TransGranCanaria 2018 (128km/7500vm)

Avantura preteči Gran Canarijo po diagonali je bila v planu Energe teama že nekaj časa. Kaj je lahko v mislih bolj mikavnega, kot pobeg v tople kraje sredi mrzle zime? In kaj si lahko zamislim lepšega, kot da potovanje v nove kraje združim s tekmo?

Na otoku večne pomladi smo pristali v nedeljo. Na pot smo se odpravili nekaj dni pred tekmo, predvsem z željo in namenom, da se telo navadi na precej višje temperature od tistih, ki jih je navajeno doma. Tako smo se na peščeno plažo pod vroče sonce ulegli takoj po tem, ko smo se na 8 ur Slivnice podili po snežnih strminah. Iz snega na vroč pesek v enem dnevu.

Prvi vtisi o otoku so bili mešani. Južna obala otoka, kjer smo bivali, je precej dolgočasna. Dolge peščene plaže me nekako ne prepričajo. Obala je tudi gosto poseljena. Nepregledna bungalovska naselja se mešajo z visoko v nebo štrlečimi hoteli. Turistične kapacitete so neverjetne. Vse je  instantno in brezdušno.

A ta urbana turistična norija mi ni mogla zares do živega. Moj poligon bo nekje drugje. Tam gori v tistih visokih hribih, ki se danes skrivajo v megli. Tam v tistih rdečerjavih kanjonih, v katerih se zgublja pogled. Tam med tistimi belimi vasicami, ki visijo gori nekje v steni in me bodo kmalu prijazno gostile. Gran Canarija ni tale brezdušni turistični beton, Gran Canarija je divjina, ki jo bom kmalu doživela.

Dnevi do tekme so tako minevali v prijetnem druženju s številno ekipo slovenskih trailašev in v previdnem ogledovanju kratkih odsekov proge. Ti izleti so bili prvi namig, kaj mi bo pokazala TransGranCanarija, ki me bo čez nekaj dni popeljala s severa otoka proti jugu. Pokrajina se tu neverjetno hitro spreminja. Tekla bom po peščenih plažah, golih pobočjih, po tlakovanih mulatjerah, mimo orjaških kaktusov in druge nenavadne vegetacije, pa po neskončnih nasadih divjih češenj, mimo živopisnih grmov, vinogradov, preko prekrasnih vrhov poraslih z borovimi, lovorovimi in kostanjevimi gozdički in spet dol do kanjonov, ter nasadov bananovcev. Otok je skoraj popoln krog, sredi katerega se dvigajo najvišji vulkanski vrhovi, ki segajo skoraj do 2000mnv.

Tudi vremenska napoved je obljubljala vse. Prvo noč naj bi nas na poti spremljale nevihte z močnim deževjem, ki naj bi visoko v gorah prešle celo v sneg. Obljubljali so temperature okrog -2 stopinje. Čez dan pa naj bi posijalo toplo sonce, s temperaturami okrog 20 stopinj. Gran Canaria je pač otok velikih kontrastov. Ponekod na hribih lahko najdemo sneg, po drugi strani pa se na področju Maspalomasa nahaja prava peščena puščava.

Ko sva se tistega petka malo po osmi zvečer z juga z avtobusom peljala na start v Las Palmas, je deževalo, kot da bi vodo nekdo z vedrom zlival na avtobus. Zrla sem v brisalce, ki so komaj dohajali svoje delo in obujala spomine na Chamonix, kjer me je na progi pralo kakšnih dvajset ur. »To sem že doživela in preživela. Hujše ne more bit,« sem se tolažila.

Na startu je vse migotalo v ritmu španske glasbe. Karnevalske plesalke, gledalci in tekači. Vse je valovilo. Energija se je koncentrirala. In se ob veličastnem ognjemetu sprostila. 1000 tekačev se nas je pognalo proti cilju. Vsak od nas s srčno željo, tako ali drugače premagati 128km in 7500vm dolgo progo čez Kanarijo.

Prvi kilometri so bili spektakularni. Tekli smo po peščeni plaži, nekaj metrov nad nami pa so na obmorski potki navijale trume navijačev. Glasba, navijanje in žvižgi so spremljali reko luči, ki se je vila ob morju. Pravo novodobno gladiatorstvo.

Kaj kmalu smo zapustili mesto in zagrizli v prvi vzpon. Pogled gor na reko lučk, pogled dol na reko lučk. Lučke takšne in drugačne so se vile po hribu, kot tiste na novoletni jelki. Hribček se je praznično okrašen s tekači bočil nad glavnim mestom otoka, ki je utripalo v svojem nočnem ritmu.

In potem tema. Tečem po rečni strugi in kar na enkrat ni več razgledov. Samo osredotočenost na del poti pred mano, ki ga osvetljuje moja lučka, ter koncentracija na naslednji korak. In tako nekaj ur do zore. Obožujem nočni del tekme, ko ni božanskih razgledov, ki bi mi kradli pogled. Ko ne vem, kje sem in kam grem. Ko se ves svet zoži na tisti krogec svetlobe pred mano. Ko je vsa dimenzija korak, pa naslednji in še naslednji. To je tekaška meditacija. Ko sem sama s sabo in v sebi, pa ne vem točno ali že spim, ali sem budna in osredotočena.

Tečemo po drugem planetu. Silhuete kaktusov in sukulent, ki se bočijo nad nami v odbleskih naših lučk, so rahlo neprijazni. Pomislim, da ne bi bilo dobro past kam med tiste bodice. Tudi kamnite vasice v temi delujejo hladno in neprijazno. Izza ograje besno laja pes. Potem pa v daljavi luči. Tiste, za katerimi je nočno življenje. Vesela glasba, ljudje, ki poplesujejo v španskih ritmih. Nočno meditacijo bo zdaj prekinila okrepčevalnica, kjer je potrebno nazaj na ta planet in poskrbeti za hidracijo, ter vnos hrane.

Zoro dočakam na strmem spustu, ki se ga skoraj ne spomnim, saj mi pogled prikuje stena na drugi strani soteske. Skalnata stena je dobesedno oblečena v zelenje. Sočna subtropska vegetacija, kakršne moj pogled ni navajen, se kot v gigantskem rastlinjaku prepleta s strmimi skalami in skrivnostnimi votlinami. In igra svetlobe vzhajajočega sonca, ki vsemu pridoda pridih čarobnosti. Pogled, ki ga ne bom pozabila.

Noč je minila brez kaplje dežja in napovedanih nizkih temperatur. Pravzaprav nas je celo pot prijetno grel južni veter. Za trenutek se zavem teže nahrbtnika na svojih ramenih, kjer so nedotaknjen anorak, puli, vetrne hlače, nogavčki, kapa in rokavice. Jalova teža, ki me spremlja na poti.

Dopoldne mine v neskončnih vzponih in spustih po prijetnih gozdnih potkah. Ni jih ne konca ne kraja. Pred mano pa še zadnji vzpon na najvišji vrh Pico de la Nieves. Okrog enih zagrizem v njegovo vznožje. Mogočen se vzpenja 1000vm nad mano, obsijan s soncem. Izgleda tako blizu, a hkrati tako daleč. Gibanje se upočasni v počasen posnetek. Slika se zoži tja gor. Sonce mi nažiga v glavo. Prečkam potok. Glavo polijem z mrzlo vodo. Za kratek čas čutim olajšanje. Telo je oživelo. A kmalu je glava spet prekurjena. Čutim čudno žejo. V bidonu imam še slab liter vode. A vsak požirek mi želodec obrne na glavo. Noge ne ubogajo, kot bi morale. Najdem senčko pod velikim balvanom, naslonim se na mrzlo steno, diham in ocenjujem koliko okljuk je še do najvišje točke.

Na plato, kjer kraljuje skalnati steber El Roque Nublo - skala v oblakih - se napol priplazim. Tam je kontrolna točka in fant takoj opazi, da nisem v najboljšem stanju, da sem dehidrirana. Pravi, da bo javil na naslednjo okrepčevalnico in da moram tam k zdravniku. V deliriju se mi sredi pustinje prikaže rdeč kombi, v katerem ponujajo sadje in osvežilne napitke. Pa ni iluzija. Čisto taprav je. Visoko v gorah, dobesedno sredi ničega, si kupim mrzlo gazirano vodo. Spijem jo na dušek. Ko poližem še sladoled, sem kot nova. Tečem, kot da se je tekma šele začela, čeprav je za mano osemdeset kilometrov.

Na vhodu v naslednjo okrepčevalnico me res čaka bolničar, a izmenjava si samo širok nasmeh in pomigne mi, naj nadaljujem pot. Še en mali vzponček in že stojim na najvišji točki današnje dogodivščine. Nekateri naši so že v cilju, jaz pa sem na dveh tretjinah poti.

Zdaj pa samo še navzdol. No, pa še čisto malo tudi gor. Ampak ta tolažba se kmalu izkaže za bolj slabo. Začne se namreč najdaljših 42km, kar sem jih kdaj pretekla. Prvo polovico te razdalje se borim z razsutimi mulatjerami. Komu je pred stoletji prišlo na misel, da tlakuje pot proti najvišjemu vrhu? Saj mogoče je takrat podlaga še služila svojemu namenu. Zdaj pa razpada na tisoč možnih načinov in takšen je tudi vsak naslednji tekaški korak. Malo po majhnih okroglih kamenčkih, potem nekaj metrov razfuka, pa veliki prodniki, potem vse nametano, veliki gladki kamni in ko že misliš, da bo steklo, se zgodba ponovi. Niti en korak ni spontan, prav vsakega je potrebno skrbno odmeriti.

Med tem se ponovno zmrači. Na zadnji okrepčevalnici poka od dobre volje. Španci so res temperamentni ljudje. Diši po paelli, ki jo kuhajo v ogromnem piskru, jaz pa si privoščim pravi mali remont. Do cilja je res samo še 17km, ampak v glavi mi kljuva Matjaževa zgodba o zahtevnem terenu. Dobim Natašino sporočilo, da sta Andrej in Matjaž pravkar prečkala cilj. Bravo Energe team!

Po kratkem vzponu se spustimo v suho hudourniško strugo. Nimam pojma, kako bi opisala podlago, po kateri nas zdaj vodi trasa. Teči žal več ne morem, ker imam na obeh petah ogromne žulje. Po tistih kamnih, ki se kotalijo levo, desno, naprej in nazaj, je vsak korak hudičeva muka. V nekem trenutku pomislim, da bom od bolečine bruhala. Nekajkrat začnem s poskusi teka, ki pa se zaradi bolečin klavrno končajo že čez nekaj metrov.

Strumno korakam in se upiram misli na to, kako daleč je še tista slutnja soja luči, ki naj bi nakazovale Maspalomas in s tem naš cilj. Ko moja svetilka ošvrkne tablo z napisom, da je do cilja še 10km. «Nemogoče!« Um se upre. »Hodim, hodim in hodim, pa nisem še nikamor prišla. Obesila bi se na to tablo, samo je premajhna! Ma ne! Zanalašč si bom zlomila nogo, pa naj me pridejo iskat! Samo kako? Sem lahko pridejo itak samo s helikopterjem. A naj zdaj helikopter čakam? Ma klinc! Gremo dalje!«

In potem makadam. Olajšanje! Tečem kot nora. Pa spet en kos tiste struge. Ampak tam nekje zdaj vidim tudi mesto. Še malo struge, tokrat zbetonirane. Kamni so sicer tako nastreljeni po tistem betonu, da tek tudi tu ne gre. Pa po stopnicah gor, pa po stopnicah dol in tako še nekajkrat. Potem pa asfalt. Ne vem, kdaj sem se ga nazadnje tako razveselila. Tečem. Norim. Pozabim na žulje, pozabim na vse kilometre, višince, vso jebo. Pred mano je cilj. Tam je Andrej, ki mi v roke porine slovensko in Energe zastavo. Zastavi vihrata za mano, napovedovalec se dere, jaz pa tečem v cilj, kot da sem zmagovalka. 

Čez noč mi operejo možgane. Res. Ne vem, kdo to dela in kako, ampak naslednjega dne se spomnim samo lepih stvari. Spomnim se okusne paelle, dobrovljnjih prostovoljcev in ritma španske glasbe na okrepčevalnicah. V sebi pomešam prizore kaktusov, prekrasnih gozdnih potk, cvetočih grmov, nasadov agav, aloe vere in cvetočih mandljevcev. V meni odzvanja občutek neverjetno tihe noči. Pred očmi pa plešejo prizori razgledov preko rdečih pobočij in peščenih plaž vse do zasneženih vrhov Tenerifov.

Kanarci so me začarali. Ne tako, da bi tu ostala. Nikoli ne bi mogla zamenjati naše prekrasne narave, ki se tako čarobno spreminja z letnimi časi. A vseeno so vame vtisnili željo po tem, da se vrnem. Da užijem še več njihove trpkosti, trdosti, drugačnosti, ter na drugi strani njihove odprtosti, mehkobe in skrivnostne barvitosti. Tako je verjetno na robu pekla in pred vstopom v raj.

In ta mešanica občutkov me je napelje na misel, da prečenje otoka ni vse, kar lahko tu užijem. Ob analizi v družbi ultra norcev, ob poslušanju neskončnih ultra dogodivščin, spontano pridem na idejo, da mogoče enkrat pa cel krog. Virus Trans360 (269km/12.000vm) je vsajen. Naj zori. Kekec je enkrat rekel: »Še močnej, še hitrej, še bolj na poskok.« To je to! In hvala univerzumu, da lahko.