnih pripetljajev. Na makedamu proti Ljubnemu je proti nama z veliko hitrostjo pripeljal avto. Čeprav mu je mož mahal, jaz pa sem odskočila na skrajni rob ceste, je ob nespremenjeni brzini zagazil največjo lužo in me zalil do vratu. Glede na registracijo ni bil iz tistih krajev, zato sklepam, da je bil strastni spremljevalec kakšnega drugega tekača in me je s tem manevrom hotel onemogočiti ali pa je vnet »ljubitelj« tekačev. Če sem bila prej samo mokra, sem bila potem premočena.

V Ljubnem sem blatne in namočene trek superge zamenjala za cestne in prvih nekaj kilometrov se mi je zdelo, da letim. Potem so me klanci vrnili v realnost.

Gruča deklet nas je že iz Celja tekla v podobnem tempu, ampak za razliko od zmagovalne fantovske trojke, smo se me borile med seboj. Z nekaterimi smo se prehitevale in prehitevale.

Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, ki bi jih za ohranitev psihičnega zdravja ultramaratoncev ukazala odstraniti. 17 kilometrov do cilja se po pretečenih 56 sicer ne sliši veliko, ampak od kilometra do kilometra pa se tisti asfalt vleče kot čreva.

Kmalu po vstopu v Logarsko pred seboj zagledam prijateljico Natašo, ki se je borila na 17km progi. Neverjetno! Kar nisem mogla verjet svojim očem. Pred tekmo me je zafrkavala, da si želi, da bi jo slikala v cilju. Zato pospešim, se derem, naj si popravi frizuro in jo v letu prehitim. Saj vem, da je šla tko počasi samo zaradi fotke. To je pač ženska nečimrnost. Ampak mene je pa tako motivirala, da sem v zadnjih dveh kilometrih za seboj pustila še dve konkurentki.

Na zadnjem klančku me je mož nahecal, da mi je ena punca tik za petami, kar me je pognalo čez cilj v boljšem tempu, kot sem tek začela pred 73 kilometri in 7:50 urami. In si pritekla stopničke v kategoriji. No, pa lani le nisem zastonj vadila.

Zdaj imam sicer problem. Ker sem v mladih letih trenirala predvsem ležanje na kavču in branje knjig, si v stanovanju nisem omislila vitrine za pokale, pa zdaj ne vem, kam naj ga postavim.

24. ur Sv. Primož nad Kamnikom

A ste že slišali tisto: »Pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči.«

Lani sva z dragim prišla na Primoža, ker sva želela opraviti en nočni trening pred Bielom. To je bila za naju prva preizkušnja v »gorskem teku« in tista, ko sva »not padla«. Tako sva navdušena cestna tekača in gornika postala gorska tekača. Zdaj se včasih čudiva, kako nama že prej ni potegnilo, da lahko ljubezen do hribov in strast do teka tako enostavno združiva v en šport. Če ima kdo mogoče idejo, kako v to vključiti še tretjo strast, to je surfanje, bo Andrej zelo hvaležen.

Lani sem na Primožu po tihem štela vzpone potrebne za medaljo in v glavo mi je zlezel »črv«. Sledili so cestni teki po planu, mednje pa so se po tihem prikradle tudi gorske in trail preizkušnje. Leto je bilo hitro okoli, pred vrati pa nova preizkušnja na Primožu.

Ker sem po Istri bolj malo trenirala, čez praznike intenzivno dopustnikovala in zadnjih nekaj dni padla še v gužvo v službi, sem že razmišljala, da Primoža izpustim. Nekako nisem našla prave motivacije. Če sem čisto iskrena, sem pravzaprav prišla zaradi Nataše, ki se je lani kot moja spremljevalka odločila, da se letos preizkusi kot tekmovalka, pa se res ni spodobilo, da jo pustim na cedilu.

24 ur je dolgo časa, a še en dokaz, da je čas relativen, saj pravzaprav zelo hitro minejo. Dolge so v smislu, da se zgodi marsikaj. Ultra je pač posebna preizkušnja. Da zdržiš na progi se mora poklopiti veliko zelo različnih dejavnikov. In kratke, ker se zavest nekako zoži in ko kasneje gledam nazaj, se mi zdi, da je minilo tik tak.

Štart, prvi hud vzpon, prva bližnjica po gozdu, po dolgi beli cesti z mislijo »kje je že tista kmetija«, en hujši klanec, druga bližnjica, že zavijemo v gozd, saj smo že skoraj gor, pa pravzaprav nismo, prva kapelca, potoček, druga kapelca in že se zasliši glasba z vrha, pa še zadnji vzpon pred ciljem. Spust po obratnem vrstnem redu in potem še enkrat, pa še enkrat, pa ….

Mogoče se sliši dolgočasno, pa ni. Na poti vsakič znova odkrijem nove detajle vredne pogleda, ki polnijo dušo. 24 ur se srečujem z znanimi in novimi obrazi. Enkrat utrujeni, drugič nasmejani, vsi pa polni notranjega veselja.

Ponoči se proga izprazni. Večina je odšla domov na krepčilen spanec. Kar naenkrat sem uvrščena na drugem mestu. In tako sama od sebe pride tudi motivacija zakaj vztrajati. Možgani se izklopijo. Samo še gor in dol v svojem tempu. Skoraj vsakič dobim tudi nagradico za pridnost, cmok od mojega možička, ko se najine poti križajo.

Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko sem trčila v svojo zgornjo dolžinsko mero, pa sem zavila še navzgor.

Hvala organizatorjem, ker nam omogočijo, da delamo »te bedarije«. Hvala fotografom in snemalcem za prelepe slikce in filmčke. Ta dogodek je v tem pogledu res izvrstno pokrit.

In še statistika, ki vam verjetno ni znana. Podjetje z ekipno zmago na tej tekmi je gotovo Energe. Energe team je namreč zlato medaljo v moški in srebrno v ženski, dopolnil še z nehvaležnim četrtim mestom v moški konkurenci. Bravo mi!

In tako so se tiste želje iz začetka tega zapisa uresničile. 

100 milj Istre (165km/7000vm)

Prvič, zadnjič...

Novembra 2013 je padla ideja o udeležbi na 100 miljah Istre. Po začetni evforiji, ki je sledila prijavi, mi je v glavi odpovedalo. En kup dvomov je pripeljalo do bolečin v kolenu in kar nekaj časa je vse skupaj viselo v zraku. Vsaka čast in hvala Katji, ki je vso to agonijo prenašala in me podpirala. S še več treninga so težave izginile.

Kljub temu me je v avtobusu, ki nas je peljal na start pošteno krivilo, a bo vse OK?, sem dovolj treniral, bo koleno držalo?

V Labinu fotke, pa nagovor Alena, pozdrav z Matejem in ostalimi, nato pa start Super. Olajšanje. Med tekom sklenem, da se do Buzeta, ko bom na polovici raje malo šparam, da me ne bo na koncu zmanjkalo. Tek po kolovozu, izredni razgledi na Kvarner, vonj po špargljih in čudovita narava. Že se spuščam proti Plominu, kjer srečam Srečota, ki je imel smolo z gležnjem. Škoda. Šibam naprej do prve bogato založene okrepčevalnice, kjer se obilno podkrepim. Začnemo se vzpenjati proti Učki -Vojaku, medtem pade mrak in vrh se osvetljen kaže v jasni noči, ki sem ga kar nekaj časa gledal (vmes je bilo še nekaj drugih vrhov-višince je pač treba nabrat). Na Poklonu sem ob polnoči, naspidiran na polno, se preoblečem, vržem dol goretex-ke in obujem poletni profil, oj kako so bile noge hvaležne.

Že šibam naprej proti Buzetu. Malo pred Koriti mi odpove čelka, ki je prej na polno sijala, baterija je prazna! Ni problema, si rečem in jo priključim na rezervno baterijo, Jok brate odpade, ko se polni ne sveti! Mater vola, prekolnem vso tehniko sveta, še najbolj pa sebe, kao tehnični tip, pa to. Na srečo za mano pride možakar in se mu pridružim Hvala! Hoja je bila bolj ruska ruleta, a sem imel do okrepčevalnice na Koritih srečo. Tam se mi posveti, da imam na telefonu svetilko in že šibam naprej v adrenalinskih spustih, v eni roki telefon, v drugi palice. Bog mi je dal srečo, pamet je že prej ušla. Tako nadaljujem vse do vznožja Žbevnice, kjer si vročo juho ohladim s Coca Colo in jo ob začudenih pogledih z užitkom pogoltnem. Kaj vse prenese želodec!?

V Buzetu na okrepčevalnici pojem repete makaronov in jih hvalim, kot da so iz Michelinove restavracije. Ves evforičen se preoblečem v kratke hlače in rokave - na srečo sem si vaj vetrovko pustil. Zunaj srečam Uršo, ki je uživala v masaži in pedikuri (blagor., Zaželiva si dobre želje in grem naprej. Tečem ob reki ves zadovoljen, ko se me je začela lotevati prva kriza.,Dolina se je začela zapirati in postalo mi je jasno, da gremo spet gor v hrib. Med prečenjem reke zajamem vodo in ob vsej ihti zakoračim v vodo na polno. Ma kje je bila pamet, da bi vsaj vodo iz copat ven zlil? Ne, tečem naprej in v copatih cmoka. A a je nehalo, pa sem začutil čez kako uro kamenčke v copatu, jih je bilo vedno več. Oba podplata v mehurjih, tek je postal nemogoč. Fak!

Hodim naprej in srečam Petra, s katerim nadaljujeva pot proti Motovunu, katerega sem si zastavil za zadnjo omejitev, če pridem tja, pridem do konca, po dveh, štirh ali kakorkoli drugače! Med motovunskim vzponom me podplati žgejo kot hudič, glava se hoče ustaviti, ne gre, ne bo šlo, pa sem si uspel priklicati slike reportaž iz Špartatlona, Westeren states, kjer nohte, žulje in podobne tegobe pozdravijo kar s sekundnim lepilom, torej se da! Glavo vprašam, kaj bi pa ti naredila, če bi te zdajle medved podil? "Hej počakaj, imam žulje, bova jutri naprej."Bolečina postane znosnejša, dobim še sporočilo od Katje, da je že v cilju. Super, vsaka cast bejbi!Za povrh vsega me je dečko iz okrepčevalnice častil na pravi Illiyev kapučin. Kaj lepšega, po okrepčevalnici sem bil kot nov.

Šibava proti Oprtalj-u. Po okrepčevalnici pičiva proti Grožnjanu in Bujam, kjer se bašem z vsem kar vidim. Bravo želodec. Od Buj naprej sem dobesedno sanjal Umag, največji problem sem imel z zavedanjem, da bo zato, ker hodim, vse skupaj trajalo vsaj še enkrat dlje, kot bi sicer. V vsej nočni depri mi je tistih cikcakastih 10km po vlažnih poljih predstavljalo neizmerno muko.

No, pa je po 33 urah le prišel Umag. Pričakala naju je Irena in skupaj smo pritekli v cilj. Tistih zadnjih katarzičnih 300m sem čutil, da je v meni še kar nekaj življenja. Bravo!

Navdušen sem na zamislijo in izvedbo tekme. Vse pohvale organizatorju in vsem prostovoljcem, ki so kvalitetno opremili tako dolgo in zahtevno traso, skrbeli za nas, nas spodbujali in se navduševali nad nami. Tudi vi ste bili neprespani in premraženi, ob tem pa neizmerno prijazni! Hvala! 

... in kmalu spet

100milj Istre - 110km/4700vm

105km Istre je bil moj prvi pravi ultra trail. Krajša različica ultra trail preizkušnje 100milj Istre, se je  odvijala pri naših sosedih v mesecu aprilu. Na progi je bilo poleg 105 kilometrov treba premagati še 4558 višinskih metrov po kamnitih istrskih poteh. Štart je bil v prekrasnem Lovranu iz katerega smo se čez Učko, Trstenik, Buje in Buzet podali proti cilju v Umagu. Pot je poleg prekrasnih razgledov proti morju in prečkanja romantičnih istrskih vasic, ponujala tudi užitek v bujnem spomladanskem obmorskem zelenju. 
 

Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?« Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko ni šlo več dlje, pa sem zavila še navzgor v hrib. Prijatelj mi je zadnjič podražil, da zdaj se me pa mož sploh ne more več znebit. Na kateremkoli koncu Slovenije me vrže iz avta, jaz pritečem domov.

Priprave so šle kot po maslu, trema pred tekmo kot treba. En teden prej me je doletela še trebušna gripa. Pa verjetno ni bil virus, ampak psiha.

Kaj vse se zgodi v dnevu na tako dolgi trasi. Koliko zgodbic in utrinkov. Če k temu prištejem še zgodbe z razglasitve, pa s treningov. Lahko bi pisala in pisala. Materiala je za cel roman, tu pa le venček izbranih.

Prekaljeni ultraši na startu (0km, 0vm) že komaj mirijo svoje konje pred »pokom pištole«, ko jaz bistro vprašam, če to se starta na polno? Ni mi bilo namreč jasno, saj nas je po startu čakal verikal kilometer in pol na Učko in jaz sem planirala počasi in po pameti. Pa pravi kolegica: »Na polno, logično, do prvega ovinka oziroma do tam, kjer so navijači in snemalci.«

 
Okrepčevalnica Korita (23km, 1900vm) je bila hišica sredi gozda. Dobesedno pravljična v soju polne lune. Sprejela me je gospodovalna gospa pred hladom noči zavita v karirasto deko. Ko me prešine misel, da sem v zgodbi o Janku in Metki, ter da so vse tiste sladke dobrote tam samo zato, da me premamijo, da tam tudi ostanem.
 
Prečkam Trstenik (39km, 2500vm) in fantu pred mano odpove svetilka. Vrže palice v travo, skače po njih, uporabi vse znane kletvice. Vprašam ga, če bo hodil za mano, a je v takem afektu, da me ne vidi in ne sliši. Upam, da je našel rešitev. Do zore je bilo še nekaj ur.

V Buzetu (52km, 2900vm) vzamem manj vode, saj taktiziram, da bom na naslednjem odseku več tekla in nočem pretežkega nahrbtnika. Vprašam gasilca za pot, ta pa me napoti naravnost. Tečem kilometer, dva, na tretjem se oglasi dvom. Ali grem prav? Tole pa ne gre proti Grožnjanu. Naletim na križišče 100milj in 65km. Kje pa je 105tka? Noge postanejo mehke. Pokličem na številko v »sili«. Prijazen fant mi pove, da sem na napačni progi. Zdaj zakolnem jaz! Sočno. V telefon. Dečko, ki se je izgubil skupaj z mano sede v jarek in pravi, da »odustaje«. Jaz tečem nazaj v Buzet in »zajaham« pravo progo. Besna sem kot ris. Vsaj šest dodatnih km, zguba časa, energije. Ne morem verjet, da sem speljala celo dolgo noč brez da enkrat izgubim progo. Pomislim na prostovoljce, ki so jo postavljali tam po tistih neskončnih hribovskih poteh. Potem pa vprašam za pot in evo ti ga! Jezno grizem nove kilometre in višince. Ko mi zmanjka vode.

V Pietrapelosi (61km, 3300vm) me prehiti sotrpin. Potožim, da sem ostala brez vode, naslednje okrepčevalnice pa od nikjer. Iz nahrbtnika potegne plastenko in mi jo podari. Spijem jo na dušek. Ni boljšega od tople cole! Povem mu kaj se mi je zgodilo. Da sem se zgubila, kako sem jezna in da sem fanta na številki v »sili« nekam poslala. Smeje se. Pravi, da je tudi on iz kluba, ki organizira tekmo, da dečka pozna in mu bo jutri povedal, da se je tista jezna Slovenka po 20km spet »smirila«. Zdaj se spet smejem tudi jaz. Kaj pa mi drugega preostane

Dan in noč mi v nahrbtniku brni telefon. Sporočila prihajajo en za drugim. Moje drage prijateljice spremljajo mojo pot in me spodbujajo z vzkliki. En boljših se glasi: »Katja, ne daj se Ines.«

V Oprtalju (71km, 3800vm) pravijo, da me bodo zapisali ob odhodu. Prav. Ob odhodu se pokorno javim in punca pravi kolegici: »Gospođa odlućila, da nastavi.« Jaz pa v smehu: »Dali je možda postojala dvojba o tome?« Počutim se odlično. Da bi odnehala. Ni bila možnost niti za trenutek!

Pred Grožnjanom (83km, 4300vm) zavita v svoj svet zavijem s poti. Tako prijetno je teči po cesti. Na sredi ceste laja pes. Pravi mi: »Punca, zabluzila si!« Jaz pa ignoriram pasja opozorila in vsa hrabra tečem mimo, češ, če si spustil vse pred mano, daj pa še mene. Ne razumem, kaj mi pravi. V nekem trenutku pa se zavem, da so zastavice »zmanjkale«. Spet kolnem. Tokrat samo sebe. Na srečo sem se izgubila samo za kakšen km.

V tunelu Parencane se pozno popoldansko sonce lomi na obokih iz istrskega kamna. Kamni se spremenijo v ovce. Jaz sem Jakob, sledi mi čreda. Počutim se sveto. Zgodba postane smešna šele ko jo povem na kavi po tekmi. V tistem trenutku pa je čisto v kontekstu.

Na krožišču pred Bujami (91km, 4400vm) je »šaljivec« razprostrl zastavice okrog in okrog po krožišču, da ne vem v katero smer. Tečem po enem hribu dvakrat gor in dol. Seveda po napačnem. Ko najdem pravo pot, se tista jeza spet dvigne. Prijazna punca na okrepčevalnici pravi: »Samo še 14km.« Saj to je pa še manj kot torkovi trening v družbi drage prijateljice.. V tistem trenutku spet ujamem dober občutek, ki sem ga zgubila zjutraj v Buzetu. Stečem v dobrem tempu. Prehitevam izmučene ultraše. Letim. Noge so sveže.

Pogled na uro pove, da bo ciljni čas kljub vsem zapletom na progi več kot dosežen. Poletim v cilj. Počutim se zmagovalno. Ne morem verjet. Solzice sreče. Nekdo zavpije: »Katjaaaa…«. Kaj je zdaj to? Mož in kolegi so vendar še na progi. Nikogar nisem pričakovala. Presenečenje! In že me objema prijateljica. Njena najstnica se čudi koliko km sem pretekla in vpraša kaj dobim za to. Saj res – kaj?

Dosti kasneje sredi noči grejem večerjo mojemu dragemu, ki je pravkar premagal 100milj. Pri tem ugotavljam, kako je vse v življenju relativno. Čeprav sem pravkar pretekla tek svojega življenja in premagala najdaljšo razdaljo do zdaj, so nekateri tekli še dlje, zato se zdaj pač spodobi, da mi bolj spočiti , poskrbimo za njih. Ko sva se temu skupaj nasmejala, mi je obljubil, da bo naslednje leto samo navijal, ter me po tekmi nosil na nosilih in masiral. Pazi, dragi, da te ne primem za besedo!

In tako je zgodba nehote postala (pre)dolga. Ampak kaj hočemo. (Pre)dolgih, a (pre)lepih je bilo tudi 105km Istre.

 

 

 

 

 

Ruthin tek okrog Blejskega jezera

Ruth-inega teka sem se udeležila prvič. Pa sigurno ne zadnjič.  Tekla sem ga v spomin na mojo veliko vzornico Ruth. Meni bo zgled za vedno. Ne samo, ker je bila vrhunska tekačica, ampak tudi uspešna poslovna ženska, mati in žena. Verjamem, da ji je vse to lahko uspelo samo zato, ker je sledila klicu svoje duše. In to je tisto, kar želim, da bi uspelo tudi meni.

Vsa čast vsem, ki ste dogodek pripravili in pozno v deževno noč dežurali, ter nas spodbujali. V spomin na Ruth in z željo pomagati pomoči potrebnim. Občudujem in spoštujem vas. Škoda, da je vreme ponagajalo in verjetno znižalo število tistih, ki bi se sicer udeležili tega lepega dogodka. Za naslednje leto vam zato želim 48 ur sonca in lune.

Trasa je prekrasno izbrana. Tisti ambicioznejši lahko izkoristijo noč, ko je vse bolj kot ne prazno. Čez dan pa se ponuja možnost kakšnega kroga prav vsakomur. Jaz sem po desetih krogih sicer rekla, da asfalta pa spet lep čas ne bom gulila, ampak saj poznate tisto o zarečenem kruhu.

Pa še hvala vam, Nataša, Mojca in Nataša, da ste se po vseh tistih kilometrih odločile še za en krog z mano. Saj ste videle, da me je mal kriza. A ne? Kadar tečem v fajn babji družbi, so kilometri pač veliko krajši.

8 ur Slivnice

 

Prekrasen tek, izjemna organizacija in čudovit dan. 

Slivnica se je izkazala kot prekrasen tekaški teren. Prijetna podlaga, ravno prav višincev, dinamičen vzpon in prijeten spust.

Svežo snežno odejo pod vrhom smo po nekaj vzponih sicer spremenili v sveže blato. Če me je zjutraj imelo, da bi koga okepala, sem si popoldne pela tisto o pujsu, ki v mlaki čofota.

Obožujem notranji mir, ki me prevzame pri takšnih naporih. Takrat uživam tudi v tem, da sem blatna do kolen. 

Hribi me vedno prevzamejo s prekrasnimi razgledi. Ampak današnji pogled na Cerkniško jezero je bil eden bolj posebnih. Vsa ta vodna površina, od katere se je v prekrasnih barvnih vzorčkih odbijala sončna svetloba, je očarala.

Organizacija zasluži prav posebno pohvalo. Tople besede na obeh kontrolnih točkah, postrežba, ki je presegla vse meje pričakovanega in zelo dodelan sistem vpisovanja. Pa še bi lahko naštevala, to so samo drobci celotne slike. Naslednje leto pričakujem (vsaj minimalno) štartnino, sicer mi bo nerodno spet izkoristiti vaše gostoljubje. Za letos pa, od srca, najlepša vam hvala!

Popolnost dneva je, priznam, zaokrožilo tudi doseženo tretje mesto v spoštljivi konkurenci.

Škoda le, da za vzpone na coprniški hrib danes ni bila dovoljena uporaba metel. Če bi bila, bi ženske namreč lahko močno premešale štrene moški konkurenci.

Istra v vašem srcu (53km)

"Istra v vašem srcu" - 53km dolg tek iz Umaga do Novigrada. Zadnji tek letošnje sezone, a hkrati že prvi trening za ultre načrtovane v 2014.

Prekrasno izbrana trasa. Razgledi, ki so se nam odpirali v lepem sončnem vremenu, so bili dih jemajoči. Soline so bile kot na dlani, za njimi Piran, pa pogled vse do Triglava. Srčnost organizatorjev, preprostost dogodka in odličen bakalar v cilju le dodajo k pozitivnemu vzdušju. Kritika leti le na račun vsakoletne zamude pri štartu in zmede na podelitvi, ki sta bili preprosto nepotrebni.

Tudi s svojim tekom sem neizmerno zadovoljna. Lanski rezultat je konkretno izboljšan. Na klancih ni bilo težav, saj sem letos res pridno trenirala. Od Grožnjana do Mirne me je vlekla znanka s svojimi zgodbami. Ob Mirni pa mi je tempo narekovala tekaška prijateljica. Ob njenem tempu sem bila sposobna samo ahajev in ohojev, ona pa je čvekala, da sploh ne vem, kdaj sva pretekli tistih dolgočasnih 15km. Kar naenkrat se je pred nama odprl razgled na morje in sonce nad njim. V zadnji klanec me je s svojo pozitivno energijo tako spodbudila, da sem prehitela še tri sotekače. To nama je uspelo z njeno posebno taktiko, ki je ne izdam, ker jo bova še kdaj uporabili. V cilj sem pritekla na široko nasmejana in spet presenetila svojega možička, saj ni pričakoval, da mu bom tako tesno za petami.

Drugo leto pridem preizkusit, če bi šlo še hitreje in če bo bakalar še vedno tako zelo dober.