Ultra pušeljc trail UPT 2018 (108km/6800vm)

  

Ultra pušeljc trail je šopek štirih gorskih tekov, povezan z mašnjico. V enem trailu združi vzpone na štiri markantne vzpetine nad Baško grapo. Črno prst, Porezen, Blegoš in Ratitovec. Če bi jih želeli osvojiti v spodobnem planinskem izletu, bi bila najboljša odločitev, da na progi prespimo štirikrat. Na primer v koči na vsakem od vrhov. UPT, kot ljubkovalno imenujemo Ultra pušeljc trail, pa od udeležencev zahteva, da progo v dolžini 108km, začinjeno s 6800vm, oddelajo v enem kosu.

 

Progo poznam. Ko sem se pred dvemi leti izmučena privlekla v cilj, sem menda rekla, da to pa nikoli več. Seveda sem besedo, kot na trailih že tolikokrat, spet požrla. In letos spet stala na startu. Vse za dober trening pred UTMB. Pušeljc je res pravi trening za trail okrog Mont Blanca, saj sta tako teren, kot profil proge, zelo podobna tistemu, kar me letos čaka v Chamonixu, le malo krajše je tukaj vse skupaj.

Prijavljenih nas je nekaj več kot sedemdeset norcev. Glede na to, da je tek res prekrasen in odlično organiziran, se vsako leto sprašujemo, zakaj ne pritegne širše udeležbe. In vsako leto znova pridemo do ugotovitve, da je zaradi neprimerljivo več vzpona, kot ga zahtevajo podobno dolgi traili doma in v sosednjih državah, res izjemno zahteven. Tako kot v vsakem športu, seveda tudi v trailu, tekmovalci med seboj primerjamo različne proge in svoje rezultate na njih. In tukaj je za isto število kvalifikacijskih točk, potrebno vložiti veliko več energije in časa. To samo kot medklic. Ker zdaj smo že na štartu. Vsi z diagnozo »nori«.

Kot ponavadi na štartu vre od pozitivne energije. Fotkamo se, objemamo in delimo dobre želje. Na tako dolgi poti jih vsi še kako potrebujemo. Tu so ljudje, ki jih imam iskreno rada. Pisana druščina smo. En je mizar, drug pisatelj, tretji bančnik, najdejo se tudi direktor, osebni trener, vzgojiteljica, informatik, policaj in šofer. Med nami so koleriki, pa flegmatiki. Nekateri gredo tekmovat, drugi spet uživat. A v duši smo vsi popotniki in zato smo tukaj. Čutimo klic poti, zato se nanjo vedno znova odpravimo. Vsakič nam prinese nove izzive in ko jih premagamo, hočemo še več. Ko objamem vsakega od njih, dobim nazaj srčen objem.

Jožko ustreli in reka tekačev steče proti cilju. Ampak na tako dolgi poti cilj zdaj še ni v fokusu. Tako dolgo pot je vedno treba razdeliti na koščke. Glava namreč takšno dolžino težko prebavi. Prvi cilj je zdaj Črna prst. Do tja pa 1600vm vzpona. Vse poteka brez nervoze. Časa, da pokažemo pripravljenost, je še dovolj. Malo pred mano Klara vodi četico nekaj fantov. Tudi za mano se je nabralo nekaj podobnega. Vprašam, če gredo naprej. Pa pravijo, da tempo odgovarja.

Dve uri in pol do vrha mineta tik tak. Najprej levo, desno, levo, desno, po prelepi gozdni mulatjeri, potem po strmih travnikih do Koble. Pa spet po ovinkasti poti do sedla pod Črno prstjo. Tam nekje z Gregorjem, ki mi že nekaj časa sledi, začneva pogovor. Zdaj še ne veva, da bo trajal prav do cilja.

Na okrepčevalnici (15km/1600vm) s pogledom iščem Natašo. Danes to, da bo skupaj z Mojco in Tomažem prišla navijat sem gor, ni skrivnost, tako kot pred dvemi leti. Odletim v dolino. Spust je strm in kar tehničen, ampak jaz vseeno spustim ročno. Čaka me najbolj tečen del poti. Spust v Hudajužno in potem najstrmejši vzpon, kar jih poznam. Čez Durnik na Porezen. Sonce že kaže svojo moč. 

In tam so že moji trije navijači. Malo vpijemo drug na drugega in že sem mimo. Razmišljam, kakšne face so. Da so prilezli sem gor, samo zato, da me vidijo in podprejo za tri sekunde. Saj vem, da ni čisto tako. Tudi oni so si privoščili prelep planinski izlet, poleg tega pa bodo navijali še za celo tekaško bando. A kljub temu čutim neizmerno hvaležnost.

Spust se danes ne vleče tako, kot ponavadi. Mogoče zato, ker sem kar hitra. Še bolj verjetno pa zato, ker mi čas krajša Gregor z zanimivimi pogovori. Bežno se sicer poznava že od prej. Ponovno pa me presenti, kako se ob takšnem naporu lahko s človekom prav hitro globoko povežeš. Seveda ne sede vsak človek. Po energiji in tudi tempu. Midva pa sva danes našla prijetno sožitje.

Na gozdnih obronkih se ponujajo živo rdeče gozdne jagode. »Kaj pomeni tistih nekaj sekund, ki jih žrtvujem za to svežo in sočno nagrado,« zavriskam in že jih nabiram. Okusi narave se topijo v mojih ustih, pogled pa se zgublja proti strminam Durnika na drugi strani doline.

V Hudajužni (25km/2000vm) pa že čaka moj najdražji navijač. Andrej bo danes zame navijal s kolesom. Tudi njega čaka lep kos poti in precej divjih vzponov. Pogled na semafor s časom me razveseli. Tempo je odličen. Pijem kot žolna. Sonce že žge.

Zagrizeva v Durnik. Beseda zastane. Sliši se samo dih. Slabi dve uri, pa bova na vrhu. Do tam pa brez premora. Ena sama strmina. Poravna se dvakrat za nekaj metrov, sicer pa ne popušča. A je kot vedno, polna presenečenj. In to ne neprijetnih, kot bi človek pomislil iz zgornjega opisa. Okrepčevalnice ne ponujajo samo hrane in pijače, ampak tempo dvigne še zvok harmonike. Ravno ko razmišljam, kako gor v to strmino sploh spravijo vso jedačo in pijačo, pa se začnejo še presenečenja druge vrste. V prvi strmini gnezdi in navija Drejka team, malo više pa se dere ZZ Topka. Spet draži s Čisto jebo. Poje: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Durnik čisto blizu, pa tak daleč je do njega.« Jaz pa ji na glas vrnem: »Pa še ZZika te je..« Napolnjena s čisto energijo, ki ti jo lahko nafilajo samo srčni navijači, skoraj skočim na vrh. Vlečem naprej, za mano pa kolona fantinov. Prešerna jim povem, da sem spredaj samo danes. Ker ko bomo šli kolesarit, bom v zavetrju jaz. Verjetno se strinjajo, ker prav gostobesedni zdaj niso.

Pri koči na Poreznu (35km/3100vm) mi v poten objem skoči Mojca. Tu je živahno in navijaško veselo. A kmalu bo vse drugače. Na tej točki se ločita poti GM4O in UPT. Zdaj bodo okrepčevalnice posejane redkeje, razredčili se bodo tudi navijači. Če je bila proga GM4O pokošena, zdaj zagazim v visoko travo, ki me požgečka po mečih. Proti vrhu Porezna me zajame blažen mir. Na spustu proti Črnemu vrhu padem v meditativno stanje. Kilometri pod nogami izginjajo ne vem kam in ne vem kdaj.

Zadnji vzpon pred okrepčevalnico po smučišču Cerkno, ki se mi je pred dvemi leti zdel neskončen, je danes pol krajši. Pokličem Andreja in naročim mrzel Radler. In že slišim bučno navijanje. Pri koči me čaka cela moja navijaška ekipa. Nataša mi ponudi sladoled. Pregreta sem od sonca in hlad sladoleda mi noro paše. Do zdaj še nisem kaj prida jedla. Večinoma samo sadje. Zato se še zdaj odločim, da bo na naslednji okrepčevalnici v Kopačnici, treba pojest kaj bolj konkretnega.

In že sva z Gregorjem na poti navzdol. Ko iz grma skoči pojava in prav nemarno zarenči. Ob spremljavi kričanja, mi v stotinki sekunde skozi misli šine nebroj misli: »Medved je! Kaj pa naj drugega v tej vukojebini skoči iz grmovja! Hvala bogu, da je z mano Gregor! Saj ne da mi lahko kaj pomaga, mogoče pa bo medved rajši pojedel njega! Ampak medvedi vendar ne nosijo belih tekaških majic! Budala!« In v naslednji stotinki sekunde: »Dejan, a si ti normalen, skor me je kap?! Noge mi je spodsekal, sploh ne vem, če lahko še tečem." Dejan pa se prešerno smeje in me objema. Malo nižje naletimo še na njegova kompanjona Tonija in Petra. Gregor je navdušen, da sva ujela takšno ekipo, jaz pa mu ponudim na izbiro, da se priključi legendam ali ostane s trmasto babo. 

V Kopačnici (50km/3700vm) za stotinko sekunde pomislim, da sem ujela Belija in Bojana, saj sedita na okrepčevalnici. Potem možgani naredijo preračun podatkov in javijo napako. Pomanem si oči, ampak modela sta še vedno tam na klopi. Ne, nista, Beli me že objema. Nekaj ni uredu, javijo možgani in Beli že hiti razlagat, da sta odstopila.

Jaz pa hitro v bokse, da se oskrbim. A med tistim, kar se ponuja, ne najdem ničesar, kar bi mi res zadišalo. Malo sem računala na testenine, a niso na voljo. V juhi so neki čudni cmočki, ki me ne pokličejo, zato sežem po kruhu z zaseko. Vse skupaj pa zalijem s hladno juho. Nabašem se še pomaranč, a vem, da sem pojedla premalo.

Srčnost prostovoljcev na okrepčevalnici da energije za del vzpona, a kmalu začutim pomanjkanje kalorij. Prisilim se, da pogoltnem energijski gel, ki ga imam sabo, a v trebuhu je čudno počutje. Zaseka je legla na dno želodca in noče nikamor. Do vrha Blegoša nekajkrat rignem kot oslica, a v želodcu je še vedno čudno težko. Hvala bogu je na nebo prispel vsaj oblak, ki ga je Gregor obljubil že na Poreznu. Hvalil se je namreč s tem, da ima veze pri vremenarjih, a so danes z izpolnjevanjem obljub zamujali. Kljub hudim mukam, je moj krak še vedno suveren. Spust z Blegoša proti koči pa spet najlepši del proge. Ko že z vrha slišim vriskanje mojih navijačev, mi vriska srce. Gregorju rečem, da zdaj pa na polno, ker vem, da naju že vidijo kot dve drobni pikici, ki se hitro večata in večata.

Pri koči na Blegošu (57km/4800vm) je izbira na okrepčevalnici skromna. Pa tudi želodec še vedno protestira. Spet se več ali manj samo napijem. Andrej me sprašuje, če imam kakšne želje, saj mi v Železnikih lahko kupi, kar si želim. A je že prepozno. Hrana se je uprla tudi mislim. Ko Andrej začne razlagat, kako imajo v koči dober pasulj, začutim slabost in s pogledom ga nemo prosim, naj neha s to temo. Mojca glasno pritrjuje, jaz pa sem samo streljaj od bruhanja.

Spust z Blegoša je prav prijetno dolgočasen. Po toliko pretečeneh kilometrih in kilometrih, ki so še pred mano, je dobrodošel vsak malo manj zahteven odsek. In teh na spustu z Blegoša, razen prelepe soteske, kjer pa za varen korak na ozki potki poskrbi jeklenica, res ne manjka.

Na Martinj vrh pritečeva ob spremljavi harmonike. V hladni studenčnici se hladi pivo. A zdaj mi ne pade več niti na misel. Želodec se je uprl tudi pijači. Čevapčičev, ki jih tu ponujajo še pogledati ne morem. Tole ne bo dobro, si mislim. Hvala bogu gre zdaj do Železnikov samo navzdol. Noge meljejo kilometre, ti se vlečejo kot jara kača.

Malo pred Železniki mi nasproti pripelje Andrej na kolesu. Kako paše! Začutim ljubezen. Na okrepčevalnici (75km/5000vm) pa Mojca, Matjaž, Urša, Andreja in Mojca. Pa Roman, ki se je odločil, da bo odstopil in Zdravko, ki še razmišlja, ali naj gre naprej.. Okrog mene kar brbota, ko govorijo en čez drugega. Jaz pa se moram skoncentrirat na to, kaj bom sabo vzela za čez noč. Na dušek popijem jogurt, ki mi ga je prinesel Andrej. Na silo vase stlačim majhen lonček juhe z rezanci. Kaj drugega pa že ne gre več vame. Še vedno mi je slabo. Prekuhana sem od sonca. A v meni še vedno optimizma za izvoz.

Z Gregorjem zagrizeva v zadnji 1500vm vzpon na Ratitovec. Vesela sem, ker sva bila v Železnikih veliko prej, kot sem bila sama pred dvemi leti. Takrat sem tukaj že prižgala naglavno lučko, danes pa kaže, da bo to treba šele tik pod vrhom. Če bo šlo kot je treba.

A počutje ni optimalno. Noge delajo kot urca, a slabost se zdaj iz želodca preseli v glavo. Ko pa glava ni taprava, je kriza. V hipu postanem tečna. Prav začutim tečnobo, kako se širi po telesu. Gregor se še enkrat izkaže za razumevajočega sopotnika. Začuti, da nisem taprava in do vrha Ratitovca mi sledi v tišini. Jaz pa bijem bitko z višinci, slabostjo in vročino, ki kljub temu, da se dan preveša v večer, ne popušča.

Na nogah me drži samo še misel na palačinke, ki so jih pred dvemi leti pekli na Ratitovcu. In veselje, da bo v družbi lažje mimo tistih tečnih krav pod vrhom. Krav letos ni. Palačink pa tudi ne. Tudi od koče na Ratitovcu (85km/6200vm) se odpravim lačna.

Ko se po razsutih potkah prebijava proti Dajnarski je že noč. Na robu gozda ozka snopova iz najinih lučk pobožata nekaj živega. Lepota trenutka je neopisljiva. Čreda konj tiho stoji ob poti, igra svetlobe na njihovi bakreni dlaki pa je čarobna. Kot začarana tečem dalje, ko me preseneti še ponudba na Dajnarski okrepčevalnici. Počutim se kot v pravljici o Janku in Metki. Samo, da tukaj hiša ni obložena s sladkarijami, ampak s slanimi prigrizki. Napokam se picet in paradižnika. Prva konkretna malica danes. In po dolgih urah nekaj z užitkom.

Zdaj je v telesu več energije, a želodcu še vedno nekaj ni prav. Vsak poskok je borba s tem, ali bo hrana ostala v želodcu. Čarobne energije z Dajnarske se razpršijo kdo ve kam in do Soriške planine sem spet tečna. Tudi pogled na moje zledenele navijače, me ne spravi v dobro voljo. Saj ne vem, kaj bi jedla, vem pa, da tega kar bi, nimajo. Kot mali otrok slonim na pultu in se kujam, ko me Andrej sili s hrano. Edina tolažba mi je to, da bom v dveh urah v cilju.

Z Gregorjem se zaženeva v vzpon po smučišču. Letos je še bolj strmo. Sploh tisti del proti Lajnarju se mi zdi navpičen. Lučka pa sveti nekje res visoko. Razmišljam, ali jo je sploh mogoče doseč, ko sva kar na enkrat na prelazu. Lučka pa sploh ni lučka, ampak zvezda, ki sveti visoko na nebu. Vesela sem, da mi danes ni treba visoko do zvezd. Ker to pomeni, da se lahko zapodiva navzdol.

V dolini svetijo luči Podbrda. Prav tja gor do naju se sliši tudi glasba iz cilja. Pljunila bi lahko v ciljno ravnino, pravzaprav me zdaj prime, da bi res. Od jeze! Ker midva ne greva direkt dol. Ne, ne. Za konec na progi dobimo še nagradni obvoz z vzpončkom.

Pri okrepčevalnici na Petrovem brdu (100km/6500vm) moja slabost doseže vrhunec. Počepnem za šotor, da bi bruhala. Pa tudi tega ne morem. Sedim in lovim želodec, ki je zdaj zgoraj, zdaj spodaj. Zdi se mi, da je v njem še vedno zaseka iz Kopačnice. Na silo pojem ingver, ki mi ga ponudi Gregor in kozarec coca cole. Rignem in zgodi se čudež. Skoraj v trenutku sem kot nova.

V zadnji breg rinem v dobrem počutju in s svežim optimizmom. Kar na enkrat sem spet polna energije. Vesela sem dobrega počutja, ki pomeni samo to, da krize pridejo in grejo. Današnja je bila sicer ena daljših, kar sem jih preživela, a to je bila samo nova lekcija. Kar je pomembno je to, da so noge še vedno sveže in da glava sprejme misel, da bo v tem trenutku na UTMB pred mano še 60km in 3000vm.

Po 20:02 urah, kot druga med ženskami pritečem v cilj. Naj se ve, da sta tisti dve minuti tam z razlogom. Porabljeni sta bili namreč za nabiranje gozdnih jagod. Po burnem objemanju in cmokanju, se z Natašo in Andrejem strinjamo, da na Pušeljc pa nikoli več. Tekaška je tukaj zelo težka, navijaška pa še bolj.

Ko naslednjega dne to odločitev premlevamo naspani, spočiti in z rahlim časovnim odmikom, pa se perspektiva nemudoma spremeni in v igri je že preigravanje možnosti, kako s progo opraviti v 19ih urah. Ni kaj. Kot sem priznala že na začetku, imam diagnozo »nora«. Eden od simptomov, ki se redno pojavljajo po tekmah pa je, da »pojem največ zarečenega kruha«.

Ko z distance pogledam dogajanje na tej preizkušnji, opazim še nekaj. Mogoče nepomembno, a zanimivo. Večino tekem sem do zdaj pretekla sama, v tišini, a vedno odprta navzven, srkala razglede in naravo okrog sebe. Tokrat pa sem celotno traso odtekla v družbi in prijetnem klepetu, a precej usmerjena sama vase, v svoje notranje dogajanje in počutje.

Srečna sem, ker lahko počnem to, kar se marsikomu zdi nepredstavljivo. In verjamem, da smo sposobni vsega, če je le želja dovolj močna. Naše telo je le igračka v rokah naše duše.